NASA pa je z novimi meritvami ugotovila, da se Chandrayaan-1 ni raztreščil, temveč je v sorazmerno stabilni orbiti vsa ta leta krožil okrog Meseca. Marina Brozovic iz Nasinega laboratorija JPL pojasnjuje, da so s posebnim radarjem uspeli videti LRO (Lunar Reconnaissance Orbiter) in indijsko sondo. Klasični optični teleskopi ju ne morejo videti, ker sta zaradi močnega odbleska od Meseca nevidna. Po drugi strani pa se medplanetarni radarji uporabljajo za iskanje majhnih asteroidov več milijonov kilometrov od Zemlje. Sonda je seveda še precej manjša, a je po drugi strani tudi precej bliže. Uporabili so 70-metrsko anteno v NASA Goldstone Deep Space Communication Complexu v Kaliforniji in proti Mesecu poslali snop mikrovalov. Odbite valove so lovili s teleskopom v Zahodni Virginiji. Nato so poizkusili in hitro opazili LRO, za katerega so vedeli, kje je. Chandrayaan-1 pa so morali poiskati.
Ugotovili so, da še vedno kroži 200 kilometrov nad površjem v polarni orbiti. Mesec obkroži vsaki dve uri in osem minut, kar so uporabili pri iskanju. Zato so radar usmerili proti severnemu tečaju in opazovali. V štirih urah so videli dva ustrezna preleta, nadaljnje opazovanje pa je pokazalo še sedem preletov, ki so potrdili, da je izgubljeni Chandrayaan-1 spet najden. To je sicer zanimiv, a ne preveč uporaben izsledek, saj z njim še vedno ne morejo vzpostaviti stika. Vseeno pa je lepo vedeti, da še vedno zvesto kroži okrog Meseca.
Indija bo prihodnje leto izstrelila Chandrayaan-2.
