Forum » Loža » Svetopisemska prerokovanja
Svetopisemska prerokovanja
free ::
To je razprava o SP prerokovanjih, ki se je začela v debati "Ali je Jezus vstal od mrtvih".
Drugo poglavje Daniela lahko preberete tukaj:
Daniel 2
Sedmo pogl. pa tukaj:
Daniel 7
Drugo poglavje Daniela lahko preberete tukaj:
Daniel 2
Sedmo pogl. pa tukaj:
Daniel 7
- spremenil: free ()
Gandalfar ::
si zanalsc odprl novo temo ali si samo zgresil gumb za odgovor? Ce slednje ti predlagam, da napises v pravo temo .. to bomo pa izbrisali .. ce pa velja prvo potem bo pa tema seveda ostala.. :)
Zgodovina sprememb…
- spremenil: Gandalfar ()
free ::
Prerokovanja je tako obširna tema, da sem raje novo odprl. Ali lahko preneseš zadnjih nekaj odgovorov iz prejšnje teme sem, tiste, ki se nanašajo na to Danielovo prerokovanje?
free ::
Preden bi iskali zgodovinsko izpolnitev teh dveh prerokovanj (iz Dan 2 in Dan 7), bi bilo pametno, da primerjamo sam tekst. Predvsem sama videnja in razlage teh videnj, torej Dan 2, 29-45 ter Dan 7,2-28.
V obeh primerih se gre za štiri mega-kraljestva (ranga Babilona, torej 4 imperije), ki so prvič predstavljeni z različnimi kovinami v kipu, ter drugič kot štiri različne zveri, ki prihajajo iz morja. Imperiji si sledijo eden za drugim in imajo določene značilnosti. Denimo, za četrto kraljestvo (torej tretje za babilonom) pismo pravi, da bo izredno kruto in je zato predstavljeno z železom (2. pogl) ter zverjo z železnimi zobmi (7. pogl.): "In četrto kraljestvo bode močno kakor železo; prav kakor železo zdrobi in razbije vse, tako bo ono, enako razruševalnemu železu, zdrobilo in razrušilo"... vsa druga. (Dan 2,40).
Ali kdo sledi? Da ne bom sam sebi pisal... Napišite malo, kaj vi opazite v teh tekstih - torej ne se zdaj skoncentrirat na to, kako bi se vi zaganjali proti temu in proti-dokazivali itd., ampak najprej pozorno poglejmo, kaj pač tekst pravi, kakšne so paralele med videnjema itd. OK?
V obeh primerih se gre za štiri mega-kraljestva (ranga Babilona, torej 4 imperije), ki so prvič predstavljeni z različnimi kovinami v kipu, ter drugič kot štiri različne zveri, ki prihajajo iz morja. Imperiji si sledijo eden za drugim in imajo določene značilnosti. Denimo, za četrto kraljestvo (torej tretje za babilonom) pismo pravi, da bo izredno kruto in je zato predstavljeno z železom (2. pogl) ter zverjo z železnimi zobmi (7. pogl.): "In četrto kraljestvo bode močno kakor železo; prav kakor železo zdrobi in razbije vse, tako bo ono, enako razruševalnemu železu, zdrobilo in razrušilo"... vsa druga. (Dan 2,40).
Ali kdo sledi? Da ne bom sam sebi pisal... Napišite malo, kaj vi opazite v teh tekstih - torej ne se zdaj skoncentrirat na to, kako bi se vi zaganjali proti temu in proti-dokazivali itd., ampak najprej pozorno poglejmo, kaj pač tekst pravi, kakšne so paralele med videnjema itd. OK?
free ::
Še ena pojasnitev: v Hebrejski miselnost je kralj bil poistoveten s svojem kraljestvom. Zato Daniel pravi Nebukadnezarju:
"37 Ti, o kralj, si kralj kraljev, ki mu je dal Bog nebes kraljestvo, moč in oblast in slavo"... in potem..."39 A za teboj nastopi drugo kraljestvo..."
Torej, ko govori tekst o "kraljih", misli v bistvu na kraljestva.
"37 Ti, o kralj, si kralj kraljev, ki mu je dal Bog nebes kraljestvo, moč in oblast in slavo"... in potem..."39 A za teboj nastopi drugo kraljestvo..."
Torej, ko govori tekst o "kraljih", misli v bistvu na kraljestva.
OwcA ::
Še korespondenca iz izvorne teme:
free:
snow:
free:
snnow:
Sid Izpirjeni:
free:
snow:
snow:
free:
free:
free:
Vračam se na svetopisemska prerokovanja. A preden se spustimo v to, je treba reči, da prerokovanja sigurno niso glavna stvar Svetega pisma. Nekdo, ki prerokovanja natančno pozna, pa ne razume osnovnega Kristusovega sporočila in poslanstva (ki je mnogo globlje in bolj relevantno kot pa zgolj napovedovanje zgodovine), ni nujno, da bo dosti profitiral od prerokovanj. A vendar izpolnjena prerokovanja predstavljajo dober argument za navdihnjenost Svetega pisma.
Res je prerokovanj dosti, prav tako je treba dobro poznati (predvsem starozavezno židovsko) SP simboliko in kulturni kontekst, v katerem so se ta prerokovanja pojavila, tudi znanje zgodovine in pomen zgodovine iz svetopisemske židovsko-krščanske monoteistične perspektive… vse to bo verjetno zahtevalo, da bomo odprli novo temo o SP prerokovanjih. Vendar lahko začnemo tukaj.
Začeli bi lahko s prerokovanji iz starozavezne knjige preroka Daniela. Daniel je bil židovski prerok, ki je bil z mnogimi svojimi sonarodnjaki odpeljan v ujetništvo v Babilon za časa babilonskega kralja Nebukadnezarja, ki je vladal babilonskemu imperiju v njegovi največji moči (vladal je od l. 605 do 562 pr.n.št). V knjigi najdemo nekaj dogodkov iz življenja mladih ujetih Hebrejcev na Babilonskem dvoru ter nekaj glavnih videnj, ki jih je Daniel prejel in zapisal.
Želel bi, da bi se najprej posvetili prerokovanju iz Daniela 2. poglavja, ter kasneje Daniel 7. poglavja.
Ali lahko tisti, ki spremljate, natanko preberete ta dva poglavja SP? Mislim, da brez pozornega branja teksta ne moremo nič resnega zaključiti, zato vas to prosim za začetek. Če kdo nima Svetega pisma, lahko prebere na strani www.biblija.net. Lahko si tudi kopirate te tekste iz biblija.net strani, da bomo kasneje primerjali in analizirali.
V Drugem poglavju se bomo ukvarjali s sanjami, ki jih je imel kralj Nebukadnezar in katere je Daniel javno interpretiral pred kraljem; torej videnje kipa, sestavljenega iz štirih kovin, od glave do nog, ter iz železa+ilovice v stopalih. Na koncu videnja (ali sanj) kamen, ki se je odtrgal od gore, prileti in raztrešči ter odpihne celoten kip, sam pa napolni vso zemljo.
V sedmem poglavju pa imamo štiri zveri, ki prihajajo zapovrstjo iz morja, kjer je zadnja zver posebna, ter na koncu ťsede sodbaŤ.
Ali ste prebrali? Kaj se vam zdi na prvi pogled? Obstajajo očitne paralele med obema prerokovanjema.
V naslednjih nekaj dneh si bom skušal vzeti čas za to analizo na forumu. S tem bomo resno pregledali vsaj kak procent ali dva zanimivih prerokovanj Svetega Pisma. Ni važno, če veruješ SP ali ne, poglobitev v antično židovsko miselnost, ki je seveda dajala Boga na prvo mesto, in v zgodovinska prerokovanja SP je v vsakem primeru zanimiva, to vam zagotavljam.
snow:
Je v Svetem Pismu tudi kaj prerokovanj za sedajno prihodnost?
free:
Ja, je - precej!
snnow:
Mi poveš par najbližjih prosim. Z natančnimi datumi se ve.
Sid Izpirjeni:
Pa ja, free. Mene tudi bolj zanimajo takšna prerokovanja, ki so mi časovno blizu, po možnosti za časa mojega življenja. Cenim, da si se potrudil, ampak manj bom skeptičen, če poveš kaj takega (si izmišljujem):
April, 1941 - vojna zajame Balkan.
A je kaj takega?
Ker bolj na splošno lahko tudi jaz prerokujem. Recimo: zaton ZDA v prihodnjem stoletju, vzpon Azije in Evrope, zamiranje nebiološkega življenja, ipd. Ni kaj, potem se pa res zgodi, da OPEC prešalta na euro, Evropa se okrepi, ZDA pa klonejo zaradi orjaškega javnega dolga in deflacije. In potem to interpretiram kot uresničenje svojih prerokb. Uauu! (Ne polemizirat s tem, ker sem si to izmislil! )
No, saj te ne zafrkavam, samo zanima me kaj bližjega in bolj otipljivega. Če je...
free:
Fantje, počasi! Prerokovanja iz Daniela so t.i. apokaliptična prerokovanja. Segajo od tistega časa pa vse do konca. Tudi današnji čas je zajet.
Glede datumov... V Svetem pismu ni dosti datumov ali letnic. Nekaj jih je vnaprej napovedanih, vendar je treba najprej razumeti celotno sliko in simboliko SP.
Glede vaših zahtev po datumih - pustite Pismu, da govori samo in potem bomo pogledali zgodovino in iskali najboljšo pojasnitev, ali se zadevi ujemata in kako je to mogoče. Mislim, da je človeški rod preveč nespameten in nerazsoden, da bi Bog razodel stvari popolnoma plain and simple, z mnogimi datumi itd. To bi se zlorabilo, zato so prerokovanja malo skrito napisana. Na koncu Danielove knjige piše (Dan 12,4) "Ti pa, Daniel, hrani na skrivnem te besede in zapečati knjigo do časa konca. Mnogi bodo to preiskovali in spoznanje se pomnoži." in v Dan 12,9.10 spet pravi angel Danielu na koncu vizije: "Pojdi, Daniel, kajti besede so prikrite in zapečatene do časa konca. Mnogi se bodo čistili in belili in precejali, medtem ko bodo krivični ravnali krivično. Nihče od krivičnih tega ne bo razumel, le razumni bodo razumeli."
Knjige torej ne bodo vsi razumeli, a "spoznanje se bo pomnožilo" ob času konca... Ste torej prebrali Daniel 2 in 7? Če ne, ne moremo iti naprej.
snow:
Ja preberemo Sveto pismo, pogledamo po zgodovini in priredimo simboliko.
Človek pač neumen in ne razume Svetega pisma. Si mogoče pomislil, da večino Svetega pisma ne razumemo in ne samo 'prerokovanj z datumi'. Si mogoče kdaj pomislim, da nekaj zapisanega sploh nič ne skriva v svojem zapisu?
Razlaganje simbolike je omejeno le z človekovo domišljijo.
Hm.. no bom se potrudil prebrati tista dva Danielova besedila.
snow:
Daniel 2:
>Kralj je odgovoril in rekel Kaldejcem: ťNaznanjam svojo odločitev: če mi ne razodenete sanj in njihovega pomena, vas bodo razsekali na kosce in vaše hiše spremenili v podrtije. 6 Če pa sanje in njihov pomen razložite, boste od mene prejeli darove in darila in veliko čast; zato razvozlajte sanje in njihov pomen.
>Daniel je tedaj odšel v svojo hišo in stvar razložil svojim tovarišem, Hananjáju, Mišaélu in Azarjáju; 18 tudi naj si izprosijo milosti od Boga nebes zaradi te skrivnosti, da Daniel in njegovi tovariši ne bi bili pokončani skupaj z drugimi babilonskimi modreci.
Naravno, da so kralju razložili sanje, saj so se bali smrti. Večina bi se po moje.
>Da so bili prsti na nogah deloma iz železa, deloma iz ila, pomeni: del kraljestva bo trden, drugi del pa krhek. 43 Ker si videl železo, pomešano z lončarskim ilom, to pomeni, da se bo človeško seme pomešalo, vendar se ne bodo držali drug drugega, kakor se tudi železo ne more pomešati z ilom.
Ma kaj sedaj? Ločeno na dva dela ali pomešano ljudstvo?
Aja vse skupaj napoveduje vzpone in padce kraljestev, imperijev. Značilno za tisti čas, ko so se pa kar naprej vojskovali.
E.. daj mi povej katero je to drugo leto Nebukadnezarjevega kraljevanja. To rabim vedeti zato, da potem pogledam še zgodovinske vire glede Nebukadnezarjeve države.
free:
Res je. Zato se poskusimo držati sigurne simbolike, ki je pojasnjena in večkrat navzoča v judovski miselnosti, da si ne bi sami nekaj izmišljali.
A seveda brez predpostavke, da je to za Jude nekaj pomenilo in ima v sebi sporočilo, sploh nima smisla kaj koli brati ali se ubadati. A verjemite, zadeva ima jasen pomen in smisel.
nadaljevanje torej na debati svetopisemska prerokovanja
free:
Mislim, da bi to moralo biti leto 604 ali 603 pr.n.št.
Otroška radovednost - gonilo napredka.
Valery ::
Po svoji lastni izkušnji vem, da je boljše slediti prerokovanjem po vrstnem redu, kakor se je odločil Free. Nič zato, če se začnejo v oddaljeni zgodovini. Če prerokovanja niso po časovnem vrstnem redu, so težje razumljiva in se tudi težje primerjajo. Prav vrstni red zgodovinskih prerokovanj nudi eno izmed presenečenj, ki jih doživimo ob raziskovanju prerokovanj. Zgodovinska prerokovanja kažejo na medsebojne razlike in posebnosti zgodovinskih obdobij. Prerokovanja natančno opišejo značilnosti za vsako zgodovinsko obdobje.
Svetopisemski preroki se nikoli ne sklicujejo na lastne preroške sposobnosti. Vedno ponižno priznavajo, da so razodetje prihodnosti prejeli od Boga. Bog je edini, ki pozna prihodnost zgodovine.
Svetopisemski preroki se nikoli ne sklicujejo na lastne preroške sposobnosti. Vedno ponižno priznavajo, da so razodetje prihodnosti prejeli od Boga. Bog je edini, ki pozna prihodnost zgodovine.
Sid Izprijeni ::
Evo, jaz ne sledim, ker nimam cajta brat.
Priznam, da je to lahko usodno in da zato lahko marsikaj narobe razumem.
Brez zafrkavanja milo prosim, če bi se dalo kak bolj slikovit primer dat. Namreč iz mojega stališča je vse, kar je zapisano v SP pač en sam vir. Z mojega stališča tudi ni zagotovil, da se ni tekom zisočletij in skozi številne prevode zbirka spisov, ki danes tvorijo SP toliko pregnetla, da se nam danes zdi, kot da so se v zgodovini uresničile nekakšne prerokbe.
Nočem bit zajedljiv, ampak da bom konkreten: zaradi mene je lahko nekdo tudi že po jasnih zgodovinksih dogodkih kaj dopisal v SP za nazaj. Lahko dokažeš, da ne?
Zato bi res še enkrat prosil za kaj bolj slikovitega. Če pa ne gre in sem preveč neučakan, pa mi je žal.
Torej preprosto, kaj je reklo SP za nam bližnje dogodke? Ker ni letnic, me zanima pač nekaj okrog dvajsetega stoletja. Bi šlo?
Priznam, da je to lahko usodno in da zato lahko marsikaj narobe razumem.
Brez zafrkavanja milo prosim, če bi se dalo kak bolj slikovit primer dat. Namreč iz mojega stališča je vse, kar je zapisano v SP pač en sam vir. Z mojega stališča tudi ni zagotovil, da se ni tekom zisočletij in skozi številne prevode zbirka spisov, ki danes tvorijo SP toliko pregnetla, da se nam danes zdi, kot da so se v zgodovini uresničile nekakšne prerokbe.
Nočem bit zajedljiv, ampak da bom konkreten: zaradi mene je lahko nekdo tudi že po jasnih zgodovinksih dogodkih kaj dopisal v SP za nazaj. Lahko dokažeš, da ne?
Zato bi res še enkrat prosil za kaj bolj slikovitega. Če pa ne gre in sem preveč neučakan, pa mi je žal.
Torej preprosto, kaj je reklo SP za nam bližnje dogodke? Ker ni letnic, me zanima pač nekaj okrog dvajsetega stoletja. Bi šlo?
The true challenge of Creation lies not in the engineering...
...but rather in the ability to control one's project.
...but rather in the ability to control one's project.
Business ::
Hojla!
Rutan in Free imata popolnoma prav. Bodite potrpežljivi in spoznali boste nekaj, kar vam bo dalo misliti.
LP
Business
Rutan in Free imata popolnoma prav. Bodite potrpežljivi in spoznali boste nekaj, kar vam bo dalo misliti.
LP
Business
free ::
Sid,
tvoja vprašanja se mi zdijo legitimna in logična.
Glede prerokovanj za sedanjost: gremo najprej vsaj osnovno pogledati omenjeno dvojno prerokovanja iz Daniela, ki segajo tudi v današnji čas, potem lahko zaradi mene gremo na druga prerokovanja za zadnji čas, OK?
Glede tvojega vprašanja dodajanja Svetemu Pismu kasneje... Ko smo že pri Danielu - Danielova knjiga je bila zaradi očitne izpolnitve kritizirana, da je bila napisana ali preminjana pozneje, v krščanskem času, da so prerokovanja tako jasno pasala skupaj z zgodovino. Te kritike so bile od razsvetljenstva dalje pogoste s strani dvomljivcev v SP in vse do leta 1947 ni bilo jasnih arheoloških dokazov niti v prid niti proti dejanski antičnosti knjige Danijela.
Do takrat je namreč bil najstarejši dejanski rokopis Danielove knjige nekje iz leta 1000 n.š., torej je bila teoretična možnost, da se je kaj dodalo od antike pa do takrat in to so seveda skeptiki trdili. A 1947 l. so našli zanimive rokopise v Qumranu pri mrtvem morju, kjer so našli več verzij vseh starozaveznih knjig (razen Esterine knjige), ki datirajo iz prvega in drugega stoletja pr.n.št. Najdenih je bilo tudi več primerkov Danielove knjige, nekateri od teh datirajo iz drugega ali verjetno celo tretjega stol. pred Kristusom. Eseni, ki so živeli v Qumranu v 1. stol n.š., so imeli Sveta pisma, že v njihovem času sto in več let stare zvitke, kot svoje največje bogastvo in ga shranili v votlinah ob Rimskem obleganju Palestine. In to so nehote pustili nam.
Osupljivo je tudi, da je knjiga preroka Daniela praktično identična z modernimi prepisi in z verzijami iz leta 1000, kar potrjuje Židovsko skoraj fanatično čuvanje teksta skozi čas, da je ostal skozi vsa ta stoletja enak. Tudi za Izaijo in druge knjige je bilo to ugotovljeno, čeprav so mnogi skeptiki upali, da bodo sedaj končno dokazali, da je SP iz Jezusovega časa bilo sigurno drugačno, kot ga imamo mi danes. To je velika potrditev, da beremo tekste take, kot so bili napisani.
Torej knjiga preroka Daniela je bila že vsaj 200 let pred Kristusom kanonizirana v Svetopisemsko literaturo, kar seveda pomeni, da je morala biti napisana že precej pred tem, da so jo eseni imeli v več prepisih takrat pri sebi kot Svetopisemsko knjigo. To je zanesljiv in očiten dokaz antičnosti Danielove knjige.
Obstajajo tudi drugi dokazi, ki kažejo, da je Danielova knjiga bila dejansko napisana na Babilonskem dvoru v šestem stol. pr.n.št. Aramejski jezik, v katerem je Danijelova knjiga napisana, ima značilnosti aramejščine iz 6. in 5. stol pr.n.št, in ne kasnejše - Aramejski jezik se je seveda razvijal in spreminjal skozi čas, tako kot se vsak drug jezik, in da se precej dobro domnevati, v katerem obdobju je bila neka knjiga napisana, na podlagi "verzije" jezika, v katerem je napisana oz. na podlagi primerjave z drugimi teksti iz raznih obdobij. Aramejščina Danielove knjige nam kaže, da je bila dejansko napisana takrat, kot knjiga datira sama sebe, za časa Babilonskega in Medo-Perzijskega imperija.
Tudi tako natančno poznavanje notranje situacije na Babilonskem dvoru, kot je opisana v Danielu, bi bila za kakega Juda v kasnejšem stoletju nemogoča. Avtor je imel bližnji vpogled v življenje na dvoru in to tudi kaže na dejansko Danijelovo avtorstvo.
Še drugi dokazi so, vendar to naj bo zaenkrat. No, sedaj spet nisem prispel do dejanske analize prerokovanj iz Dan 2 in Dan 7. Bom poskusil kakor hitro se da.
tvoja vprašanja se mi zdijo legitimna in logična.
Glede prerokovanj za sedanjost: gremo najprej vsaj osnovno pogledati omenjeno dvojno prerokovanja iz Daniela, ki segajo tudi v današnji čas, potem lahko zaradi mene gremo na druga prerokovanja za zadnji čas, OK?
Glede tvojega vprašanja dodajanja Svetemu Pismu kasneje... Ko smo že pri Danielu - Danielova knjiga je bila zaradi očitne izpolnitve kritizirana, da je bila napisana ali preminjana pozneje, v krščanskem času, da so prerokovanja tako jasno pasala skupaj z zgodovino. Te kritike so bile od razsvetljenstva dalje pogoste s strani dvomljivcev v SP in vse do leta 1947 ni bilo jasnih arheoloških dokazov niti v prid niti proti dejanski antičnosti knjige Danijela.
Do takrat je namreč bil najstarejši dejanski rokopis Danielove knjige nekje iz leta 1000 n.š., torej je bila teoretična možnost, da se je kaj dodalo od antike pa do takrat in to so seveda skeptiki trdili. A 1947 l. so našli zanimive rokopise v Qumranu pri mrtvem morju, kjer so našli več verzij vseh starozaveznih knjig (razen Esterine knjige), ki datirajo iz prvega in drugega stoletja pr.n.št. Najdenih je bilo tudi več primerkov Danielove knjige, nekateri od teh datirajo iz drugega ali verjetno celo tretjega stol. pred Kristusom. Eseni, ki so živeli v Qumranu v 1. stol n.š., so imeli Sveta pisma, že v njihovem času sto in več let stare zvitke, kot svoje največje bogastvo in ga shranili v votlinah ob Rimskem obleganju Palestine. In to so nehote pustili nam.
Osupljivo je tudi, da je knjiga preroka Daniela praktično identična z modernimi prepisi in z verzijami iz leta 1000, kar potrjuje Židovsko skoraj fanatično čuvanje teksta skozi čas, da je ostal skozi vsa ta stoletja enak. Tudi za Izaijo in druge knjige je bilo to ugotovljeno, čeprav so mnogi skeptiki upali, da bodo sedaj končno dokazali, da je SP iz Jezusovega časa bilo sigurno drugačno, kot ga imamo mi danes. To je velika potrditev, da beremo tekste take, kot so bili napisani.
Torej knjiga preroka Daniela je bila že vsaj 200 let pred Kristusom kanonizirana v Svetopisemsko literaturo, kar seveda pomeni, da je morala biti napisana že precej pred tem, da so jo eseni imeli v več prepisih takrat pri sebi kot Svetopisemsko knjigo. To je zanesljiv in očiten dokaz antičnosti Danielove knjige.
Obstajajo tudi drugi dokazi, ki kažejo, da je Danielova knjiga bila dejansko napisana na Babilonskem dvoru v šestem stol. pr.n.št. Aramejski jezik, v katerem je Danijelova knjiga napisana, ima značilnosti aramejščine iz 6. in 5. stol pr.n.št, in ne kasnejše - Aramejski jezik se je seveda razvijal in spreminjal skozi čas, tako kot se vsak drug jezik, in da se precej dobro domnevati, v katerem obdobju je bila neka knjiga napisana, na podlagi "verzije" jezika, v katerem je napisana oz. na podlagi primerjave z drugimi teksti iz raznih obdobij. Aramejščina Danielove knjige nam kaže, da je bila dejansko napisana takrat, kot knjiga datira sama sebe, za časa Babilonskega in Medo-Perzijskega imperija.
Tudi tako natančno poznavanje notranje situacije na Babilonskem dvoru, kot je opisana v Danielu, bi bila za kakega Juda v kasnejšem stoletju nemogoča. Avtor je imel bližnji vpogled v življenje na dvoru in to tudi kaže na dejansko Danijelovo avtorstvo.
Še drugi dokazi so, vendar to naj bo zaenkrat. No, sedaj spet nisem prispel do dejanske analize prerokovanj iz Dan 2 in Dan 7. Bom poskusil kakor hitro se da.
Barakuda1 ::
Do takrat je namreč bil najstarejši dejanski rokopis Danielove knjige nekje iz leta 1000 n.š., torej je bila teoretična možnost, da se je kaj dodalo od antike pa do takrat in to so seveda skeptiki trdili. A 1947 l. so našli zanimive rokopise v Qumranu pri mrtvem morju, kjer so našli več verzij vseh starozaveznih knjig (razen Esterine knjige), ki datirajo iz prvega in drugega stoletja pr.n.št. Najdenih je bilo tudi več primerkov Danielove knjige, nekateri od teh datirajo iz drugega ali verjetno celo tretjega stol. pred Kristusom. Eseni, ki so živeli v Qumranu v 1. stol n.š., so imeli Sveta pisma, že v njihovem času sto in več let stare zvitke, kot svoje največje bogastvo in ga shranili v votlinah ob Rimskem obleganju Palestine. In to so nehote pustili nam.
Ni kaj, redko videno korektno in umirjeno podajanje tako občutljive teme kot so SP teksti, (vsaj za enkrat) čeprav videno le z zornega kota nekoga, ki v zapisano sploh ne dvomi.
Bi pa podal nekaj skepse na tvoja izvajanja, ki so vseeno prežeta z enostranskim prepričanjem o tem, da ni možno biti nič drugače kot je zapisano.
Najprej se ustavimo pri rokopisih iz Qumrana, ali tako imenovanih mrtvomorskih rokopisih. Rokopisi sami zase namreč ničesar ne potrjujejo. Zakaj ne. Enega od odgovorov si podal že sam in sicer najdenih je bilo več verzij. Logično vprašanje sedaj je, katera verzija je prava.
Drug argument, ki se ti počasi spremeni v lastno nasprotje so ravno teksti, ki so se z leti in s časom spreminjali po eni strani, zaradi prepisovanja, po drugi strani pa je Danijelova knjiga pisana v dveh, oziroma celo treh jezikih.
Del knjige, ki je pisan v grškem jeziku, se namreč razlikuje od ostalih dveh zapisov v hebrejščini in armejščini (Če sem bolj natančen gre za dodatek, da me ne boš pol za besedo vleko).
Grški tekst tako iz kaj jaz vem katerega razloga pač niso uvrstili med "uradne dele SP" pač pa obstoje le kot devterokanonične/apokrifne knjige .
Kljub temu pa jih ni moč zanikati, ker preprosto obstoje. Pri tem je potrebno biti odkrit in pošten, ter jasno povedat, da si teksti med sabo niso indentični kot prvo in kot drugo, obstoji še problem prevoda takoimenovanih mrtvih jezikov.
Strinjam in sprejemam, da se v svojem teološko dogmatičnem svojstvu dotikajo na enak način iste tvari, nemogoče pa je trditi, da gre za avtentične Danijelove zapise, ki sami po sebi in sami zase kar koli potrjujejo ali dokazujejo (razen teološko dogmatskega pristopa - v pozitvnem smislu).
Dokaz da temu ni tako so ravno mrtvomorski rokopisi. Včasih pač niso poznali tiskrn in založnikov.
Pisana beseda se je prenašala z ročnim zapisovanjem ( ali pripovedovanjem iz rodu v rod)nad katerim so bdeli pismouki. Oni so bili "bog v malem" (rečeno v prispodobi). Bili so lektorji, cenzorji, založniki tolmači, razlagalci, ect.
Skratka bili so nekdo, ki je v končni sekvenci tudi odločal, kateri del teksta in v kolikšnem obsegu bo predstavljal in sestavljal KANON.
S tega zornega kota, pa ima Sid kar prav, ko se sprašuje, kolikšna je verjetnost, da so se neka izročila (zapisi) skozi čas spreminjali in dopolnjevali ter prikrajali potem ko so se nekatere stvari že zgodile.
