Ne/univerzalnst prava

Povod za odprtje te teme je predvsem Thomasova trditev v temi

Svoboda (& varovanje osebnih podatkov...)

da


Vsak pravnik misli, da morajo zakoni univerzalno veljati, da pobega od njih ni in ne sme biti


In moje zanikanje te teze.

Kdo ima bolj prav, presodite sami.


...............


Univerzalnost zakonov ali univerzalnost prava, bi si lahko zastavili vprašanje.

Toda, da bi si lahko sploh zastavili takšno vprašanje je potrebno najprej ločiti oba pojma. In to ne samo semantično, pač pa po njuni vsebini.

Potegniti ločnico med pojmoma pravo in zakon se zdi na prvi pogled enostavno in preprosto. Ko pa to poskušamo, vidimo, da zadeva vendarle ni tako preprosta kot se zdi.

Pravo kot veda brez zakonov ne pomeni nič, tako kot zakoni ki se udejanjijo šele navznoter vede, sami zase ne pomenijo nič ali skoraj nič.

Pravna veda je torej le veda o rabi in uporabi zakonov, medtem ko so zakoni le konsenz v času in prostoru kako naj bo urejena neka človeška aktivnost.

Pri tem niti ni toliko pomembno ali se te aktivnosti nanašajo na posameznika, skupino ali širšo populacijo prebivalstva.

Mnogo pomembneje od tega je, da velja tak konsenz le navznoter določene skupine in to v nekem točno določenem časovnem okviru in na točno določenem teritoriju. To torej nujno napotuje na zaključek, da je tako delovanje kot tudi učinkovanje nujno omejeno, tako personalno kot tudi krajevno in časovno.

Zakonska norma (zakon) se tako lahko nanaša le na določeno skupino ljudi (naprimer – mladih voznikov) medtem ko ista ali enaka norma za drugo populacijo ne velja.

Medtem ko zakonska norma že navznoter istega teritorija ni nujno veljavna za vse, je to toliko manj verjetno (praviloma pa to tudi ni), da bi ista norma veljala tudi na drugem teritoriju.

Poglejmo si še časovno omejitev pravne norme.

Ugotovili smo že, da je pravna norma zgolj in samo konsenz v času in prostoru (praviloma gre za konsenz tistega ki ima moč in oblast v nekem časovnem obdobju na nekem teritoriju). Tako se pokaže, da noben zakon ne velja preko časovne meje, ki je določena s konsenzom.
Lep primer imamo s takoimenovanimi neodtujljivimi pravicami zajamčenimi z ustavo.
Neodtujljivost je namreč časovno, personalno in krajevno omejena z časom aktualne veljavnosti ustave (katerekoli – da ne bo pomislekov).

Pri tem je potrebno nujno upoštevati še nekaj. Da bi sploh lahko govorili o zakonski pravni normi, mora obstojati tudi oblast, ki takšni pravni normi "vdahne" realizacijo (sankcijo in izvršljivost le te)

Za lažje razumevanje si poglejmo primer (verjetno vsem znanih) 10 božjih zapovedi.

Na prvi pogled delujejo kot zakonske norme. Kot nekaj kar se nam kaže kot pravo. Pa vendar temu ni tako.

Deset zapovedi sicer resda vsebuje zapovedi in prepovedi, toda titular sankcij in izvršbe je izven sfere družbe v kateri naj bi se te norme realizirale (v nebesih -–naprimer).
Lahko pa bi nekatere teh norm postale tudi pravne norme v pravem pomenu besede, če bi jih nek pravni red sprejel za svoje (pa tudi ne vseh, ker vseh preprosto ni moč ne preverjati njih kršitve niti jih ni možno sankcionirati)

Ta primer je sicer potrebno ločiti od primera, ko neka sankcija ni izvršljiva, pa čeprav je titular ki sme ali celo mora izvršiti takšno sankcijo navznoter sfere v kateri je takšna norma nastala. (primer – vsi imajo neodtujljivo pravico dihati čisti zrak)

Pravna veda pa pozna še eno vrsto pravnih norm, ki po svoji naravi niso izvršljive. Nekateri jim v teoriji pravijo celo neprave zakonske norme ali norme lex non perfekta.

Gre za norme, ki nanje ni vezana nobena posledica, če se le te kršijo ali ne izpolnjujejo.

Tak preprost primer bi bil, če bi naprimer v Zakonu o družinskih razmerjih obstojala norma, ki bi se glasila;

Dolžnost vnukov in pravnukov je da skrbijo za svoje stare in prastare starše, če ti nimajo več živih svojih otrok.

Če tej normi ne bi sledila tudi sankcija (ki bi morala biti tudi izvršljiva) potem je to le neke vrste moralna obligacija (podobno kot naprimer 10 zapovedi) in o pravi zakonski normi sploh ne moremo govoriti.

