Svetopisemska prerokovanja

@Barakuda:
Prav tako se zavedam, da ti tudi kot popolni "božji" vojščakinji tudi na kraj pameti ne pade, da bi zaustavila svoj bojni pohod.
Kljub vsemu temu, pa me to ne bo zaustavilo, da se vam ne bom upiral in kazal na primeru vaših del, kako zlagana je vaša dobrota in kakšni so vaši pravi cilji in namere.
Čas ko boste, če sploh kdaj boste totalno zmagali (kar si sicer neskončno želite) in me boste lahko utišali, je še daleč.

@Rutan:
Gospod "Barakuda"!
Jaz sem že omenila, da bom odnehala preden bo debate konec. Ali bo moj odhod komu pomenil zmago ali poraz, me sploh ne skrbi; v srcu bom vendarle gojila upanje, da bo moje sodelovanje na forumu nekomu prineslo komu tolažbo, srečo in notranji mir. To je tudi zame največja sreča v življenju. To je vse, kar si želim. Če bi imela željo po tekmovanju, bi se odločila v kaki drugi panogi, in ne bi izgubljala čas ob računalniku.

@Barakuda:
Zakaj mi potem še zmeraj nisi odgovorila recimo na naslednje: Raziskovanje prerokovanj je delo mnogih ljudi, in tudi še ni končano.
Če raziskovanja še niso končana, kako potem vemo, da so dosedanji navedki pravilni.

Če zgodovina potrjuje uresničenje svetopisemskih prerokovanj, potem vemo, da so navedki pravilni. Če je kje kak zgodovinski podatek drugačen, to sploh ni moteče, ker vendarle obstajajo civilni zgodovinski podatki, s katerimi se prerokovanje sklada, kakor paše klobuk na glavi.

Toliko zaenkrat! Ali sem odgovorila na vse?

Nadaljujmo s prerokovanjem:

KONEC ČASA (Dan. 12:4) - "ČASA NE BO VEČ" (Raz. 10:6)

Naslednje poglavje je zgodovinsko in kronološko nadaljevanje 9. poglavja. Obdobje 391 let ("dan, mesec in leto") pripelje tudi do posebnega dogodka, ki se je zgodil kmalu po upadu osmanskega imperija. S tem, ko je Bog ustavil tek muslimanske "konjenice" , katere nauk je zatemnil nebo (Razodetje 9:2), je odprl pot svetlobi pravega evangelija. Število 391 let se lahko šteje tudi od dokončnega strmoglavljenja vzhodnorimskega (bizantinskega) imperija (1453). V tem primeru pripelje do leta 1844, ki predstavlja prav posebno leto, o katerem bo še govora.

Pa pojdimo po vrsti od začetka 10. poglavja!

"In videl sem drugega angela mogočnega iti doli z neba, ogrnjenega z oblakom, in mavrica na glavi njegovi, in obličje njegovo kakor sonce in nogi njegovi kakor stebra ognjena." (Razodetje 10:1)

Ta angel je Jezus Kristus. Mavrica je simbol Božje milosti.

"In imel je v roki knjižico odprto. In postavil je desno nogo na morje, levo pa na zemljo" (Razodetje 10:2)

Grška beseda "biblarídion" pomeni knjižica ali zvitek, ne pa knjiga. Jezus torej nima v roki celotno Sveto pismo, ampak ima nekaj manjšega za svoj ostanek, ki živi v času pred sedmo-zadnjo trobento. Ta ostanek, ki je izšel iz stoletij duhovne teme, še ne pozna popolne svetlobe Božje besede, ker je neko besedilo v Svetem pismu za njihov čas še zapečateno (zaprto). Potrebno je, da se odpre, kar je bilo doslej zaprto, in da se natančno prouči ob gorečih molitvah. Potrebno bo nekaj malega, da bo svetloba evangelija zasijala v popolni luči
.
Katera je ta knjižica? To je lahko samo zapečateni del knjige preroka Danijela, za katero je prerokovano, da se bo odprla v poslednjem času:

"Ti pa, Danijel, hrani na skrivnem te besede in zapečati knjigo do časa konca. Mnogi bodo to preiskovali in spoznanje se pomnoži. " (Danijel 12:4)

To je torej čas, v katerem je po mnogih stoletjih duhovne teme zažarela luč pravega evangelija in z njim prvo angelsko sporočilo svetu o začetku preiskovalne sodbe (Razodetje 14:6,7) v nebesih (Razodetje 14:6-7) ter Jezusovi duhovniški službi v nebeškem svetišču. Leto 1844 predstavlja zadnji po Svetem pismu podan preroški termin: ťčasa ne bo večŤ (Razodetje 10:6).

"In je zavpil z glasom velikim, kakor rjove lev, in ko je zavpil, so govorili sedmeri gromovi glasove svoje. " (Razodetje 10:3)

"In ko so sedmeri gromovi dogovorili, sem hotel pisati; a slišal sem glas z neba, govoreč: Zapečati, kar so govorili sedmeri gromovi, in ne piši tega. " (Razodetje 10:4)

Število sedem je število popolnosti. Gromi so vedno v zvezi z Božjo sodbo (Razodetje 4:5, 8:5, 11:19). Janezu ni dovoljeno pisati, kar je slišal. Zato tudi mi tega ne vemo.