Skepsa je upravičena posebej če se upošteva, da noben resen kronist in sodobnik (Danielov) ne zabeleži tako pomembnih dogodkov kot so zapisana v tej Danielovi knjigi. (mislim, na to, da ni nikjer nobenega poročila o Danijelovem delovanju na Babilonskem dvoru., razen SP samega, ker pa seveda ne šteje).
Dodaten problem pa je tudi v tem, da rokopisov iz časa Danijela tudi ni. Skratka, skepsa ostaja upravičena.
Poleg tega pa ostaja še en skoraj neodpravljiv problem. To je etika in morala samega nauka SP Stare zaveze.
Na tej točki pa seveda ali je nek tekst originalen ali ne to sploh ni več pomembno, V ospredje stopi nek bistveno bolj pomemben problem, ki pa ga avtentičnost ali neavtentičnost nekega rokopisa ne razreši, prej nasprotno.
barakuda
Ni kaj, redko videno korektno in umirjeno podajanje tako občutljive teme kot so SP teksti, (vsaj za enkrat) čeprav videno le z zornega kota nekoga, ki v zapisano sploh ne dvomi.
Bi pa podal nekaj skepse na tvoja izvajanja, ki so vseeno prežeta z enostranskim prepričanjem o tem, da ni možno biti nič drugače kot je zapisano.
Najprej se ustavimo pri rokopisih iz Qumrana, ali tako imenovanih mrtvomorskih rokopisih. Rokopisi sami zase namreč ničesar ne potrjujejo. Zakaj ne. Enega od odgovorov si podal že sam in sicer najdenih je bilo več verzij. Logično vprašanje sedaj je, katera verzija je prava.
Drug argument, ki se ti počasi spremeni v lastno nasprotje so ravno teksti, ki so se z leti in s časom spreminjali po eni strani, zaradi prepisovanja, po drugi strani pa je Danijelova knjiga pisana v dveh, oziroma celo treh jezikih.
Del knjige, ki je pisan v grškem jeziku, se namreč razlikuje od ostalih dveh zapisov v hebrejščini in armejščini (Če sem bolj natančen gre za dodatek, da me ne boš pol za besedo vleko).
Grški tekst tako iz kaj jaz vem katerega razloga pač niso uvrstili med "uradne dele SP" pač pa obstoje le kot devterokanonične/apokrifne knjige .
Kljub temu pa jih ni moč zanikati, ker preprosto obstoje. Pri tem je potrebno biti odkrit in pošten, ter jasno povedat, da si teksti med sabo niso indentični kot prvo in kot drugo, obstoji še problem prevoda takoimenovanih mrtvih jezikov.
Strinjam in sprejemam, da se v svojem teološko dogmatičnem svojstvu dotikajo na enak način iste tvari, nemogoče pa je trditi, da gre za avtentične Danijelove zapise, ki sami po sebi in sami zase kar koli potrjujejo ali dokazujejo (razen teološko dogmatskega pristopa - v pozitvnem smislu).
Dokaz da temu ni tako so ravno mrtvomorski rokopisi. Včasih pač niso poznali tiskrn in založnikov.
Pisana beseda se je prenašala z ročnim zapisovanjem ( ali pripovedovanjem iz rodu v rod)nad katerim so bdeli pismouki. Oni so bili "bog v malem" (rečeno v prispodobi). Bili so lektorji, cenzorji, založniki tolmači, razlagalci, ect.
Skratka bili so nekdo, ki je v končni sekvenci tudi odločal, kateri del teksta in v kolikšnem obsegu bo predstavljal in sestavljal KANON.
S tega zornega kota, pa ima Sid kar prav, ko se sprašuje, kolikšna je verjetnost, da so se neka izročila (zapisi) skozi čas spreminjali in dopolnjevali ter prikrajali potem ko so se nekatere stvari že zgodile.
Skepsa je upravičena posebej če se upošteva, da noben resen kronist in sodobnik (Danielov) ne zabeleži tako pomembnih dogodkov kot so zapisana v tej Danielovi knjigi. (mislim, na to, da ni nikjer nobenega poročila o Danijelovem delovanju na Babilonskem dvoru., razen SP samega, ker pa seveda ne šteje).
Dodaten problem pa je tudi v tem, da rokopisov iz časa Danijela tudi ni. Skratka, skepsa ostaja upravičena.
Poleg tega pa ostaja še en skoraj neodpravljiv problem. To je etika in morala samega nauka SP Stare zaveze.
Na tej točki pa seveda ali je nek tekst originalen ali ne to sploh ni več pomembno, V ospredje stopi nek bistveno bolj pomemben problem, ki pa ga avtentičnost ali neavtentičnost nekega rokopisa ne razreši, prej nasprotno.
barakuda
Valery ::
Svetemu pismu se prerokovanja nikoli niso dodajala po izteku dogodkov. Taka trditev je zavajanje.
Svetopisemska prerokovanja napovedujejo zgodovino, kjer so dolga stoletja pred uresničitvijo opisane nepopisne grozote s strani določene krščanske verske skupnosti, ki bo preganjala svete. Ves svet ve, katera verska skupnost je izvajala največje zločine v preteklosti. Bog je brez dlake na jeziku o njej spregovoril v Svetem pismu. Prav ta verska skupnost je dolgo obdobje skrivala SP pred očmi vernikov, ker se je njen nauk v najpomembnejših točkah razlikoval od SP. Pa vendar se je ta knjiga nahajala tudi v tej verski ustanovi, ki je v prejšnjem stoletju končno začela izdajati Sveto pismo tudi za vernike. Ta verska ustanova ni nikoli izbrisala svetopisemskih prerokovanj, ki so obsojala prav njo. Preroštva v "njenem" Svetem pismu se nič ne razlikujejo od preroških spisov, ki so se skozi stoletja skrivaj in v velikem strahu pred grmado prepisovali med ljudstvom. Vsi spisi so ohranili prerokovanja do potankosti.
Ker je free nameraval, če se ne motim, opisovati prerokovanja preroka Danijela, se bom jaz lotila predvsem Janezovega Razodetja, znanega kot Apokalipsa. Ker imata prerok Danijel in apostol Janez, ki je avtor Razodetja, veliko skupnega, se bom tudi jaz v kasnejšem besedilu nekoliko dotaknila preroka Danijela. V glavnem pa bom govorila o preroškem besedilu iz Razodetja 8. poglavje, od 2. vrste dalje vse do konca 11. poglavja Razodetja. Govora bo o prerokovanju zgodovinskega obdobja krščanstva od prvih stoletij po Kristusu do pred prejšnjega stoletja.
Sveto pismo prerokuje tudi vpliv islama na krščanstvo, vpliv francoske revolucije itd.
Svetopisemski navedki, na katere bom sproti odgovarjala, bodo napisani s poševnim tiskom. Torej: najprej bo svetopisemski citat, potem pa razlaga o njem. Priporačam, da si stvar kopirate v dokument. Škoda, ker ne morem priložiti tudi slik.
Svetopisemska prerokovanja napovedujejo zgodovino, kjer so dolga stoletja pred uresničitvijo opisane nepopisne grozote s strani določene krščanske verske skupnosti, ki bo preganjala svete. Ves svet ve, katera verska skupnost je izvajala največje zločine v preteklosti. Bog je brez dlake na jeziku o njej spregovoril v Svetem pismu. Prav ta verska skupnost je dolgo obdobje skrivala SP pred očmi vernikov, ker se je njen nauk v najpomembnejših točkah razlikoval od SP. Pa vendar se je ta knjiga nahajala tudi v tej verski ustanovi, ki je v prejšnjem stoletju končno začela izdajati Sveto pismo tudi za vernike. Ta verska ustanova ni nikoli izbrisala svetopisemskih prerokovanj, ki so obsojala prav njo. Preroštva v "njenem" Svetem pismu se nič ne razlikujejo od preroških spisov, ki so se skozi stoletja skrivaj in v velikem strahu pred grmado prepisovali med ljudstvom. Vsi spisi so ohranili prerokovanja do potankosti.
Ker je free nameraval, če se ne motim, opisovati prerokovanja preroka Danijela, se bom jaz lotila predvsem Janezovega Razodetja, znanega kot Apokalipsa. Ker imata prerok Danijel in apostol Janez, ki je avtor Razodetja, veliko skupnega, se bom tudi jaz v kasnejšem besedilu nekoliko dotaknila preroka Danijela. V glavnem pa bom govorila o preroškem besedilu iz Razodetja 8. poglavje, od 2. vrste dalje vse do konca 11. poglavja Razodetja. Govora bo o prerokovanju zgodovinskega obdobja krščanstva od prvih stoletij po Kristusu do pred prejšnjega stoletja.
Sveto pismo prerokuje tudi vpliv islama na krščanstvo, vpliv francoske revolucije itd.
Svetopisemski navedki, na katere bom sproti odgovarjala, bodo napisani s poševnim tiskom. Torej: najprej bo svetopisemski citat, potem pa razlaga o njem. Priporačam, da si stvar kopirate v dokument. Škoda, ker ne morem priložiti tudi slik.
Valery ::
UVOD
Sedem Trobent v Svetem pismu
prerokuje zgodovino
Jezik prerokovanja o zgodovini krščanstva, opisane v svetopisemskih "trobentah", je zaradi Božje previdnosti označen večkrat s simboli. Ko se bralcu razodene pomen simboličnih izrazov, se mu odpre pogled v potek približno dva tisoč let trajajoče zgodovine krščanstva, in se razodenejo natančno časovno izračunani termini pomembnih zgodovinskih dogodkov, ki jih prerokuje Sveto pismo.
Raziskovanje knjige Razodetje skozi pretekla stoletja je dalo zanimivo spoznanje o sporočilu prerokovanj zgodovine krščanstva, a še vedno se ponuja še globlje prodiranje v spoznanje te čudovite preroške knjige. Zato jo je vredno še in še raziskovati in jo spoznavati.
Za bralca je dovolj, da vzame šolske učbenike zgodovine ali druge lažje zgodovinske knjige, in bo presenečen ob odkritju, da Sveto pismo prerokuje dogodke, ki so se v obdobju skoraj dva tisoč let po natančnem časovnem zaporedju izpolnili. Človeku, ki je slaboten v verovanju v Boga, so izpolnjena svetopisemska prerokovanja in v zgodovinskih poročilih dani dokazi, da so prerokovanja točna, v pomoč, da se okrepi v veri. Če se je po Svetem pismu dosledno izpolnila v naprej napovedana zdaj že minula preteklost, je zanesljivo sigurno, da Bog ni pozabil na prihodnost našega nesrečnega planeta. Nasprotno, prav temu planetu, ki se koplje v solzah trpljenja, Bog posveča svojo največjo pozornost in ima že iz davnine izdelan načrt za rešitev človeštva. Njegov namen ni bil, da bi svojim otrokom dal samo začasno življenje. Povzročitelj smrti je greh. Toda Jezus je prišel na ta svet, da bi umrl zaradi naših grehov in pretrpel kazen namesto nas, da bi ti, ki so mu iz srca hvaležni za njegovo žrtev prejeli večno življenje ob vstajenju mrtvih, ki bo nastopilo ob Jezusovem drugem prihodu v slavi. Če so se izpolnila vsa svetopisemska prerokovanja zgodovine sveta, nimamo vzroka, da ne bi verjeli v to Božjo obljubo o vstajenju mrtvih. Z željo, da bi se prepričali v zanesljivost svetopisemskih obljub, sem se lotila študija svetopisemskih prerokovanj ob primerjavi zgodovinskih knjig.
Morda boste rekli, da je na svetu vse več prerokov, katerih prerokovanja se tudi izpolnijo. Statistika pa pove, da se le 3% teh napovedi uresniči. Tudi Nostradamus, ki je napisal "Prerokbe", bi se danes zmedel, če bi imel možnost videti svoje številne zmote. Po njegovi napovedi bi zdaj že moralo biti konec sveta. Komur Bog ne razodene prihodnosti, ne more 100% točno prerokovati, ker prerokovanje nikoli ne prihaja po človeški moči. Nezanesljiva prerokovanja so:
1. špekulacije nepoštenih dobička in slave željnih "vedeževalcev"
2. ali kar je še huje in je danes zelo razširjeno: prerokovanja iz moči Bogu sovražnih demonskih sil, ki delujejo preko okultizma, spiritizma... in uporabljajo nevedne ljudi kot medije za opravljanje začasno čudežne ozdravitve (bioenergetiki) in vedeževalce, ki so jim pripomočki znamenja predmetov (steklene krogle, tarot karte, branje iz dlani, nihalo, astrologija, razna znamenja in nešteto drugega) - tega je danes že precej in spiritizem bo ena najhujših prevar človeštva, ker ljudje ne vedo, kaj stoji za tem, kar povzroča take čudeže.
Zanesljiva prerokovanja pa prihajajo od Boga. Druge možnosti ni. Vsi svetopisemski preroki so natančno prerokovali ne zato, ker bi imeli ta dar, ampak ker jim je Bog razodel prihodnost. Zdaj bomo krenili k prerokbam, ki jih naznanjajo "sedmere trobente" v Svetem pismu. Odprimo zadnjo svetopisemsko knjigo, ki se imenuje Razodetje, 8. poglavje in 2. oštevilčeno vrstico:
Sedem Trobent v Svetem pismu
prerokuje zgodovino
Jezik prerokovanja o zgodovini krščanstva, opisane v svetopisemskih "trobentah", je zaradi Božje previdnosti označen večkrat s simboli. Ko se bralcu razodene pomen simboličnih izrazov, se mu odpre pogled v potek približno dva tisoč let trajajoče zgodovine krščanstva, in se razodenejo natančno časovno izračunani termini pomembnih zgodovinskih dogodkov, ki jih prerokuje Sveto pismo.
Raziskovanje knjige Razodetje skozi pretekla stoletja je dalo zanimivo spoznanje o sporočilu prerokovanj zgodovine krščanstva, a še vedno se ponuja še globlje prodiranje v spoznanje te čudovite preroške knjige. Zato jo je vredno še in še raziskovati in jo spoznavati.
Za bralca je dovolj, da vzame šolske učbenike zgodovine ali druge lažje zgodovinske knjige, in bo presenečen ob odkritju, da Sveto pismo prerokuje dogodke, ki so se v obdobju skoraj dva tisoč let po natančnem časovnem zaporedju izpolnili. Človeku, ki je slaboten v verovanju v Boga, so izpolnjena svetopisemska prerokovanja in v zgodovinskih poročilih dani dokazi, da so prerokovanja točna, v pomoč, da se okrepi v veri. Če se je po Svetem pismu dosledno izpolnila v naprej napovedana zdaj že minula preteklost, je zanesljivo sigurno, da Bog ni pozabil na prihodnost našega nesrečnega planeta. Nasprotno, prav temu planetu, ki se koplje v solzah trpljenja, Bog posveča svojo največjo pozornost in ima že iz davnine izdelan načrt za rešitev človeštva. Njegov namen ni bil, da bi svojim otrokom dal samo začasno življenje. Povzročitelj smrti je greh. Toda Jezus je prišel na ta svet, da bi umrl zaradi naših grehov in pretrpel kazen namesto nas, da bi ti, ki so mu iz srca hvaležni za njegovo žrtev prejeli večno življenje ob vstajenju mrtvih, ki bo nastopilo ob Jezusovem drugem prihodu v slavi. Če so se izpolnila vsa svetopisemska prerokovanja zgodovine sveta, nimamo vzroka, da ne bi verjeli v to Božjo obljubo o vstajenju mrtvih. Z željo, da bi se prepričali v zanesljivost svetopisemskih obljub, sem se lotila študija svetopisemskih prerokovanj ob primerjavi zgodovinskih knjig.
Morda boste rekli, da je na svetu vse več prerokov, katerih prerokovanja se tudi izpolnijo. Statistika pa pove, da se le 3% teh napovedi uresniči. Tudi Nostradamus, ki je napisal "Prerokbe", bi se danes zmedel, če bi imel možnost videti svoje številne zmote. Po njegovi napovedi bi zdaj že moralo biti konec sveta. Komur Bog ne razodene prihodnosti, ne more 100% točno prerokovati, ker prerokovanje nikoli ne prihaja po človeški moči. Nezanesljiva prerokovanja so:
1. špekulacije nepoštenih dobička in slave željnih "vedeževalcev"
2. ali kar je še huje in je danes zelo razširjeno: prerokovanja iz moči Bogu sovražnih demonskih sil, ki delujejo preko okultizma, spiritizma... in uporabljajo nevedne ljudi kot medije za opravljanje začasno čudežne ozdravitve (bioenergetiki) in vedeževalce, ki so jim pripomočki znamenja predmetov (steklene krogle, tarot karte, branje iz dlani, nihalo, astrologija, razna znamenja in nešteto drugega) - tega je danes že precej in spiritizem bo ena najhujših prevar človeštva, ker ljudje ne vedo, kaj stoji za tem, kar povzroča take čudeže.
Zanesljiva prerokovanja pa prihajajo od Boga. Druge možnosti ni. Vsi svetopisemski preroki so natančno prerokovali ne zato, ker bi imeli ta dar, ampak ker jim je Bog razodel prihodnost. Zdaj bomo krenili k prerokbam, ki jih naznanjajo "sedmere trobente" v Svetem pismu. Odprimo zadnjo svetopisemsko knjigo, ki se imenuje Razodetje, 8. poglavje in 2. oštevilčeno vrstico:
Valery ::
Pomen prve trobente
Razodetje 8:2
"In videl sem sedmere angele, ki stoje pred Bogom; in bilo jim je danih sedem tromb." (Razodetje 8: 2)
1. vrsta 8. poglavja Razodetja je izpuščena, ker spada vsebinsko v celoto in zaključek sedmih pečatov iz prejšnjega poglavja.
Kaj predstavlja trobenta? Odgovor najdemo v Svetem pismu. V starih časih je v Izraelu trobenta med drugim služila za opozorilo ljudstvu na pretečo vojno nevarnost (3. Mojz. 23:24). Tako tudi to preroštvo o sedmih trobentah daje sedem resnih opozoril na vojno nevarnost.
Število "sedem" je simbol neke celote ali popolnosti. Prerokovanje sedmerih trobent ne kaže na neko krajše obdobje v prihodnosti krščanstva, ampak zajema celotno prihodnost posameznih Božjih sodb, katerih cilj bo odvrniti človeštvo od hudobnosti in zmot in rešiti svete pred trpljenjem, ki jim ga zadajajo hudobni. Molitve trpečih namreč ganejo nežno srce Boga, da se odloči pomagati in poseči v dogajanje na zemlji, ki povzroča trpljenje tistih, ki si prizadevajo za mir in ljubezen na zemlji, a so zaradi tega preganjani. Prerokovanje trobent, ki ga zapisuje apostol Janez okoli leta 100 po Kr. - v času rimskega cesarstva (Razodetje 1:10), se ne nanaša na neko oddaljeno prihodnost, ampak na čas, ki je njemu blizu. Tako zatrjuje Razodetje v Svetem pismu:
"Blagor mu, kdor bere, in njim, ki slišijo besede prerokovanja in hranijo, kar je v njem pisano, kajti ČAS JE BLIZU." (Razodetje, 1:3)
Naj vas ne zmede in ne odvrne od branja, če se vam jezik Svetega pisma na samem začetku zdi težek in nerazumljiv! Sčasoma vam bo postal vse bolj jasen. Dobro pa bi bilo, da bi v kratki molitvi zaprosili Boga, da bi vam pomagal, da bi jezik Svetega pisma lahko dojeli. Videli boste, da se vam bo odprl svet prerokovane zgodovine v obdobju skoraj 2000 let. Prerokovanje trobent pa pričenja takole:
"In drug angel je prišel in stopil pred oltar, držeč zlato kadilnico; in mu je bilo dano mnogo kadil, da jih daruje z molitvami vseh svetih na oltarju zlatem pred prestolom." (Razodetje 8:3)
To besedilo opisuje v nebesa prispele molitve trpečih, preganjanih. Preveč hudega se je zgodilo, in Bog se je ozrl na te molitve. Kaznoval bo krivičnost, ker drugi ukrepi niso zalegli. Umaknil bo svojo zaščito in dopustil, da bodo nadloge zadele brezbožnost. Rim kot imperij je slišal za evangelij, a ni se ga dotaknilo čudovito sporočilo, ki bi lahko prineslo mir na zemljo. Jezus je s svojim življenjem pokazal, kako Bog ljubi človeka, Rim pa je ubijal kristjane, ki so želeli, da bi na zemlji vladala ljubezen. Poklani so bili zaradi ljubezni do Boga. Zato je Bog odredil čas in mejo rimskega cesarstva.
Trobente nam sporočajo o obdobju dveh svetovnih oblasti, ki sta imeli najbolj dramatičen vpliv na zaviranje že rastočega razvoja krščanstva:
1. rimsko cesarstvo (vzhodno in zahodno)
2. odpadlo krščanstvo, ki je svoje prvotno verovanje začelo graditi na verovanju poganskega Rima
Glas trobent naznanja nevarnost. V opisu posameznih trobent v nadaljnjem besedilu glagoli "vržena", "pade" in "udarjena" pričajo o Božji jezi nad brezbožnostjo. Tudi prva trobenta opozarja na upravičen Božji srd nad človeško hudobnostjo: "... in nastane toča in ogenj, namešana s krvjo, in je bila VRŽENA na zemljo..." (Razodetje 8:7)
Prva trobenta trobi za prvo nevarnost. Kakšna nevarnost je takrat pretila in komu je bila namenjena?
"In prvi zatrobi in nastane TOČA in OGENJ, namešana s KRVJO in je bila vržena na zemljo; in tretjina zemlje je pogorela in tretjina dreves je pogorela in vsa zelena trava je pogorela." (Razodetje 8:7)
Sveto pismo govori, da se bo sodba začela najprej pri Božji hiši (1. Petrov list 4:17). Udarec Judovskemu ljudstvu je bil zadan že pred tem prerokovanjem, ko so leta 70 Rimljani uničili Jeruzalem. Po smrti apostola Janeza, ki je napisal knjigo Razodetje, je prišlo še do nekaj judovskih vstaj, ki so bile zadušene. Zadnja je bila od 132. do 135. leta, ki so jo Rimljani s težavo zadušili. Udarci s strani Rima so tako bili reakcija na judovske izzive proti rimski oblasti.
Apostol Janez je živel v času rimskega imperija. Tako se tudi prva trobenta obrača k rimskemu cesarstvu in to je že v 2. stoletju začelo postopoma slabeti. Rim je strašno preganjal kristjane predvsem v času cesarjev Nerona (37 -68), Trajana (98 - 117) in kasneje Harijana (117 - 138), Avrelija (161 - 180) in Dioklecijana (284 - 313). Tako je bil Rim zrel za Božjo kazen.
Preganjanje kristjanov je bilo najprej občasno tu in tam. Bilo je deset posebnih preganjanj, če odštejemo kasnejše desetletno vsesplošno in sistematično preganjanje pod Dioklecijanom in podcesarjem Galerijem, ki je bilo najgrozovitejše. V Smirni na vrhu hriba Pagus je bil leta 168 živ sežgan Polikarp, ki je bil po omembi Tertulijana, Ireneja, Jevsevija in Jeronima starešina cerkve v Smirni. Polikarpovo mučeništvo in preganjanje cerkve v Smirni v Mali Aziji je bila v splošnem pogledu značilna slika trpljenja cerkve v 2. odseku zgodovine krščanstva (Razodetje 2:8-11), t.j.saj so sedmere cerkve v Mali Aziji, po vrsti kakor so naštete, slika zaporedja značilnosti sedmerih odsekov zgodovine krščanstva, to pa je značilnost cerkve v Smirni.
"Nič se ne boj, kar ti bo trpeti. Glej, hudič bo vrgel nekatere izmed vas v ječo, da boste izkušeni, in imeli boste stisko DESET DNI. Bodi zvest do smrti, in dam ti venec življenja." (Razodetje 2:10) Tu je napoved o desetletni stiski ne le smirnske cerkve, temveč cerkve na splošno v 2. odseku krščanske zgodovine, ki zajema celotno področje rimskega imperija. Bog hrabri svoje ljudstvo, ki bo doživelo prav posebno težko preizkušnjo in stisko, ki bo trajala "deset dni". Ker v svetopisemskih prerokovanjih "dan" pomeni "leto" (Ezekiel 4:6: "...dan sem ti določil za leto, dan, pravim, za leto."), je tukaj govora o stiski, ki bo trajala DESET LET. To prerokovanje se je natančno izpolnilo, kajti prvo splošno in sistematično preganjanje je nastalo, ko je cesar Dioklecijan v letih 303 in 304 izdal štiri odloke o uničenju kristjanov.
Odloki so od leta 303 dalje povzročili krvavo preganjanje kristjanov, ki je zajemalo celotno področje rimskega imperija. Trajalo je polnih DESET LET (303-313), dokler ni rimski cesar Konstantin Veliki pod vtisom prikazni križa na nebu in besed: "V tem znamenju zmagaj!" kljub silni premoči nasprotnikov dosegel leta 313 zmago v boju pri Milvijskem mostu. Kako čudovito se to ujema!
Pod vtisom tega zmagoslavnega doživetja je Konstantin tega leta izdal odlok, s katerim se kristjanom odobrava svoboda veroizpovedi. Takrat so kristjani lahko izšli iz svojih skrivališč (katakomb itd.), in krščanska vera je postala državna vera. S tem dogodkom se je končal 2. odsek zgodovine krščanstva.
Trobente opisujejo zgodovino kot prizorišče Božje jeze:
"Rimsko cesarstvo je izbrano za cilj Božje jeze zaradi vloge, ki jo je imel Rim pri preganjanju Božjega ljudstva in Božje besede. Takšno stališče se ujema s preroškim dojemanjem zgodovine kot področja, na katerem Bog razodeva svoje odrešeniške dejavnosti kot tudi delovanje svoje jeze. Če se gleda na krščansko dobo v luči velikega boja med Kristusom in Satanom, tedaj postaja knjiga Razodetje posebno pomembna, oziroma prihaja do izraza njen poseben pomen." (Glej, hitro pridem; 1989)
Preganjanje kristjanov s strani Rima že od časa cesarja Nerona do Dioklecijana je bilo grozovito. Značaj Rima je bil do kristjanov resnično peklenski. Zato je Bog dovolil, da se je z vojnimi udarci postopoma slabila moč Rima. Svetopisemske slike krvi in neugodnega vremena, kadar so mišljene kot simbol, ponazarjajo vojne in uničevanje (vetrovi, toča, strele - ogenj).
Prva vojna trobenta je trobila tako zahodnorimskemu kakor vzhodnorimskemu imperiju, le da je imela bolj dramatične posledice za zahodnorimski imperij. Po smrti rimskega cesarja Teodozija I. v januarju 395. leta, je Alarik I., oficir rimske vojske, ki se je priključil močnemu germanskemu plemenu, nemudoma povedel Zahodne Gote čez zaledenele reke na svoje razdiralno delo na vzhodnorimskih tleh. Najprej je poskušal naseliti Grčijo (396-399). Svetovno znani zgodovinar Edward Gibbon opisuje: "Goti so bili dobro oboroženi. Plodne njive so bile preplavljene od navala barbarov. Vse moške, ki so bili sposobni za vojsko, so poklali, lepe ženske in plen so odvedli iz sežganih vasi. Potniki, ki so po več letih obiskali Grčijo, so našli sledove, kjer so šli mimo Goti."
Cela Atika je bila razorana. Za Foko in Beotijo so ostala le še pogorišča, Korint, Argos in Sparto je doletela enaka usoda. Trakija, Macedonija in Peloponez so bili prav tako osvojeni. Kako zelo se ti požigi ujemajo s svetopisemsko napovedjo za rimsko cesarstvo:
"In prvi zatrobi in nastane TOČA in OGENJ, namešana s KRVJO in je bila vržena na zemljo; in tretjina zemlje je pogorela in tretjina dreves je pogorela in vsa zelena trava je pogorela." (Razodetje 8:7)
Po nekaj letih pustošenja na teritoriju vzhodnorimskega cesarstva je Alarikova vojska prestopila Donavo in se kakor naliv toče in ognjeni vihar strel zgrnila preko Alp na ozemlje zahodnorimskega cesarstva. Njihov ogenj je uničil pašnike Galije; skrbno obdelane njive in elegantne hiše so se spremenile v pogorišče.