Že na teh nekaj res zelo, zelo skromnih primerih, se je jasno pokazalo, da pravo kot pravo ni nič več in nič manj kot le veda, ki proučuje mehanizme delovanja zakonov oziroma zakonskih norm.

Medtem ko so zakoni in posamične zakonske norme le dosežen ali pa vsiljen konsenz v točno določenem časovnem okviru na točno določenem teriturju, kjer takšni zakoni veljajo za točno določeno skupino.

Pravna norma, ki se ji reče zakon torej nima tiste iste univerzalnosti kot naravni zakon (sila težnosti), zato ji tudi pravimo nravni zakon.

Že samo to dejstvo jasno kaže da ne moremo torej ne v zvezi s pravom kot vedo še manj pa o zakonih (pravnih normah) govoriti kot o nečem kar je univerzalno.

Dodatno je potrebno vedeti tudi to, da pravo kot veda ni nekaj kar je nespremenljivo in veljajo enaki ali isti principi razlage neglede na čas in prostor.

Naprimer – stari Rimljani sploh niso poznali nekaterih pravnih vsebin, brez katerih danes dandanašnji pravnik verjetno ne bi znal spisati niti najbolj enostaven pogodbe. Celoten sistem je funkcioniral izključno na tažbah, pa je bil zaradi tega kljub vsemu povsem koeksistenten in nadvse učinkovit.

Da bi bilo nekaj univerzalno, pa bi to moralo veljati povsod, za vsakogar in predvsem ne bi smelo biti časovno omejeno. (kot naprimer fizikalni zakoni) Nekaj kar je univerzalno se tudi s časom ne more spremeniti, saj bi s tem izgubilo svojo univerzalnost.

Tako lahko vidimo, da ne rimsko, ne sheriatsko ne moderno evropsko ali anglosaško pravo niso nekaj kar bi bilo večno in nespremenljivo, torej univerzalno.

Skratka

Ne pravo kot veda in ne zakoni kot izraz konsenza vsakokratne oblasti nista in nikoli ne bosta (zaradi same njune narave) univerzalna.

In da je temu tako, se je lahko že v prvem letniku prepričal vsak študent prava (na katerem koli pravnem faksu)

Če pravo ni in ne more biti univerzalno, pa to seveda še ne pomeni, da v družbi (posebej demokratični) sploh lahko shajamo brez njega. Toda to je že druga zgodba, mar ne.

- da pravni zakoni zaostajajo za stanjem tehnike in vse bolj prihajajo navzkriz z naravnimi in da se pravniki delajo blesave in cakajo, da stvari postanejo resnejse, nato pa bodo z novim zakonom ukazali pokoravanje naravnih zakonov...

Itak.

Heh, Barakuda1.

Brane te je sfuflal z nekoliko drugega ogla kot bi te jest. Kar ti pa tudi ni škodilo. Da se večinoma strinjam s tem kar ti je napisal, je postranskega pomena.

Ni pa Brane ravno lahka konjenica. Bo bolj Viharnik ustrezal temu opisu s svojim briljantnim doneskom v tvoj prid v tejle temi.

> Itak.

Waw!

No ja, da je ravno konjenik .. bi bilo pretirano reči. Pobič s fračo prej.

Toliko off topic.

On topic pa to, da gre Barakudi1 predvsem na jetra to, da Singularitaci razglašamo obveznost nekega reda za vse, brez izjeme.

Pa da noče videti, da ima že današnji (dokaj zasilni še) pravni red isto lastnost. Ne moreš razglasiti avtonomijo od njega. Zato Barakuda1 odprl tole temo.

Jah ne vem kaj ti je sploh še ostalo. O tem, da bi bile pravne norme časovno omejene, jest nisem slišal še nič. Nov sprejeti zakon jih morda prekliče, to je vse. Če tak zakon kdaj pride. Pa še takrat ponavadi le nekoliko prilagodi pravila situacijam.

Da lahko s kakšnim resnim kaznivim dejanjem pobegnem kam, je tudi utopija. Vrnili me bodo od praktično povsod.

O razbijanju šip, pluvanju po tleh, žalitvi kraljice in podobnem ... pa škoda zgubljati besed.

Sicer je pa pravo obvezno za vse, ne da bi jih kaj spraševali. Kogar zateče, zateče.

Lahko pobegneš v zanikanje Barakuda1 in se celo delaš, da sem pobegnil jest. Toda to malo pomaga. V resnici je težnja po univerzalni veljavi inherentna vsakemu modernemu pravnemu sistemu. To vedo že otroci v vrtcu, se mi zdi.

Marjan, daj mir...

PS: Ma vsi dajte mir... Pejte v zasebna sporocila, ce mislite mlatit, zet ali pa psenico spravljat...