"In angel, ki sem ga videl stoječega na morju in na zemlji, vzdigne roko proti nebu" (Razodetje 10:5)

Dvig rok proti nebu pomeni prisego. Poglejmo, na kaj se nanaša ta prisega:

"in priseže pri njem, ki živi na vekov veke, ki je ustvaril nebo in kar je na njem, in zemlja in kar je na njej, in morje in kar je v njem: Podaljšanja časa ne bo več. " (Razodetje 10:6)

Grško besedilo v gornji vrstici ne govori o "podaljšanju časa", kakor imamo napisano v naših prevodih. Besede ťpodaljšanjeŤ v tej svetopisemski vrsti v grškem Svetem pismu sploh ni. Zato je ta beseda napisana s poševnim tiskom. Govori le o nekem nepojasnjenem ťčasuŤ, ki ne bo več obstajal. Grška beseda "hronos" pomeni nek "čas", "dobo". Določni člen pred tem samostalnikom ni zapisan, saj besedilo ne namerava pojasniti, konkretno za kateri "čas" gre.. BOŽJEMU LJUDSTVU BO OB PRAVEM ČASU RAZODETO, KATERI "ČAS" JE MIŠLJEN. Razlaga o tem bo podana v eni od kasnejših svetopisemskih vrst.

"temveč v dneh glasu sedmega angela, ko bo trobil, se tudi dopolni skrivnost Božja, kakor je oznanil v blagovestju hlapcem svojim prorokom. " (Razodetje 10:7)

"Sedma trobenta" najavlja Jezusov slavni prihod. Ta trobenta ne bo zadonela v času, ki bi naj bil po Svetem pismu preroško določen, ampak takrat, ko bo po Svetem pismu zadnji preroško znan določeni čas (1844) že mimo.

Za čas Jezusovega prihoda ("parousia" = prihod, ki ga Grki razumejo v smislu svečanega prihoda slavnostne osebe, kralja ali kraljice, ki jo z vzkliki pričakuje zbrana množica na ulicah) namreč nihče ne bo vedel, kdaj bo nastopil (Matevž 24:36,42,44 itd.).

"Skrivnost Božja" (7. vrsta) je Jezus Kristus (Marko 4:11, Kološanom 1:27), ki se bo razodel v času sedme trobente.

"In glas, ki sem ga slišal z neba, je zopet govoril z menoj in rekel: Pojdi, vzemi knjižico, odprto v roki angela, stoječega na morju in na zemlji. " (Razodetje 10:8)

Janez je prejel odprto knjižico, ki vsebuje pomembno sporočilo.

"In šel sem k angelu in mu rekel, naj mi da knjižico. In mi reče: Vzemi in pojej jo! In zagrenila ti bo trebuh, a v ustih tvojih bode sladka kakor med. " (Razodetje 10:9)

Knjižica vsebuje Božjo besedo. Kakor je Ezekiel prejel zvitek knjige, da bi zaužil njeno sporočilo (Ezekiel 2:8,9), in mu "je bila v ustih sladka kakor med" (Ezekiel 3:1-3), tako je tudi Janez kot prispodoba človeškega rodu zvestih iz poslednjega časa, moral storiti isto, in tudi njemu je bila sprva sladka kakor med, a z razliko od Ezekiela mu bo zagrenila trebuh.

"In vzamem knjižico iz roke angelove in jo pojem; in bila je v ustih mojih kakor med sladka, a ko sem jo bil pojedel, mi je zagrenil trebuh. " (Razodetje 10:10)

Za Ezekiela ne piše, da bi mu knjižica zagrenila trebuh. Bila mu je samo sladka ne glede na to, da izraelski narod ni maral za njeno sporočilo. Janezu pa je kasneje zagrenila trebuh. To, kar se je dogajalo njemu, je bila predslika dogodkov poslednjega časa. Glede na to, da je knjižica predstavljala dotlej "zapečateno Danijelovo knjigo, ki jo bodo "ob koncu časa" mnogi preiskovali, in ťspoznanje se pomnoži" (Danijel 12:4), je potrebno, da si podrobneje ogledamo, kaj bo predstavljal na več mestih označen "konec časa".

Ta knjižica je vsebovala razodetje iz Danijela 8:14 o 2300 letih, ki so se izpolnila leta 1844, ki je, kakor pravi 6. vrsta v Razodetju, zadnji preroški datum. Po njem preroškega "časa ne bo več".

Tisti, ki so časovno določali čas Jezusovega prihoda po letu 1844, so seveda preračunljivo in namerno popačili prevod "časa ne bo več" z besedilom kot je to-le: "odlašanja ne bo več", kar ni pošteno, saj je njihov cilj z napačnim prevodom zavarovati trditev o “prerokovanem” začetnem letu Jezusove prisotnosti, ki krepko prekoračuje zadnji svetopisemski preroški termin 1844.
Grški samostalnik "hrónos" pomeni "čas, doba", v nobenem primeru pa ne ťodlašanjeŤ. To je neodgovorno pačenje svetopisemskih prevodov. Da bi opravičili svojo trditev, jemljejo za primer besedilo v Hebrejcih 10:37, kjer piše: " ... in ne bo se mudil (ne bo odlašal) ". To besedilo nikakor ni potrditev, da beseda ťhronosŤ pomeni "odlašanje". Zakaj ne? Zato, ker je v Hebr. 10:37 zapisan glagol ťhronísei,) ki pomeni "...bo odlašal", izhaja pa iz glagola "hronizo", ki pomeni "odlašam". V zgoraj omenjeni vrstici iz Razodetja pa gre za samostalnik ťhrónosŤ, ki nima nič skupnega z "odlašanjem".
V 2. Petrovem listu 3:9 se nahaja beseda "odlašanje", ki je v grškem jeziku "bradyteta", v isti vrsti pa je tudi glagol "odlaša", ki je v grškem jeziku "bradynei". Toliko s stališča grškega jezika. Zapomnimo si torej, da 6. vrsta govori o nekem "času", ne pa o "odlašanju". "Čas", ki ga ni več, je tudi glavna tema 10. poglavja.

Letnica 1844 je čas, do katerega se pride z 391 leti, o katerih je že bilo govora pa tudi z 2300 leti omenjenimi v Danijelu, s 1335 leti pa se pride v kakor med sladki čas (1843) temeljite priprave pred pričakovanim Jezusovim prihodom:

1. račun:

1453 = dokončni padec vzhodnorimskega (bizantinskega) cesarstva

391 = preroški čas od padca bizant. cesarstva (čas Osmanov) do vzpona prave krščanske vere

1844 = zadnji časovno določen preroški dogodek; po tem letu preroškega časa ni več: "časa ni več" (Razodetje 10:6); Začetek preiskovalne sodbe v nebeškem svetišču

1453 + 391 = 1844
Kako se ujema!