Zahodni Goti pod Alarikom so napadali rimsko cesarstvo od leta 395 do 412. Pripetilo se je prvič, da je 24. avgusta 410 tudi mesto Rim padlo v roke Alarikovih vojakov, ki se jim je pridružila množica sužnjev in kolonov. Zvok te prve trobente je močno zamajal temelje zahodnorimskega cesarstva in prinesel ogenj in kri, kar vrstica poudarja. Po vstopu Zahodnih Gotov v mesto, ki so jim mestna vrata odprli sužnji, je bil pokol Rimljanov dramatičen. Polnih šest dni so vojaki ropali hiše, palače bogatih Rimljanov in odnesli vse, kar se jim je zdelo vredno: zlato, zlate in srebrne posode, dragoceno pohištvo in drugo. Plameni so goltali javne in privatne stavbe. Ruševine palač so še 15 let stale kot spomin na gotsko požiganje.
Vest o padcu Rima je po vsej rimski državi povzročila grozo in preplah. Rim je bil simbol svetovnega gospostva in središče krščanstva, sedaj pa je klonil pred barbarskimi pogani. Tako so se izpolnile preroške besede. Isti ogenj namreč, ki je pred oltarjem prižgal kadilo in širil prijetno vonjavo molitev verujočih, je postal požrešen ogenj za nepokesano grešnost na zemlji. Ta tragedija Rima je odigrala pomembno vlogo za kasnejši končni padec tega imperija.
Pesnik Klavdijan, star samotar iz italijanske Verone, je objokoval usodo dreves, ki so zgorela v požaru. Ogenj je uničeval manjša mesta in vasi. Goti so najkulturnejše kraje Evrope in Afrike spremenili v puščavo. Ta nevihta je bila uresničenje zgoraj napisane napovedi Svetega pisma o "izgorelih drevesih in travi".
Opis prve trobente je zares natančen. A to je samo en drobec svetopisemskih prerokovanj. Nadaljevanje raziskovanja prerokb nam bo pokazalo, da opis ustreza časovnemu zaporedju in značilnostim naslednjih zgodovinskih dogodkov.
Sledile bodo še ostale "trobente". Vse bo po zgodovinskem kronološkem zaporedju.
Razodetje 8:2
"In videl sem sedmere angele, ki stoje pred Bogom; in bilo jim je danih sedem tromb." (Razodetje 8: 2)
1. vrsta 8. poglavja Razodetja je izpuščena, ker spada vsebinsko v celoto in zaključek sedmih pečatov iz prejšnjega poglavja.
Kaj predstavlja trobenta? Odgovor najdemo v Svetem pismu. V starih časih je v Izraelu trobenta med drugim služila za opozorilo ljudstvu na pretečo vojno nevarnost (3. Mojz. 23:24). Tako tudi to preroštvo o sedmih trobentah daje sedem resnih opozoril na vojno nevarnost.
Število "sedem" je simbol neke celote ali popolnosti. Prerokovanje sedmerih trobent ne kaže na neko krajše obdobje v prihodnosti krščanstva, ampak zajema celotno prihodnost posameznih Božjih sodb, katerih cilj bo odvrniti človeštvo od hudobnosti in zmot in rešiti svete pred trpljenjem, ki jim ga zadajajo hudobni. Molitve trpečih namreč ganejo nežno srce Boga, da se odloči pomagati in poseči v dogajanje na zemlji, ki povzroča trpljenje tistih, ki si prizadevajo za mir in ljubezen na zemlji, a so zaradi tega preganjani. Prerokovanje trobent, ki ga zapisuje apostol Janez okoli leta 100 po Kr. - v času rimskega cesarstva (Razodetje 1:10), se ne nanaša na neko oddaljeno prihodnost, ampak na čas, ki je njemu blizu. Tako zatrjuje Razodetje v Svetem pismu:
"Blagor mu, kdor bere, in njim, ki slišijo besede prerokovanja in hranijo, kar je v njem pisano, kajti ČAS JE BLIZU." (Razodetje, 1:3)
Naj vas ne zmede in ne odvrne od branja, če se vam jezik Svetega pisma na samem začetku zdi težek in nerazumljiv! Sčasoma vam bo postal vse bolj jasen. Dobro pa bi bilo, da bi v kratki molitvi zaprosili Boga, da bi vam pomagal, da bi jezik Svetega pisma lahko dojeli. Videli boste, da se vam bo odprl svet prerokovane zgodovine v obdobju skoraj 2000 let. Prerokovanje trobent pa pričenja takole:
"In drug angel je prišel in stopil pred oltar, držeč zlato kadilnico; in mu je bilo dano mnogo kadil, da jih daruje z molitvami vseh svetih na oltarju zlatem pred prestolom." (Razodetje 8:3)
To besedilo opisuje v nebesa prispele molitve trpečih, preganjanih. Preveč hudega se je zgodilo, in Bog se je ozrl na te molitve. Kaznoval bo krivičnost, ker drugi ukrepi niso zalegli. Umaknil bo svojo zaščito in dopustil, da bodo nadloge zadele brezbožnost. Rim kot imperij je slišal za evangelij, a ni se ga dotaknilo čudovito sporočilo, ki bi lahko prineslo mir na zemljo. Jezus je s svojim življenjem pokazal, kako Bog ljubi človeka, Rim pa je ubijal kristjane, ki so želeli, da bi na zemlji vladala ljubezen. Poklani so bili zaradi ljubezni do Boga. Zato je Bog odredil čas in mejo rimskega cesarstva.
Trobente nam sporočajo o obdobju dveh svetovnih oblasti, ki sta imeli najbolj dramatičen vpliv na zaviranje že rastočega razvoja krščanstva:
1. rimsko cesarstvo (vzhodno in zahodno)
2. odpadlo krščanstvo, ki je svoje prvotno verovanje začelo graditi na verovanju poganskega Rima
Glas trobent naznanja nevarnost. V opisu posameznih trobent v nadaljnjem besedilu glagoli "vržena", "pade" in "udarjena" pričajo o Božji jezi nad brezbožnostjo. Tudi prva trobenta opozarja na upravičen Božji srd nad človeško hudobnostjo: "... in nastane toča in ogenj, namešana s krvjo, in je bila VRŽENA na zemljo..." (Razodetje 8:7)
Prva trobenta trobi za prvo nevarnost. Kakšna nevarnost je takrat pretila in komu je bila namenjena?
"In prvi zatrobi in nastane TOČA in OGENJ, namešana s KRVJO in je bila vržena na zemljo; in tretjina zemlje je pogorela in tretjina dreves je pogorela in vsa zelena trava je pogorela." (Razodetje 8:7)
Sveto pismo govori, da se bo sodba začela najprej pri Božji hiši (1. Petrov list 4:17). Udarec Judovskemu ljudstvu je bil zadan že pred tem prerokovanjem, ko so leta 70 Rimljani uničili Jeruzalem. Po smrti apostola Janeza, ki je napisal knjigo Razodetje, je prišlo še do nekaj judovskih vstaj, ki so bile zadušene. Zadnja je bila od 132. do 135. leta, ki so jo Rimljani s težavo zadušili. Udarci s strani Rima so tako bili reakcija na judovske izzive proti rimski oblasti.
Apostol Janez je živel v času rimskega imperija. Tako se tudi prva trobenta obrača k rimskemu cesarstvu in to je že v 2. stoletju začelo postopoma slabeti. Rim je strašno preganjal kristjane predvsem v času cesarjev Nerona (37 -68), Trajana (98 - 117) in kasneje Harijana (117 - 138), Avrelija (161 - 180) in Dioklecijana (284 - 313). Tako je bil Rim zrel za Božjo kazen.
Preganjanje kristjanov je bilo najprej občasno tu in tam. Bilo je deset posebnih preganjanj, če odštejemo kasnejše desetletno vsesplošno in sistematično preganjanje pod Dioklecijanom in podcesarjem Galerijem, ki je bilo najgrozovitejše. V Smirni na vrhu hriba Pagus je bil leta 168 živ sežgan Polikarp, ki je bil po omembi Tertulijana, Ireneja, Jevsevija in Jeronima starešina cerkve v Smirni. Polikarpovo mučeništvo in preganjanje cerkve v Smirni v Mali Aziji je bila v splošnem pogledu značilna slika trpljenja cerkve v 2. odseku zgodovine krščanstva (Razodetje 2:8-11), t.j.saj so sedmere cerkve v Mali Aziji, po vrsti kakor so naštete, slika zaporedja značilnosti sedmerih odsekov zgodovine krščanstva, to pa je značilnost cerkve v Smirni.
"Nič se ne boj, kar ti bo trpeti. Glej, hudič bo vrgel nekatere izmed vas v ječo, da boste izkušeni, in imeli boste stisko DESET DNI. Bodi zvest do smrti, in dam ti venec življenja." (Razodetje 2:10) Tu je napoved o desetletni stiski ne le smirnske cerkve, temveč cerkve na splošno v 2. odseku krščanske zgodovine, ki zajema celotno področje rimskega imperija. Bog hrabri svoje ljudstvo, ki bo doživelo prav posebno težko preizkušnjo in stisko, ki bo trajala "deset dni". Ker v svetopisemskih prerokovanjih "dan" pomeni "leto" (Ezekiel 4:6: "...dan sem ti določil za leto, dan, pravim, za leto."), je tukaj govora o stiski, ki bo trajala DESET LET. To prerokovanje se je natančno izpolnilo, kajti prvo splošno in sistematično preganjanje je nastalo, ko je cesar Dioklecijan v letih 303 in 304 izdal štiri odloke o uničenju kristjanov.
Odloki so od leta 303 dalje povzročili krvavo preganjanje kristjanov, ki je zajemalo celotno področje rimskega imperija. Trajalo je polnih DESET LET (303-313), dokler ni rimski cesar Konstantin Veliki pod vtisom prikazni križa na nebu in besed: "V tem znamenju zmagaj!" kljub silni premoči nasprotnikov dosegel leta 313 zmago v boju pri Milvijskem mostu. Kako čudovito se to ujema!
Pod vtisom tega zmagoslavnega doživetja je Konstantin tega leta izdal odlok, s katerim se kristjanom odobrava svoboda veroizpovedi. Takrat so kristjani lahko izšli iz svojih skrivališč (katakomb itd.), in krščanska vera je postala državna vera. S tem dogodkom se je končal 2. odsek zgodovine krščanstva.
Trobente opisujejo zgodovino kot prizorišče Božje jeze:
"Rimsko cesarstvo je izbrano za cilj Božje jeze zaradi vloge, ki jo je imel Rim pri preganjanju Božjega ljudstva in Božje besede. Takšno stališče se ujema s preroškim dojemanjem zgodovine kot področja, na katerem Bog razodeva svoje odrešeniške dejavnosti kot tudi delovanje svoje jeze. Če se gleda na krščansko dobo v luči velikega boja med Kristusom in Satanom, tedaj postaja knjiga Razodetje posebno pomembna, oziroma prihaja do izraza njen poseben pomen." (Glej, hitro pridem; 1989)
Preganjanje kristjanov s strani Rima že od časa cesarja Nerona do Dioklecijana je bilo grozovito. Značaj Rima je bil do kristjanov resnično peklenski. Zato je Bog dovolil, da se je z vojnimi udarci postopoma slabila moč Rima. Svetopisemske slike krvi in neugodnega vremena, kadar so mišljene kot simbol, ponazarjajo vojne in uničevanje (vetrovi, toča, strele - ogenj).
Prva vojna trobenta je trobila tako zahodnorimskemu kakor vzhodnorimskemu imperiju, le da je imela bolj dramatične posledice za zahodnorimski imperij. Po smrti rimskega cesarja Teodozija I. v januarju 395. leta, je Alarik I., oficir rimske vojske, ki se je priključil močnemu germanskemu plemenu, nemudoma povedel Zahodne Gote čez zaledenele reke na svoje razdiralno delo na vzhodnorimskih tleh. Najprej je poskušal naseliti Grčijo (396-399). Svetovno znani zgodovinar Edward Gibbon opisuje: "Goti so bili dobro oboroženi. Plodne njive so bile preplavljene od navala barbarov. Vse moške, ki so bili sposobni za vojsko, so poklali, lepe ženske in plen so odvedli iz sežganih vasi. Potniki, ki so po več letih obiskali Grčijo, so našli sledove, kjer so šli mimo Goti."
Cela Atika je bila razorana. Za Foko in Beotijo so ostala le še pogorišča, Korint, Argos in Sparto je doletela enaka usoda. Trakija, Macedonija in Peloponez so bili prav tako osvojeni. Kako zelo se ti požigi ujemajo s svetopisemsko napovedjo za rimsko cesarstvo:
"In prvi zatrobi in nastane TOČA in OGENJ, namešana s KRVJO in je bila vržena na zemljo; in tretjina zemlje je pogorela in tretjina dreves je pogorela in vsa zelena trava je pogorela." (Razodetje 8:7)
Po nekaj letih pustošenja na teritoriju vzhodnorimskega cesarstva je Alarikova vojska prestopila Donavo in se kakor naliv toče in ognjeni vihar strel zgrnila preko Alp na ozemlje zahodnorimskega cesarstva. Njihov ogenj je uničil pašnike Galije; skrbno obdelane njive in elegantne hiše so se spremenile v pogorišče.
Zahodni Goti pod Alarikom so napadali rimsko cesarstvo od leta 395 do 412. Pripetilo se je prvič, da je 24. avgusta 410 tudi mesto Rim padlo v roke Alarikovih vojakov, ki se jim je pridružila množica sužnjev in kolonov. Zvok te prve trobente je močno zamajal temelje zahodnorimskega cesarstva in prinesel ogenj in kri, kar vrstica poudarja. Po vstopu Zahodnih Gotov v mesto, ki so jim mestna vrata odprli sužnji, je bil pokol Rimljanov dramatičen. Polnih šest dni so vojaki ropali hiše, palače bogatih Rimljanov in odnesli vse, kar se jim je zdelo vredno: zlato, zlate in srebrne posode, dragoceno pohištvo in drugo. Plameni so goltali javne in privatne stavbe. Ruševine palač so še 15 let stale kot spomin na gotsko požiganje.
Vest o padcu Rima je po vsej rimski državi povzročila grozo in preplah. Rim je bil simbol svetovnega gospostva in središče krščanstva, sedaj pa je klonil pred barbarskimi pogani. Tako so se izpolnile preroške besede. Isti ogenj namreč, ki je pred oltarjem prižgal kadilo in širil prijetno vonjavo molitev verujočih, je postal požrešen ogenj za nepokesano grešnost na zemlji. Ta tragedija Rima je odigrala pomembno vlogo za kasnejši končni padec tega imperija.
Pesnik Klavdijan, star samotar iz italijanske Verone, je objokoval usodo dreves, ki so zgorela v požaru. Ogenj je uničeval manjša mesta in vasi. Goti so najkulturnejše kraje Evrope in Afrike spremenili v puščavo. Ta nevihta je bila uresničenje zgoraj napisane napovedi Svetega pisma o "izgorelih drevesih in travi".
Opis prve trobente je zares natančen. A to je samo en drobec svetopisemskih prerokovanj. Nadaljevanje raziskovanja prerokb nam bo pokazalo, da opis ustreza časovnemu zaporedju in značilnostim naslednjih zgodovinskih dogodkov.
Sledile bodo še ostale "trobente". Vse bo po zgodovinskem kronološkem zaporedju.
Zgodovina sprememb…
- spremenilo: Valery ()
OwcA ::
Zanimivo, ni kaj. Zgodovinski dogodki se nadvse lepo vklaplajo v prerokbo, a kaj ko so izpostavljeni le nekateri, uganili ste, prav tisti, ki govorijo v prid Janezovemu delu.
Bog se je v svoji vsevednosti določil za kaznovanje Judov (čisto tako mimogrede, do leta 49 so lahko izključno Judi postali kristjani) kar v naprej. Saj že leta 63 pr. n. š. izgubijo samostojnost in postanejo rimska provinca, v veliki meri kot posledica neprestanih krvavih bojev za oblast med Judi samimi.
Da še malo osvetlim rimsko preganjanje kristjanov. Rimljani so jih začeli preganjati, ker so mislili, da so nakopali vsem božjo jezo, saj so imeli kristjani zelo nespoštljiv odnos (toliko o strpnosti) do njihovih bogov. Ko je tako Rim leta 64 zajel uničujoč požar so ga pripisali srdu bogov in ljudstvo je zahtevalo, da cesar kaznuje kristjane:
Poudariti velja, da je šlo povečini za kratkotrajna preganjanja, katerih povod ni bila verska nestrpnost (v Rimu je bilo vedno prisotnih več ver, Mitra, Magna Mater, klasični rimski panteon, Izida ...) temveč nepokoravanje rimskim zakonom.
Sedaj pa h "kazni". Upadi na rimsko ozmelje so se začeli že leta 140 in se bolj ali manj nemoteno nadaljevali vse do razpada, kar samo pe sebi niti ne bi bilo tako pomembno, če ne bi s tem padlo tako opevano pravilno sosledje dogodkov.
Z zanimanjem pričakujem nadaljni razplet.
Bog se je v svoji vsevednosti določil za kaznovanje Judov (čisto tako mimogrede, do leta 49 so lahko izključno Judi postali kristjani) kar v naprej. Saj že leta 63 pr. n. š. izgubijo samostojnost in postanejo rimska provinca, v veliki meri kot posledica neprestanih krvavih bojev za oblast med Judi samimi.
Da še malo osvetlim rimsko preganjanje kristjanov. Rimljani so jih začeli preganjati, ker so mislili, da so nakopali vsem božjo jezo, saj so imeli kristjani zelo nespoštljiv odnos (toliko o strpnosti) do njihovih bogov. Ko je tako Rim leta 64 zajel uničujoč požar so ga pripisali srdu bogov in ljudstvo je zahtevalo, da cesar kaznuje kristjane:
Nero je dal torej prijeti ljudi, ki so se odkrito priznavali za kristjane in po njihovi prijavi nato ogromno množico drugih, katerim ni bila toliko dokazana krivda pri požaru, kakor mržnja do ččloveškega rodu. - Tacit, Anali XV, 44
Poudariti velja, da je šlo povečini za kratkotrajna preganjanja, katerih povod ni bila verska nestrpnost (v Rimu je bilo vedno prisotnih več ver, Mitra, Magna Mater, klasični rimski panteon, Izida ...) temveč nepokoravanje rimskim zakonom.
Sedaj pa h "kazni". Upadi na rimsko ozmelje so se začeli že leta 140 in se bolj ali manj nemoteno nadaljevali vse do razpada, kar samo pe sebi niti ne bi bilo tako pomembno, če ne bi s tem padlo tako opevano pravilno sosledje dogodkov.
Z zanimanjem pričakujem nadaljni razplet.
Otroška radovednost - gonilo napredka.
Zgodovina sprememb…
- spremenilo: OwcA ()
DavidJ ::
Btw, Rim je gorel leta 64. Sej gre verjetno za tipkarski lapsus, a vseeno.
[Hvala, sem popravil -OwcA]
[Hvala, sem popravil -OwcA]
"Do, or do not. There is no 'try'. "
- Yoda ('The Empire Strikes Back')
- Yoda ('The Empire Strikes Back')
Zgodovina sprememb…
- spremenilo: OwcA ()
Barakuda1 ::
Jezik prerokovanja o zgodovini krščanstva, opisane v svetopisemskih "trobentah", je zaradi Božje previdnosti označen večkrat s simboli.
????
prav neverjetno, kako kar naenkrat nekdo, ki dosledno zagovarja razumevanja SP dobesedno tako kot je zapisano, kar naenkrat prične zadeve tolmačiti kot prispodobe.
Tolmačenje in razumevanje simbolike, je jasno dostopno samo posvečenim (torej tistim, ki se je bog že razodel) ne pa tudi nam, ki še nismo vredni zreti proti obličju božjem.
In nenazadnje, čemu sploh kakšna posebna previdnost in šifrirana sporočila, če je bog želel, da bi izpolnjevali njegove zahteve?
No, sicer bom pa to moralno etično ťvrlinoŤ kristjanov in njih boga tako ali tako obdelal v drugi temi.
Me pa moti nekaj drugega (kar tudi spada pod moralno etične vrednote Kristjanov)
V obrazlagi prerokb se ti zapiše
Bog hrabri svoje ljudstvo, ki bo doživelo prav posebno težko preizkušnjo in stisko, ki bo trajala "deset dni". Ker v svetopisemskih prerokovanjih "dan" pomeni "leto" (Ezekiel 4:6: "...dan sem ti določil za leto, dan, pravim, za leto."), je tukaj govora o stiski, ki bo trajala DESET LET
Zgoraj navedeni iztrgani citat govori o osvajanju (obleganju) in padcu Jeruzalema (zgolj za lažje razumevanje)
Pa si dajmo sedaj pogledat celoten tekst (skoraj celoten, da ne bo replik), in ne le iztrgan citat, točno tako kot ti odgovarja.
4 Potem lezi na svojo levo stran in polôži nanjo krivdo Izraelove hiše; kolikor dni boš ležal na njej, boš nosil njihovo krivdo. 5 Jaz ti določim leta njihove krivde, po številu dni: tristo devetdeset dni boš nosil krivdo Izraelove hiše. 6 Ko te dokončaš, lezi še drugič, a na desno stran, in nosi krivdo Judove hiše; štirideset dni, po en dan za vsako leto, po en dan za vsako leto sem ti določil.
Po tvoji (za sprotne potrebe) logiki tolmačenja je torej zadeva naslednja
Najprej
390 dni torej 390 let
nato sledi še
40 dni torej 40 let
skupno torej 430 let.
Zanimivo, ni kaj. Problem je le v tem, da se Jeruzalem ni oblegal ne v resnici (zgodovinsko) niti svetopisemsko 430 let. Kaj pa zdaj?
Še večji problem nastane če po tem izračunu sedaj poskusimo izračunat koliko je bil recimo star Abram (preimenovan v Abrahama) ko je dobil obljubo, da mu bo žena rodila sina
17 Abraham je padel na obraz in se zasmejal. Rekel si je: Ali se bo stoletniku rodil sin? Ali bo devetdesetletna Sara rodila?
Po tej matematiki je bil torej Abraham ko se mu je rodil sin star 36.500 (Šestintridesettisočpetsto) let)
No, a se ti ne zdi, da si pa zdaj že malce zabredla v nenavadne "vode"
Zadevo lahko sicer poskusiš tolmačiti tudi tako, da gre za čas ko je bil Jeruzalem grešen, bil zaradi tega porušen in potem z božjo pomočjo spet obnovljen.
Problem je le eden. Padec Jeruzalema in njegovo ponovno zavzetje in oživitev pač ni trajalo 430 let.
Lahko pojasniš to diskrepanco
Barakuda
p.s.
Mimogrede, a si prepričana, da ti je dovoljeno razlagati SP. Ti ni morda dano le širiti njegov nauk, ne pa tudi po lastni presoji obrazlagaiti "božjo besedo"
Valery ::
Odgovor Barakudi:
V Ezekielu 4:6 ni govora o času, ki ga razlaga Janezovo Razodetje. Tam je govora o drugih stvareh, katerih ne bom obravnavala. Ta svetopisemska vrstica je KLJUČ za izračun prerokovanj določenih zgodovinskih dogodkov, ki so zaradi varnosti Svetega pisma opisovana v simbolih, in videli bomo, da se prav dobro ujemajo. Bog je rekel: Dan sem ti določil za leto, dan, pravim, za leto. Bog ne razlaga, da bo to besedilo KLJUČ za izračun drugih preroških let zgodovine na zemlji, je pa zato zgodovina sama večkrat pokazala, da je ta KLJUČ resničen.
Po tej matematiki je bil torej Abraham ko se mu je rodil sin star 36.500 (Šestintridesettisočpetsto) let)
Bog ni PREROKOVAL števila Abrahamovih let, zato ta matematika ne more biti uporabljena za Abrahama. Abrahamova starost ni neko prerokovano zgodovinsko versko-politično dogajanje. Naj omenim, da je ta KLJUČ za izračunavanje preroških let nastal v času Ezekiela.
Barakuda, če Vi smete z vso sovražnostjo teptati Sveto pismo, lahko tudi jaz razlagam in branim Sveto pismo. Kdo od naju bo odgovarjal pred Bogom zaradi tega, bova pa videla v neki prihodnosti. O tem ne bova sodila midva.
V Ezekielu 4:6 ni govora o času, ki ga razlaga Janezovo Razodetje. Tam je govora o drugih stvareh, katerih ne bom obravnavala. Ta svetopisemska vrstica je KLJUČ za izračun prerokovanj določenih zgodovinskih dogodkov, ki so zaradi varnosti Svetega pisma opisovana v simbolih, in videli bomo, da se prav dobro ujemajo. Bog je rekel: Dan sem ti določil za leto, dan, pravim, za leto. Bog ne razlaga, da bo to besedilo KLJUČ za izračun drugih preroških let zgodovine na zemlji, je pa zato zgodovina sama večkrat pokazala, da je ta KLJUČ resničen.
Po tej matematiki je bil torej Abraham ko se mu je rodil sin star 36.500 (Šestintridesettisočpetsto) let)
Bog ni PREROKOVAL števila Abrahamovih let, zato ta matematika ne more biti uporabljena za Abrahama. Abrahamova starost ni neko prerokovano zgodovinsko versko-politično dogajanje. Naj omenim, da je ta KLJUČ za izračunavanje preroških let nastal v času Ezekiela.
Barakuda, če Vi smete z vso sovražnostjo teptati Sveto pismo, lahko tudi jaz razlagam in branim Sveto pismo.
Kdo od naju bo odgovarjal pred Bogom zaradi tega, bova pa videla v neki prihodnosti. O tem ne bova sodila midva. Zgodovina sprememb…
- spremenilo: Valery ()
Valery ::
POMEN DRUGE TROBENTE
(Razodetje 8:8,9)
Druga trobenta opozarja na POMORSKO VOJNO .
"In drugi angel zatrobi, in kakor gora velika, z ognjem goreča, je bila vržena v MORJE; in tretjina morja postane kri, in tretjina stvari, ki so v morju in imajo življenje, pomre in tretjina ladij se razbije." (Razodetje 8:8,9)
Opis, ki glasi: "In kakor gora velika, z OGNJEM GOREČA je bila VRŽENA V MORJE" predstavlja Vandale, ki so se pečali s piratstvom na morju (ropanje ladij in njihovo uničevanje, kar seveda ni šlo brez prelivanja krvi). Vandali so ropali po morju in po obalah Sicilije in Italije. Tako so med drugim izvršili tudi napad na Rim. Njihov neusmiljeni vodja kralj Genzerik se je, ko je prišel do sredine Sredozemskega morja, odločil, da krene nad Rim. Leta 455 je priplul do ustja reke Tibere. V štirinajstih dneh so Vandali izropali mesto in vzeli s seboj 1000 odsekanih glav z glavami cesarjeve žene in njenih hčerk, ter odpeljali na tisoče ujetnikov. Beseda "vandalizem" ima svoje poreklo od teh bojevitih Vandalov. Rim je imel takrat mnogo več ladij od Vandalov, okoli 1300. Rimljani so se spustili v borbo popolnoma prepričani v svojo zmago. Toda prebrisani vojni poveljnik morskih piratov je izkoristil nočno temo in pripeljal nekaj svojih ladij, ki so bile natovorjene z vnetljivim materijalov, med rimske ladje in jih tako skoraj vse zažgal. Te noči je zgorelo preko tisoč rimskih ladij.
Del svetopisemskega citata "in tretjina stvari, ki so v morju" se lahko prevede tudi "in tretjina stvari, ki so na morju" (grško: en = v, na)
Se razbije (grško: dieftháresan) se lahko prevede "so pogubili, so uničili" (aorist, indikativ, aktiv). Ker je v citatu omenjen ogenj, se lahko razume, da so bile ladje uničene tako, da so zgorele.
Kako zvest in natančen opis Božje preroške besede! Naslednje prerokovanje, ki ga naznanja tretja trobenta, ponovno prinaša zaupanje v točnost Božjih napovedi.
(Razodetje 8:8,9)
Druga trobenta opozarja na POMORSKO VOJNO .
