Analiza (lastnih) misli

Kako bistra je misel? Hm, pomojem odvisno, če gremo tej misli "do konca". Če eno stvar "premišljuješ" zraven pa ti po glavi hodi še nevem kolko drugih misli, ki jih daš na stranski tir (torej jih recimo ne izbistriš), na drugi strani pa recimo ko s to prvo mislijo prideš do konca rešiš tudi njen problem in je misel do konca izbistrena al kakorkoli.

Enkrat sem nekje zasledil eno številko da kolko misli nam gre v sekundi po glavi. Ne spomnem se je točno ... tko da če kdo ve naj pove, ker je res zanimivo.

Kar se tiče analize misli je to mal tko kot da bi imeli RAM in HD. Po ramu nam hodijo misli s katerimi ne bo nikoli nič, na drugi strani pa recimo so misli, ki jih recimo potrebujemo za delovanje al nevem kaj v življenju in rešitev kako priti do konca se shrani na HD. Neki v tem stilu. Pol recimo lahko rečemo da zavest že analizira te misli in jih pač rangira in nekam shrani na HD (tiste, ki so pomembne in njihovo rešitev). Pol ko eno podobno stvar delamo že drugič zavest pobrska po HD in pregleda, če smo bili že v podobni situaciji in kaj smo takrat naredili, vse to da bi čim prej prišli do rešitve.

Hudo huda tema

Kako / v kakšni meri človek analizira svoje misli in misli drugih?

Človek, ko analizira misli nekoga drugega, jih vedno projicira glede na sebe. Lahko se strinja, lahko ne... Kakor koli.
// mejčkeno of topic
Bolj zanimivo je to, da kar si človek predstavlja, je za njegovo podzavest enako kot bi se to že zgodilo. Podzavest ima namreč "filter" po imenu zavest. Kaj ta spusti noter in kaj ne.
PRIMER: Če si imel prometno nesrečo, kjer si doživel velik šok, se boš zagotovo naslednji teden ali 2 blj previdno vozil.
Človek, ki pa je imel prometno nesrečo in doživel šok, poleg tega, pa si je še 14 dni predstavljal sebe v različnih situacijah v tej nesreči, ves čas o tem razmišljal in zadevo podoživljal. Za njegovo podzavest je vsakič, ko je to zadevo podoživljal enako, kot da bi se še enkrat zgodilo.
Tak človek bo imel probleme z vožnjo z avtomobilom veliko dlje.

In to je pravzaprav počenjal zavestno. Se spominjal, podoživljal, se sekiral ipd. Čeprav ni vedel, da bo zaradi tega še dlje časa nesiguren, vsakič ko se bo vsedel v avto.
// end mejčkeno off topic

Kar sem hotel povedati tukaj, je to, kako močno nekdo analizira misli nekoga drugega, je v največji meri odvisno kako živo si predstavlja misel nekoga drugega. Zanimivo je to, da če človeka prepričaš, da si nekaj predstalvja, je za njega (njegovo podzavest) enako, kot bi bila njegova ideja.
Banalen primer:
Predstavljaj si rdeč ferari!
Nisem pokazal nobene slike, ne izumil ferrarija. Vsak, ki pa si je predstavljal ferrarija, si ga je predstavljal po svoje. Na cesti, poleg polota, z dobro bejbo, kakor koli.
In ker si ga je vsak predstavljal po svoje, je ta "ideja ferarija" v njegovih mislih (po njegovo) edinstvena, zato je enako, kot bi se je domislil sam.
Enako je v pogovoru z neko osebo.
Če je oseba zmožna "ujeti" tvojo domišljijo ali pa si ti zmožen "se ujeti" v to domišljijo, se bodo slike po tvoji glavi zdele, kot da so tvoja ideja. In tako bodo tvoje misli bolje projeciranje na tebe.

Kako bistra je misel v glavi? Kako hitro se sfiži? Koliko se prepleta z drugimi mislimi?

1. Misel je vedno bistra. Vsaj kar se tiče osebe, ki razmišlja. Za zunanjega opazovalca je to seveda irelevantno.
2. Sfiži se tako hitro, ko tvoja misel najde nekaj bolj zanimivega za razmišljati, kot je sogovornikova.
3. Prepletanje z drugimi mislimi se dogaja ves čas. Misli, ki si jih že imel, vedno vplivajo na tvoje razmišljanje o aktualni misli. Zavestno razmišljanje svoje "rezultate" vedno pospravlja v podzavest (podzavest in spomin nista tako različna pojma, kot nekateri mislijo da sta). Če rečem, da pomisli na nekaj modrega, boš morda pomislil na morje, morda na #0000FF, morda pa na modrega človeka. V vsakem primeru pa bodo tvoje misli (zavest) pred tem pobrskale po modrih stvareh po tvoji podzavesti in spominu in na podlagi tega dale svoj rezultat misli.