2. račun:

2300 = večerov in juter (Dan. 8:14,26) = 2300 dni / let: "dan za leto" (Ezek. 4:6)

Leta 457 pr. n. š. izide s strani perzijskega kralja Artakserksa prvo povelje, naj se gradi v Jeruzalemu (Dan. 9:25, Ezra 7:7,8,18). Artarkerks je dovolil, da lahko Judje opravijo glede potreb Jeruzalema, KARKOLI JE BOŽJA VOLJA (Ezra 7:23). Drugo povelje je bilo čez dvajset let). Ker je leto 457 pred našim štetjem, številu 2300 odštejemo teh 457 let in pridemo v leto 1843 našega štetja. Ker na prelomnici med leti pr. n. š. in po n. š. ni bilo leta nič (0), se doda še eno število, t.j. enka (1) in tako dobimo končno število 1844.

3. račun:

508 je zgodovinska prelomnica, ki za obdobje 1290 let odpre pot za vzpostavitev papeške supremacije in cerkveno-politične oblasti, ki človeštvo prisiljuje k pristopu nepravilnega bogoslužja (Dan.12:11), razlaga o tem kasneje;

Napovedanih 1335 let se glasi:

"Blagor mu, kdor bo čakal in dočakal tisoč tristo petintrideset dni" (let) (Dan. 12:12). Tu vidimo eno prijetno svetopisemsko napoved.

Ko letu 508 dodamo teh 1335 let pridemo v leto 1843, ko bo Božje ljudstvo doživelo srečne dni. To je bil čas, ko so mnogi posamezniki raznih predvsem protestantskih cerkva pričakovali drugi Jezusov prihod. To je bilo leto spreobrnitve srečnih množic, ki se je z radostjo pripravljala na drugi Jezusov prihod, ki bi naj nastopil leta 1844 :

"in vzamem knjižico iz roke angelove in jo pojem; in bila je v ustih mojih sladka kakor med, a ko sem jo bil pojedel, mi je zagrenila trebuh. " (Razodetje 10:10);
Veselo sporočilo od leta 1843 naprej:

Veselo sporočilo o Jezusovem skorajšnjem prihodu je navdušilo in spreobračalo množice. Številni raziskovalci Svetega pisma v raznih cerkvah so sklepali, da je v Dan. 8:14, kjer je govora o 2300 večerih in jutrih, mišljeno očiščenje zemlje od greha, ki so ga povezali z drugim Jezusovim prihodom v letu 1844: "In mi reče: Do dva tisoč tristo večerov in juter in svetišče bo očiščeno. " (Dan. 8:14)

Grenko razočaranje leta 1844

Toda to veselo pričakovanje se ni izpolnilo. Razočaranje, ker Jezus ni prišel, je bilo težko.
Najbolj iskreni in goreči verniki so vztrajali v skupni molitvi, da jim Bog razodene, kje so naredili napako. Njihove molitve so bile kmalu uslišane: Spoznali so, da preroški dogodek po 2300 ni očiščenje zemlje, saj svetišče ni na zemlji, ampak v nebesih. Beseda "očiščeno" pa pomeni tudi "opravičeno", kar kaže tudi opomba na dnu strani Svetega pisma.

"In mi reče: Do dva tisoč tristo večerov in juter in svetišče bo očiščeno (opravičeno). " (Danijel 8:14)

Številni raziskovalci tega prerokovanja so v prejšnjem stoletju sklepali, da gre za očiščenje zemlje, kar naj bi po njihovem sklepanju predstavljalo Jezusov prihod in konec življenja na zemlji. Spregledali so, da hebrejska beseda "sadak" v tej vrstici pomeni tudi "opravičiti", in da ni mišljeno svetišče na zemlji, ker ga tudi ni več. Mišljeno je svetišče, ki je v nebesih, kjer se je leta 1844, ki je zadnje preroško leto, pričela PREISKOVALNA SODBA (Razodetje 14:7) ki je bila objavljena svetu v prvem od treh angelskih sporočil svetu, ki imajo biti objavljena pred Jezusovim slavnim prihodom:

1. angelsko sporočilo: Razodetje 14:6-7 (ť...prišla je URA SODBE svetu...)
2. angelsko sporočilo: Razodetje 14:8 (ť... Padel, je padel Babilon...)
3. angelsko sporočilo: Razodetje 14:9-12 (ťIn drug pride za njima, tretji angel...

"Vse dokler je bilo to prerokovanje zapečateno in ta del Danijelove knjige zaprt, ljudje niso bili sposobni popolnoma razumeti o preiskovalni sodbi. Po strmoglavljenju papeške dominacije leta 1798 (o čemer je več govora v 11.,12. in 13. poglavju Razodetja, pa so ljudje začeli preučevati to prerokovanje o 2300 dneh (letih) z gorečo željo, da bi ga razumeli; tako je tudi bilo. Odkrivanje pomena vsebine tega slavnega prerokovanja je pripeljalo številne ljudi do prepričanja, da je Gospodov prihod zelo blizu, in tako je tisoče ljudi začelo oznanjati vest o skorajšnjem ponovnem prihodu Zveličarja. Veliko versko prebujenje devetnajstega stoletja je nastalo kot rezultat tega intenzivnega preučevanja. Od časa apostolov ni nič povzročilo večjega zanimanja za duhovne stvari, razen reformacije šestnajstega stoletja." (študijska teološka skripta)

V obdobje "sladkosti knjižice v ustih" sodi predzadnja izmed sedmerih cerkva, ki so opisane v prvih poglavjih Razodetja. Njeno ime je Filadelfija (grška beseda), kar pomeni ťbratska ljubezenŤ. Ta cerkev je edina izmed sedmerih cerkva, ki ni bila deležna graje, ampak samo pohvale. To je bil čas raznih protestanskih gibanj v Ameriki in Evropi od 2. polovice 18. stoletja do leta 1844, ki so oznanjali o zveličanju po milosti in o Jezusovem prihodu.
Po razočaranju leta 1844, ko se je pričela v nebesih preiskovalna sodba, pričenja obdobje zadnje cerkve, imenovane Laodiceja. Ime Laodiceja prihaja iz grških besed: laós (ljudstvo) in dike (sodba), kar pomeni: SODBA LJUDSTVU. Ta zadnja cerkev sodi v obdobje preiskovalne sodbe v nebesih. Več o tej cerkvi je zapisanega v skripti sedmerih cerkva iz Razodetja.