"In drugi angel zatrobi, in kakor gora velika, z ognjem goreča, je bila vržena v MORJE; in tretjina morja postane kri, in tretjina stvari, ki so v morju in imajo življenje, pomre in tretjina ladij se razbije." (Razodetje 8:8,9)
Opis, ki glasi: "In kakor gora velika, z OGNJEM GOREČA je bila VRŽENA V MORJE" predstavlja Vandale, ki so se pečali s piratstvom na morju (ropanje ladij in njihovo uničevanje, kar seveda ni šlo brez prelivanja krvi). Vandali so ropali po morju in po obalah Sicilije in Italije. Tako so med drugim izvršili tudi napad na Rim. Njihov neusmiljeni vodja kralj Genzerik se je, ko je prišel do sredine Sredozemskega morja, odločil, da krene nad Rim. Leta 455 je priplul do ustja reke Tibere. V štirinajstih dneh so Vandali izropali mesto in vzeli s seboj 1000 odsekanih glav z glavami cesarjeve žene in njenih hčerk, ter odpeljali na tisoče ujetnikov. Beseda "vandalizem" ima svoje poreklo od teh bojevitih Vandalov. Rim je imel takrat mnogo več ladij od Vandalov, okoli 1300. Rimljani so se spustili v borbo popolnoma prepričani v svojo zmago. Toda prebrisani vojni poveljnik morskih piratov je izkoristil nočno temo in pripeljal nekaj svojih ladij, ki so bile natovorjene z vnetljivim materijalov, med rimske ladje in jih tako skoraj vse zažgal. Te noči je zgorelo preko tisoč rimskih ladij.
Del svetopisemskega citata "in tretjina stvari, ki so v morju" se lahko prevede tudi "in tretjina stvari, ki so na morju" (grško: en = v, na)
Se razbije (grško: dieftháresan) se lahko prevede "so pogubili, so uničili" (aorist, indikativ, aktiv). Ker je v citatu omenjen ogenj, se lahko razume, da so bile ladje uničene tako, da so zgorele.
Kako zvest in natančen opis Božje preroške besede! Naslednje prerokovanje, ki ga naznanja tretja trobenta, ponovno prinaša zaupanje v točnost Božjih napovedi.
Zgodovina sprememb…
- spremenilo: Valery ()
Valery ::
Pomen četrte trobente
KONEC ZAHODNORIMSKEGA CESARSTVA
(Razodetje 8:12)
PRIHAJAJOČI TEMNI SREDNJI VEK
"In četrti angel zatrobi in udarjena je bila tretjina sonca in tretjina meseca in tretjina zvezd, da OTEMNI!!! tretjina njih, in DAN NE SIJE!!!, tretjina njegova in noč enako." (Razodetje 8:12)
Sveto pismo z ugasnitvijo svetlobnih teles naznanja v četrti "trobenti" pričetek najbolj temačnega zgodovinskega obdobja, znanega kot temni srednji vek, opisujejo pa ga "trobente" same ne. Vendar pa Sveto pismo ne molči o tem obdobju. Res je zanimivo, kako trobente s kronološko zapovrstnostjo natančno nizajo zgodovinske dogodke. O tem se bomo prepričali tudi v vseh nadaljnjih spoznavanjih prerokovanj svetopisemskih "trobent".
Beseda "tretjina" (nebeških teles) se nanaša na titule rimskega imperija. Da potemni tretjina, ne pomeni, da bosta ostali dve tretjini svetili, temveč je najpomembnejši del takoj ugasnil, ko si je leta 476 Odoaker, voditelj germanskih Herulov, PODVRGEL mladoletnega zahodnorimskega cesarja Romula Avgustina, kar je pomenilo konec zahodnorimskega cesarstva, sam pa je bil 23. avgusta leta 476 proglašen za kralja Italije. Odoaker je izjavil, da se ime in naziv rimskega imperatorja mora ukiniti. Senat se je pokoril tej odločitvi. Šele kasneje, leta 533 je car Justinijan razrešil in ukinil senat. Leta 534 je bilo ukinjeno konzulstvo v Rimu, leta 538 pa na vzhodu.
Ko je bil Avgustulus vržen s prestola, je zašlo "sonce" zahodnega rimskega imperija (cesar), medtem ko so "mesec" in "zvezde" (konzuli in senat) bili na pragu svojega konca. Barbarske vojske so bile strašne, čeprav je Rim sedaj žel, kar je posejal. Vzdignil se je na zmagah, zrušil se je premagan. Naproti pa je prihajal tudi čas TEMNE NOČI, ki so ga zgodovinarji imenovali: TEMNI SREDNJI VEK. Zgornja svetopisemska vrstica namreč pravi: "in dan ne sije."
Tako je zapadni Rim izginil. Toda angel, ki je letel sredi neba je klical dalje:
"...Gorje, gorje, gorje prebivalcem na zemlji zaradi ostalih glasov trombe treh angelov, ki imajo še trobiti." (Razodetje 8:13)
Naslednje gorje, ki je označeno v peti "trobenti" je namenjeno vzhodnemu rimskemu imperiju. To je čas islama.
KONEC ZAHODNORIMSKEGA CESARSTVA
(Razodetje 8:12)
PRIHAJAJOČI TEMNI SREDNJI VEK
"In četrti angel zatrobi in udarjena je bila tretjina sonca in tretjina meseca in tretjina zvezd, da OTEMNI!!! tretjina njih, in DAN NE SIJE!!!, tretjina njegova in noč enako." (Razodetje 8:12)
Sveto pismo z ugasnitvijo svetlobnih teles naznanja v četrti "trobenti" pričetek najbolj temačnega zgodovinskega obdobja, znanega kot temni srednji vek, opisujejo pa ga "trobente" same ne. Vendar pa Sveto pismo ne molči o tem obdobju. Res je zanimivo, kako trobente s kronološko zapovrstnostjo natančno nizajo zgodovinske dogodke. O tem se bomo prepričali tudi v vseh nadaljnjih spoznavanjih prerokovanj svetopisemskih "trobent".
Beseda "tretjina" (nebeških teles) se nanaša na titule rimskega imperija. Da potemni tretjina, ne pomeni, da bosta ostali dve tretjini svetili, temveč je najpomembnejši del takoj ugasnil, ko si je leta 476 Odoaker, voditelj germanskih Herulov, PODVRGEL mladoletnega zahodnorimskega cesarja Romula Avgustina, kar je pomenilo konec zahodnorimskega cesarstva, sam pa je bil 23. avgusta leta 476 proglašen za kralja Italije. Odoaker je izjavil, da se ime in naziv rimskega imperatorja mora ukiniti. Senat se je pokoril tej odločitvi. Šele kasneje, leta 533 je car Justinijan razrešil in ukinil senat. Leta 534 je bilo ukinjeno konzulstvo v Rimu, leta 538 pa na vzhodu.
Ko je bil Avgustulus vržen s prestola, je zašlo "sonce" zahodnega rimskega imperija (cesar), medtem ko so "mesec" in "zvezde" (konzuli in senat) bili na pragu svojega konca. Barbarske vojske so bile strašne, čeprav je Rim sedaj žel, kar je posejal. Vzdignil se je na zmagah, zrušil se je premagan. Naproti pa je prihajal tudi čas TEMNE NOČI, ki so ga zgodovinarji imenovali: TEMNI SREDNJI VEK. Zgornja svetopisemska vrstica namreč pravi: "in dan ne sije."
Tako je zapadni Rim izginil. Toda angel, ki je letel sredi neba je klical dalje:
"...Gorje, gorje, gorje prebivalcem na zemlji zaradi ostalih glasov trombe treh angelov, ki imajo še trobiti." (Razodetje 8:13)
Naslednje gorje, ki je označeno v peti "trobenti" je namenjeno vzhodnemu rimskemu imperiju. To je čas islama.
Zgodovina sprememb…
- spremenilo: Valery ()
Valery ::
OwcA!
Bog se je v svoji vsevednosti odločil za kaznovanje Judov (čisto tako mimogrede, do leta 49 so lahko izključno Judi postali kristjani) kar v naprej.
Odgovor:
Da se začne sodba najprej pri Božji hiši, je zapisal Peter, ne Janez. Judje so bili namreč prvi, ki so začeli preganjati kristjane. To preganjanje se je pričelo s kamenjanjem Štefana (Apostolska dela 7:54-60) le nekaj let po Jezusovi smrti.
Sodba, kateri polagam pozornost, se tudi ne nanaša na Jude, temveč na Rim. Sodbo Judom sem omenila le mimogrede. Tako sem zapisala, da ne bo pomote (kopija):
Sveto pismo govori, da se bo sodba začela najprej pri Božji hiši (1. Petrov list 4:17). Udarec Judovskemu ljudstvu je bil zadan že pred tem prerokovanjem
O tej sodbi torej Janez ni pisal. Kakor sem zgoraj napisala, je bila omenjena le mimogrede kot primer, da kaznovanje ni namenjeno le poganom, temveč tudi njim, ki so se imenovali Božje ljudstvo. Bog namreč ne gleda na lice.
Pisala sem tudi:
"Preganjanje kristjanov je bilo najprej občasno tu in tam. Bilo je deset posebnih preganjanj, če odštejemo kasnejše desetletno vsesplošno in sistematično preganjanje pod Dioklecijanom in podcesarjem Galerijem..."
Bog se je v svoji vsevednosti odločil za kaznovanje Judov (čisto tako mimogrede, do leta 49 so lahko izključno Judi postali kristjani) kar v naprej.
Odgovor:
Da se začne sodba najprej pri Božji hiši, je zapisal Peter, ne Janez. Judje so bili namreč prvi, ki so začeli preganjati kristjane. To preganjanje se je pričelo s kamenjanjem Štefana (Apostolska dela 7:54-60) le nekaj let po Jezusovi smrti.
Sodba, kateri polagam pozornost, se tudi ne nanaša na Jude, temveč na Rim. Sodbo Judom sem omenila le mimogrede. Tako sem zapisala, da ne bo pomote (kopija):
Sveto pismo govori, da se bo sodba začela najprej pri Božji hiši (1. Petrov list 4:17). Udarec Judovskemu ljudstvu je bil zadan že pred tem prerokovanjem
O tej sodbi torej Janez ni pisal. Kakor sem zgoraj napisala, je bila omenjena le mimogrede kot primer, da kaznovanje ni namenjeno le poganom, temveč tudi njim, ki so se imenovali Božje ljudstvo. Bog namreč ne gleda na lice.
Pisala sem tudi:
"Preganjanje kristjanov je bilo najprej občasno tu in tam. Bilo je deset posebnih preganjanj, če odštejemo kasnejše desetletno vsesplošno in sistematično preganjanje pod Dioklecijanom in podcesarjem Galerijem..."
Barakuda1 ::
Ta svetopisemska vrstica je KLJUČ za izračun prerokovanj določenih zgodovinskih dogodkov
Ki pa se vam pravtako ne izide. Jeruzalema niso oblegali 430 let kot tudi ni poteklo 430 let, da se je Jeruzalem spet obnovil po padcu.
kako pa to tolmačite
.Barakuda
p.s.
Kar se pa sodbe tiče, pa jo dajva res prepustiti komu drugemu. Ti si res zadnja, ki imaš pravico komerkoli za karkoli sodit.
Mi pa sedaj nekaj vseeno ni jasno.
A nam že ves čas ne dopovedujete (kristjani, takšni in drugačni), da se je Jezus žrtvoval in na križu umrla tudi za naše (se pravi tudi moje) grehe?
Ali pa je to žrtvovanje rezervirano le za prosvetljene in spreobrnjene. Ali pa je to žrtvovanje le farsa, ki naj prikrije pravo naravo ideologije in na njej utemeljene etike in morale.
Draga Rutan, toliko sovraštva kot veje iz tvojih prispevkov do drugače mislečih (posebej do mene), da o izlivih sovražnih čustev, ki si mi jih namenila na "privat" sploh ne govorim, težko prenese katerakoli morala in se potem še dela navzven kot visokoetična in usmiljena.
Daj se no mal skuliraj, saj ti nič nočem.
Zoprstavljam se le ideji kot taki. Menda ja ni prepovedano drugače misliti, ali pač?
Glede na vse kar sicer vem o morali in etiki Kristusovega nauka, mi je sicer jasno, da je to etika in morala gospodarjev in oblastnikov, ki priznavajo samo sebe in sebi absolutno podrejene in nič drugega.
Če je (in v to sem zmerja bolj prepričan) temu tako, je to nedopustno, zato pa se tej morali in ideji tudi zoprstavljam. To seveda samo po sebi ne pomeni da napadam tebe osebno.
Če pa si se poistovetila z idejo, je pa potem to res kriza, za katero si sama kriva
.Sid Izprijeni in jaz sva te na to okoliščino že kar nekajkrat opozarjala, ti pa nič.
Če si torej idejo kot tako (ki je meni pač nesprejemljiva) personificirala, to seveda predstavlja problem, ki pa je tvoj, ne pa moj.
No, pa sej bo bolje, le ljudi sprejmi takšne kot so, ne pa da terjaš od njih, da so takšni kot ti hočeš.
Na nek način, pa mi je tvoje stališče kot ga kažeš in izražaš "všeč". Z njim le potrjuješ kako zelo imam prav.
Daleč ste vi od tolerantnosti in sprejemanja drugačnih in drugače razmišljajočih.
Vaš temeljni in osnovni cilj (utemeljen na vaši veri), je postati in biti gospodar in oblastnik. To tezo pa tako ali tako dokazujem v temi, ki si jo "kao" užaljeno že nekajkrat zapustila in se vanjo, upajoč, da ni več nikogar, ki bi se zoprstavljal tvojemu mnenju, ponovno vrnila.
Nič ne de, to me ne moti. Meni (za razliko od tebe in tebi podobnih) drugače misleči niste v napoto.
Nasprotno, pomagate mi razumeti še kaj, kar je preko in izven trenutnih (mojih) meja razmišljanja.
Kdaj bomo drugače misleči deležni enakega pristopa tudi z vaše strani. Bojim se da vam vaš pogled in vaša "visoko moralno-etične načela", ki temeljijo na vaši veri tega sploh ne dopuščajo.
Toliko navzven opevana milost, usmiljenje, ljubezen in kar je še teh višjih etičnih vrednot, je rezervirana le za vas in vam enake, mar ne
Barakuda1 ::
Sam še eno (hhmm zaenkrat
) vprašnej, na katerega draga Rutan nisi odgovorila
Čemu sploh in zakaj takšna posebna previdnost in šifrirana sporočila, če je bog želel, da bi izpolnjevali njegove zahteve?
Saj se kot Bog, menda ja ni imel česa bati ali se pred kom skrivati.
Ampak logičen odgovor prosim,ne tistega v stilu, da ko bom tega vreden se mi bo že razodel. Ali kar je še huje, da mi bodo zadevo tolmačili tisti, ki se jim je (bog) že razodel.
Barakuda
zaenkrat ) vprašnej, na katerega draga Rutan nisi odgovorila Čemu sploh in zakaj takšna posebna previdnost in šifrirana sporočila, če je bog želel, da bi izpolnjevali njegove zahteve?
Saj se kot Bog, menda ja ni imel česa bati ali se pred kom skrivati.
Ampak logičen odgovor prosim,ne tistega v stilu, da ko bom tega vreden se mi bo že razodel. Ali kar je še huje, da mi bodo zadevo tolmačili tisti, ki se jim je (bog) že razodel.
Barakuda
Valery ::
prav neverjetno, kako kar naenkrat nekdo, ki dosledno zagovarja razumevanja SP dobesedno tako kot je zapisano, kar naenkrat prične zadeve tolmačiti kot prispodobe.
Postavljam vprašanje: Kdaj sem trdila, da je VSE v Svetem pismu treba jemati dobesedno?
Torej: VSE DOBESEDNO!
Resnično želim odgovor na to (datum!).
Mimogrede, a si prepričana, da ti je dovoljeno razlagati SP. Ti ni morda dano le širiti njegov nauk, ne pa tudi po lastni presoji obrazlagaiti "božjo besedo"
Moj odgovor na to vprašanje je bil:
"Barakuda, če Vi smete z vso sovražnostjo teptati Sveto pismo, lahko tudi jaz razlagam in branim Sveto pismo. Kdo od naju bo odgovarjal pred Bogom zaradi tega, bova pa videla v neki prihodnosti. O tem ne bova sodila midva."
Da, o tem ne bova sodila midva. Zato naj Vas ne skrbi, če mi je dovoljeno razlagati Pisma. Kdo od naju je tu lahko bolj zaskrbljen, ni skrivnost. Zdi se, da ne želite, da bi govorila o prerokovanjih, ker me nekako svarite, da ni dobro dajati razlag Svetega pisma.
In ko omenjate milost... ali je milost MOLČANJE? Ne, milost je GOVOR!
Ampak ta odgovor Vam verjetno tudi ni všeč, ker Vas v Vaših očeh pomanjša. Samo v Vaših očeh!
Postavljam vprašanje: Kdaj sem trdila, da je VSE v Svetem pismu treba jemati dobesedno?
Torej: VSE DOBESEDNO!
Resnično želim odgovor na to (datum!).
Mimogrede, a si prepričana, da ti je dovoljeno razlagati SP. Ti ni morda dano le širiti njegov nauk, ne pa tudi po lastni presoji obrazlagaiti "božjo besedo"
Moj odgovor na to vprašanje je bil:
"Barakuda, če Vi smete z vso sovražnostjo teptati Sveto pismo, lahko tudi jaz razlagam in branim Sveto pismo. Kdo od naju bo odgovarjal pred Bogom zaradi tega, bova pa videla v neki prihodnosti. O tem ne bova sodila midva."
Da, o tem ne bova sodila midva. Zato naj Vas ne skrbi, če mi je dovoljeno razlagati Pisma. Kdo od naju je tu lahko bolj zaskrbljen, ni skrivnost. Zdi se, da ne želite, da bi govorila o prerokovanjih, ker me nekako svarite, da ni dobro dajati razlag Svetega pisma.
In ko omenjate milost... ali je milost MOLČANJE? Ne, milost je GOVOR!
Ampak ta odgovor Vam verjetno tudi ni všeč, ker Vas v Vaših očeh pomanjša. Samo v Vaših očeh! Zgodovina sprememb…
- spremenilo: Valery ()
Valery ::
Čemu sploh in zakaj takšna posebna previdnost in šifrirana sporočila, če je bog želel, da bi izpolnjevali njegove zahteve?
Saj se kot Bog, menda ja ni imel česa bati ali se pred kom skrivati.
Bog ne skriva svojih zahtev. Ne skriva svojih zapovedi. Te niso v simbolih. V simbolih so oblasti, ki so in bodo preganjale Božje ljudstvo, in časi preganjanj. Naj bo dovolj!
Saj se kot Bog, menda ja ni imel česa bati ali se pred kom skrivati.
Bog ne skriva svojih zahtev. Ne skriva svojih zapovedi. Te niso v simbolih. V simbolih so oblasti, ki so in bodo preganjale Božje ljudstvo, in časi preganjanj. Naj bo dovolj!
OwcA ::
@Rutan: očitno je bilo prvič zapisano preveč med vrsticami, zato bom vprašal kar naravnost:
Zakaj so do leta 49 lahko posatli kritjani izključno Judi?
Zakaj so do leta 49 lahko posatli kritjani izključno Judi?
Otroška radovednost - gonilo napredka.
Valery ::
Pomen pete trobente
(Razodetje 9:1-12)
V 9. poglavju bomo naleteli na nekaj prerokovanj, ki kažejo natančno časovno obdobje pomembnih dogajanj iz zgodovine, ki je ogrožala vzhodnorimski imperij arabska in kasneje turška moč. Kar ni v popolnosti dosegla arabska sila, je zatem uresničila otomanska (turška) sila.
"In peti angel zatrobi in videl sem zvezdo z neba padlo na zemljo in dan ji je bil ključ k žrelu brezna." (Razodetje 9:1)
Zahodnorimsko cesarstvo je doživelo svoj konec leta 476, v času, ki ga opisuje četrta trobenta. Vzhodnorimskemu (bizantinskemu) cesarstvu, ki je omogočilo papeštvu, da je kot sprva majhen rog (Danijel 7:8, 20-26) zrasel na glavi rimske zveri v debel rog (rog je simbol moči, debelost je bogastvo), pa je omogočeno podaljšati svoj obstoj za skoraj tisoč let. Že čez 136 let se tudi zanj prične pripravljati posebna nadloga, ki bo imperij vodila k dokončni zrušitvi. Vzhodnorimsko cesarstvo je zadeto s peto trobento.
Peta trobenta je "prvo gorje" (Raz. 9:12). Kakor so do padca zahodnorimskega cesarstva privedle priselitve barbarskih ljudstev, ki so jih povzročili Huni, tako je odločilne zasluge za padec vzhodnorimskega imperija nosila sila islama. Rojstvo islama izhaja iz leta 612, ko je prerok Mohamed začel oznanjevati svojo novo vero. Arabija, ki je sprejela islam, je bila prva, ki je po bizantinsko-perzijskih vojnah začela močno ogrožat vzhodnorimsko cesarstvo in mu prizadejala ogromno škode. Kar pa ni uspelo Arabcem, je uspelo mnogo kasneje osmanskemu (otomanskemu, oz. turškemu) cesarstvu, ki je dokončno zrušil vzhodni del rimskega imperija. S tem je bilo kaznovano vzhodnorimsko krščanstvo, a še posebej moralno in versko globoko padli Carigrad.
Janez vidi zvezdo, kako pada na zemljo. To ni tista iz Razodetja 8:10, ker je ona že padla. "Zvezda" iz tega besedila pa je v zvezi z Mohamedovim verskim gibanjem, ki ga je naznanila peta trobenta.
Pomen besed "in dan ji je bil ključ" nam odkriva, da ta "zvezda" ni mogla odpreti vrat za izhod svoje vojske vse dotlej, dokler ni Bog dovolil, da se to zgodi. Vzrok, da je Bog dovolil svojemu nasprotniku, da je izpeljal svojo vojsko na prizorišče pomembne zgodovinske scene in lok naperil na krščanstvo, je bil v tem, da takratne krščanske cerkve niso več živele po luči, ki jim je bila dana (Razodetje 2:3). Te so namreč opustile svojo prvo ljubezen, vanje so se vtihotapili lažni nauki in ponovno so bile sprejete poganske navade.
Mnogi tolmači razlagajo peto trobento za pustošenje s strani Arabcev, predvsem pa Saracenov (arabsko pleme, ki je sprejelo kar dve tretjini afriških in tudi azijskih kristjanov v islam) in Turkov. Pod zastavo Alaha se je združena Arabija pojavila na področju Bližnjega vzhoda kot takratna tretja sila (v vzponu) nasproti dvema upirajočima se silama (v upadanju)- sanasidski Perziji in Bizancu, katerih vojne pod Kasranom II. (590-628) in pod Horaklijem I. (610-641) so oslabile ti državi, s tem pa pripravile pot muslimanskemu osvajanju, ki je nastalo kmalu zatem, ko je bil perzijski cesar Kasran II. ubit 628. leta in je njegovo cesarstvo takrat razpadlo. Sili, ki bi se mogli upreti, sta torej oslabeli, to pa je bila priložnost, da se je navsezadnje odprla pot za prodiranje Arabcev. Tako je bilo odprto žrelo brezna.
Beseda "brezno" (grško: "ho abýssos") je v 1. Moj. 1:2 in v Psalmu 71:20 opisana kot pusto področje. Isti pomen ima "brezno" v Raz. 20:1, ko je po Jezusovem prihodu zemlja tisoč let pusta in prazna, ker so nepravični mrtvi, zveličani pa za tisoč let v nebesih.
Zanimiv je sam uvod knjige "Poimanje Arabizma, Povijesna dinamika jedne duhovnosti" (Daniel Bučan, Zagreb 1980), ki se glasi tako:
"Velike civilizacije so se najpogosteje rojevale na rodovitni zemlji, bogatem naročju zelenih rečnih dolin, v blagodejnih pokrajinah ravnotežja, v bujnosti, ki je slika spomina na izgubljeni zemeljski raj. No, za zibelko arabsko-islamske civilizacije bi se prej moglo reči, da je zastrašujoča slika pretečega pekla, pusto obzorje, ki je zaprto z uničujočo neutrudnostjo razžarjenega sonca, nepremakljiva večnost neplodnosti (...) Največji del površine te zemlje tvori brezkončna neizmernost kilometre dolgih peščenih (...) prostranstev okrutno strjene lave. Vendar tudi v tem peklu je življenje znalo najti tanke zelene žile, s katerimi se je prebilo v brezpotne – male puščavske oaze in vodnjake, pičle izvire obstoja in obstanka."
Tako je torej "brezno" iz Razodetja 9:1,2 slika arabske in saharske puščave, neugodnega kraja za bivanje, od koder so izšli Arabci, Mohamedovi sledilci, da bi se razširili na velikem zemeljskem prostoru. Ni minilo niti stoletje po Mohamedovi smrti (632) in že so si Arabci ustvarili državo, KI JE BILA VEČJA OD NEKDANJEGA RIMSKEGA IMPERIJA, CELO KO JE TA BIL NA SVOJEM VRHUNCU.
V več sunkih so Arabci osvojili Sirijo, Palestino, Mezopotamijo, Egipt, sev. Afriko, Gibraltar, Pirenejski polotok, vdrli so v Frankovsko državo, zavzeli so Baleare, Sicilijo, Sardinijo, Korziko, Kreto, Armenijo, Perzijo in prodrli v Aziji do Inda in do zahodnih mej Kitajske.
"In odpre žrelo brezna; in privali se dim iz žrela kakor DIM peči velike, in sonce in zrak otemnita od dima iz žrela." (Raz. 9:2)
Kakšen pomen ima v Svetem pismu "tema", najdemo odgovor v Dej. 26:18, Jan. 12:35 itd. Kakor v temi, tako tudi v dimu človek ne vidi, in tu gre za duhovno slepoto. Zanimivo je, kako saracenske invazije popolnoma odgovarjajo opisu tega svetopisemskega prerokovanja. Odprto je brezno puščavskega področja, in od tod je izšel zadušljiv dim islamskega nauka, ki je grozil, da bo za nekaj časa premagal in pomračil celo svetlobo Kristusovega nauka. Da gre po opisu Svetega pisma res za krivega preroka in krivi nauk, bomo našli kot potrditev tega v kasnejšem besedilu v eni od svetopisemskih vrstic, ki govori o "repu". "Velika peč" ustreza opisu "arabske peči", področja, kjer vlada neznosna vročina. Rojstvo tega nauka je v Meki, ki leži v neplodni in skalnati dolini v Srednji Arabiji, kjer je velikokrat nevzdržna vročina.
"Strogo izolirana in zaprta v svojih razžarjenih mejah se je Arabija z osnovanjem muslimansko-arabske države - od čvrsto zaprte jajčne lupine, v katere jedru se je oblikoval duh Arabcev, spremenila v napet vulkan, iz katerega bo izredno močna eksplozija ta duh, ki je okrepljen z novo vero... v osvajalnem naletu, ki nima primerjave, razširila po celem Sredozemlju." (Daniel Bučan, Poimanje arabizma, str. 47)
"Arabija je eksplodirala - nič več ni moglo zaustaviti v njenih nedrih dozorelo energijo." (isto, str. 48)
(Razodetje 9:1-12)
V 9. poglavju bomo naleteli na nekaj prerokovanj, ki kažejo natančno časovno obdobje pomembnih dogajanj iz zgodovine, ki je ogrožala vzhodnorimski imperij arabska in kasneje turška moč. Kar ni v popolnosti dosegla arabska sila, je zatem uresničila otomanska (turška) sila.
"In peti angel zatrobi in videl sem zvezdo z neba padlo na zemljo in dan ji je bil ključ k žrelu brezna." (Razodetje 9:1)
Zahodnorimsko cesarstvo je doživelo svoj konec leta 476, v času, ki ga opisuje četrta trobenta. Vzhodnorimskemu (bizantinskemu) cesarstvu, ki je omogočilo papeštvu, da je kot sprva majhen rog (Danijel 7:8, 20-26) zrasel na glavi rimske zveri v debel rog (rog je simbol moči, debelost je bogastvo), pa je omogočeno podaljšati svoj obstoj za skoraj tisoč let. Že čez 136 let se tudi zanj prične pripravljati posebna nadloga, ki bo imperij vodila k dokončni zrušitvi. Vzhodnorimsko cesarstvo je zadeto s peto trobento.
Peta trobenta je "prvo gorje" (Raz. 9:12). Kakor so do padca zahodnorimskega cesarstva privedle priselitve barbarskih ljudstev, ki so jih povzročili Huni, tako je odločilne zasluge za padec vzhodnorimskega imperija nosila sila islama. Rojstvo islama izhaja iz leta 612, ko je prerok Mohamed začel oznanjevati svojo novo vero. Arabija, ki je sprejela islam, je bila prva, ki je po bizantinsko-perzijskih vojnah začela močno ogrožat vzhodnorimsko cesarstvo in mu prizadejala ogromno škode. Kar pa ni uspelo Arabcem, je uspelo mnogo kasneje osmanskemu (otomanskemu, oz. turškemu) cesarstvu, ki je dokončno zrušil vzhodni del rimskega imperija. S tem je bilo kaznovano vzhodnorimsko krščanstvo, a še posebej moralno in versko globoko padli Carigrad.