Koliko od tega je relevantnih, koliko je razumskih, koliko emocionalnih...?!

Emocije je zelo lahko zablokirati z razumom. Podzavest pa si zapomni vsako zavestno rešitev.

Menite, da se je smiselno ukvarjati z analizo lastnih misli? Če ja, do kake mere? Se da iti v ekstrem?

Da, Do konca in naprej!

Kaj ko pridemo do podzavesti?

Podzavest je za moje pojme ena zadeva, ki je mnogim ljudem še vedno nejasna. Kot nek mit, ki ga nihče ne šteka in še manj zna razložiti. Vsi filozofi in psihologi, ki so se kdaj s tem ukvarjali so vse svoje ugotovitve zavili v en težek akademski jezik, ga zakriptirali s citati svojih predhodnikov in praktično zapečatili z napisom "NE BERI, PRETEŽKO ZATE!".
Pomojem gre za to, da ti (akademski) ljudje sploh nikoli niso točno poštekali kaj je podzavest.
Kakor koli. Grobo povedano. Podzavest je substrat, na katerem "laufa" zavest. Podzavest ni nič drugega, kot stvari, ki se jih zavedaš, le da trenutno ne razmišljaš o njih.
Torej so POD-zavestne.
Če si nekoč tehtal med tem ali je boljše imeti AMD ali Intel, si pri tem uporabljal zavest. Ko si prišel do zaključka, kaj je boljše, si nehal zavestno razmišljati o tem, ampak o grafičnih karticah. Ko boš čez eno leto zopet začel razmišljati o Intel vs. AMD, boš vse svoje prejšnje ugotovitve imel že pretehtane in boš lahko dodal samo še nove.
Smešen primer, ampak ravno tako je pri vseh ostalih "dvoumjih" v galvi. V POD-zavestju (to je tisto, kar veš, razumeš, si lahko predstavljaš..., le da trenutno ne razmišljaš o tem) imaš že ogromno rešitev za določene razložljive ali nerazložljive primere. Ko od zunaj pride neka nova misel, jo (praktično) vedno pretehtaš iz svoje podzavesti.

Marjan -> pa da ne boš hud, ker sem te tko citiral, kot da se nekaj ne strinjam s tabo. Vprašanja se mi zdijo namreč naravnost odlična, zato sem jih uporabil za svoj "monolog"!

Brez problema v mislih "slisim" govor (ton, zven, barvo, globino, ...) glasu osebe, ki jo poznam in si jo zamislim -- pac neko osebo in v glavi "izgovorim" besede, kot bi jih dejala ta oseba.

Nikakor pa ne morem dolociti tega za moje misli -- tisto, kar mi siba naokoli nima nic od tega, tesko recem da je glas.

Pa se o stevilu -- nisem "multitasking" in sem 99% preprican, da imam v "obdelavi" le eno "misel" naenkrat, se pa izmenjuje in v doloceni tocki "cepi", tako da nastajajo variacije. Morda bi lahko rekel, da zavestno obdelujem le eno, ostale so v podzavesti in se jih po potrebi vlece ven. Hmmmm :/

Kako bistra je misel v glavi?
Ce si zbran, zelo. Ce si raztresen, obremenjen, si zelis v tistem trenutku poceti druge stvari -- potem se zacne izgubljati in "uhaja".

Kako hitro se sfiži?
Heh, kaj to pomeni, da ni bila dobra? Je razmisljanje v napacno smer? Ni napredka ali pa je prevec ekstremna?
Sfizi se, ko potece "rok uporabe" -- to je pa takoj ali pa cez 10 let, ko jo potegnes iz naftalina in ni vec uporabna.

Koliko se prepleta z drugimi mislimi?
Odvisno od relevantnosti. Ce se na kaken nacin navezuje na kaj drugega je velika verjetnost, da se bomo "spomnili" sorodosti. Misli se lahko zdruzita, sprejmemo drugo ali pa se rodi tretja, primernejsa varianta.

Koliko na časovni interval se jih porodi?
Odvisno od cloveka do cloveka (saj recemo, da "hitro misli"). Po moje se ne da izmeriti oz. izraziti stevilcno (ekzaktno), najbrz se bolj izrazi v intenziteti delovanja mozganov, kar pa se da "videti".