PO LETU 1844:

"Angel z roko dvignjeno v znamenje zaprisege je izzval presenečenje. Rekel je, da časa ne bo več. Po tem času ne bo več niti enega kronološkega prerokovanja. Ti, ki so tolmačili prerokovanje o 2300 letih, so trdili, da časa ne bo več. Brez rezerve so pričakovali, da bo Gospod prišel leta 1844 ali približno v tem času. Središčna tema njihove vesti je bil Kristusov skorajšnji prihod. Ampak vest angela iz Razodetja 10. poglavje se ni nanašala na konec fizičnega časa, temveč nasprotno, na konec preroškega časa. Leto 1844 označuje konec prerokovanja o 2300 letih. (...) V Svetem pismu ni kronološkega prerokovanja, ki bi prekoračilo leto 1844. " (Skripta za študente teološke šole)

Zanašajoč se na svoje sklepanje o prerokovanju 2300 dni je na stotine pridigarjev v Evropi, Ameriki in mnogih drugih državah napovedovalo fizični, dobesedni Kristusov prihod leta 1844 ali približno v tem času. Med temi pridigarji je bilo mnogo kongregacionalistov, metodistov, baptistov, prezbiterijancev, episkopalcev in drugih. To je bila vest, ki je direktno spodbudila srca in neposredno govorila najbolj duhovnim vernikom. Oni so hitro zaužili, "pojedli" vest. Takrat so podobno kakor nekoč Jeremija lahko rekli:

"Če so prišle besede tvoje, sem jih požiral, tvoja beseda mi je bila v radost in veselje srca. " (Jeremija 15:16 EK.)

Začetek štetja 2300 let (glej 2. račun) ima isto začetno točko, ki je zabeležena za preroški izračun "sedemdesetih tednov", "sedmih tednov in dvainšestdesetih tednov" iz 9. poglavja Danijelove knjige, in ki prerokuje o času, ko bo s krstom pomaziljen Jezus "...se pomazili Najsvetejše", Danijel 9:24) Jezus je sebe omenil kot "svetišče" (Janez 2:21).

To računanje je od iste začetne točke zato, ker predstavlja "sedemdeset tednov" prvi odsek od celotnih 2300 preroških let!!!

Začetek tega štetja sega v 7. leto Artakserksove vladavine: "...odkar izide povelje, da naj se obnovi in pozida Jeruzalem do Maziljenca, vojvode, bo sedem tednov, in dvainšestdeset tednov." (Danijel 9:25)

Odlok, da naj se stori vse, kar se bo Ezri in Judom zdelo potrebno, kar pomeni tudi graditi v Jeruzalemu, je bil izdan leta 457, ko je bilo 7. leto Artakserksove vladavine (Ezra 7:7,18).

Posvetimo še pozornost izračunu ťsedmih in dvainšestdesetih tednovŤ iz 9. poglavja:

1 teden = 7 dni. Ker je 1 dan 1 leto, je 7 dni 7 let.
7 tednov: ................................................... 7 let x 7 = 49 let

62 tednov: Če je 1 teden 7 dni, a 7 dni 7 let, je 62 tednov 7 x 62 = 434 let
Seštejmo: 49 + 434 = 483

Obdobje sedmih tednov (49let) in dvainšestdesetih tednov (434) let, kar skupaj znese, kakor smo prej računali, da vsoto 483 let. Od leta 457, ko je bilo izdano povelje glede gradnje v Jeruzalemu, do Jezusovega krsta je poteklo 483 let. Kdaj se je potem Jezus krstil?

483 – 457 = 26

Ker ob prelomnici izpred našega štetja in po našem štetju ni leta 0 (nič), se številu 26 doda manjkajoča številka, tako da dobimo leto 27 ! ! ! To je leto, v katerem se je Jezus krstil. (za preverjanje glej ekumensko Sveto pismo na strani 1343!)

Obstajajo tudi raziskovalci Svetega pisma, ki so seveda zmedeni glede leta, v katerem se je Jezus krstil, ko to primerjajo s časom Tiberijeve vladavine. V Svetem pismu namreč piše:

"Petnajstega leta vlade cesarja Tiberija..." (Lukež 3:1) Tiberij je namreč zavladal poleti!!! leta 14 po. n. š. (njegov oče je umrl 19. avgusta), Jezus pa se je krstil v jeseni!!! leta 27, ko se je po takratnem judovskem koledarju že pričelo novo, to je bilo torej 15. leto. Jesenski čas leta 27 popolnoma ustreza 15. letu Tiberijeve vladavine

Od leta 457 se šteje tudi čas, ko je Jezus umrl zaradi naših grehov: "In trdno zavezo sklene z mnogimi za en teden in sredi tedna stori, da neha klalna in jedilna daritev. " (Danijel 9:27)
"En teden" pomeni 7 let (dan za leto), ki se nanaša na čas od začetka Jezusovega javnega delovanja (27) do začetka splošnega preganjanja kristjanov, ki se je začelo s Štefanovim kamenjanjem (34).