Janez vidi zvezdo, kako pada na zemljo. To ni tista iz Razodetja 8:10, ker je ona že padla. "Zvezda" iz tega besedila pa je v zvezi z Mohamedovim verskim gibanjem, ki ga je naznanila peta trobenta.
Pomen besed "in dan ji je bil ključ" nam odkriva, da ta "zvezda" ni mogla odpreti vrat za izhod svoje vojske vse dotlej, dokler ni Bog dovolil, da se to zgodi. Vzrok, da je Bog dovolil svojemu nasprotniku, da je izpeljal svojo vojsko na prizorišče pomembne zgodovinske scene in lok naperil na krščanstvo, je bil v tem, da takratne krščanske cerkve niso več živele po luči, ki jim je bila dana (Razodetje 2:3). Te so namreč opustile svojo prvo ljubezen, vanje so se vtihotapili lažni nauki in ponovno so bile sprejete poganske navade.
Mnogi tolmači razlagajo peto trobento za pustošenje s strani Arabcev, predvsem pa Saracenov (arabsko pleme, ki je sprejelo kar dve tretjini afriških in tudi azijskih kristjanov v islam) in Turkov. Pod zastavo Alaha se je združena Arabija pojavila na področju Bližnjega vzhoda kot takratna tretja sila (v vzponu) nasproti dvema upirajočima se silama (v upadanju)- sanasidski Perziji in Bizancu, katerih vojne pod Kasranom II. (590-628) in pod Horaklijem I. (610-641) so oslabile ti državi, s tem pa pripravile pot muslimanskemu osvajanju, ki je nastalo kmalu zatem, ko je bil perzijski cesar Kasran II. ubit 628. leta in je njegovo cesarstvo takrat razpadlo. Sili, ki bi se mogli upreti, sta torej oslabeli, to pa je bila priložnost, da se je navsezadnje odprla pot za prodiranje Arabcev. Tako je bilo odprto žrelo brezna.
Beseda "brezno" (grško: "ho abýssos") je v 1. Moj. 1:2 in v Psalmu 71:20 opisana kot pusto področje. Isti pomen ima "brezno" v Raz. 20:1, ko je po Jezusovem prihodu zemlja tisoč let pusta in prazna, ker so nepravični mrtvi, zveličani pa za tisoč let v nebesih.
Zanimiv je sam uvod knjige "Poimanje Arabizma, Povijesna dinamika jedne duhovnosti" (Daniel Bučan, Zagreb 1980), ki se glasi tako:
"Velike civilizacije so se najpogosteje rojevale na rodovitni zemlji, bogatem naročju zelenih rečnih dolin, v blagodejnih pokrajinah ravnotežja, v bujnosti, ki je slika spomina na izgubljeni zemeljski raj. No, za zibelko arabsko-islamske civilizacije bi se prej moglo reči, da je zastrašujoča slika pretečega pekla, pusto obzorje, ki je zaprto z uničujočo neutrudnostjo razžarjenega sonca, nepremakljiva večnost neplodnosti (...) Največji del površine te zemlje tvori brezkončna neizmernost kilometre dolgih peščenih (...) prostranstev okrutno strjene lave. Vendar tudi v tem peklu je življenje znalo najti tanke zelene žile, s katerimi se je prebilo v brezpotne – male puščavske oaze in vodnjake, pičle izvire obstoja in obstanka."
Tako je torej "brezno" iz Razodetja 9:1,2 slika arabske in saharske puščave, neugodnega kraja za bivanje, od koder so izšli Arabci, Mohamedovi sledilci, da bi se razširili na velikem zemeljskem prostoru. Ni minilo niti stoletje po Mohamedovi smrti (632) in že so si Arabci ustvarili državo, KI JE BILA VEČJA OD NEKDANJEGA RIMSKEGA IMPERIJA, CELO KO JE TA BIL NA SVOJEM VRHUNCU.
V več sunkih so Arabci osvojili Sirijo, Palestino, Mezopotamijo, Egipt, sev. Afriko, Gibraltar, Pirenejski polotok, vdrli so v Frankovsko državo, zavzeli so Baleare, Sicilijo, Sardinijo, Korziko, Kreto, Armenijo, Perzijo in prodrli v Aziji do Inda in do zahodnih mej Kitajske.
"In odpre žrelo brezna; in privali se dim iz žrela kakor DIM peči velike, in sonce in zrak otemnita od dima iz žrela." (Raz. 9:2)
Kakšen pomen ima v Svetem pismu "tema", najdemo odgovor v Dej. 26:18, Jan. 12:35 itd. Kakor v temi, tako tudi v dimu človek ne vidi, in tu gre za duhovno slepoto. Zanimivo je, kako saracenske invazije popolnoma odgovarjajo opisu tega svetopisemskega prerokovanja. Odprto je brezno puščavskega področja, in od tod je izšel zadušljiv dim islamskega nauka, ki je grozil, da bo za nekaj časa premagal in pomračil celo svetlobo Kristusovega nauka. Da gre po opisu Svetega pisma res za krivega preroka in krivi nauk, bomo našli kot potrditev tega v kasnejšem besedilu v eni od svetopisemskih vrstic, ki govori o "repu". "Velika peč" ustreza opisu "arabske peči", področja, kjer vlada neznosna vročina. Rojstvo tega nauka je v Meki, ki leži v neplodni in skalnati dolini v Srednji Arabiji, kjer je velikokrat nevzdržna vročina.
"Strogo izolirana in zaprta v svojih razžarjenih mejah se je Arabija z osnovanjem muslimansko-arabske države - od čvrsto zaprte jajčne lupine, v katere jedru se je oblikoval duh Arabcev, spremenila v napet vulkan, iz katerega bo izredno močna eksplozija ta duh, ki je okrepljen z novo vero... v osvajalnem naletu, ki nima primerjave, razširila po celem Sredozemlju." (Daniel Bučan, Poimanje arabizma, str. 47)
"Arabija je eksplodirala - nič več ni moglo zaustaviti v njenih nedrih dozorelo energijo." (isto, str. 48)
Zgodovina sprememb…
- spremenilo: Valery ()
Valery ::
OwcA:
Zakaj so do leta 49 lahko posatli kritjani izključno Judi?
OwcA, tega še nisem slišala. Vem pa, da je Jezus umrl tako za Jude kot za pogane. On je rekel: "Pojdite torej in pridobivajte mi v učence VSE NARODE..." (Matej 28;19). Bog je vedno želel, da bi bil ves svet njegovo ljubljeno ljudstvo. Judje so kasno dojeli, da so tudi pogani lahko kristjani. Bog je po Petru pokazal, da vprašanja o spreobrnjenih poganih ne razumejo pravilno (Apostolska dela 10. poglavje, precizno pa v 28. vrsti, ponovitev v 11. poglavju, 18. vrsti).
Zakaj so do leta 49 lahko posatli kritjani izključno Judi?
OwcA, tega še nisem slišala. Vem pa, da je Jezus umrl tako za Jude kot za pogane. On je rekel: "Pojdite torej in pridobivajte mi v učence VSE NARODE..." (Matej 28;19). Bog je vedno želel, da bi bil ves svet njegovo ljubljeno ljudstvo. Judje so kasno dojeli, da so tudi pogani lahko kristjani. Bog je po Petru pokazal, da vprašanja o spreobrnjenih poganih ne razumejo pravilno (Apostolska dela 10. poglavje, precizno pa v 28. vrsti, ponovitev v 11. poglavju, 18. vrsti).
OwcA ::
Leta 49 - dvajset let po Kristusovi smrti - je zbor kristjanov, ki je zasedal v Jeruzalemu, sklenil sprejemati v cerkev tudi nejudeTo pomeni, da tako Jezus, kot njegovi neposredni učenci tega niso dopuščali, pa vendar bi naj bi ponujali odrešitev vsem.
Cunliffe, Rimljani, Cankarjeva založba, Ljubljana 1982, stran 300
Ostalo nekoliko kasneje.
Otroška radovednost - gonilo napredka.
Zgodovina sprememb…
- spremenilo: OwcA ()
Barakuda1 ::
Postavljam vprašanje: Kdaj sem trdila, da je VSE v Svetem pismu treba jemati dobesedno?
Resnično želim odgovor na to (datum!).
Prav je da se ta dilema razčisti, ker vidim, da si vled mojega zapisanega stavka prizadeta.
Zelo natačno je zadeva takšna. Dne 10.05.03 si sicer res zapisala stavek, ki se glasi:
Sveto pismo samo zelo jasno nakaže, kdaj je govora o dobesedni razlagi in kdaj je simbolika
Iz navedenega stavka je sicer jasno vidno, da ne zagovarjaš izključno in samo razumevanja SP od črke do črke dobesedno, niti tega nisem jaz kakor koli drugače razumel.
Moj očitek je bil drug. In sicer, da zagovarjaš dobesdno razumevanje povsod kjer ti to v kontekstu odgovarja.
Primerov, ko si zagovarjala dobesdno razumevanja Sp je bilo veliko. Od točne velikosti Noetove barke, pa vse do velikanov in izjemno dolge življenske dobe praočakov in še bi lahko našteval.
Pridržati si exluzivno pravico, da boš nekaj razumel, kar je napisano v prispodobah (simboliki) le če ti bo bog to razodel (čeprav preko svetega pisma) je seveda neresno in manipulativno.
Ko sprejmeš logiko, da ti je jasno (zaradi božjega razodetja) kaj posamezni simboli pomenijo, je stvar že končana. Od tega trenutka ni več potreben noben nauk, ki ga šele moraš spoznati. Takrat si že "spreobrnjen" ali kakorkoli že temu rečeš.
Torej še enkrat
Pretežen del tvojih ob-razlag, razen seveda tam, kjer zadeva tako ali tako nima, če je ne prevedeš na simbolen nivo, nikakršnega ne pomena in ne smisla (grobo in po domače - nima ne repa in ne glave) si SP razlagala dobesedno.
To je bil praktično tudi ves čas največji očitek tvojim razlagam, saj si direktno in neposredno zanikala vse kar je znanost do sedaj spoznala od spoznanj evolucije, fizike, geologije itd.
Torej. Če si hotela slišati, ali si kje trdila, da se mora celoten tekst brati dobesedno, je pošten odgovor NE.
Če pa me vprašaš, ali je iz tvojih tekstov (razen kadar tako ali tako ni druge možnosti, ker sicer ne veš kaj početi s tekstom) moč razbrati, da je potrebno sveto pismo razumeti dobesedno, pa je odgovor DA
Je potrebno še kaj
Barakuda
Valery ::
OwcA!
Če je ta podatek resničen, potem učenci niso imeli prav. Ampak Jezus s tem nima nič. Kot sem že omenila, prvi kristjani niso takoj dojeli vloge poganov v krščanstvu. Sveto pismo to odkrito pove. Potrebno je bilo Božje posredovanje, da bi to razumeli.
Če je ta podatek resničen, potem učenci niso imeli prav. Ampak Jezus s tem nima nič. Kot sem že omenila, prvi kristjani niso takoj dojeli vloge poganov v krščanstvu. Sveto pismo to odkrito pove. Potrebno je bilo Božje posredovanje, da bi to razumeli.
OwcA ::
@Rutan: vir sem navedel ravno zato, da lahko tudi sama preveriš, ako ti srce poželi. Če predpostavimo, da je res, to pomeni, da so se motili prav tisti ljudje na pričevanju katerih so osnovani prvi zapisi SP. Kdo ve, kje so še motili ...
Ampak nič ne de, saj vemo
Ampak nič ne de, saj vemo
da so po zmagi krščanstva na začetku 4. stoletja začeli cerkveni pisci pod starimi datumi urivati v dela antičnih pisateljev dostavke, da bi s temi dozdevnimi pričevanji potrdili pristnost evangelijskih pripovedi. Takše slovstvene ponaredbe v tistih časih niso šteli za spotakljive.
S. A. Tokarev, Vera v zgodovini narodov sveta, Mladinska knjiga 1974, stran 353.
Otroška radovednost - gonilo napredka.
Zgodovina sprememb…
- spremenilo: OwcA ()
Valery ::
Videti je, gospod Barikuda, da bi se midva res morala pogovarjati na štiri oči, ker verjetno vidite v mislih, ko pišem, moj namrščen obraz
, povešene ustnice, užaljeno brado
in kdo ve, kaj še. Morda tudi to:
? Pa kaj morem, če me vidite tako? Nič drugega ne morem kot to, da berem kritike na moj račun!
Če se boste toliko motali okoli simbolov in dobesednega razlaganja SP, boste prezrli pomembnejše stvari, in te bodo šle mimo Vas.
, povešene ustnice, užaljeno brado in kdo ve, kaj še. Morda tudi to: ? Pa kaj morem, če me vidite tako? Nič drugega ne morem kot to, da berem kritike na moj račun!Če se boste toliko motali okoli simbolov in dobesednega razlaganja SP, boste prezrli pomembnejše stvari, in te bodo šle mimo Vas.
Barakuda1 ::
Če predpostavimo, da je res, to pomeni, da so se motili prav tisti ljudje na pričevanju katerih so osnovani prvi zapisi SP. Gdo ve, kje so še motili ...
Lahko pa predpostavimo, (osebno menim), da je verjetneje, da se niso motili.
Nauk, ki se danes prikazuje kot odrešujoč, po mojem mnenju tako ali tako ni nikoli bil namenjen drugim kot "izvoljenim"
Je le logično in nujno nadaljevanje že sprejete in dokaj dobro zasidrane ideologije izovljenega ljudstva, ki ima pravico in dolžnost vladati vsemu na tem planetu.
Tej logiki (pa če jo še tako olepšujejo) se žal tudi Kristjani niso nikoli in nikjer odpovedali. Praktično se na dogmatskem področju, kot tudi na področju esencialne morale in etike ni spremenilo nič. Spremenil se je le način in videz.
Ravno iz tega razloga je postala doktrina še bolj nevarna, saj je z zunanjim videzom spretno prikrila notranjo zgradbo moralno-etičnih principov.
Barakuda
p.s.
nadaljevanje že začetega utemeljevanja v tej smeri bom v kratkem objavil tako ali tako v temi, kjer sem že pričel, zato na tem mestu dovolj o tem
Valery ::
OwcA!
Krščanstvo ni zmagalo. Preganjanje krščanske vere s strani Rima je bilo ukinjeno, toda cerkvena združitev z Rimom je bila pravi polom. Cerkev je upala, da bo spreobrnila pogane, pa se je zgodilo, da so pogani "spreobrnili" Cerkev. To je bil padec krščanstva, odpad od Boga. Toda vedno so živeli, tudi v tistem času, verniki, ki se niso poklonili poganskemu verovanju.
Krščanstvo ni zmagalo. Preganjanje krščanske vere s strani Rima je bilo ukinjeno, toda cerkvena združitev z Rimom je bila pravi polom. Cerkev je upala, da bo spreobrnila pogane, pa se je zgodilo, da so pogani "spreobrnili" Cerkev. To je bil padec krščanstva, odpad od Boga. Toda vedno so živeli, tudi v tistem času, verniki, ki se niso poklonili poganskemu verovanju.
Barakuda1 ::
Če se boste toliko motali okoli simbolov in dobesednega razlaganja SP, boste prezrli pomembnejše stvari, in te bodo šle mimo Vas.
Nikar se bati zame. Takšne in podobne razlage kot jih sedaj priobčujete na tem forumu, sem najverjetneje bral in proučeval že krepko pred vami. Nič novega mi z njimi niste povedali. Žal.
Sem pa prebral tudi še kakšno drugo (pravtako navidezno koherentno) razlago istih tekstov, ki pa je bila več kot diametralno nasprotna od tega kar ponujate. Tudi tiste razlage me niso prepričale (če vam je to v tolažbo)
Barakuda
p.s.
Nekdo je nekoč rekel (ne spomnim se več kdo)
Bog je najbolj spreten politik. Kadarkoli in kjerkoli mu karkoli dokažeš, se spretno umakne in reče, da se je to zgodilo po njegovi volji, ker je bilo tako že od vsega začetka zapisano.
Problem je le eden. Enkrat zmanjka prostora, v tem je paradoks
Sid Izprijeni ::
> Če se boste toliko motali okoli simbolov in dobesednega razlaganja SP, boste prezrli pomembnejše stvari, in te bodo šle mimo Vas.
Ne ga srat. Če ne razčistimo te stvari, lahko hitro zapademo v slepo vero. Tega pa nočemo.
Povej naravnost, po kakšnem ključu se odreja dobesedna oz. simbolna interpretacija SP!
Ali pa priznaj, da se ti ne sanja in s tem priznaj tudi enakovredno možnost obstoja drugačnih razlag Vseobsegajočega.
Hočem preveč, Rutan?
Ne ga srat. Če ne razčistimo te stvari, lahko hitro zapademo v slepo vero. Tega pa nočemo.
Povej naravnost, po kakšnem ključu se odreja dobesedna oz. simbolna interpretacija SP!
Ali pa priznaj, da se ti ne sanja in s tem priznaj tudi enakovredno možnost obstoja drugačnih razlag Vseobsegajočega.
Hočem preveč, Rutan?
The true challenge of Creation lies not in the engineering...
...but rather in the ability to control one's project.
...but rather in the ability to control one's project.
Valery ::
Povej naravnost, po kakšnem ključu se odreja dobesedna oz. simbolna interpretacija SP!
Ponavljam:
Simbole razlaga SP. Kadar jih ne razlaga naravnost, daje iztočnico, po kateri na podlagi zgodovinskih dejstev odkrijemo pomen simbolov. Simboli odkrivajo značaj, lastnosti, tudi čase (glej zgoraj!).
Če ne razčistimo te stvari, lahko hitro zapademo v slepo vero. Tega pa nočemo.
Ni potrebno zapasti v slepo vero. Simbol je vedno O P I S ali narave nekega zgodovinskega dogajanja ali značaja oblasti ali udeležencev, ki igrajo neko vlogo v določenem zgodovinskem dogajanju. Morda bi se našlo še kaj, ampak se v tem trenutku se spomnim.
Ponavljam:
Simbole razlaga SP. Kadar jih ne razlaga naravnost, daje iztočnico, po kateri na podlagi zgodovinskih dejstev odkrijemo pomen simbolov. Simboli odkrivajo značaj, lastnosti, tudi čase (glej zgoraj!).
Če ne razčistimo te stvari, lahko hitro zapademo v slepo vero. Tega pa nočemo.
Ni potrebno zapasti v slepo vero. Simbol je vedno O P I S ali narave nekega zgodovinskega dogajanja ali značaja oblasti ali udeležencev, ki igrajo neko vlogo v določenem zgodovinskem dogajanju. Morda bi se našlo še kaj, ampak se v tem trenutku se spomnim.
Valery ::
OwcA:
Leta 49 - dvajset let po Kristusovi smrti - je zbor kristjanov, ki je zasedal v Jeruzalemu, sklenil sprejemati v cerkev tudi nejude
Cunliffe, Rimljani, Cankarjeva založba, Ljubljana 1982, stran 300
Imaš prav! Našla sem doma teološko skripto o zgodovini cerkve, ki dobro opisuje te dogodke. Nisem vedela, da se je ta sabor odvijal tega leta. Menila sem, da je bil prej, celo mnogo prej.
Toda Sveto pismo, kolikor vidim, ne pravi, da je bila doktrina o sprejetju poganov v krščansko cerkev postavljena šele takrat. Zmedo o tem so delali nekateri posamezniki: "Ali vstane jih nekaj od ločine farizejev, ki so bili sprejeli vero, in reko: Obrezovati se morajo (misli pogane), in naročiti se mora, naj izpolnjujejo Mojzesovo postavo." (Apostolska dela 15:5) Ta njihov predlog je zmedel nekatere starešine, zaradi česar je moralo priti do posveta z apostoli, ki so ovrgli zahteve tistih, ki so zahtevali od poganov obrezo in podobne simbolike iz Mojzesove postave.
Sveto pismo govori o tem zborovanju sledeče:
Poglavje 15.
"Dej 15,1 In pridejo nekateri iz Judeje in uče brate: Če se ne obrežete po šegi Mojzesovi, se ne morete zveličati. Dej 15,2 Ko je torej nastal razpor in sta se Pavel in Barnaba nemalo prepirala ž njimi, sklenejo, da naj gredo Pavel in Barnaba in nekateri drugi izmed njih gori k apostolom in starejšinam v Jeruzalem zaradi tega vprašanja. Dej 15,3 Ko jih je torej cerkev spremila, so šli skozi Fenicijo in Samarijo, pripovedujoč izpreobrnjenje poganov, in so s tem napravljali veliko radost vsem bratom. Dej 15,4 Ko so pa dospeli v Jeruzalem, so jih ljubeznivo sprejeli cerkev in apostoli in starejšine, in sporočili so, koliko reči je Bog ž njimi storil. Dej 15,5 Ali vstane jih nekaj od ločine farizejev, ki so bili vero sprejeli, in reko: Obrezovati se morajo, in naročiti se mora, naj izpolnjujejo postavo Mojzesovo.
Dej 15,6 In apostoli in starejšine se zbero, da presodijo to reč. Dej 15,7 Ko so se pa že mnogo prepirali, vstane Peter in jim reče:
Možje in bratje! Vi veste, da je od prvih dni Bog med vami izbral, da bi po mojih ustih slišali pogani besedo evangelija in sprejeli vero. Dej 15,8 In Bog, ki pozna srca, je izpričal zanje, davši jim svetega Duha, kakor tudi nam, Dej 15,9 in nobenega razločka ni postavil med nami in njimi, ko je po veri očistil njih srca. Dej 15,10 Sedaj torej, kaj izkušate Boga, da nakladate učencem jarem na vrat, ki ga ne očetje naši, ne mi nismo mogli prenašati? Dej 15,11 Temuč verujemo, da se po milosti Gospoda Jezusa Kristusa zveličamo prav tako, kakor tudi oni.
Dej 15,12 Vsa množica pa umolkne; in poslušajo Barnaba in Pavla, ki pripovedujeta, kolika znamenja in čudeže je Bog storil po njiju med pogani. Dej 15,13 Ko sta pa umolknila, izpregovori Jakob in reče:
Možje in bratje, čujte me! Dej 15,14 Simon je povedal, kako je Bog najprvo obiskal pogane, da bi izmed njih prejel ljudstvo imenu svojemu. Dej 15,15 In s tem se ujemajo besede prorokov, kakor je pisano: Dej 15,16 “Potem se vrnem in zopet zgradim dom Davidov, ki je padel: in razvaline njegove zopet sezidam in ga postavim, Dej 15,17 da ljudje, ki ostanejo, poiščejo Gospoda in vsi pogani, ki se je nad njimi klicalo ime moje: Dej 15,18 pravi Gospod, ki to, od vekomaj znano, izvršuje”. Dej 15,19 Zato sodim jaz, naj se ne nadlegujejo ti, ki se izmed poganov izpreobrnejo k Bogu; Dej 15,20 ali naj se jim piše, da naj se zdržujejo ognušenja z maliki in nečistosti in zadavljenega in krvi. Dej 15,21 Kajti Mojzes jih ima od starodavnih časov dosti po vseh mestih, ki ga oznanjujejo, ko se vsako soboto njegova postava čita po shodnicah.
Dej 15,22 Tedaj so apostoli in starejšine z vso cerkvijo sklenili izvoliti može izmed sebe in poslati v Antiohijo s Pavlom in Barnabom: Juda, s priimkom Barsaba, in Sila, ki sta bila voditelja med brati. Dej 15,23 In poslali so po njih to pismo: apostoli in starejšine in bratje pozdravljajo brate izmed poganov, ki so po Antiohiji in Siriji in Ciliciji. Dej 15,24 Slišali smo, da so nekateri izmed nas izšli in so vas zbegali s svojim govorjenjem in zmotili duše vaše, katerim nismo ničesar naročili; Dej 15,25 zato smo sklenili, ene misli zbrani, izvoliti može in poslati k vam z ljubljenima našima Barnabom in Pavlom, Dej 15,26 človekoma, ki sta žrtvovala življenje svoje za ime Gospoda našega Jezusa Kristusa. Dej 15,27 Poslali smo torej Juda in Sila, ki bosta tudi sama ustno isto povedala. Dej 15,28 Vzvidelo se je namreč svetemu Duhu in nam, nobenega bremena vam več ne nakladati, razen teh potrebnih reči: Dej 15,29 da se zdržujte malikom darovanega in krvi in zadavljenega in nečistosti. Če se boste tega varovali, boste prav delali. Zdravi!
Dej 15,30 Poslanci so torej, ko so jih bili odpravili, prišli v Antiohijo; pa zbero množico in izroče pismo. Dej 15,31 Ko so ga pa prebrali, so se razveselili te tolažbe. Dej 15,32 A Juda in Sila, ki sta bila tudi proroka, sta tolažila in utrjevala brate z mnogimi besedami. Dej 15,33 In ko sta nekaj časa tu prebila, so ju odpustili bratje v miru k tem, ki so ju bili poslali. [Dej 15,34 Sklenil je pa Sila tam ostati.] Dej 15,35 A Pavel in Barnaba sta se pomudila v Antiohiji in sta učila in oznanjevala besedo Gospodovo še z mnogimi drugimi..."
Kot sem že omenila, je bil Božji odnos do poganskih spreobrnjencev razodet apostolu Petru, ko se je mudil v Jopi (Apostolska dela 10. poglavje)
Zato je na zborovanju v Jeruzalemu lahko dvomljivcem dal prepričljiv odgovor.
Bo zadoščalo? Hvala za podatek!
Leta 49 - dvajset let po Kristusovi smrti - je zbor kristjanov, ki je zasedal v Jeruzalemu, sklenil sprejemati v cerkev tudi nejude
Cunliffe, Rimljani, Cankarjeva založba, Ljubljana 1982, stran 300
Imaš prav! Našla sem doma teološko skripto o zgodovini cerkve, ki dobro opisuje te dogodke. Nisem vedela, da se je ta sabor odvijal tega leta. Menila sem, da je bil prej, celo mnogo prej.
Toda Sveto pismo, kolikor vidim, ne pravi, da je bila doktrina o sprejetju poganov v krščansko cerkev postavljena šele takrat. Zmedo o tem so delali nekateri posamezniki: "Ali vstane jih nekaj od ločine farizejev, ki so bili sprejeli vero, in reko: Obrezovati se morajo (misli pogane), in naročiti se mora, naj izpolnjujejo Mojzesovo postavo." (Apostolska dela 15:5) Ta njihov predlog je zmedel nekatere starešine, zaradi česar je moralo priti do posveta z apostoli, ki so ovrgli zahteve tistih, ki so zahtevali od poganov obrezo in podobne simbolike iz Mojzesove postave.
Sveto pismo govori o tem zborovanju sledeče:
Poglavje 15.
"Dej 15,1 In pridejo nekateri iz Judeje in uče brate: Če se ne obrežete po šegi Mojzesovi, se ne morete zveličati. Dej 15,2 Ko je torej nastal razpor in sta se Pavel in Barnaba nemalo prepirala ž njimi, sklenejo, da naj gredo Pavel in Barnaba in nekateri drugi izmed njih gori k apostolom in starejšinam v Jeruzalem zaradi tega vprašanja. Dej 15,3 Ko jih je torej cerkev spremila, so šli skozi Fenicijo in Samarijo, pripovedujoč izpreobrnjenje poganov, in so s tem napravljali veliko radost vsem bratom. Dej 15,4 Ko so pa dospeli v Jeruzalem, so jih ljubeznivo sprejeli cerkev in apostoli in starejšine, in sporočili so, koliko reči je Bog ž njimi storil. Dej 15,5 Ali vstane jih nekaj od ločine farizejev, ki so bili vero sprejeli, in reko: Obrezovati se morajo, in naročiti se mora, naj izpolnjujejo postavo Mojzesovo.