Koliko od tega je relevantnih, koliko je razumskih, koliko emocionalnih...?!
Spet odvisno od cloveka do cloveka. Nimamo vsi cisto enak vzorec delovanja ...

Menite, da se je smiselno ukvarjati z analizo lastnih misli? Če ja, do kake mere? Se da iti v ekstrem? Kaj ko pridemo do podzavesti?
Ja -- do meje, ko je se "zdravo". Pa tudi tematika ni nezanemarljiva. Lahko se ujames v zacaran krog in nisi sposoben narediti preskoka, spustiti zadeve, jo prespati. In potem si nesrecen, napet, depresiven, razdrazljiv, pa tudi evforicen in nepredvidljiv ... Ekstrem -- seveda. Gonis svojo "varianto" in se ne menis za mnenja in predloge
drugih. In ce ni po tvoje (po vsem trudu, ki je bil vlozen) je spet vse narobe.

Podzavest ... nimam pojma.

> Kot bi pisal o tem kar pišeš. Nekaj gotovo ostane neopisanega. Čist matematično dejstvo.

Ja, spet mamo Strange loop :)

Ravno zato mi je memetika tako zanimiva. Torej, še par stvari, ki razburkajo misel:

(1) Mem objektivnosti - iskanje dejstev ne glede na preostalo memetsko strukturo...
Še vedno smo p/p mašine, pod kožo pa krvavi! Tako, da jaz tukaj vidim točko trenja med objektivnostjo in hedonizmom posameznika. Zadeva je problematična tako z osebnega stališča kot tudi z družbenega. Smiselno je oceniti kje to točko postavimo in kje ima postavljeno naš sogovornik, družba...

(2) Zanimiva je ta relacija oblikovanja misli pri _dobri_ debati v primerjavi s premlevanjem v glavi. V prvem primeru morda lahko bolj jasno oblikujemo misli, saj smo v to "prisiljeni". Tako tudi pojasnimo uspeh memov.
[aja, (2) ima ravno obraten efekt kot (1), pa se morda nekoliko izničita]

(3) Podzavest - ona se brani drezanja vanjo. Takoj, ko preveč dreznemo nam misel preskoči. Če vseeno silimo pa se lahko podzavest zakoplje še bolj globoko. Tako lahko postane še bolj simbolna, morda še bolj "perverzna"? Morda nas "kaznuje" in še bolj zmede?

Povečini se strinjam z napisanim, samo nekaj:

ako, da jaz tukaj vidim točko trenja med objektivnostjo in hedonizmom posameznika.

Tudi objektivnost je hedonizem. Vprašanje je le ali v obliki samostojne entitete (recimo za znanstvenika, ki se skuša dokopati do neke resnice) ali je le orodje, torej da nam objektivno delovanje prineše večje ugodje, oziroma zmanjša trpljenje.

Kaj vse se valja po podzavesti ... je prav zanimivo vprašanje.

Nekateri primeri kažejo, da celo kakšen tuj jezik, ki ga zavestno ne znamo.

Samo je pa vprašanje, kako zanesljivi so podatki o vsem tem. Terra incognita, še precej.

To, da so naši možgani končni, pa tudi da vsebujejo precej manj informacij, kot se v splošnem misli, se povsem strinjam.

Ja pa lahko - ni nujno, lahko - vseeno prostor za kakšna interesantna zakotja, kjer se recimo skriva medicinska ocena vseh ljudi, ki jih srečujemo. Ki jo naredimo na hitro, seveda nestrokovno, ampak vseeno jo skladiščimo. Lahko je tega še precej. Ne rečem da je, možno se mi pa zdi. Ker tudi to prav veliko byteov ne zaseda.

Kar se pa tiče podatkov v možganih, pa ne gre ravno za lossy kompresijo.

Se ne strinjam. Zapomniš si kvečemu toliko, kot rabiš da lahko rekonstruiraš dogodek. "Ostrejši" spomini pa so bodisi posledica že obstoječih (povezovanje, ki ga ti omejaš), bodisi nekakšen thumbnail za niz dogodkov (filemček).

>Tako, da jaz tukaj vidim točko trenja med objektivnostjo in hedonizmom posameznika.

Owca:

Tudi objektivnost je hedonizem. Vprašanje je le ali v obliki samostojne entitete (recimo za znanstvenika, ki se skuša dokopati do neke resnice) ali je le orodje, torej da nam objektivno delovanje prineše večje ugodje, oziroma zmanjša trpljenje.

