So slovenski p2p uporabniki še anonimni?

Slo-Tech - Slovensko Ustavno sodišče je nedavno zavrnilo ustavno pritožbo I.B. iz Kranja, ki ga je švicarski Interpol februarja l. 2006 dobil pri deljenju otroške pornografije na eMuli. Pritožil se je zato, ker ga je naša policija identificirala brez sodne odredbe. Ustavni sodniki so mu odvrnili, da ta ni bila potreba, ker je komuniciral na način, kjer ni mogel pričakovati zasebnosti, pa še svoj IP je velikodušno delil naokrog.

14. [T]o vodi v zaključek, da je šlo za odprto komunikacijo z vnaprej nedoločenim krogom neznancev, ki po vsem svetu uporabljajo internet in ki so pokazali interes za izmenjavo določenih datotek, hkrati pa uporabnikom te mreže dostop do IP-naslovov drugih uporabnikov ni bil omejen. Zato po presoji Ustavnega sodišča pritožnikovo pričakovanje zasebnosti ni bilo upravičeno; kar namreč oseba zavestno izpostavi javnosti, pa čeprav z domačega računalnika in iz zavetja svojega doma, ne more biti predmet varstva 37. člena Ustave.

18. [P]ritožnik se je namreč s svojim ravnanjem, ko je javno razkril tako svoj IP-naslov kot tudi vsebino svoje komunikacije, sam odrekel varovanju svoje zasebnosti in se zato v primeru razkritja identitete nanjo ne more več sklicevati.

Strah pri tej razlagi je, da je Sodišče s preveč široko razlago pojma "upravičenosti" pričakovanja zasebnosti na internetu povsem izvotlilo pravico do anonimne oz. sicer zasebne uporabe interneta.

Delovanje povprečnega slovenskega torrentaša se namreč tehnično gledano v ničemer ne razlikuje od I.B.-jevega eMuliranja iz zime 2005/06. Kar pomeni, če še malo citiramo sodišče, da podatki o identiteti takega imetnika IP naslova več ne uživajo varstva z vidika komunikacijske zasebnosti po 37. členu Ustave (ta ključnem), temveč zgolj z vidika informacijske zasebnosti iz 38. člena Ustave (varstvo osebnih podatkov). Skratka, vsakdo, ki ima IP in lahko napraska veljavno pravno podlago za identifikacijo tega naročnika, sme slednjo tudi dobiti. To pa je lahko tudi odredba civilnega sodišča. Poseg v komunikacijsko zasebnost je namreč možen le v kazenskem postopku in na podlagi odredbe sodišča, a če neka komunikacija več ni zasebna, ker gre "za odprto komunikacijo z vnaprej nedoločenim krogom neznancev", potem ta omejitev docela odpade. Za civilno sodišče je dovolj napovedati tožbo in vsaj malo izkazati, da bo ta uspešna. Kar pa si, zoper uporabnike omrežij za brezplačno izmenjavo avtorsko zaščitenih datotek, ni težko predstavljati...

Zanimivo bi bilo torej videti, s čim bi okrajno sodišče zavrnilo tožnika, ki bi prinesel nekaj 100 slovenskih IP-jev in rekel: "Dajte operaterjem z odredbo za zavarovanje dokazov po 264. členu ZPP naložit, da mi dostavijo Excel tabelo z imeni in priimki. Da jim pošljem položnice, tem kradljivim barabam..."

To bi vsekakor bilo pomenljivo. Policaji, ki so I.B.-jev IP našli, sprva niso iskali mednarodne verige za distribucijo otroške pornografije. Šlo je za protipiratsko racijo belgijskega eDonkey omrežja Razorback, na željo ameriške MPAA. Ko so zasegli strežnik, so Interpolovi forenziki v dnevniških datotekah (logih) našli tudi podatke o izmenjavi otroške pornografije, odbrali IP-je uporabnikov, ter jih poslali po državah članicah. Ta del je načeloma še OK. A vendar bi se lahko slovenska policija takrat vsaj toliko potrudila, da bi si za identifikacijo osumljenca dobila sodno odredbo? Ja. Leta 2006 je 149.b člen, ki ureja pridobivanje prometnih podatkov, že obstajal. Je policija to odredbo tudi dobila? Sprva ne, a potem, ko so ime že imeli in so hoteli biti sigurni glede odredbe za hišno preiskavo, pa so jo. Ustavno sodišče je to "ribolovsko" operacijo odpravilo z dvomljivo argumentacijo, da gre očitno za druge podatke. Ne drži. Odgovor na policijski dopis po 3. odstavku 149.b člena ZKP se glasi: "Uporabnik, ki mu je dne ... ob ... pripadal IP ..., je I.B." Odgovor na odredbo sodišča po 1. odstavku 149.b člena je bil povsem isti in je bil tistega leta (retencije še ni bilo) vzet tudi iz povsem iste baze.

I.B. je bil l. 2008 obsojen na 8 mesecev pogojno, naslednje leto je višje sodišče kazen spremenilo na 6 mesecev nepogojno. Zasegli so mu tudi večino od njegovih 8 računalniških diskov. Strašna ironija bi bila, če bi, gleda na to, da je najbrž bil "zahteven" uporabnik p2p-ja, sporne vsebine dobil bolj ko ne slučajno, med downloadanjem nezakonitih kopij povsem zakonite pornografije.