Dej 15,6 In apostoli in starejšine se zbero, da presodijo to reč. Dej 15,7 Ko so se pa že mnogo prepirali, vstane Peter in jim reče:
Možje in bratje! Vi veste, da je od prvih dni Bog med vami izbral, da bi po mojih ustih slišali pogani besedo evangelija in sprejeli vero. Dej 15,8 In Bog, ki pozna srca, je izpričal zanje, davši jim svetega Duha, kakor tudi nam, Dej 15,9 in nobenega razločka ni postavil med nami in njimi, ko je po veri očistil njih srca. Dej 15,10 Sedaj torej, kaj izkušate Boga, da nakladate učencem jarem na vrat, ki ga ne očetje naši, ne mi nismo mogli prenašati? Dej 15,11 Temuč verujemo, da se po milosti Gospoda Jezusa Kristusa zveličamo prav tako, kakor tudi oni.
Dej 15,12 Vsa množica pa umolkne; in poslušajo Barnaba in Pavla, ki pripovedujeta, kolika znamenja in čudeže je Bog storil po njiju med pogani. Dej 15,13 Ko sta pa umolknila, izpregovori Jakob in reče:
Možje in bratje, čujte me! Dej 15,14 Simon je povedal, kako je Bog najprvo obiskal pogane, da bi izmed njih prejel ljudstvo imenu svojemu. Dej 15,15 In s tem se ujemajo besede prorokov, kakor je pisano: Dej 15,16 “Potem se vrnem in zopet zgradim dom Davidov, ki je padel: in razvaline njegove zopet sezidam in ga postavim, Dej 15,17 da ljudje, ki ostanejo, poiščejo Gospoda in vsi pogani, ki se je nad njimi klicalo ime moje: Dej 15,18 pravi Gospod, ki to, od vekomaj znano, izvršuje”. Dej 15,19 Zato sodim jaz, naj se ne nadlegujejo ti, ki se izmed poganov izpreobrnejo k Bogu; Dej 15,20 ali naj se jim piše, da naj se zdržujejo ognušenja z maliki in nečistosti in zadavljenega in krvi. Dej 15,21 Kajti Mojzes jih ima od starodavnih časov dosti po vseh mestih, ki ga oznanjujejo, ko se vsako soboto njegova postava čita po shodnicah.
Dej 15,22 Tedaj so apostoli in starejšine z vso cerkvijo sklenili izvoliti može izmed sebe in poslati v Antiohijo s Pavlom in Barnabom: Juda, s priimkom Barsaba, in Sila, ki sta bila voditelja med brati. Dej 15,23 In poslali so po njih to pismo: apostoli in starejšine in bratje pozdravljajo brate izmed poganov, ki so po Antiohiji in Siriji in Ciliciji. Dej 15,24 Slišali smo, da so nekateri izmed nas izšli in so vas zbegali s svojim govorjenjem in zmotili duše vaše, katerim nismo ničesar naročili; Dej 15,25 zato smo sklenili, ene misli zbrani, izvoliti može in poslati k vam z ljubljenima našima Barnabom in Pavlom, Dej 15,26 človekoma, ki sta žrtvovala življenje svoje za ime Gospoda našega Jezusa Kristusa. Dej 15,27 Poslali smo torej Juda in Sila, ki bosta tudi sama ustno isto povedala. Dej 15,28 Vzvidelo se je namreč svetemu Duhu in nam, nobenega bremena vam več ne nakladati, razen teh potrebnih reči: Dej 15,29 da se zdržujte malikom darovanega in krvi in zadavljenega in nečistosti. Če se boste tega varovali, boste prav delali. Zdravi!
Dej 15,30 Poslanci so torej, ko so jih bili odpravili, prišli v Antiohijo; pa zbero množico in izroče pismo. Dej 15,31 Ko so ga pa prebrali, so se razveselili te tolažbe. Dej 15,32 A Juda in Sila, ki sta bila tudi proroka, sta tolažila in utrjevala brate z mnogimi besedami. Dej 15,33 In ko sta nekaj časa tu prebila, so ju odpustili bratje v miru k tem, ki so ju bili poslali. [Dej 15,34 Sklenil je pa Sila tam ostati.] Dej 15,35 A Pavel in Barnaba sta se pomudila v Antiohiji in sta učila in oznanjevala besedo Gospodovo še z mnogimi drugimi..."
Kot sem že omenila, je bil Božji odnos do poganskih spreobrnjencev razodet apostolu Petru, ko se je mudil v Jopi (Apostolska dela 10. poglavje)
Zato je na zborovanju v Jeruzalemu lahko dvomljivcem dal prepričljiv odgovor.
Bo zadoščalo? Hvala za podatek!
Valery ::
Naj nadaljujem s prerokovanji:
KOBILICE
"In iz dima izidejo kobilice na zemljo, in dá se jim oblast, kakor imajo oblast škorpijoni zemlje." (Raz. 9:3)
"Škorpijoni" predstavljajo hudobne duhove (Lukež 10:18-20). Kakor Arabci, tako tudi škorpijoni izhajajo iz toplih podnebnih predelov. Njihova posebnost je, da žrtev napadejo nepričakovano. Ta posebnost škorpijonov se izenačuje s posebnostjo iznenadnih napadov Saracenov (arabsko pleme), ko so pod zastavo islama osvajali države.
Kobilice predstavljajo uničevalne sile (Joel 1:4-7, 5; Mojzesova 28:34), naval ogromne sovražnikove vojske (Sodniki 7:12), požrešnost, ki pogloda vse, kar lahko nasiti, in pusti za sabo pravo opustošenje (Nahum 3:15,7). Kakor roj kobilic zatemni horizont in skrije sončno luč, tako je mohamedizem prekril velik del takratnega sveta. Z dimom svojega nauka, je zakril svetlobo evangelija, s piki kakor škorpijonov (hudobnih duhov) zastrupil tiste, ki so sprejeli islam, z visoko obdavčitvijo, glavarino, ropanjem in pustošenjem je kakor kobilice oglodal prebivalstvo in države, ki so se upirale sprejeti vero islama.
Že v 8. stoletju je španski menih Beatus imenoval muslimanske Arabce "kobilice", ki so v tistem času prekrile severno Afriko, Bližnji Vzhod in Španijo.
Newton pravi: "V Arabiji se javljajo cele jate kobilic, ki padajo na setve. Zato so kobilice služile kot simbol za arabsko vojsko."
Te kobilice so zares padle na setev, vendar kot bomo kasneje videli, ne na setev pravega evangelija, ampak le na setev napačnega evangelija. Dobesednega rastlinstva pa "kobilice" niso prizadejale (4. vrsta).
Neki očividec v Palestini pripoveduje o vdoru kobilic in njihovi uničujoči moči:
"V drugem letu vojne (1915) je zavladala lakota, kakršne ni bilo najmanj 50 let. Nebo se je stemnilo zaradi velikanskih rojev kobilic, ki so pokrile vso deželo, tako da se sonce ali mesec nista mogla videti. Vsa Palestina se je spremenila v puščavo v samo nekoliko dneh. Vsa drevesa od vrha do tal so bila očiščena oziroma požrta je bila celo vsa skorja. Vsi vrtovi, ki smo jih obdelovali z mnogimi napori, so kot čudež izginili. Naslednjo pomlad je zlezlo iz znesenih jajčec na stotine milijard mladih kobilic in požrlo še to malenkost, ki je preostala. Posledica tega je bila strašna lakota." (Siegfried Horn)
Roj kobilic je lahko debel 30 metrov in dolg okoli 7 kilometrov, toda Janez je videl v prikazni uničujočih kobilic napad vojske, ki je bila namenjena proti ljudem, ki nimajo Božjega pečata.
Mohamed je leta 612 nastopil kot prerok in pričel Arabce opijati s svojim naukom. 16. julija 622, to je deset let kasneje, je prišlo do njegovega poznanega bega, imenovanega "hedžra" (hijrah), v nekoliko bolj severno mesto Medino. S tem letom se začenja muslimanski koledar (koledarsko štetje let). Od takrat dalje, torej od 622. leta , je njegov nauk širjen tudi z mečem in ognjem. Islam je prevzel mnogo prvin iz judovstva in krščanstva, zavrgel pa je predvsem troedinost, upodabljanje Boga, čaščenje svetnikov in podob. Ta nauk se je hitro širil, in ob Mohamedovi smrti (632) je bila domala vsa Arabija pod islamom.
Pod kalifoma Abu-Bekrom (632-634) in ‘Umarom (634-644) so Arabci preplavili Palestino, Sirijo, Egipt in vzhodnorimsko cesarstvo. Ko so se arabska plemena zbrala za napad na Sirijo, je Abu-Beker kot prvi Mohamedov naslednik izdal naslednji ukaz, sličen svetopisemskemu:
"Kadar bojujete Gospodove bitke, se obnašajte kot ljudje, ne obračajte nikomur hrbta; vaše zmage naj ne bodo umazane s krvjo žena ali otrok.
Ne sekajte palmovih dreves, niti ne sežigajte žitnih polj. Ne sekajte rodnih dreves, ne delajte zuluma (škode) živalim, razen tistih, ki jih boste klali zaradi hrane. Kadar dajete kakšno obljubo ali delate ugovor, stojte za njim in bodite dobri, kakor ste zadali dobro besedo. V toku svojega napredovanja boste naleteli na pobožne ljudi, ki žive osamljeni v samostanih, ker so sebe dali v službo Bogu; toda — naleteli boste tudi na druge ljudi, ki pripadajo satanski sinagogi, ki nosijo obrita čela: prizadevajte si, da jim snamete glave in ne dajte jim miru, dokler ne preidejo na mohamedizem ali vam plačajo davek." (zgodovinar svetovnega slovesa EdwardGibbon: Zgodovina upadanja in propada rimskega imperija)
Primerjajmo sedaj Abu-Bekrov ukaz z besedilom Razodetja! Osupljiva podobnost:
"In reče se jim: naj ne store hudega travi zemlje, ne kaki zelenjavi, ne kakemu drevesu, razen ljudem samim, ki nimajo pečata Božjega na čelih." (Raz. 9:4)
"In reče se jim" pomeni, da je to povelje prišlo od njega, ki ima v rokah načrt s kaznovanjem opozoriti odpadlo krščanstvo, da bi se zavedalo svojega grešnega stanja in se spreobrnilo. Glasen ukaz pa je prišel od Mohamedovega naslednika Abu-Bekra. Nesreče pa so bili obvarovani tisti, ki so ljubili Božjo besedo bolj kot vse na svetu. Če vzamemo "travo" in "drevesa" kot simbol, potem so mišljeni Božji sledilci (Izaija 40:6-8), katerim se naj ne stori nič hudega. "Božji pečat", ki bo tudi v zadnjem času posebno obeležje vernih Božjih otrok, je v vseh časih služil kot Božje znamenje (Ezekiel 20:20).
KOBILICE
"In iz dima izidejo kobilice na zemljo, in dá se jim oblast, kakor imajo oblast škorpijoni zemlje." (Raz. 9:3)
"Škorpijoni" predstavljajo hudobne duhove (Lukež 10:18-20). Kakor Arabci, tako tudi škorpijoni izhajajo iz toplih podnebnih predelov. Njihova posebnost je, da žrtev napadejo nepričakovano. Ta posebnost škorpijonov se izenačuje s posebnostjo iznenadnih napadov Saracenov (arabsko pleme), ko so pod zastavo islama osvajali države.
Kobilice predstavljajo uničevalne sile (Joel 1:4-7, 5; Mojzesova 28:34), naval ogromne sovražnikove vojske (Sodniki 7:12), požrešnost, ki pogloda vse, kar lahko nasiti, in pusti za sabo pravo opustošenje (Nahum 3:15,7). Kakor roj kobilic zatemni horizont in skrije sončno luč, tako je mohamedizem prekril velik del takratnega sveta. Z dimom svojega nauka, je zakril svetlobo evangelija, s piki kakor škorpijonov (hudobnih duhov) zastrupil tiste, ki so sprejeli islam, z visoko obdavčitvijo, glavarino, ropanjem in pustošenjem je kakor kobilice oglodal prebivalstvo in države, ki so se upirale sprejeti vero islama.
Že v 8. stoletju je španski menih Beatus imenoval muslimanske Arabce "kobilice", ki so v tistem času prekrile severno Afriko, Bližnji Vzhod in Španijo.
Newton pravi: "V Arabiji se javljajo cele jate kobilic, ki padajo na setve. Zato so kobilice služile kot simbol za arabsko vojsko."
Te kobilice so zares padle na setev, vendar kot bomo kasneje videli, ne na setev pravega evangelija, ampak le na setev napačnega evangelija. Dobesednega rastlinstva pa "kobilice" niso prizadejale (4. vrsta).
Neki očividec v Palestini pripoveduje o vdoru kobilic in njihovi uničujoči moči:
"V drugem letu vojne (1915) je zavladala lakota, kakršne ni bilo najmanj 50 let. Nebo se je stemnilo zaradi velikanskih rojev kobilic, ki so pokrile vso deželo, tako da se sonce ali mesec nista mogla videti. Vsa Palestina se je spremenila v puščavo v samo nekoliko dneh. Vsa drevesa od vrha do tal so bila očiščena oziroma požrta je bila celo vsa skorja. Vsi vrtovi, ki smo jih obdelovali z mnogimi napori, so kot čudež izginili. Naslednjo pomlad je zlezlo iz znesenih jajčec na stotine milijard mladih kobilic in požrlo še to malenkost, ki je preostala. Posledica tega je bila strašna lakota." (Siegfried Horn)
Roj kobilic je lahko debel 30 metrov in dolg okoli 7 kilometrov, toda Janez je videl v prikazni uničujočih kobilic napad vojske, ki je bila namenjena proti ljudem, ki nimajo Božjega pečata.
Mohamed je leta 612 nastopil kot prerok in pričel Arabce opijati s svojim naukom. 16. julija 622, to je deset let kasneje, je prišlo do njegovega poznanega bega, imenovanega "hedžra" (hijrah), v nekoliko bolj severno mesto Medino. S tem letom se začenja muslimanski koledar (koledarsko štetje let). Od takrat dalje, torej od 622. leta , je njegov nauk širjen tudi z mečem in ognjem. Islam je prevzel mnogo prvin iz judovstva in krščanstva, zavrgel pa je predvsem troedinost, upodabljanje Boga, čaščenje svetnikov in podob. Ta nauk se je hitro širil, in ob Mohamedovi smrti (632) je bila domala vsa Arabija pod islamom.
Pod kalifoma Abu-Bekrom (632-634) in ‘Umarom (634-644) so Arabci preplavili Palestino, Sirijo, Egipt in vzhodnorimsko cesarstvo. Ko so se arabska plemena zbrala za napad na Sirijo, je Abu-Beker kot prvi Mohamedov naslednik izdal naslednji ukaz, sličen svetopisemskemu:
"Kadar bojujete Gospodove bitke, se obnašajte kot ljudje, ne obračajte nikomur hrbta; vaše zmage naj ne bodo umazane s krvjo žena ali otrok.
Ne sekajte palmovih dreves, niti ne sežigajte žitnih polj. Ne sekajte rodnih dreves, ne delajte zuluma (škode) živalim, razen tistih, ki jih boste klali zaradi hrane. Kadar dajete kakšno obljubo ali delate ugovor, stojte za njim in bodite dobri, kakor ste zadali dobro besedo. V toku svojega napredovanja boste naleteli na pobožne ljudi, ki žive osamljeni v samostanih, ker so sebe dali v službo Bogu; toda — naleteli boste tudi na druge ljudi, ki pripadajo satanski sinagogi, ki nosijo obrita čela: prizadevajte si, da jim snamete glave in ne dajte jim miru, dokler ne preidejo na mohamedizem ali vam plačajo davek." (zgodovinar svetovnega slovesa EdwardGibbon: Zgodovina upadanja in propada rimskega imperija)
Primerjajmo sedaj Abu-Bekrov ukaz z besedilom Razodetja! Osupljiva podobnost:
"In reče se jim: naj ne store hudega travi zemlje, ne kaki zelenjavi, ne kakemu drevesu, razen ljudem samim, ki nimajo pečata Božjega na čelih." (Raz. 9:4)
"In reče se jim" pomeni, da je to povelje prišlo od njega, ki ima v rokah načrt s kaznovanjem opozoriti odpadlo krščanstvo, da bi se zavedalo svojega grešnega stanja in se spreobrnilo. Glasen ukaz pa je prišel od Mohamedovega naslednika Abu-Bekra. Nesreče pa so bili obvarovani tisti, ki so ljubili Božjo besedo bolj kot vse na svetu. Če vzamemo "travo" in "drevesa" kot simbol, potem so mišljeni Božji sledilci (Izaija 40:6-8), katerim se naj ne stori nič hudega. "Božji pečat", ki bo tudi v zadnjem času posebno obeležje vernih Božjih otrok, je v vseh časih služil kot Božje znamenje (Ezekiel 20:20).
Zgodovina sprememb…
- spremenilo: Valery ()
Valery ::
Nadaljevanje
O PETIH MESECIH
"In dá se jim, da naj jih ne pomore, temveč da naj jih mučijo PET MESECEV: in njih mučenje je kakor mučenje škorpijona, kadar piči človeka." (Raz. 9:5)
PET MESECEV je preroški čas, zato se dolžina tega časa računa po svetopisemsko preroškem pravilu izračuna let - ťdan za letoŤ (glej Ezekiel 4:6,7). Svetopisemski preroški DAN se vedno jemlje za LETO. To bomo videli pri vseh časovnih prerokovanjih.
Izračunajmo, kolikšen čas pomeni 5 preroških mesecev. V vseh svetopisemskih prerokovanjih šteje preroški mesec 30 dni. 1 mesec je torej 30 dni, 5 mesecev pa 30 krat 5, kar je 150 let.
1 mesec = 30 dni = 30 let
5 mesecev = 30 dni X 5 = 150 dni = 150 let
V 5. vrsti tega poglavja se prvič omenjata ťpik škorpijonaŤ in ťpet mesecevŤ. V 10. vrsti se ponovita "škorpijon" in "pet mesecev".
Čeprav je preroških sto petdeset let namenjeno osmanskemu cesarstvu, se tudi v prvem obdobju islama kažejo določene značilnosti, ki trajajo sto petdeset let. V obeh obdobjih škoduje enaka vsebina strupa, ki bo mučila malikovalsko krščanstvo:
1. Arabci
2. Osmani ali Otomani, imenovani tudi Turki
Najprej so svojo vlogo odigrali Arabci, Saraceni, v drugem sto petdesetletnem obdobju pa so prišli na zgodovinsko sceno vzhodnih narodov osmanski Turki, ki so potrebovali 150 let, da so podredili Bizantinsko (Vzhodnorimsko) cesarstvo. Eni in drugi so bili t.i. prvo gorje za odpadlo krščanstvo (Raz. 9:12) v peti trobenti.
ARABCI:
150 let: od 612 (rojstvo Mohamedovega nauka, začetek oznanjanja, čemur sledijo arabsko-muslimanske invazije naprej v lastni državi, nato pa navzven) do 762, ko je prišlo do umiritve osvajalnih pohodov z razglasitvijo Bagdada kot mesta miru;
150 let: od 632 (tega leta pride na oblast kalif Abu-Beker, ki za pokorjene države uvede visoko davčno dajatev, s čimer se kakor od kobilic oglodajo finančne zmožnosti teh držav in prebivalstva) do 782 (zadnji grižljaj kobilic na bizantinskih tleh iz rok bizantinske cesarice Irene)
150 let: neuspešni poskusi, da bi osvojili Konstantinopolis (Carigrad) so trajali 150 let:
leta 674 prvi poskus osvojitve Konstantinopolisa - vzhodnorimske prestolnice;
leta 823 zadnji poskus osvojitve Konstantinopolisa - iztekalo se je 150. leto
OSMANSKI TURKI:
150 let: od 27. 7. 1299 (začetek osvajanja osmanskih Turkov) do 1449 (zadnji bizantinski cesar pride na oblast pod dovoljenjem turškega sultana Murata II.)
Spet OSMANSKI TURKI:
Šesta trobenta, o kateri bo govora kasneje, trobi za pripravljenost na 391-letno obdobje in petnajst dni turške sile. "Ura, dan, mesec in leto" (Razodetje 9:15) pomenijo 391 let in 15 dni:
1 leto = 360 dni (ker je preroški dan 1 leto, je 360 dni): 360 let
1 mesec = 30 dni (ker je preroški dan 1 leto, je 30 dni): 30 let
1 dan = 1 preroško leto: 1 leto
360+30+1= 391 let
1 ura = je 24. del dneva (ker je 1 preroški dan 1 leto, ki šteje 360 dni, je 24. del preroškega leta: 360:24 = 15 dni
Tako dobimo 391 let in 15 dni: 391 let in 15 dni:
27.7. 1299 je datum začetka osmanskega osvajanja (Nikomedija)
Po 150 letih (v simbolu 5 mesecih) pride bizantinsko cesarstvo pod pokroviteljstvo osmanskega cesarstva, t.j. leta 1449, 4 leta preden doživi svoj konec; znana letnica 1453)
Datumu 1449 sedaj prištejemo prej izračunanih 391 let in 15 dni, in pridemo v leto 1840, natančneje: 11.8. 1840 --- To je datum, ko je s francoskim parnikom prispelo v Aleksandrijo sporočilo, da je osmansko cesarstvo (Turčija) prišlo pod varstvo štirih evropskih sil. Sporočilo je bilo namenjeno egiptovskemu paši Mehmedu Aliju, ki je najbolj ogrožal Turčijo. S tem dogodkom Turčija ni bila več najmočnejša svetovna sila, saj je bil obstoj njene oblasti odvisen od Evrope. Več o tem v opisovanju šeste trobente.
Sedaj sem podala le nekaj suhoparnih podatkov. Treba jih bo še poglobljeno pojasniti. Ampak za zdaj bi dala malo predaha. Zaradi boljšega pregleda ne bi bilo slabo kopirati prerokovanja v dokument.
LP!
O PETIH MESECIH
"In dá se jim, da naj jih ne pomore, temveč da naj jih mučijo PET MESECEV: in njih mučenje je kakor mučenje škorpijona, kadar piči človeka." (Raz. 9:5)
PET MESECEV je preroški čas, zato se dolžina tega časa računa po svetopisemsko preroškem pravilu izračuna let - ťdan za letoŤ (glej Ezekiel 4:6,7). Svetopisemski preroški DAN se vedno jemlje za LETO. To bomo videli pri vseh časovnih prerokovanjih.
Izračunajmo, kolikšen čas pomeni 5 preroških mesecev. V vseh svetopisemskih prerokovanjih šteje preroški mesec 30 dni. 1 mesec je torej 30 dni, 5 mesecev pa 30 krat 5, kar je 150 let.
1 mesec = 30 dni = 30 let
5 mesecev = 30 dni X 5 = 150 dni = 150 let
V 5. vrsti tega poglavja se prvič omenjata ťpik škorpijonaŤ in ťpet mesecevŤ. V 10. vrsti se ponovita "škorpijon" in "pet mesecev".
Čeprav je preroških sto petdeset let namenjeno osmanskemu cesarstvu, se tudi v prvem obdobju islama kažejo določene značilnosti, ki trajajo sto petdeset let. V obeh obdobjih škoduje enaka vsebina strupa, ki bo mučila malikovalsko krščanstvo:
1. Arabci
2. Osmani ali Otomani, imenovani tudi Turki
Najprej so svojo vlogo odigrali Arabci, Saraceni, v drugem sto petdesetletnem obdobju pa so prišli na zgodovinsko sceno vzhodnih narodov osmanski Turki, ki so potrebovali 150 let, da so podredili Bizantinsko (Vzhodnorimsko) cesarstvo. Eni in drugi so bili t.i. prvo gorje za odpadlo krščanstvo (Raz. 9:12) v peti trobenti.
ARABCI:
150 let: od 612 (rojstvo Mohamedovega nauka, začetek oznanjanja, čemur sledijo arabsko-muslimanske invazije naprej v lastni državi, nato pa navzven) do 762, ko je prišlo do umiritve osvajalnih pohodov z razglasitvijo Bagdada kot mesta miru;
150 let: od 632 (tega leta pride na oblast kalif Abu-Beker, ki za pokorjene države uvede visoko davčno dajatev, s čimer se kakor od kobilic oglodajo finančne zmožnosti teh držav in prebivalstva) do 782 (zadnji grižljaj kobilic na bizantinskih tleh iz rok bizantinske cesarice Irene)
150 let: neuspešni poskusi, da bi osvojili Konstantinopolis (Carigrad) so trajali 150 let:
leta 674 prvi poskus osvojitve Konstantinopolisa - vzhodnorimske prestolnice;
leta 823 zadnji poskus osvojitve Konstantinopolisa - iztekalo se je 150. leto
OSMANSKI TURKI:
150 let: od 27. 7. 1299 (začetek osvajanja osmanskih Turkov) do 1449 (zadnji bizantinski cesar pride na oblast pod dovoljenjem turškega sultana Murata II.)
Spet OSMANSKI TURKI:
Šesta trobenta, o kateri bo govora kasneje, trobi za pripravljenost na 391-letno obdobje in petnajst dni turške sile. "Ura, dan, mesec in leto" (Razodetje 9:15) pomenijo 391 let in 15 dni:
1 leto = 360 dni (ker je preroški dan 1 leto, je 360 dni): 360 let
1 mesec = 30 dni (ker je preroški dan 1 leto, je 30 dni): 30 let
1 dan = 1 preroško leto: 1 leto
360+30+1= 391 let
1 ura = je 24. del dneva (ker je 1 preroški dan 1 leto, ki šteje 360 dni, je 24. del preroškega leta: 360:24 = 15 dni
Tako dobimo 391 let in 15 dni: 391 let in 15 dni:
27.7. 1299 je datum začetka osmanskega osvajanja (Nikomedija)
Po 150 letih (v simbolu 5 mesecih) pride bizantinsko cesarstvo pod pokroviteljstvo osmanskega cesarstva, t.j. leta 1449, 4 leta preden doživi svoj konec; znana letnica 1453)
Datumu 1449 sedaj prištejemo prej izračunanih 391 let in 15 dni, in pridemo v leto 1840, natančneje: 11.8. 1840 --- To je datum, ko je s francoskim parnikom prispelo v Aleksandrijo sporočilo, da je osmansko cesarstvo (Turčija) prišlo pod varstvo štirih evropskih sil. Sporočilo je bilo namenjeno egiptovskemu paši Mehmedu Aliju, ki je najbolj ogrožal Turčijo. S tem dogodkom Turčija ni bila več najmočnejša svetovna sila, saj je bil obstoj njene oblasti odvisen od Evrope. Več o tem v opisovanju šeste trobente.
Sedaj sem podala le nekaj suhoparnih podatkov. Treba jih bo še poglobljeno pojasniti. Ampak za zdaj bi dala malo predaha. Zaradi boljšega pregleda ne bi bilo slabo kopirati prerokovanja v dokument.
LP!
Zgodovina sprememb…
- spremenilo: Valery ()
Valery ::
PRVI MUSLIMANSKI "LET" (opis dogodkov)
Leta 612 je začel javno delovati in opijati z dimom svojega nauka svoje sledilce prerok Mohamed, leto 622 je znano po njegovem begu iz Meke v Medino (življenjsko so ga ogrožali njegovi nasprotniki v Meki), od tega časa pa se je začela vera širiti tudi z orožjem. Z verskega stališča je bil cilj Mohamedancev prisiliti malikovalce, da bi sprejeli vero v enega Boga, odpravili idole in sprejeli islam. Vse to je bilo potrebno opraviti najprej v njihovi lastni domovini. Sama Meka (mesto v kotlini) je bila npr. že od nekdaj kultno središče poganskih božanstev. Arabci, ki so potomci Abrahamovega najstarejšega sina Izmaela, so sčasoma opustili Abrahamovo vero in so sprejeli mnogoboštvo. Božanstvo so delili na enega velikega Boga in več malih drugorazrednih bogov (M.Rodinson, Mahomet, Seuil, Pariz 1961, str. 66).
Mohamed je hotel obnoviti prvotno verovanje Jezusovega prednika Abrahama, a ga ni pravilno razumel; nasedel je namreč sporočilu varljivih prikazni. Zato se je njegova vera v nekaterih pomembnih pogledih razlikovala od svetopisemskega sporočila.
Ko je Arabija sprejela islam, so postali tarča Mohamedovih sledilcev tudi kristjani, ki niso imeli Božjega znamenja. Ko je krščanska cerkev prisilila prebivalce, da častijo slike in kipe, se je videlo, kdo iskreno služi pravemu Bogu in kdo ne. S strani islama je nastopil čas ikonoklazije (razbijanje podob). Do Judov in svetopisemskih kristjanov so bili muslimani strpni, ker niso malikovali. Za njih ni veljalo pravilo islam ali meč, in so jih spoštovali.
