vir: NASA
Inženirji ameriške vladne zrakoplovne in vesoljske agencije so trenutno do vratu v projektiranju demonstratorja za tišje prebijanje zvočnega zidu X-59, s katerim želijo utreti pot vrnitvi nadzvočnih potniških letal, ki nad poseljenimi območji zaradi hrupa ne smejo leteti. Del raziskav seveda vsebuje tudi izpopolnjevanje tehnik za opazovanje zračnih tokov med doseganjem hitrosti zvoka, ko pride do zgostitev, ki povzročijo udarne valove, ki jih slišimo kot glasen pok. V ta namen se že zelo dolgo uporablja tudi tako imenovana schlieren fotografska tehnika, ki jo je nemški fizik August Toepler leta 1864 razvil prav za opazovanje nadzvočnih pojavov. Ta izrablja dejstvo, da se svetloba pri prehajanju med različno gostimi področji snovi ukrivlja, ker se spreminja lomni količnik medija.
Schlieren fotografijo so doslej večjidel uporabljali zgolj v vetrovnikih, oziroma na statičnih platformah, saj imajo takšne kamere po naravi zelo majhen zorni kot, s katerim je nepraktično loviti reaktivna letala v letu. Pri agenciji NASA pa so pristop močno nadgradili: hitrost kamere so navili do 1400 sličic na sekundo in toliko povečali zorni kot, da so lahko sistem namontirali na letalo B200 King Air in se lotili snemanja letal v letu.
Pri eksperimentu sta dva šolska reaktivca T-38 Talon prebila zvočni zid točno na razdalji 600 metrov pod kamero, pri čemer sta letela devet metrov narazen, kar je bil prav tako izjemen koordinacijski podvig. Nasini raziskovalci so nad posnetki navdušeni; iz njih je moč razbrati sovpliv udarnih valov obeh letal, kakršnega doslej še niso mogli opazovati. To je pomembna stopnica na poti do razvoja letala, ki bo s svojo obliko opisane valove zmanjšalo na tako majhno jakost, da za ljudi na tleh ne bodo več moteči.