Oboje. In na račun drugega ne gre zmanjševati pomena prvega. Saj se tako rojevajo bolj skristalizirani mempleksi.
[, ki pa v širši populaciji žal ne prevladajo prav zaradi "živalskega hedonizma", ki ga narekujejo naša evolucijsko-biološka telesa.
Družbeni mempleksi bi bili bolj kvalitetni ob večjem pretoku in izmenjavi memov ter obenem večji prioriteti na memu logičnosti oz. kritičnosti.]

Možganski disk lahko pomni skoraj neomejene količine podatkov

V to ne bi bil tako zelo prepričan. Če se prav spomnim, je bilo govora o nekaj GB, koliko informacij lahko iz tega razpakira je sicer durgo, ampak še vedno krepko omejeno.

Je pa tudi zanimivo, da so še donedavno smatrali človeško pamet za praktično neskončno. Govorili so o absordno veliki količini date, ki naj bi jo imeli v glavi. Ni res.

Thomas, tega pa nisem vedel. Bi bil prosim tak dober, pa mi kaksen link dal kjer je dokazano ravno nasprotno? Ker tega pa ne morem verjeti. Verjamem, da je omejena kapaciteta podatkov v možganih, samo tako malo???

btw, saj nisn ziher koliko je bilo, ampak če se ne motim je v prekoračil limit in si naložil krepkih 256MB.

Čeprav po drugi strani slike (lahko tudi sekvenca - film), ki jih hranimo zgledajo (poudarjam zgledajo, lahko je samo spretno prikazovanje, kot recimo pri televizorju) precej visokoločljivostne.

Ampak misliš da je tale "film" večje kapacitete kot recimo "Koran"?

Kot vsebina (infomacija tistega kar je napisano) gotovo. Kar primerjaj koliko zavzame 1 min filma in koliko 1 stran besedila.

Vrejetno samo zgledajo.

Jaz si zelo natančno predstaljam luknje v pokrovu kanalizacije na cesti. Ampak da bi šel zdajle v miže preštevat luknje samo po spominu?
Čeprav mi slika zgleda po spominu zelo detajlna, je pravih detajlov ki bi se jih spomnil bolj malo. Oziroma le tistih nekaj, na katere sem takrat posvečal pozornost.
Smo včasih delali tudi "poskuse". Nekdo si je moral zapomniti čim več detajlov na neki osebi. (obleka, brki, barva las ipd). Na prvo vprašanje: "ali ima očala" ni vedel odgovora.
Dosti šoferjev tudi ne ve ali je zelena luč zgoraj ali spodaj.

joco, tukaj je spet tisto, kar se ti zdi bolj pomembno si zapomniš, tako se je ljudem zdel nepomemben podatek da ima očala, češ to bom pa že vedel, zato so se koncentrirali na ostale podrobnosti, isto je pri semaforju, bistvena je barva luči, ne pozicija

Pri spominu je še en problem. Zapomnimo si bistveno več, kot pa smo v nekem momentu sposobni se na zahtevo spomnit.

Ko moraš videno sliko opisat, ni ravno veliko kar lahko poveš. Ampak če boš mogu pol med recimo desetimi slikami, za katere vse kar si se uspel spomnit enako velja, pokazat tisto ki si jo že vidu, boš komot 'uganu' katera je bla tista, ki si jo res vidu.

Bi reku, da je to posledica relativno pozne pridobitve sposobnosti zavestnega razmišljanja. Podzavest ma evolucijsko precej starejše korenine in se lahk na zahteve zavesti včasih prou fino požvižga.

Tukaj se strinjam s Thomasom. Dejansko naši možgani ne morejo imeti skoraj neomejene kapacitete, ampak imamo zelo majhno. Prednost možganov je v odličnem procesiranju sprejetih podatkov, ki jih ne skrani kot slike in zvoke, ampak oklesti na najnujnejše videno/slišano. Možgani slike ne shranijo kot fotografijo (zaradi tega nekateri narobe mislijo, da možgani shranijo enormne količine podatkov), ampak samo kot zbirko nekaterih podatkov, kot so splošna oblika predmeta, mogoče barva, razporejenost, ter še nekatere podatke, ki se nam zdijo pomebni. Ko se poskušamo spomniti sliko nečesa, nam možgani ne prikažejo "fotografije" tega, ampak nam približno "izrišejo" to stvar glede na pomnjene podatke (teh je pa dejansko zelo malo). Seveda pa velja, da večkrat ko imamo opravka s to stvarjo, več podrobnosti si lahko zapomnimo in "izrisana slika" je bolj jasna. Tako si lahko likovno zapomnimo še pa še stvari, ki si jih s fotografskim spominom ne moremo. Seveda pa imaj(m)o eni ta izrisovalni oz. orientacijski spomin bolje razvit kot nekateri drugi, kjer si pa lažje zapomnijo velike količine besedila, ki so prav tako prostorsko skromni podatki.