Zgodovinsko obdobje arabskega napada na malikovalsko prebivalstvo s strani islama imenujemo obdobje ARABSKO - MUSLIMANSKE INVAZIJE. Islam je v prvi etapi s svoje strani neusmiljeno preganjal malikovalstvo do leta 762. Takrat se je invazija umirila in je bil položen temeljni kamen v Bagdadu, ki je tega leta postal prestolnica novega kalifata iz znamenite dinastije Abasidov (750-1055), ki je tudi že prešla na islam. To leto je bilo arabsko mesto Bagdad razglašeno kot "mesto miru" (Madinat al-Salam), saj je dinastija Abasidov usmerila svoje težnje k vzponu arabske kulture, umetnosti (predvsem poezija), zdravstva, znanosti in trgovini v svojem imperiju, ki so se resnično neprekosljivo razcvetele. Bagdad je postal središče sveta. Imel je več kot milijon prebivalcev. Opremljen je bil z vodovodom, javnimi kopališči, in imel veliko rečno pristanišče.Ker so bili vojaki odslej slabo plačani, so si poiskali donosnejšo zaposlitev. Posledica tega je bila, da se je število arabske vojske skrčilo. Vojne invazije so se umirile. Posamezni vojaški napadi so se odslej pojavljali le še občasno in lokalno. Tako je minila ena od podob obdobja islama.
PRVO 150- LETNO VIDENJE ISLAMA:
612 = rojstvo islama; tega leta je Mohamed začel oznanjevati svojo vero;
+150 let = čas prve in vse bolj nasilne verske vneme pristašev islama za pridobitev sveta v to vero;
762 = umiritev verskih vojnih invazij z razglasitvijo Bagdada kot "mesta miru".
Splošni namen ni bil ubijati civilno prebivalstvo, ampak jih odvrniti od čaščenja podob in jih poučiti, da bi priznavali enega samega Boga, ki je ustvaril vesoljni svet (Alaha so poistovetili z judovskim in krščanskim Bogom - izraz Alah pomeni bog), toda nauk islama je vseboval tudi vrsto zmot. Malikovalci in mnogobožci, ki niso hoteli preiti na mohamedizem, so bili od časa Abu-Bekra (632) obteženi z visokimi davki pod grožnjo meča. To je bilo nevzdržno mučenje, ki mu ni bilo videti konca. "Kobilice" so nenasitno žrle finančna sredstva in dobesedno oglodale osvojene dežele. Verski pohodi Mohamedovih privržencev so bili namreč v ravnotežju s političnimi in predvsem ekonomskimi interesi v lastno korist, ob čemer se je grozovito naglo izčrpala finančna moč dežel, ki so jih preplavileŤpožrešne kobilice, arabski državi pa omogočili zavidljiv gospodarski napredek. Enake težave je povzročilo tudi ropanje.
Za uspeh osvajalnih vojn v luči kasnejšega ekonomskega razvoja arabske države gre zasluga ostroumnosti prvih kalifov (naslednikov), predvsem abu-Bekra (632-634) in Umara (634-644), ki sta vnaprej skrbno obdelala načrt za ekonomski razvoj vključujoč prisilno terjatev davkov od tujih dežel. Umar je to idejo in prakso vnesel v ustavo. To politično ekonomsko potezo je uvedel prvi Mohamedov naslednik Abu-Beker, ko je po Mohamedovi smrti postal prvi kalif leta 632, in se je nadaljevala do leta 782, ko se je neka arabska vojska zadnjič v prvem 150-letnem obdobju versko ekonomsko-političnega "mučenja" pojavila pred Carigradom in ga obdavčila. Leta 782 se je namreč Harun, sin kalifa al-Mahdija, utaboril v Skuturah (Hrizopolis). Do osvojitve Carigrada ni prišlo, ker se je Harun zadovoljil s tem, da je bizantinska cesarica Irena, ki je nadomeščala svojega mladoletnega sina, brž pohitela skleniti mir, s tem da je pristala na plačilo davka. Konstantinovo mesto pod svojimi zidovi ni videlo od tega časa nekaj stoletij arabske armije, čeprav je bilo nekaj poskusov, vse dokler niso mongolski Turki, nov rasni element, prevzeli zastavo Mohamedove vere.
DRUGO 150-LETNO VIDENJE ISLAMA - mučenje z davki pod grozno pretnjo)
632 = uvedba davka pod kalifom Abu-Bekrom
150 = čas "mučenja" zaradi "požrešnosti kobilic"
782 = zadnji davčni grižljaj kobilic prejet od cesarice Irene iz Carigrada
Prvi arabski neuspešni poskus, da bi osvojili bizantinsko prestolnico, je bil leta 674, zadnji pa leta 823. Pri tem se ponuja verjetnost, da je bil prvi poskus na začetku leta, drugi, zadnji pa na koncu leta. Ta možnost bi lahko potrdila prerokovanih prvih "pet mesecev", ki pomenijo 150 let.
"In v tistih dneh bodo ljudje iskali smrti, a ne bodo je našli; in želeli bodo umreti, a smrt bo bežala od njih." (Raz. 9:6)
To besedilo je veljalo za tiste malikovalce, ki so se zaradi strahu pred mečem odrekli svoji veri in sprejeli islam, kakor tudi za tiste, ki so zaradi strahu privolili v dajatev davkov, zaradi česar so padli v siromaštvo. Sami so zaradi tega izgubili voljo do življenja, vendar so morali živeti zaradi odgovornosti do svoje družine, da bi jo preživeli. Tako je smrt bežala od njih, čeprav so si je želeli. Mučenje je bilo tako hudo in dolgotrajno, da ni bilo videti ne konca ne kraja, ne nobene olajšave. Tisti pa, ki bi iz islama prestopili v judaizem ali krščanstvo, so po zapovedi korana morali umreti.
Sveto pismo pravi, da je iz brezna izšel dim (duh islama), iz dima kobilice, in kobilice po podobi enake konjem. Prerok Janez je videl v kobilicah konje z jezdeci. Slika kobilic popolnoma odgovarja takratnim arabskim vojščakom.
Leta 612 je začel javno delovati in opijati z dimom svojega nauka svoje sledilce prerok Mohamed, leto 622 je znano po njegovem begu iz Meke v Medino (življenjsko so ga ogrožali njegovi nasprotniki v Meki), od tega časa pa se je začela vera širiti tudi z orožjem. Z verskega stališča je bil cilj Mohamedancev prisiliti malikovalce, da bi sprejeli vero v enega Boga, odpravili idole in sprejeli islam. Vse to je bilo potrebno opraviti najprej v njihovi lastni domovini. Sama Meka (mesto v kotlini) je bila npr. že od nekdaj kultno središče poganskih božanstev. Arabci, ki so potomci Abrahamovega najstarejšega sina Izmaela, so sčasoma opustili Abrahamovo vero in so sprejeli mnogoboštvo. Božanstvo so delili na enega velikega Boga in več malih drugorazrednih bogov (M.Rodinson, Mahomet, Seuil, Pariz 1961, str. 66).
Mohamed je hotel obnoviti prvotno verovanje Jezusovega prednika Abrahama, a ga ni pravilno razumel; nasedel je namreč sporočilu varljivih prikazni. Zato se je njegova vera v nekaterih pomembnih pogledih razlikovala od svetopisemskega sporočila.
Ko je Arabija sprejela islam, so postali tarča Mohamedovih sledilcev tudi kristjani, ki niso imeli Božjega znamenja. Ko je krščanska cerkev prisilila prebivalce, da častijo slike in kipe, se je videlo, kdo iskreno služi pravemu Bogu in kdo ne. S strani islama je nastopil čas ikonoklazije (razbijanje podob). Do Judov in svetopisemskih kristjanov so bili muslimani strpni, ker niso malikovali. Za njih ni veljalo pravilo islam ali meč, in so jih spoštovali.
Zgodovinsko obdobje arabskega napada na malikovalsko prebivalstvo s strani islama imenujemo obdobje ARABSKO - MUSLIMANSKE INVAZIJE. Islam je v prvi etapi s svoje strani neusmiljeno preganjal malikovalstvo do leta 762. Takrat se je invazija umirila in je bil položen temeljni kamen v Bagdadu, ki je tega leta postal prestolnica novega kalifata iz znamenite dinastije Abasidov (750-1055), ki je tudi že prešla na islam. To leto je bilo arabsko mesto Bagdad razglašeno kot "mesto miru" (Madinat al-Salam), saj je dinastija Abasidov usmerila svoje težnje k vzponu arabske kulture, umetnosti (predvsem poezija), zdravstva, znanosti in trgovini v svojem imperiju, ki so se resnično neprekosljivo razcvetele. Bagdad je postal središče sveta. Imel je več kot milijon prebivalcev. Opremljen je bil z vodovodom, javnimi kopališči, in imel veliko rečno pristanišče.Ker so bili vojaki odslej slabo plačani, so si poiskali donosnejšo zaposlitev. Posledica tega je bila, da se je število arabske vojske skrčilo. Vojne invazije so se umirile. Posamezni vojaški napadi so se odslej pojavljali le še občasno in lokalno. Tako je minila ena od podob obdobja islama.
PRVO 150- LETNO VIDENJE ISLAMA:
612 = rojstvo islama; tega leta je Mohamed začel oznanjevati svojo vero;
+150 let = čas prve in vse bolj nasilne verske vneme pristašev islama za pridobitev sveta v to vero;
762 = umiritev verskih vojnih invazij z razglasitvijo Bagdada kot "mesta miru".
Splošni namen ni bil ubijati civilno prebivalstvo, ampak jih odvrniti od čaščenja podob in jih poučiti, da bi priznavali enega samega Boga, ki je ustvaril vesoljni svet (Alaha so poistovetili z judovskim in krščanskim Bogom - izraz Alah pomeni bog), toda nauk islama je vseboval tudi vrsto zmot. Malikovalci in mnogobožci, ki niso hoteli preiti na mohamedizem, so bili od časa Abu-Bekra (632) obteženi z visokimi davki pod grožnjo meča. To je bilo nevzdržno mučenje, ki mu ni bilo videti konca. "Kobilice" so nenasitno žrle finančna sredstva in dobesedno oglodale osvojene dežele. Verski pohodi Mohamedovih privržencev so bili namreč v ravnotežju s političnimi in predvsem ekonomskimi interesi v lastno korist, ob čemer se je grozovito naglo izčrpala finančna moč dežel, ki so jih preplavileŤpožrešne kobilice, arabski državi pa omogočili zavidljiv gospodarski napredek. Enake težave je povzročilo tudi ropanje.
Za uspeh osvajalnih vojn v luči kasnejšega ekonomskega razvoja arabske države gre zasluga ostroumnosti prvih kalifov (naslednikov), predvsem abu-Bekra (632-634) in Umara (634-644), ki sta vnaprej skrbno obdelala načrt za ekonomski razvoj vključujoč prisilno terjatev davkov od tujih dežel. Umar je to idejo in prakso vnesel v ustavo. To politično ekonomsko potezo je uvedel prvi Mohamedov naslednik Abu-Beker, ko je po Mohamedovi smrti postal prvi kalif leta 632, in se je nadaljevala do leta 782, ko se je neka arabska vojska zadnjič v prvem 150-letnem obdobju versko ekonomsko-političnega "mučenja" pojavila pred Carigradom in ga obdavčila. Leta 782 se je namreč Harun, sin kalifa al-Mahdija, utaboril v Skuturah (Hrizopolis). Do osvojitve Carigrada ni prišlo, ker se je Harun zadovoljil s tem, da je bizantinska cesarica Irena, ki je nadomeščala svojega mladoletnega sina, brž pohitela skleniti mir, s tem da je pristala na plačilo davka. Konstantinovo mesto pod svojimi zidovi ni videlo od tega časa nekaj stoletij arabske armije, čeprav je bilo nekaj poskusov, vse dokler niso mongolski Turki, nov rasni element, prevzeli zastavo Mohamedove vere.
DRUGO 150-LETNO VIDENJE ISLAMA - mučenje z davki pod grozno pretnjo)
632 = uvedba davka pod kalifom Abu-Bekrom
150 = čas "mučenja" zaradi "požrešnosti kobilic"
782 = zadnji davčni grižljaj kobilic prejet od cesarice Irene iz Carigrada
Prvi arabski neuspešni poskus, da bi osvojili bizantinsko prestolnico, je bil leta 674, zadnji pa leta 823. Pri tem se ponuja verjetnost, da je bil prvi poskus na začetku leta, drugi, zadnji pa na koncu leta. Ta možnost bi lahko potrdila prerokovanih prvih "pet mesecev", ki pomenijo 150 let.
"In v tistih dneh bodo ljudje iskali smrti, a ne bodo je našli; in želeli bodo umreti, a smrt bo bežala od njih." (Raz. 9:6)
To besedilo je veljalo za tiste malikovalce, ki so se zaradi strahu pred mečem odrekli svoji veri in sprejeli islam, kakor tudi za tiste, ki so zaradi strahu privolili v dajatev davkov, zaradi česar so padli v siromaštvo. Sami so zaradi tega izgubili voljo do življenja, vendar so morali živeti zaradi odgovornosti do svoje družine, da bi jo preživeli. Tako je smrt bežala od njih, čeprav so si je želeli. Mučenje je bilo tako hudo in dolgotrajno, da ni bilo videti ne konca ne kraja, ne nobene olajšave. Tisti pa, ki bi iz islama prestopili v judaizem ali krščanstvo, so po zapovedi korana morali umreti.
Sveto pismo pravi, da je iz brezna izšel dim (duh islama), iz dima kobilice, in kobilice po podobi enake konjem. Prerok Janez je videl v kobilicah konje z jezdeci. Slika kobilic popolnoma odgovarja takratnim arabskim vojščakom.
Barakuda1 ::
Draga Rutan
Preden boš dobila "ošpice" in te bo pograbil in se te polastil tisti strašen bes ko se ti bo v sveti jezi ali razodetju, (ne vem še, kaj od tega je bilo) zapisalo:
"Bog ne deluje tam, kjer so prepiri. Če pa Bog ne deluje, potem je škoda časa. Verniki naj ne bomo tam, kjer ni Boga. Ko Boga ni, takšne pogovore potem vodi in usmerja Satan….. itd"
mi prosim preden se lotim analize tvojih prispevkov pojasni, bolje odgovori najprej na nekaj preprostih vprašanj.
1. Kje in kdaj so bile-a "uradno" razglašena-e zgornja-e tolmačenja prerokb za pravilna
2. Kdo je podal takšno razlago prerokb in kdo jih je razglasil za pravilne
3. Ali obstoji še katera druga razlaga istih prerokb
4. Če obstoji tudi druga in drugačna razlaga istih prerokb (ali celo več razlag), katera je potem prava
5. Komu je sploh dano ali dovoljeno da sme avtentično obrazložiti SP prerokbe.
Za začetek naj bode dovolj. Ko bova to razčistila (bom dobil tvoj odgovor), bova pa zadevo pogledala še iz kakšnega drugega zornega kota (in ne samo tvojega ) velja.
Pa lep in prijazen pozdrav
Barakuda
p.s.
aaa, da ne pozabim….vabilo na kavo še zmer velja, ga še nisem preklical Ta odgovor še tudi čakam
Preden boš dobila "ošpice" in te bo pograbil in se te polastil tisti strašen bes ko se ti bo v sveti jezi ali razodetju, (ne vem še, kaj od tega je bilo) zapisalo:
"Bog ne deluje tam, kjer so prepiri. Če pa Bog ne deluje, potem je škoda časa. Verniki naj ne bomo tam, kjer ni Boga. Ko Boga ni, takšne pogovore potem vodi in usmerja Satan….. itd"
mi prosim preden se lotim analize tvojih prispevkov pojasni, bolje odgovori najprej na nekaj preprostih vprašanj.
1. Kje in kdaj so bile-a "uradno" razglašena-e zgornja-e tolmačenja prerokb za pravilna
2. Kdo je podal takšno razlago prerokb in kdo jih je razglasil za pravilne
3. Ali obstoji še katera druga razlaga istih prerokb
4. Če obstoji tudi druga in drugačna razlaga istih prerokb (ali celo več razlag), katera je potem prava
5. Komu je sploh dano ali dovoljeno da sme avtentično obrazložiti SP prerokbe.
Za začetek naj bode dovolj. Ko bova to razčistila (bom dobil tvoj odgovor), bova pa zadevo pogledala še iz kakšnega drugega zornega kota (in ne samo tvojega
) velja.Pa lep in prijazen pozdrav
Barakuda
p.s.
aaa, da ne pozabim….vabilo na kavo še zmer velja, ga še nisem preklical
Ta odgovor še tudi čakam Valery ::
1. Kje in kdaj so bile-a "uradno" razglašena-e zgornja-e tolmačenja prerokb za pravilna
2. Kdo je podal takšno razlago prerokb in kdo jih je razglasil za pravilne
3. Ali obstoji še katera druga razlaga istih prerokb
4. Če obstoji tudi druga in drugačna razlaga istih prerokb (ali celo več razlag), katera je potem prava
5. Komu je sploh dano ali dovoljeno da sme avtentično obrazložiti SP prerokbe.
Barakuda!
1. Ali bi to moralo biti uradno? Jaz menim, da ne. Kdo, mislite, bi moral to "uradno" razglasiti?
2. Raziskovanje prerokovanj je delo mnogih ljudi, in tudi še ni končano.
3. Da, obstajajo druge razlage. Sem jih brala in primerjala med seboj.
4. Ali naj bi podala razlago, s katero se ne strinjam?
5. Kdo je zapovedal, da se SP prerokovanja ne smejo razlagati?
2. Kdo je podal takšno razlago prerokb in kdo jih je razglasil za pravilne
3. Ali obstoji še katera druga razlaga istih prerokb
4. Če obstoji tudi druga in drugačna razlaga istih prerokb (ali celo več razlag), katera je potem prava
5. Komu je sploh dano ali dovoljeno da sme avtentično obrazložiti SP prerokbe.
Barakuda!
1. Ali bi to moralo biti uradno? Jaz menim, da ne. Kdo, mislite, bi moral to "uradno" razglasiti?
2. Raziskovanje prerokovanj je delo mnogih ljudi, in tudi še ni končano.
3. Da, obstajajo druge razlage. Sem jih brala in primerjala med seboj.
4. Ali naj bi podala razlago, s katero se ne strinjam?
5. Kdo je zapovedal, da se SP prerokovanja ne smejo razlagati?
Valery ::
PODOBE KOBILIC
"In podobe kobilic so bile enake konjem, pripravljenim na vojsko, in na njih glavah kakor venci podobni zlatu, in obličja njih kakor obličja človeška; in lase so imele, kakor lase ženske in njih zobje so bili kakor levov; imele so oklepe kakor oklepe železne; in šum njih peruti kakor ropotanje mnogih voz s konji tekočimi v vojsko. " (Razodetje 9:7-9)
Janez vidi v kobilicah konjsko podobo. Arabski čistokrvni konj (kuhaylãn) je še danes sinonim za kvaliteto in hitrost konja, medtem ko je veščina jahanja prav tako arabskega porekla.
Apostol opazi tudi bogate in svetleče se turbane ali čalme (grško stefanos = krog, kolobar, venec, krona, šapelj t.j. oglavna poveza), ki jih ovijajo muslimani okoli okrogle rdeče kape (fesa).
Opis naglavnih pokrival ustreza tako arabski kakor tudi turški vojski. Osmanska vojska, ki sodi k peti in šesti trobenti je v glavnem nosila na glavah pokrivala, ki resnično spominjajo na krone ali vence podobne zlatu. Več slikarskih del na temo osmanske vojske prikazuje na glavah konjev, ki imajo človeško glavo, zlato krono. Kakšna podobnost s svetopisemskim opisom!!!
"Človeška obličja" (grško: prósopoi anthrópon) pomeni v grškem jeziku tudi "moška obličja" ali "obrazi mož". Janez je po bradah sodil, da vidi može, čeprav so imeli dolge lase kakor ženske. Brade so jim predstavljale simbol moškosti Arabcev, in radi so si jih gladili. Plinij in drugi zgodovinarji omenjajo, da so arabski napadalci nosili dolge lase.
Prispodoba zob ima več pomenov. Lahko pomeni neustrašnost teh bojevnikov, predvsem pa lakomnost, saj so z oderuškimi davki in ropanji pogoltnili ogromno bogastva od držav, ki so jih premagali.
Oklepi so bili v uporabi Arabcev že v času preroka Mohameda.
Njihovim zmagam so pripomogle veščina, nenadnost in izredna hitrost, ki se je resnično lahko primerjala s "šumom peruti".
"In imajo r e p e enake škorpijonom in žela; in v njih r e p i h je njih oblast, škodovati ljudem mesecev pet . " (Razodetje 9:10)
Od leta 762 do leta 1299 ni bilo ničesar tako posebnega med Arabci in bizantinskim cesarstvom. Samim Arabcem ni nikoli uspelo strmoglaviti bizantinskega cesarstva. Toda tu se ponovi besedilo o petih mesecih, ki pomenijo 150 let. Na koga meri teh 150 let?
"Repi" imajo tukaj zanimiv pomen. O pomenu te prispodobe ni potrebno ugibati, saj je razjasnjen v samem Svetem pismu. Rep pomeni krivi nauk, krivo prerokovanje ali krivega preroka. Tako trdi Sveto pismo:
"Zato bo odsekal Gospod Izraelu glavo in r e p , vejevje palmovo in bičje na en dan. Starček in imenitnik je glava, prerok, ki uči krivo, pa je REP. (Izaija 9:14,15)
Satanov "rep" (Razodetje 12:4) je npr. zapeljal z lažjo in prevaro tretjino angelov. Kaj sporoča zgodovina glede simbola konjskega repa? Komu je simbol konjski rep pomenil moč, kakor omenja 9. pogl. Razodetja? Odgovor je kot na dlani. Ta simbol je veljal kot emblem oblasti Turkov in Mongolov. Na splošno so bili konjski repi (posamezni ali po več repov zvezanih v en snop) znani na njihovih zastavah in so predstavljali simbol službe in avtoritete. Resnično, pomen moči repa iz 9. poglavja Razodetja odgovarja enemu od simbolov turške moči, v svetopisemskem pomenu pa poudarja krivo prerokovanje.
Strup krivega nauka se primerja celo s škorpijonovim strupom. Ljudem škoduje pet mesecev. Torej je zopet govora o petih mesecih, za katere smo že izračunali, da pomenijo 150-letno obdobje. To 150-letno obdobje, o katerem bomo sedaj govorili, nastopi leta 1299, ko začnejo Turki osvajati Malo Azijo:
od leta 1299 do leta 1449: 1299 + 150 = 1449
Z letom 1299 se začenja 150-letno osvajanje osmanske sile, ki pripelje vzhodno-rimsko cesarstvo (Bizanc) leta 1449 do podoblasti, 4 leta kasneje pa do samega propada. Ne pozabimo omeniti, da Osmansko cesarstvo velja za svetovno silo (Osmansko carstvo, Povijesna istraživanja, Josef Matuz, 7. pogl., str. 76, Školska knjiga Zagreb 1992).
Kaj se je v tem obdobju dogajalo na prizorišču zgodovine vzhodnih narodov? Namesto Arabcev prihajajo Turki Osmani, ki po 150-letnem obdobju pokorijo in 4 leta kasneje popolnoma uničijo vzhodnorimsko cesarstvo (Bizanc).
"In podobe kobilic so bile enake konjem, pripravljenim na vojsko, in na njih glavah kakor venci podobni zlatu, in obličja njih kakor obličja človeška; in lase so imele, kakor lase ženske in njih zobje so bili kakor levov; imele so oklepe kakor oklepe železne; in šum njih peruti kakor ropotanje mnogih voz s konji tekočimi v vojsko. " (Razodetje 9:7-9)
Janez vidi v kobilicah konjsko podobo. Arabski čistokrvni konj (kuhaylãn) je še danes sinonim za kvaliteto in hitrost konja, medtem ko je veščina jahanja prav tako arabskega porekla.
Apostol opazi tudi bogate in svetleče se turbane ali čalme (grško stefanos = krog, kolobar, venec, krona, šapelj t.j. oglavna poveza), ki jih ovijajo muslimani okoli okrogle rdeče kape (fesa).
Opis naglavnih pokrival ustreza tako arabski kakor tudi turški vojski. Osmanska vojska, ki sodi k peti in šesti trobenti je v glavnem nosila na glavah pokrivala, ki resnično spominjajo na krone ali vence podobne zlatu. Več slikarskih del na temo osmanske vojske prikazuje na glavah konjev, ki imajo človeško glavo, zlato krono. Kakšna podobnost s svetopisemskim opisom!!!
"Človeška obličja" (grško: prósopoi anthrópon) pomeni v grškem jeziku tudi "moška obličja" ali "obrazi mož". Janez je po bradah sodil, da vidi može, čeprav so imeli dolge lase kakor ženske. Brade so jim predstavljale simbol moškosti Arabcev, in radi so si jih gladili. Plinij in drugi zgodovinarji omenjajo, da so arabski napadalci nosili dolge lase.
Prispodoba zob ima več pomenov. Lahko pomeni neustrašnost teh bojevnikov, predvsem pa lakomnost, saj so z oderuškimi davki in ropanji pogoltnili ogromno bogastva od držav, ki so jih premagali.
Oklepi so bili v uporabi Arabcev že v času preroka Mohameda.
Njihovim zmagam so pripomogle veščina, nenadnost in izredna hitrost, ki se je resnično lahko primerjala s "šumom peruti".
"In imajo r e p e enake škorpijonom in žela; in v njih r e p i h je njih oblast, škodovati ljudem mesecev pet . " (Razodetje 9:10)
Od leta 762 do leta 1299 ni bilo ničesar tako posebnega med Arabci in bizantinskim cesarstvom. Samim Arabcem ni nikoli uspelo strmoglaviti bizantinskega cesarstva. Toda tu se ponovi besedilo o petih mesecih, ki pomenijo 150 let. Na koga meri teh 150 let?
"Repi" imajo tukaj zanimiv pomen. O pomenu te prispodobe ni potrebno ugibati, saj je razjasnjen v samem Svetem pismu. Rep pomeni krivi nauk, krivo prerokovanje ali krivega preroka. Tako trdi Sveto pismo:
"Zato bo odsekal Gospod Izraelu glavo in r e p , vejevje palmovo in bičje na en dan. Starček in imenitnik je glava, prerok, ki uči krivo, pa je REP. (Izaija 9:14,15)
Satanov "rep" (Razodetje 12:4) je npr. zapeljal z lažjo in prevaro tretjino angelov. Kaj sporoča zgodovina glede simbola konjskega repa? Komu je simbol konjski rep pomenil moč, kakor omenja 9. pogl. Razodetja? Odgovor je kot na dlani. Ta simbol je veljal kot emblem oblasti Turkov in Mongolov. Na splošno so bili konjski repi (posamezni ali po več repov zvezanih v en snop) znani na njihovih zastavah in so predstavljali simbol službe in avtoritete. Resnično, pomen moči repa iz 9. poglavja Razodetja odgovarja enemu od simbolov turške moči, v svetopisemskem pomenu pa poudarja krivo prerokovanje.
Strup krivega nauka se primerja celo s škorpijonovim strupom. Ljudem škoduje pet mesecev. Torej je zopet govora o petih mesecih, za katere smo že izračunali, da pomenijo 150-letno obdobje. To 150-letno obdobje, o katerem bomo sedaj govorili, nastopi leta 1299, ko začnejo Turki osvajati Malo Azijo:
od leta 1299 do leta 1449: 1299 + 150 = 1449
Z letom 1299 se začenja 150-letno osvajanje osmanske sile, ki pripelje vzhodno-rimsko cesarstvo (Bizanc) leta 1449 do podoblasti, 4 leta kasneje pa do samega propada. Ne pozabimo omeniti, da Osmansko cesarstvo velja za svetovno silo (Osmansko carstvo, Povijesna istraživanja, Josef Matuz, 7. pogl., str. 76, Školska knjiga Zagreb 1992).
Kaj se je v tem obdobju dogajalo na prizorišču zgodovine vzhodnih narodov? Namesto Arabcev prihajajo Turki Osmani, ki po 150-letnem obdobju pokorijo in 4 leta kasneje popolnoma uničijo vzhodnorimsko cesarstvo (Bizanc).