"Sredi tedna" je sredina sedmih dni (let), kar pomeni 3 in pol dni, oziroma 3 + 1/2 let!!! Nanaša se na čas Jezusove smrti spomladi leta 31, zaradi katere je bila obredna postava (klalna in jedilna daritev, ki je simbolizirala Jezusovo smrt) ukinjena (Danijel 9:26, 27).

3 leta in pol + križanje (31) +3 leta in pol
27jeseni..28..29..30..31spomladi..32..33.jeseni
sredina tedna

"E n t e d e n" = 7 dni (7 let)

Leto 34 označuje Štefanovo kamenjanje, ko je judovstvo začelo preganjati kristjane.

Omenili smo, da kakor od leta 457 pr. n. š. dalje štejemo prvi odsek "sedemdeset tednov" iz Danijela 9: 24-27, tako štejemo od tega časa dalje tudi celotno dobo 2300 let (Danijel 8:14), ki nas pripelje v leto 1844. Kaj se je takrat zgodilo? To je bil čas, ko je Božje ljudstvo obračalo pozornost na besedilo v Dan. 8:14, ga pravilno izračunalo, ni pa razumelo za kakšen dogodek gre. In prav o tem problemu bomo govorili ob razlagi Razodetja 10:9.10.

Ko se sladko pričakovanje Jezusovega prihoda v naslednjem letu 1844 ni uresničilo, je prišlo do grenkega razočaranja. Ko je nastopilo to razočaranje, so iskreni verniki iz vsega srca molili, da bi jim Bog razodel besedilo, ki ga niso v celoti razumeli. Bog je uslišal njihove goreče molitve in razodel dogodek, ki je bil prerokovan za leto 1844. Vzpodbudil jih je, naj še naprej oznanjajo preroške resnice:

"In mi reče: Zopet moraš prorokovati o ljudstvih in narodih in jezikih in kraljih mnogih. " (Razodetje 10:11)

Takoj po grenkem razočaranju je Bog iz srede tistih, ki so to doživeli, iz cerkve metodistov poklical iz vsega srca Bogu predano 17-letno dekle Ellen z mladostnim priimkom Harmon (kasneje White) in ji razodel več tega, česar verniki še niso razumeli. Kmalu je bil odkrit tudi pravi pomen svetopisemskega besedila o "2300 večerih in jutrih". Stavek "Zopet moraš prerokovati" se ne nanaša na nova prerokovanja, ampak tista, ki so že bila prerokovana v Svetem pismu, da bi se obelodanilo, kar se dotlej ob branju Svetega pisma ni razumelo. "Prerokovati" se nanaša v tem primeru na neko manjšo luč, ki razodeva razlago tega, kar napoveduje Sveto pismo. Pričakovanje Jezusa leta 1844 so nekateri pripisali krščanski adventistični cerkvi. Toda Miller, ki je najavil drugi Jezusov prihod, ni bil član te cerkve, ker takrat ta cerkev še ni bila organizirana. Tudi se ni pridružil tej cerkvi. Jezusov drugi prihod so pričakovali posamezniki, torej verniki različnih cerkva.

Nadaljevanje svetopisemskih prerokovanj:

Razodetje 11. poglavje

"In dan mi je bil trst, podoben palici, in mi je bilo rečeno: Vstani in izmeri svetišče Božje in oltar in tiste, ki molijo v njem." (Razodetje 11:1)

Po bridkem razočaranju angel obrača Janezovo pozornost na nebeško svetišče, kar je bila predslika časa, ko bo Bog takoj po omenjenem razočaranju Božjemu ljudstvu obrnil pozornost na dogajanje v nebeškem svetišču. To se je tudi zgodilo. Iskreni verniki so prav takrat spoznali, da prerokovanje o 2300 letih meri na začetek preiskovalne sodbe v nebeškem svetišču (Danijel 8:14).

Razen merjenja nebeškega svetišča je v tej vrstici omenjeno tudi merjenje tistih, katerih molitve prihajajo v nebeško svetišče. Merjenje se je začelo v času preiskovalne sodbe od leta 1844 dalje. Meri se vera, zvestoba in ljubezen in vsa naša dela.

"A dvor, ki je zunaj svetišča, vrzi ven in ga ne meri; ker je bil dan poganom in bodo teptali sveto mesto dvainđtirideset mesecev." (Razodetje 11:2)

V nebeškem svetišču se iz knjig odstranijo imena brezbožnih. Vrženi so ven. Teptanje svetega mesta pa se nanaša na strađno preganjanje svetih s strani kraljestva, ki je imelo svetovno prevlado 42 mesecev. Kolikšno obdobje predstavlja v Svetem pismu preroški čas 42 mesecev, bo povedal naslednji račun:

1 mesec = 30 dni, kar je preroških 30 let (dan za leto).

42 mesecev je: 30 let x 42 = 1260 let

Katera sila je imela 1260-letno svetovno prevlado in je preganjala ter morila svete? Odgovor najdemo v knjigi Danijela 7:25, kjer piđe:

"In govoril bo besede zoper Najvišjega, in zatiral svetnike Najvišjega, in namerjal bo spremeniti čase in postavo, in bodo dani v roko njegovo ČAS, DVA ČASA IN POL ČASA."

Preden bo razloženo, kateri zemeljski sili bo dana 1260-letna prevlada, ugotovimo tudi, kolikšna je doba "časa, dva časa in pol časa, ki je omenjena v gornji vrstici. "Čas, dva časa in pol časa" označuje isto obdobje kakor "42 mesecev". Torej gre za isto stvar. To ugotovimo z računom:

1 čas = 1 leto; 1 leto = 360 dni; ker je 1 dan 1 leto, je 360 dni 360 let

2 časa = 2 leti; 2 leti = 720 dni; ker sta 2 leti 720 dni, je 720 dni 720 let

˝ časa = ˝ leta; ˝ leta je 180 dni; ker je ˝ leta 180 dni, je 180 dni 180 let

Sedaj seđtejemo ta leta:
360 + 720 + 180 = 1260 let

Račun torej tudi tokrat pokaže število 1260. Kaj bo pokazalo teh 1260 let, o katerih govorita prerok Danijel in apostol Janez? Pridimo postopoma do odgovora!

