Letalo ima razpon kril 25 metrov, tehta 75 kilogramov in uporablja sončne celice ter baterijo. Podnevi je krožilo na višini 22,5 kilometra, ponoči pa se je spustilo na 15 kilometrov in uporabljajo v baterijah uskladiščeno energijo. Da je letalo tudi ponoči uspelo obstati nad 15 kilometri, je ključ do uspeha, saj se je tako izognilo vremenu in prometu. Drugi pomemben dejavnik je bilo upravljanje z baterijo, ki ji je v 26 ciklih ostalo dovolj kapacitete, da je letalo vztrajalo v zraku. V Airbusu ocenjujejo, da je 100 ciklov povsem dosegljivih s trenutno tehnologijo. Pripomogel pa je tudi letni čas, saj so na severni poluti trenutno dnevi dolgi, noči pa kratke.
Program Zephyr je ustanovilo britansko podjetje Qinetig, potem pa ga je kupil Airbus. Letala Zephyr, ki sodijo v kategorijo HAPS (High Altitude Pseudo-Satellite), imajo mnogotero uporabno vrednost, recimo za opazovanje Zemlje. Ena izmed uporab je tudi uporaba kot relejne postaje za zagotavljanje internetne povezave na odročnih področjih - nekaj podobnega kot Googlovi baloni. Airbus bo preizkuse nadaljeval v Zahodni Avstraliji. Britansko obrambno ministrstvo je že naročilo tri takšne brezpilotne avione.
Brezpilotna sončna letala so se v preteklosti že dvigala zelo visoko. NASIN Pathfinder je leta 1998 dosegel 24 kilometrov, Helios pa bi moral preseči celo 30 kilometrov, a ga je sklatila turbulenca na premiernem letu leta 2003. Solar Impulse, ki ima pilota, je leta 2015 letel pet dni med Japonsko in Havaji na višini 8,5 kilometra, kar je rekord za sončna letala z ljudmi.