Valery ::
DRUGI MUSLIMANSKI LET:
OSMANSKO CESARSTVO
Mohamedanci in tatarska plemena so bili najprej razdeljeni v posebne plemenske horde in neodvisno eni od drugih so se vojskovali in mučili ljudi. Ob koncu 13. stoletja pa je Osman I. osnoval cesarstvo, znano kot osmansko (otomansko) cesarstvo. To cesarstvo se je tako okrepilo, da je vsa mohamedanska plemena zedinilo in učvrstilo v eno monarhijo.
"1299 Turki začno osvajati Malo AzijoŤ ("The Times ATLAS SVETOVNE ZGODOVINE", str. 21, Cankarjeva založba, 1989)
"
27. julija 1299 krščanske ere je Osman osvojil teritorij Nikomedije." (Edward Gibbon "Zgodovina upadanja in propada rimskega imperija", pog. 64, 14. del) To je bila bitka pri Bafeumu v Nikomediji in je predstavljala PRVI NAPAD OSMANSKIH TURKOV NA BIZANTINSKO CESARSTVO, s čimer je označen začetek skoraj nepretrgane 150-letne vojne z Bizantinskim cesarstvom.
"In nad seboj imajo za kralja angela brezna; ime mu je po hebrejsko: Abadon, in po grško ima ime Apolion" (Razodetje 9:11), kar pomeni uničevalec, pogubnik, podzemlje, angel smrti, uničenje, razvaline.
Angel brezna vsekakor ni angel svetlobe, ampak je ta, ki je povzročil temo : "in sonce in zrak otemnita od dima", iz katerega so izšle kobilice. Kakor smo že videli, "brezno" vedno pomeni nekaj, kar ne nudi ugodne pogoje za življenje; lahko je temačna globel, pusta zemlja - pusti kraji na zemlji (1. Mojz. 1:2). V prenesenem smislu je lahko globina ali pustota duhovne teme itd. Vsekakor bi vse to ustrezalo geografskemu - puščavskemu področju (od koder izvira islam) in duhovni pustoti verskega nauka (nepravi dan počitka: petek; nepravi prerok: Mohamed; nepravo Sveto pismo: Koran; zveličanje z deli in zavračanje Jezusa kot Zveličarja), ki ga je od Arabcev sprejela in nato vsiljevala turško-mohamedanska oblast. Ta se je napotila ogrozit krščanstvo, ki je odstopalo od svetopisemske resnice, in je bilo predano malikovanju. Skoraj bi zatemnila tudi pravi evangelij, če ne bi Bog pravočasno posredoval.
"Zvezda, ki je padla!!! z neba" (Razodetje 9:1) bi lahko predstavljala satana, ki je bil "vržen" zaradi lastnega "repa", t.j. krivih obtožb (Razodetje 12:9,10), njen rep pa je potegnil za seboj še tretjino drugih zvezd - angelov (Razodetje 12:9). Padla zvezda je "angel brezna", Božji nasprotnik, ki je duhovni oče in kralj zmotnih religij. Ime, s katerim je tu označen, predstavlja njegov značaj, ne pa oblast: "Abadon" in "Apolion" (Uničevalec in Pogubnik), ki bi lahko, če bi mu bilo dovoljeno, prelival ne le kri malikovalcev, ampak bi najraje zastrl tudi svetlobo pravega evangelija. Nauk islama bi skoraj zakril svetlobo evangelija. Nekateri razlagajo tudi, da "zvezda" v tem poglavju predstavlja Mohameda, nekateri pa Osmana I. in ostale voditelje islama.
Vsekakor je bil islam (pomeni dobesedno "vdanost", "predajanje", "prepuščanje" Alahu) ideološki prapor, pod katerim so arabska plemena zagospodovala ljudstvom vzhodnorimskega cesarstva, severne Afrike, dela Španije... Znano je, da kasneje v arabski dobi ni bilo cesarja kot je bil Ertoghrulov naslednik Osman I. (Turek). Po njem se Turki imenujejo tudi Osmani (Otomani). Ta je postal ustanovitelj osmanskega cesarstva - voditelj (gazi) Turkov. Imel se je za omirja (samostojnega cesarja). Imel je dvor in naslednike. On je dal obliko državi in preuredil vojsko. Kasneje je Osmanov sin Orkhan I. (1326-1359) organiziral še janičarje, ki so bili znani po svoji bojevitosti. Prizadejali so strahote narodom.
Od že znanega nam leta 1299 je bil Osmanski imperij 150 let skoraj neprestano v vojni z Bizantinskim imperijem, in nazadnje ga je leta 1449 pokoril. Takrat je namreč prišel na prestol zadnji bizantinski cesar Konstantin XI. Dragases Paleolog in sicer pod pokroviteljstvom Turkov!!! Prav ta dogodek pa je glas šeste trobente, ki trobi na skorajšnji padec Bizantinskega (Vzhodnorimskega) imperija, ki je resnično padel že čez štiri leta (1453).
Že po vdoru Turkov v Morejo (tako se je takrat imenoval grški polotok Peloponez) 10. decembra 1446, ko so porušili bizantinska mesta in vasi in je bilo izgnanih 60.000 ujetnikov, je turški sultan Murat II. pokoril bizantinskega despota Moreje Dragasesa Paleologa Konstantina XI., ki se je moral zavezati, da mu bo plačeval davek, in ki je kasneje na pobudo sultana postal zadnji bizantinski cesar. Ker se je torej pokoril, so mu predlagali, da prevzame oblast v Carigradu. Po smrti Joanesa VIII. (1448) je bil z dovoljenjem turškega sultana Murata II., 6. januarja 1449 kronan v Moreji, ki je na evropski celini, marca pa je prispel v Carigrad ob Bosporu, ki deli evropsko in azijsko celino. Bizantinska Moreja je tako postala osmansko ozemlje, upravljanje nad njo pa sta si smela razdeliti Konstantinova brata Tomas in Demetrios, ki se je že večkrat poskusil s pomočjo Turkov dokopati do cesarske krone.
Po smrti turškega sultana Murata II. (feb. 1451) je oblast nasledil njegov sin Mohamed II., ki pa ga je motilo, da je bizantinska prestolnica, ki je bila sredi osmanskega ozemlja, na področju bosporske ožine ločila dežele Osmanov od njihovih evropskih posesti. Brž se je odločil z osvojitvijo Carigrada zagotoviti osmanskemu cesarstvu močno središče, s tem pa tudi povezavo z evropskim delom osvojenega ozemlja. To je dovedlo do skorajšnjega padca Carigrada in s tem bizantinskega cesarstva .
To je bilo torej 150-letno obdobje: 1299 - 1449, v katerem se je osmanski imperij bojeval, da bi si podredili Bizantinsko cesarstvo. Zmago so dosegli leta 1449, ko so postavili na bizantinski prestol podrejenega cesarja Konstantina XI. Dragasesa Paleologa. Leta 1453 so pod vodstvom Mohameda II. zavzeli celo Carigrad, kar je pomenilo dokončni padec bizantinskega (vzhodno-rimskega) cesarstva. 29. maja 1453 je Carigrad postal prestolnica turških sultanov. Preimenoval se je v Istanbul, kar prihaja iz grškega jezika: eis ten pólen (novogrška izgovorjava: is tin polin), ki pomeni "v mesto").
Na zidovih najveličastnejše krščanske katedrale Sv. Sofije je bil zlati križ na vrhu cerkve zamenjan s polmesecem, ki je daleč naokoli pričal, da je ta hiša postala turška džamija. Mohamed II., ki je podpiral razkolništvo, je dal zatem za vzhodne kristjane izvoliti novega patriarha, ki je bil velik nasprotnik papeža.
"Gorje eno je prešlo; glej še dvoje gorje potem." (Razodetje 9:12)
Glas pete trobente, ki je naznanjal prvo gorje dveh 150 letnih obdobij, je mimo. Končali smo z letom 1449, ko je prišel zadnji bizantinski cesar Konstantin XI. pod pokroviteljstvo Turkov. Ta letnica je zelo pomembna, saj jo bomo kasneje še potrebovali v izračunu preroškega časa zgodovinskih dogajanj (glej prvo stran v nadaljevanju spisa). Sledita še gorje šeste in gorje sedme trobente.
OSMANSKO CESARSTVO
Mohamedanci in tatarska plemena so bili najprej razdeljeni v posebne plemenske horde in neodvisno eni od drugih so se vojskovali in mučili ljudi. Ob koncu 13. stoletja pa je Osman I. osnoval cesarstvo, znano kot osmansko (otomansko) cesarstvo. To cesarstvo se je tako okrepilo, da je vsa mohamedanska plemena zedinilo in učvrstilo v eno monarhijo.
"1299 Turki začno osvajati Malo AzijoŤ ("The Times ATLAS SVETOVNE ZGODOVINE", str. 21, Cankarjeva založba, 1989)
"
27. julija 1299 krščanske ere je Osman osvojil teritorij Nikomedije." (Edward Gibbon "Zgodovina upadanja in propada rimskega imperija", pog. 64, 14. del) To je bila bitka pri Bafeumu v Nikomediji in je predstavljala PRVI NAPAD OSMANSKIH TURKOV NA BIZANTINSKO CESARSTVO, s čimer je označen začetek skoraj nepretrgane 150-letne vojne z Bizantinskim cesarstvom.
"In nad seboj imajo za kralja angela brezna; ime mu je po hebrejsko: Abadon, in po grško ima ime Apolion" (Razodetje 9:11), kar pomeni uničevalec, pogubnik, podzemlje, angel smrti, uničenje, razvaline.
Angel brezna vsekakor ni angel svetlobe, ampak je ta, ki je povzročil temo : "in sonce in zrak otemnita od dima", iz katerega so izšle kobilice. Kakor smo že videli, "brezno" vedno pomeni nekaj, kar ne nudi ugodne pogoje za življenje; lahko je temačna globel, pusta zemlja - pusti kraji na zemlji (1. Mojz. 1:2). V prenesenem smislu je lahko globina ali pustota duhovne teme itd. Vsekakor bi vse to ustrezalo geografskemu - puščavskemu področju (od koder izvira islam) in duhovni pustoti verskega nauka (nepravi dan počitka: petek; nepravi prerok: Mohamed; nepravo Sveto pismo: Koran; zveličanje z deli in zavračanje Jezusa kot Zveličarja), ki ga je od Arabcev sprejela in nato vsiljevala turško-mohamedanska oblast. Ta se je napotila ogrozit krščanstvo, ki je odstopalo od svetopisemske resnice, in je bilo predano malikovanju. Skoraj bi zatemnila tudi pravi evangelij, če ne bi Bog pravočasno posredoval.
"Zvezda, ki je padla!!! z neba" (Razodetje 9:1) bi lahko predstavljala satana, ki je bil "vržen" zaradi lastnega "repa", t.j. krivih obtožb (Razodetje 12:9,10), njen rep pa je potegnil za seboj še tretjino drugih zvezd - angelov (Razodetje 12:9). Padla zvezda je "angel brezna", Božji nasprotnik, ki je duhovni oče in kralj zmotnih religij. Ime, s katerim je tu označen, predstavlja njegov značaj, ne pa oblast: "Abadon" in "Apolion" (Uničevalec in Pogubnik), ki bi lahko, če bi mu bilo dovoljeno, prelival ne le kri malikovalcev, ampak bi najraje zastrl tudi svetlobo pravega evangelija. Nauk islama bi skoraj zakril svetlobo evangelija. Nekateri razlagajo tudi, da "zvezda" v tem poglavju predstavlja Mohameda, nekateri pa Osmana I. in ostale voditelje islama.
Vsekakor je bil islam (pomeni dobesedno "vdanost", "predajanje", "prepuščanje" Alahu) ideološki prapor, pod katerim so arabska plemena zagospodovala ljudstvom vzhodnorimskega cesarstva, severne Afrike, dela Španije... Znano je, da kasneje v arabski dobi ni bilo cesarja kot je bil Ertoghrulov naslednik Osman I. (Turek). Po njem se Turki imenujejo tudi Osmani (Otomani). Ta je postal ustanovitelj osmanskega cesarstva - voditelj (gazi) Turkov. Imel se je za omirja (samostojnega cesarja). Imel je dvor in naslednike. On je dal obliko državi in preuredil vojsko. Kasneje je Osmanov sin Orkhan I. (1326-1359) organiziral še janičarje, ki so bili znani po svoji bojevitosti. Prizadejali so strahote narodom.
Od že znanega nam leta 1299 je bil Osmanski imperij 150 let skoraj neprestano v vojni z Bizantinskim imperijem, in nazadnje ga je leta 1449 pokoril. Takrat je namreč prišel na prestol zadnji bizantinski cesar Konstantin XI. Dragases Paleolog in sicer pod pokroviteljstvom Turkov!!! Prav ta dogodek pa je glas šeste trobente, ki trobi na skorajšnji padec Bizantinskega (Vzhodnorimskega) imperija, ki je resnično padel že čez štiri leta (1453).
Že po vdoru Turkov v Morejo (tako se je takrat imenoval grški polotok Peloponez) 10. decembra 1446, ko so porušili bizantinska mesta in vasi in je bilo izgnanih 60.000 ujetnikov, je turški sultan Murat II. pokoril bizantinskega despota Moreje Dragasesa Paleologa Konstantina XI., ki se je moral zavezati, da mu bo plačeval davek, in ki je kasneje na pobudo sultana postal zadnji bizantinski cesar. Ker se je torej pokoril, so mu predlagali, da prevzame oblast v Carigradu. Po smrti Joanesa VIII. (1448) je bil z dovoljenjem turškega sultana Murata II., 6. januarja 1449 kronan v Moreji, ki je na evropski celini, marca pa je prispel v Carigrad ob Bosporu, ki deli evropsko in azijsko celino. Bizantinska Moreja je tako postala osmansko ozemlje, upravljanje nad njo pa sta si smela razdeliti Konstantinova brata Tomas in Demetrios, ki se je že večkrat poskusil s pomočjo Turkov dokopati do cesarske krone.
Po smrti turškega sultana Murata II. (feb. 1451) je oblast nasledil njegov sin Mohamed II., ki pa ga je motilo, da je bizantinska prestolnica, ki je bila sredi osmanskega ozemlja, na področju bosporske ožine ločila dežele Osmanov od njihovih evropskih posesti. Brž se je odločil z osvojitvijo Carigrada zagotoviti osmanskemu cesarstvu močno središče, s tem pa tudi povezavo z evropskim delom osvojenega ozemlja. To je dovedlo do skorajšnjega padca Carigrada in s tem bizantinskega cesarstva .
To je bilo torej 150-letno obdobje: 1299 - 1449, v katerem se je osmanski imperij bojeval, da bi si podredili Bizantinsko cesarstvo. Zmago so dosegli leta 1449, ko so postavili na bizantinski prestol podrejenega cesarja Konstantina XI. Dragasesa Paleologa. Leta 1453 so pod vodstvom Mohameda II. zavzeli celo Carigrad, kar je pomenilo dokončni padec bizantinskega (vzhodno-rimskega) cesarstva. 29. maja 1453 je Carigrad postal prestolnica turških sultanov. Preimenoval se je v Istanbul, kar prihaja iz grškega jezika: eis ten pólen (novogrška izgovorjava: is tin polin), ki pomeni "v mesto").
Na zidovih najveličastnejše krščanske katedrale Sv. Sofije je bil zlati križ na vrhu cerkve zamenjan s polmesecem, ki je daleč naokoli pričal, da je ta hiša postala turška džamija. Mohamed II., ki je podpiral razkolništvo, je dal zatem za vzhodne kristjane izvoliti novega patriarha, ki je bil velik nasprotnik papeža.
"Gorje eno je prešlo; glej še dvoje gorje potem." (Razodetje 9:12)
Glas pete trobente, ki je naznanjal prvo gorje dveh 150 letnih obdobij, je mimo. Končali smo z letom 1449, ko je prišel zadnji bizantinski cesar Konstantin XI. pod pokroviteljstvo Turkov. Ta letnica je zelo pomembna, saj jo bomo kasneje še potrebovali v izračunu preroškega časa zgodovinskih dogajanj (glej prvo stran v nadaljevanju spisa). Sledita še gorje šeste in gorje sedme trobente.
Zgodovina sprememb…
- spremenilo: Valery ()
Barakuda1 ::
Barakuda!
1
. Ali bi to moralo biti uradno? Jaz menim, da ne. Kdo, mislite, bi moral to "uradno" razglasiti?
2. Raziskovanje prerokovanj je delo mnogih ljudi, in tudi še ni končano.
3. Da, obstajajo druge razlage. Sem jih brala in primerjala med seboj.
4. Ali naj bi podala razlago, s katero se ne strinjam?
5. Kdo je zapovedal, da se SP prerokovanja ne smejo razlagati?
Nisem zadovoljen z odgovorom, žal. Poglejmo si kako arogantno razmetavaš svoj "prav" in "edino resnico"
1. Kje in kdaj so bile-a "uradno" razglašena-e zgornja-e tolmačenja prerokb za pravilna
1/od. Ali bi to moralo biti uradno? Jaz menim, da ne. Kdo, mislite, bi moral to "uradno" razglasiti?
To sicer ne, le da imamo potem en majhen problem, ki se mu reče SP. V njem med drugim tudi piše:
6 Nato mi je rekel: "Te besede so zanesljive in resnične. Gospod, Bog preroških duhov, je poslal svojega angela, da bi pokazal svojim služabnikom, kar se mora vsak čas zgoditi. 7 Glej, pridem kmalu. Blagor mu, kdor ohrani preroške besede, ki so v tej knjigi!"
Toda rekel mi je: "Nikar! Služabnik sem, kakor ti in kakor tvoji bratje, preroki, in kakor tisti, ki ohranjajo besede te knjige: Boga môli!"
Kot lahko tudi sama vidiš in prebereš (pa tudi drugi - med njimi, kar je ta hip še najbolj zoprno, tudi moja malenkost) ni nikjer govora o tem, da razlagaj po svoje ali poskušaj razumeti in potem naprej razlagaj po svoje besede te knjige. Tekst je jasen …ohranjaj besede te knjige. Bodi kot služabnica in Boga moli, ne pa po svoje razlagaj "božjih besed"
Da je temu tako, kaže tudi naslednji stavek.
Potem mi je rekel: "Ne zapečati preroških besed, ki so v tej knjigi, kajti čas je blizu.
Imava dve možni razlagi zgornjega stavka, oziroma tri
1. Tekst je takšen kot je in ga zato ne spreminja, pač pa pusti da se ohranjajo besede te knjige takšna kot je
2. Tekst, kateremo daš nek pomen in ga razglasiš da je to pravilno razumevanje (ali ohranjanje besede te knjige) je (ga) s tem zapečaten - zapečatiš.
3.Tekst, kateremo daš nek pomen in ga razglasiš da je to pravilno razumevanje (ali ohranjanje besede te knjige), pokaže pa se da je razlaga povsem zgrešena, se znajdeš še v večji stiski kako iz godlje, ki si jo je sam zakuhal.
Razlaga je napačna, on pa je besede zapečatil. Zoprno, ni kaj in to tik pred ….
12 Glej, pridem kmalu in z mano pride moje plačilo, da povrnem vsakomur po njegovem delu.
In zakaj naj se ne bi nič po svoje razlagalo? Zato ker mu angel (služabnik, tako kot bi tudi ti morala biti zadovoljna s tem, da si le služabnica) pravi
11 Kdor dela krivico, naj jo dela naprej, kdor je umazan, naj se omadežuje naprej, kdor je pravičen, naj vrši pravico naprej, in kdor je svet, naj se posvečuje naprej.
Torej. Nihče vam ni dovolil nič razlagati. Nasprotno. Ukazano vam je kot božjim služabnikom "molite Boga" in da vam tudi pod razno ne pade na pamet na kakršen koli način zapečatiti "božjih besed"
Če to velja celo za angele in preroke bo pa ja menda veljalo tudi za služabnico Rutan
(pa ne mi zdaj, da je pa to potrebno drugače razumet, ker na ta način lahko razložiš a ma prav vse kar ti tisti trenutek pade na pamet, in to točno tako kot ti tisti trenutek pride prav.
2. Kdo je podal takšno razlago prerokb in kdo jih je razglasil za pravilne
2.od. Raziskovanje prerokovanj je delo mnogih ljudi, in tudi še ni končano.
Podoben problem kot pod 1. z majhnim dodatkom. Če raziskovanja še niso končana, kako potem vemo, da so dosedanji navedki pravilni. Niste mar s tem prehitro pečatili besed te knjige (SP)
3. Ali obstoji še katera druga razlaga istih prerokb
3.od. Da, obstajajo druge razlage. Sem jih brala in primerjala med seboj.
Predpostavljam, da je vsebinsko odgovor na to vprašanje podan v odgovoru na 4. vprašanje. Če se motim, me prosim popravi.
4. Če obstoji tudi druga in drugačna razlaga istih prerokb (ali celo več razlag), katera je potem prava
4.od. Ali naj bi podala razlago, s katero se ne strinjam?
Bilo bi sicer pošteno in korektno, ampak to od tebe tako ali tako že dolgo več ne pričakujem
5. Komu je sploh dano ali dovoljeno da sme avtentično obrazložiti SP prerokbe.
5. odg. Kdo je zapovedal, da se SP prerokovanja ne smejo razlagati?
Hja, kdo neki. A naj še enkrat prepišem citate, ki sem jih že navedel.
Ampak, za vsak primer, sam še ta citat:
Če pa bi kaj odvzel od besed, ki so v tej preroški knjigi, bo Bog odvzel njegov delež pri drevesu življenja in pri svetem mestu, ki sta opisani v tej knjigi.
Zdaj lahko (glede na dosedanje izkušnje) samo upam, da se ne bomo zdaj delali malce munjene in zatrjevali, da v trenutku, ko pričnemo razlagati in tolmačiti kaj in kako je zapisano in kaj je mišljeno, ter kako je potrebno zadevo razumeti pri tem pa raziskovanja še niso končana in se lahko pokažejo celo kot povsem zgrešeno (kar sploh ne bi bilo prrvič), da "božjim besedam" samovoljno nekaj ne dodajamo.
Torej, če so to edini odgovori, ki si jih premogla na tako enostavna vprašanja, potem je možno samo dvoje
1. Ali delaš mene in ostale sodelujoče, ki ne delimo tvojega mnenja za total bedaka
(kar je čisto možno, ampak jaz ti kaj takega iskreno odpustim in te še zmer vabim na kofe, za druge pa ne vem - se kr sami z nimi zmen )2. Pojma nimaš kako odgovoriti, da se pri tem ne bi znašla v zagati kako vsaj kolikor toliko koeksistentno odgovoriti, ne da bi pri tem zanikala sama sebe ali nauk, katerega propagiraš.
Škoda, bil sem prepričan, da si sposobna kaj več in bolje.
Lep pozdrav
p.s.
A neb rajš sprejela povabila na kofe, sej ne grizem, častna
Valery ::
Barakuda:
Toda rekel mi je: "Nikar! Služabnik sem, kakor ti in kakor tvoji bratje, preroki, in kakor tisti, ki ohranjajo besede te knjige: Boga môli!"
Rutan:
To sploh ne sodi v prepoved razlaganja prerokovanj. Bralce na forumu zavajaš. V tem stavku je opozorilo angela, da človek ne sme moliti angelu, ampak samo Bogu. Apostol Janez je namreč nameraval moliti angela. Bralci, ki sledijo našim pogovorom priporočam, da se prepričajo iz SP in preberejo na tem mestu na tem mestu Razodetje 22:8,9, kje piše, da je apostol Janez padel na kolena, da bi molil angelu.
Barakuda:
Potem mi je rekel: "Ne zapečati preroških besed, ki so v tej knjigi, kajti čas je blizu.
Rutan:
O zapečatenju: Ne zapečatiti pomeni imeti Pismo odprto, razodeto vernikom, uvid v pomen, saj se zato tudi imenuje R-a-z-o-d-e-t-j-e.
Preroku Danijelu pa je Bog rekel, naj knjigo zapečati do časa konca. To pomeni, da bo knjiga odpečatena šele v zadnjih dneh, ko se bo prerokovanje zelo raziskovalo, in se bo zaradi tega spoznanje pomnožilo. Mi se nahajamo v tem času. Mnogo jih bo razumelo prerokovanja pred Jezusovim ponovnim prihodom. Zdaj je čas, da razumemo prerokovanja. Razumemo ga, ker so se že zgodili zgodovinski dogodki, ki nam dajo razumeti prerokovanja.
To o pečatenju je čisto preprosto razumeti.
Barakuda:
"Kdor dela krivico, naj jo dela naprej, kdor je umazan, naj se omadežuje naprej, kdor je pravičen, naj vrši pravico naprej, in kdor je svet, naj se posvečuje naprej."
Rutan:
Da, to je dobro opozorilo, naj ne zavračamo prerokovanja, da bi še naprej ostali nevedni glede obstoja Boga, in zaradi tega nadaljevali z grehom. Prišel bo čas, ko se bo milost umaknila od grešnih. Po izteku časa milosti se grešni ne bo mogli več popraviti. Lahko bodo le še slabši.
Pa še za konec: Razumevanje pomena pečatenja mi ni šinil v glavo sedaj, ampak sem poučena že vrsto let od tistih, ki mnoge stvari bolje razumejo od mene.
LP.
Toda rekel mi je: "Nikar! Služabnik sem, kakor ti in kakor tvoji bratje, preroki, in kakor tisti, ki ohranjajo besede te knjige: Boga môli!"
Rutan:
To sploh ne sodi v prepoved razlaganja prerokovanj. Bralce na forumu zavajaš. V tem stavku je opozorilo angela, da človek ne sme moliti angelu, ampak samo Bogu. Apostol Janez je namreč nameraval moliti angela. Bralci, ki sledijo našim pogovorom priporočam, da se prepričajo iz SP in preberejo na tem mestu na tem mestu Razodetje 22:8,9, kje piše, da je apostol Janez padel na kolena, da bi molil angelu.
Barakuda:
Potem mi je rekel: "Ne zapečati preroških besed, ki so v tej knjigi, kajti čas je blizu.
Rutan:
O zapečatenju: Ne zapečatiti pomeni imeti Pismo odprto, razodeto vernikom, uvid v pomen, saj se zato tudi imenuje R-a-z-o-d-e-t-j-e.
Preroku Danijelu pa je Bog rekel, naj knjigo zapečati do časa konca. To pomeni, da bo knjiga odpečatena šele v zadnjih dneh, ko se bo prerokovanje zelo raziskovalo, in se bo zaradi tega spoznanje pomnožilo. Mi se nahajamo v tem času. Mnogo jih bo razumelo prerokovanja pred Jezusovim ponovnim prihodom. Zdaj je čas, da razumemo prerokovanja. Razumemo ga, ker so se že zgodili zgodovinski dogodki, ki nam dajo razumeti prerokovanja.
To o pečatenju je čisto preprosto razumeti.
Barakuda:
"Kdor dela krivico, naj jo dela naprej, kdor je umazan, naj se omadežuje naprej, kdor je pravičen, naj vrši pravico naprej, in kdor je svet, naj se posvečuje naprej."
Rutan:
Da, to je dobro opozorilo, naj ne zavračamo prerokovanja, da bi še naprej ostali nevedni glede obstoja Boga, in zaradi tega nadaljevali z grehom. Prišel bo čas, ko se bo milost umaknila od grešnih. Po izteku časa milosti se grešni ne bo mogli več popraviti. Lahko bodo le še slabši.
Pa še za konec: Razumevanje pomena pečatenja mi ni šinil v glavo sedaj, ampak sem poučena že vrsto let od tistih, ki mnoge stvari bolje razumejo od mene.
LP.
Vredno ogleda ...
| Tema | Ogledi | Zadnje sporočilo | |
|---|---|---|---|
| Tema | Ogledi | Zadnje sporočilo | |
| » | Jezus je vstal od mrtvih. Kaj misliš ti? (strani: 1 2 3 4 … 32 33 34 35 )Oddelek: Loža | 63636 (21146) | Bananovec |
| » | Stara in Nova zaveza - kaj imata skupnega???Oddelek: Problemi človeštva | 6436 (5260) | Barakuda1 |
| » | Nauki in navade v RKC, njeni pripadniki in sveto pismoOddelek: Problemi človeštva | 3935 (2897) | Saladin |
| » | Napake krscanstva (strani: 1 2 )Oddelek: Problemi človeštva | 8245 (6257) | Thomas |
| » | Ubijane v verskih knjigah...Oddelek: Problemi človeštva | 2422 (2084) | Barakuda1 |