Avtoriteta, ki bo "nameravala spremeniti čase" (SVETOPISEMSKI SOBOTNI POČITEK PRESTAVI NA NEDELJO) "in postavo" (BOŽJE ZAPOVEDI), ki je omenjena v gornji svetopisemski vrsti, je zrasla iz moči Rima. 7. marca leta 321 je rimski cesar Konstantin I. razglasil za kristjane zakon o posvečevanju nedelje, dneva Sonca (Sonntag, Sunday). S spojitvijo Cerkve z državo so poganski templji s podobami kmalu postali prostor za bogoslužja kristjanov. Ko se je Konstantin I. preselil na vzhod v Konstantinopol, ki se je kasneje imenoval Carigrad in Istanbul, JE ZAGOTOVIL RIMSKEMU ĐKOFU OBLAST V ZAHODNORIMSKEM CESARSTVU. Prav tu, v Rimu, je v svojih povojih začel kliti v Svetem pismu napovedan "mali rog" rimskega imperija (papeštvo), ki se je lahko okrepil, pa tudi odebelil šele leta 538, ko so bili pred njim izdrti trije izmed desetih "rogov" (Danijel 7:20). Rogovi pomenijo moč, silo. Ta letnica je pomembna v izračunu prerođkega časa.

"Deset rogov" predstavlja deset sil, oziroma deset držav, oblasti, ki so vladale na ozemlju rimskega cesarstva:

1. Vzhodni Goti (v Avstriji, Madžarski in področju bivše Jugoslavije)
2. Zahodni Goti (v južni Franciji in Đpaniji)
3. Suevi (na Portugalskem)
4. Franki (v sev. Franciji in Belgiji)
5. Alemani (v južni Nemčiji)
6. Burgundi (v vzh. Franciji in zahodni Švici)
7. Langobardi (v Bavarski in Avstriji)
8. Vandali (v severni Afriki)
9. Heruli (v Italiji)
10. Anglosasi (v Angliji)

TRIJE ROGOVI:

1. Leta 493 je bil izdrt "rog" (moč) Herulov;
2. Leta 534 je bil izdrt "rog" (moč) Vandalov
3. Leta 538 pa so z umikom v Ravenno prenehali biti nevarnost za Rim (in s tem za papeštvo, ki je kot "mali rog" zrasel iz moči Rima) Vzhodni Goti, ki so "tretji rog". Ta letnica nam je pomembna za izračun svetopisemskega preroškega časa.
Leta 537 je kralj Vzhodnih Gotov z velikansko vojsko zaman poskušal zopet zavzeti Rim. Po letu dni obleganja (538) Rim še vedno ni bil zavzet s strani Vitigesove vojske. Spomladi tega leta pa je prihod druge rimske vojske v Italijo prisilil Vzhodne Gote, da so prenehali z obleganjem Rima in se pomaknili v Ravenno. TI SO CELO SAMI ZAPROSILI ZA PREMIRJE. Tako je izgubil svojo mogočnost in bil ponižan đe zadnji od treh rogov, ki so ogrožali Rim. Vzhodni Goti so obstajali đe nekaj časa, vendar od tega leta niso več bili nevarni za papeštvo. Papeštvo je sedaj, ko je bila stara prestolnica obvarovana in ohranjena zanj, doseglo svoj cilj, Justinijan pa se je prav tako veselil zmage, v kateri je videl priložnost, ki bi mu naj bila v pomoč pri uresničitvi ideje o obnovitvi rimskega imperija.

Za razliko od ostalih rogov, ki so arijski narodi v Rimskem imperiju, je MALI ROG po svojem značaju drugačen od ostalih, saj je to VERSKO-POLITIČNA sila, ki zraste med sedmerimi, ko so pred njim izdrti trije od desetih, ki so zgoraj imenovani. To je "žena" (Cerkev), oblečena v bager in škrlat (bogata Cerkev), ki v simboličnem jeziku sedi na "zveri z desetimi rogovi" (Razodetje, 17. poglavje), ki jo predstavlja Rim. Zveri v Svetem pismu pomenijo kraljestva. To razberemo iz Danijelovih prerokovanj v 7. in 8. poglavju (razlago preroka Danijela bo verjetno opisal "free).
Leto 538, ki je omenjeno zgoraj v 3. točki, predstavlja z izdrtjem zadnjega od treh rogov ZAČETEK POLITIČNO-CERKVENEGA KRALJESTVA. Pomeni začetek papeške dominacije, ki mu jo je omogočil z uspešnim vojskovanjem pod vodstvom Berlioza in že s prej izdanimi odloki cesar vzhodno-rimskega imperija - Justinijan (o tem natančneje na koncu tega zapisa). Tako se je pričel ta v začetku mali rog debeliti (Danijel 7:20) in preganjati svete. "Debeliti" lahko razumemo kot bogateti. Debelost je v mnogih ljudstvih simbol bogastva. Natančno po 1260 prerokovanih letih svetovne prevlade in 1290 prerokovanih letih (Danijel 12:11) podpore s strani Francije je bila papeškemu Rimu zadana težka rana, o kateri govori Razodetje 13:3. Mimogrede, kaj se je takrat zgodilo s papeško nadoblastjo? Leta 1798 je Napoleon oklical Rim kot republiko. Ker se je papež Pij VI. branil zapustiti Rim, ga je Napoleonov general Berthier odpeljal v izgnanstvo (Metod Benedik, "Papeži od Petra do Janeza Pavla II.", stran 235, izdala Mohorjeva družba Celje 1989), kjer je naslednje leto umrl. ČEPRAV JE BILO PAPEĐTVO ČEZ DVE LETI ZOPET VZPOSTAVLJENO, POSLEJ NI IMELO VEČ TISTE AVTORITETE NAD SVETOM, KAKOR V 1260-LETNEM OBDOBJU. Sveto pismo pa govori, da si bo opomoglo in za kratek čas zopet dobilo to oblast (Razodetje 13:3-10) pred drugim Jezusovim prihodom. Kakor so se v preteklosti izpolnila prerokovanja, tako se bodo tudi v prihodnosti. Ta čas je pred vrati.

