Pravica do pozabe ne velja za osebne podatke, ki se nahajajo v registrih podjetij

ECJ - Sodišče Evropske skupnosti je včeraj razsodilo, da pravica do pozabe ne velja za osebne podatke, ki se nahajajo v registrih podjetij. Po mnenju sodišča je namreč namen javnosti tovrstnih registrov zagotavljanje pravne varnosti ter varovanje interesov tretjih oseb v razmerju do delniških družb in družb z omejeno odgovornostjo. Te pravice po mnenju sodišča v primeru podjetij, ki nastopajo na trgu ter zastopnikov, ustanoviteljev in nadzornikov teh podjetij, prevladajo nad pravico do zasebnosti.

Sodišče je v svojem mnenju tudi poudarilo stališče, da je dostopnost osebnih podatkov iz registrov podjetij potrebna tudi "več let" po tem, ko podjetje preneha obstajati.

Postopek pred sodiščem je leta 2007 sprožil Salvatore Manni, direktor italijanskega podjetja, ki je zgradilo turistični kompleks v Italiji. Njegovo podjetje kompleksa po izgradnji ni uspelo prodati, saj je bilo iz javnih registrov razvidno, da je bil g. Manni pred tem upravljavec drugega podjetja, ki je leta 1992 bankrotiralo, leta 2005 pa je bilo izbrisano iz registra aktivnih podjetij. A po mnenju sodišča dejstvo, da se potencialni investitorji niso odločili za nakup zato, ker so imeli dostop do zgodovinskega registra, ne opravičuje omejevanja dostopa do teh podatkov. Še zlasti zato, ker imajo te tretje osebe legitimen interes, da razpolagajo s temi informacijami.

Sodišče je sicer dopustilo možnost, da se zgodovinski podatki o podjetjih, ki so izbrisana iz poslovnega registra, lahko izbrišejo, vendar šele "po dovolj dolgem času" o tem pa je potrebno presojati od primera do primera, saj je "nemogoče ugotoviti enoten rok, ob poteku katerega vpis podatkov v register in njihova objava ne bi bila več potrebna".

S to odločitvijo Sodišča Evropske skupnosti se je za povsem napačno pokazalo stališče Informacijskega pooblaščenca, ki ga je njegova predstojnica Mojca Prelesnik zagovarjala v Državnem zboru v razpravi o sprejemu novele Zakona o sodnem registru. Novelo je namreč leta 2015 v Državni zbor vložilo ministrstvo za pravosodje, namen novele pa je bil omogočiti prosto iskanje po poslovnem registru.

Tedaj veljavni Zakon o sodnem registru je namreč določal, da so podatki o družbenikih, članih uprave in nadzornega sveta sicer javni, vendar le tako, da se sme za posamezen poslovni subjekt ugotoviti, kdo so njegovi lastniki, zastopniki in nadzorniki. Ni pa bilo dovoljeno ugotavljanje v katerih vseh poslovnih subjektih je udeležena posamezna oseba (kot družbenik, zastopnik ali nadzornik). Povedano drugače - posameznik je lahko pogledal kdo je direktor nekega podjetja, a zakon je prepovedoval, da bi nekdo naredil iskalnik, v katerega bi vnesel ime osebe, iskalnik pa bi nato izpisal v katerih družbah je ta oseba bila zastopnik, nadzornik ali ustanovitelj.

Po mnenju IP-RS naj bi pri podatkih iz poslovnega registra šlo za zasebni in ne javni sektor, zato naj bi bilo povsem upravičeno omejiti pravico vedeti. Nasprotniki večje transparentnosti poslovnega registra so ob tem kar pozabili, da kljub temu, da gre za zasebni sektor, gospodarske družbe oziroma poslovni subjekti nastopajo na javnem trgu. Podatki o družbenikih, zastopnikih in nadzornikih so potrebni tako zaradi zagotavljanja varnosti v pravnem prometu v najširšem smislu (tudi delovnopravnem) kot tudi za ugotavljanje obsega premoženja dolžnika s strani njegovih upnikov. Javna objava in možnost prostega iskanja podatkov v poslovnem registru lahko pomaga tudi pri preprečevanju nasprotja interesov. Prav tako je dejstvo, da lastnina ni neka povsem zasebna stvar, ampak ima po 67. členu Ustave RS lastnina tudi gospodarsko, socialno in ekološko funkcijo. Člen 74 Ustave pa tudi določa, da se gospodarska dejavnost ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo. Določbe 38. člena Ustave, ki govori o informacijski zasebnosti, vsekakor niso absolutne, pač jih pa je potrebno upoštevati skupaj z drugimi členi Ustave. Vprašanje udeležbe v poslovnih subjektih tako nikakor ni stvar zgolj zasebnosti, ampak celo Ustava RS poudarja pomen zasebne lastnine na področju skupnega oziroma javne koristi. Iz tega tudi izhaja, da ima javnost povsem upravičen interes do vpogleda oziroma večje transparentnosti tudi na področju zasebne lastnine.

Na koncu je Državni zbor leta 2015 sprejel kompromisni predlog, in povsem prosto iskanje po poslovnem registru še danes ni mogoče.

A kot kaže primer včerajšnje odločitve Sodišče Evropske skupnosti, pravica do zasebnosti v primeru osebnih podatkov iz poslovnih registrov ni absolutna, pomenljivo pa je dejstvo, da je sodišče poudarilo pomen transparentnosti teh podatkov za pravno varnost in pomen legitimnih interesov tretjih oseb, da razpolagajo s temi informacijami, pa četudi gre za povsem zasebni sektor.

Po tokratni razsodbi Sodišča Evropske skupnosti pa se lahko tudi vprašamo koliko transparentnosti pravzaprav sploh zagovarjajo tisti, ki bi pravzaprav morali biti varuhi te pravice. Morda je čas, da se začne razmišljati o razdelitvi Informacijskega pooblaščenca na dva ločena organa - eden bi se ukvarjal s pravico do zasebnosti, drugi pa bi lahko neobremenjeno zagovarjal odprtost in transparentnost.