No to je moje mnenje.

Zgleda smo pogruntali, da je shranjevanje podatkov v možganih bolj blizu vektorskemu kot pixlastemu.


Kar se tiče same kapacitete možganov, pa, kljub temu da je majhna, lahko po moje spravi ogromno podatkov.
Kot že omenjeno "linkanje".
Med modrim in rdečim Twingotom v spominu je samo par bytov razlike. Koliko različnih Twingotov bi spravil v 1 kb.

Mr|ce:na nevemkeri strani
Saj, ravno to.

Mogoče nerodno napisano.

Ko enkrat "veš" kaj je moder Twingo, si ni težko zapomniti še rdečega. Samo par bytov še zraven.

> Slika punce iz sosednjega bloka po tušem?

Bi si drznu rečt, da največ kakšnih 100 byteov. V glavnem pointerji na že prej kdaj videno.

Keyser Soze, jst mislim, da se večina med nami strinja, da je različnih podatkov v glavi ogromno.
Poleg tvojih naštetih še vsi znani obrazi, poti od doma do šole/službe/prijatelja, pot do WC-ja v najmanj 50 hišah ali lokalih, velikosti svojega diska, barve najljubše majice, kje imaš trenutno bundo ipd, ipd.
Jst se strinjam, da je teh detajlov ogromno. Ampak vsak tak detajl zavzame le po par "bytov prostora". Mogoče kakšen tudi kilobajt. Pa tudi jih ni neskončno mnogo. Par tisoč. Mogoče tudi par dest tisoč. Ali pa milijon.
Če smo zelo optimistični, je to skupaj 1GB komaj.

Še ena "kost za glodat" bi bila lahko naslednja:
Kako veš kateri dan v tednu je danes?
Ali res VEŠ?
Ali mogoče "polinkaš" svoje spomine, tako da se spomniš, da si bil v nedeljo pri teti na rojstnem dnevu in da je bilo to včeraj?

Ko smo že ravno pri temi o misli in ne spominu. Jst misim, da večino mišljenja (procesorske moči?) porabimo za to "linkanje" spominov, da pridemo do določenih zaključkov.
Pa ne samo to.
Dosti je gre tudi za "kompresiranje" teh podatkov.
Kako si kelnarica zapomni kdo je kaj naročil za mizo?
Polinka rdeč pulover z Laškim pivom (ki ga ima že itak v svoji "bazi"), dolge lase z bambusom in sončna očala z Unionom.
En tak link je stane zopet samo par bytov.
Ko pride za šank in se želi spomnit kdo je kaj naročil, se samo spomni na rdeč pulover in že je polinkan z Laškim.
Podobno kot pri številki 20481703.

Za to verjetno tudi večina ljudi ne mara "piflanja na pamet". V možgane je namreč zelo težko spravit nove informacije. Najlažje je na novo polinkati že znane. Torej stvar "razumeti".

Sicer pa tukajle gruntamo v dvojiškem sistemu. Možgani pa ga verjetno ne uporabljajo. Torej bi za vsak podatek porabili še manj prostora kot pri računalniku. Ali ne?

Prevedba na dvojiško, pa kakorkoli že se dogaja, je enostavna. Izomorfna reč. Vedno se lahko pogovarjamo, kot da gre za dvojiški sistem, brez bojazni, da bi s tem karkoli bistvenega zgrešili.

Kar se tiče linkanja oz. algoritmov, ki jih uporabljamo v naših možganih. Pomoje niso čisto enaki. Kako bi pojasnili potem razlike med ljudmi, ki nastanejo pri učenju. Nekateri si lažje zapomnijo slike, drugi besedilo, tretji zvočni zapis.... Pomoje so se skozi evolucijo ti algoritmi specializirali glede na okolje v katerem si moral preživet.

P.S.: Kaj pa recimo avtisti in njihove sposobnosti, kot jih imajo nekateri. Obrazov recimo ne prepoznajo - težko, a obstajajo primeri, ki jim telefonski imenik ni nobena težava. Pa je težje polinkat takšne podatke kot pa Koran, kjer imaš določeno ultra bazo besednih zvez že v glavi.

Zelo zelo toplo priporočam ogled filma:
"What The Bleep Do We Know"

Sej je par bluzov notri, ampak poda "the big picture, how the mind works".