"In dal bom dvema pričama svojima, da bosta prorokovala tisoč dvesto šestdeset dni, oblečena v raševnika." (Razodetje 11:3)

V prejšnji vrsti je omenjeno 42 mesecev. V tej vrsti pa je govora o 1260 dneh, kar je, kot smo že izračunali, isto: 1260 let.
Obstaja đe eno prerokovanje, ki o 1290 in 1335 letih. Nanađa se na isti čas in dogodek ter poudarja sladkobo in blagor. Danijelu je bilo namreč povedano:

"In od časa, ko bo odpravljena neprestana daritev in se postavi gnusoba, ki povzroča opustošenje, bo tisoč dvesto in devetdeset dni (1290 let). Blagor mu, kdor bo čakal in dosegel tisoč tristo in petintrideset dni (1335 let)." (Danijel 12:11,12)

Neprestana daritev pomeni, da Jezusova enkratna daritev velja za vselej, in JE NI POTREBNO PONAVLJATI (Hebr. 9:28), toda cerkev je prevzela dogmo o ponavljanju Jezusove žrtve skozi TRANSSUBSTANCIACIJO (kruh in vino naj bi se dobesedno spremenila v Jezusa), kar se ne ujema s svetopisemskim naukom. Kruh in vino sta le simbol Jezusovega telesa in krvi.

V zgornji svetopisemski vrsti sta dva prerođka obdobja: 1290 let in 1335 let, ki imata oba začetni časovni točki v istem letu, t.j. v letu 508.

Pojasnimo najprej trajanje in dogajanje preroškega časa 1290. let, đele potem pa 1335 let:

Obdobje 1290. let ima svoj začetek v letu 508 n. đ. Kaj se je takrat pomembnega zgodilo na cerkvenem področju? Tega leta je prišlo do preobrata, ki je pričel pripravljati pot PAPEŠKEMU VPLIVU V ARIJANSKIH DRŽAVAH nekdanjega rimskega imperija, in sicer v frankovski državi. Frankovska drţava je bila prva ARIJSKA država izpod oblasti rimskega imperatorja, katere kralj je s krstom prestopil v rimskokatoliško vero. To je bil kralj Klodvik (Clovis). Krstil se je leta 486. Drugi kralji so bili arijanci in pogani. Ta je bil prvi rimskokatoliški kralj. Njemu je kot ustanovitelju frankovske države v samem začetku 6. stoletja po uspešnih vojnah z arijanskimi Burgundi in Vizigoti (zah. Goti) uspelo razširiti svojo oblast nad celo Galijo, t.j. Francijo. To mu je uspelo kot posebnemu prijatelju in zavezniku rimskega škofa. S POMOČJO TEGA VLADARJA PA JE PAPEŢU USPELO KASNEJE ODPRAVITI PRAVO BOGOSLUŽJE VERNIH Z VELIKIM NASILJEM IN PRELIVANJEM KRVI MNOGIH ZVESTIH PRIČ. Klodvik je bil takrat edini katoliški vladar na zahodu. Čeprav je imel ta vladar krvave roke celo v svoji rodbini, mu je po njegovi dozdevni spreobrnitvi in krstu leta 496 Cerkev dala ime "najstarejši sin cerkve" in "prvi krščanski kralj". Bil je zaščitnik rimskega papeža. Na njegov ukaz je bilo masovno krđčeno ogromno ljudstva, ki so sprejeli bogoslužje, ki ga Sveto pismo ne odobrava.

Klodvikova zmaga leta 507 nad Vizigoti in Burgundi je imela neznanski vpliv nad prihodnostjo Galije in Germanije, vzporedno s tem pa nad zatonom arianizma in vzponom katolicizma. Leta 508 je vzhodno-gotski kralj Teodorik nastopil proti Klodviku, uspelo mu je doseči eno zmago, vendar je za tem odstopil od svoje odločitve in nepričakovano sklenil mir z njim, s tem pa je bil odpor arijanskih sil zaključen. Tako je tega pomembnega leta prenehal ZDRUŽENI ODPOR arijanskih držav proti razvoju katolicizma.

Klodvikove vojne so imele versko ozadje. Vzhodnorimski cesar Anastazij je kot zađčitnik papeđtva te vojne zmage, ki so odprle pot katolicizmu, nagradil tako, da je kmalu po teh dogodkih leta 508 Klodviku podelil titulo in dostojanstvo rimskega patricija in konzula, krono in razna darila (v tistem času so rimski đkofje prišli do ideje, da bi postali vodje Cerkve v zahodno-rimskem cesarstvu, da se preimenujejo v papeže /izpeljanka iz besede "oče"/, in da bi imeli nad zahodno Cerkvijo takđno oblast, kakršno imajo kralji nad državo). Frankovska država (Francija) je postala zaščitnica papeštva za nadaljnjih 1290 let, leta 1798 pa je bila ta zaščitniška pomoč dokončno ustavljena.

V francoski revoluciji leta 1789 so bili raztrgani mnogi okovi srednjega temnega veka in papeđtva. Leta 1798 pa je Napoleonov general Berthier vkorakal v Rim, ga proglasil za republiko, ujel papeža Pija VI. in ga odpeljal v izgnanstvo. Čeprav je bilo papeštvo čez dve leti zopet vzpostavljeno, ni imelo več politično-cerkvene oblasti. Prenehalo je preganjanje cerkve, ljudje so svobodno preiskovali Božjo besedo in jo oznanjali. 1290 let je torej trajal čas od frankovske podpore papeštvu do smrtnega udarca, ki ga je le-temu prizadejala leta 1798. Toda rana se bo kasneje po napovedi Svetega pisma zacelila.

Račun: 508 + 1290 = 1798

O preroškem letu 1798 bo še govora. Tudi o letu 1789, t.j. času francoske revolucije.

V Dan. 12:12 pa ni govora samo o preroškem obdobju 1290 let, temveč tudi o obdobju 1335 let. Tudi to leto se računa z začetkom od leta 508, pripelje pa v čas tik pred zadnjim preroško določenim letom 1844, o katerem smo že videli, da je nastal po računanju časa o 2300 večerih in jutrih iz Danijela 8:14, ki pomenijo 2300 let.

V letu od 1843 - 1844 se je namreč v veliki moči po vsem svetu širila vest o Jezusovem prihodu, ki je povzročila takđno duhovno prebujenje, kakršnega ni bilo od apostolskih časov. Verniki raznih cerkva so dosledno preiskovali svoja srca, da bi bili pripravljeni za dan zveličanja. V pričakovanju skorajđnjega Jezusovega prihoda so goreče oznanjali Božjo ljubezen razodeto v Jezusu Kristusu. Opustili so posvetne navade, katerim so prej do neke mere popuščali. Odpovedali so se najmanjđi nepotrebni razsipnosti, poravnali spore, dolgove, in uredili v svojem življenju mnogo tega, kar je bilo potrebno, da bi bili povsem pripravljeni za dan slave Gospoda Jezusa Kristusa. Njihova srca so bila napolnjena z veseljem in ljubeznijo. Zato je Bog namenil blagor njim, ki dočakajo to čudovito leto množičnega spreobračanja k Bogu.

Račun: 508 + 1335 = 1843

"Dve priči" sta Stara in Nova zaveza. Ti sta najbolj verodostojni priči o Bogu, in prav zaradi tega močno osovraženi. Zaradi preganjanja s strani papeškega Rima ti dve priči oznanjujeta v "raševniku", ki je simbol žalosti. To je žalosten čas, ko mora žena, Jezusova nevesta (Jezusova cerkev) zaradi preganjanja s strani Cerkve bežati na skrivno:

"In žena je bežala v puščavo, kjer ima kraj pripravljen od Boga, da jo tam žive dni tisoč dvesto šestdeset." (Razodetje 12:6)

"In dali so ženi dve peruti orla velikega, da poleti v puščavo, kjer se živi čas, dva časa in pol časa, daleč od obličja kače." (Razodetje 12:14)

V obeh besedilih je govora o žalostnih 1260 letih, ko je bila beseda iz Svetega pisma oznanjana v težkih in žalostnih razmerah. Pogosto je bilo potrebno pričevati naskrivaj (puščava), bil je tudi množičen beg v Ameriko ("a pomagala je ženi zemlja" - takrat redko naseljeno področje - Razodetje 12:16) pred oblastjo dominantne Cerkve. Milijoni kristjanov na tleh starega kontinenta pa so zaradi zvestobe tej Božji besedi izgubili življenja.

"To sta oljki dve in svečnika dva, stoječa pred Gospodom zemlje." (Razodetje 11:4)

Ti dve priči se izenačujeta z dvema oljkama in dvema svečnikoma. Nekateri ju poskuđajo predstaviti kot določeni osebnosti, ampak pomen je drugačen. Kakor v Zahariji 4:11-14 predstavljata dve oljki BOŽJO BESEDO, a Božja beseda je LUČ, tako je tudi v Razodetju pomen isti. Govora je o Stari in Novi zavezi, ki pričujeta in svetita v moči Svetega Duha.

Dve oljki in dva svečnika sta torej:
1. Stara zaveza
2. Nova zaveza

To je beseda Svetega pisma.

1. Oljka je Duh Boţje besede (Duh Stare in Nove zaveze)
2. Svečnika sta Luč Božje besede (Luč Stare in Nove zaveze)

"In če jima hoče kdo storiti kaj žalega, izide jima ogenj iz ust in požre njune sovražnike; in če jima bo hotel kdo kaj žalega storiti, mora enako biti umorjen." (Razodetje 11:5

"Ta imata oblast, nebo zapreti, da ne dežuje v dneh njunega prerokovanja; in oblast imata nad vodami, spremeniti jih v kri in udariti zemljo z vsako šibo, kolikokrat koli bosta hotela." (Razodetje 11:6)

Nobena zemeljska moč nima oblasti povzročiti kaj takega. Sveto pismo na mnogih mestih dokazuje, da je prav Božja beseda označena kot ta, ki ima neomejeno moč, oblast in zanesljivost, da uresniči napovedano in pravično poplača krivična dela:

1. Z ognjem uniči Božje upornike (5. Mojzesova knjiga 4:24);
2. V Elijevem času se je uresničila Božja napoved, da tri leta in pol ne bo deževalo (1. Kralj. knjiga 17:1);
3. V Mojzesovem času so se vode v Egiptu na Božjo besedo spremenile v kri (2. Mojzesova knjiga 7:19,20);

ZAME NAJZANIMIVEJŠE SVETOPISEMSKO PREROKOVANJE

SVETO PISMO OB ROJSTVU MODERNEGA ATEIZMA ter obdobju revolucij v Evropi

Sveto pismo nadaljuje prerokovati o dogodkih, ki so spreminjala tok zgodovine krščanstva

Reformacija je dala človeštvu Sveto pismo. V nekaterih državah so ga sprejeli bolj, v drugih manj. Ponekod je papeštvu uspelo preprečiti vstop Svetega pisma, in narod je ostal v temi, s čimer so se uresničile besede: "Sodba je pa to, da je luč prišla na svet, ali ljudje so bolj ljubili temo nego luč." (Janez 3:19)Tudi v Franciji, ki je bila najstarejša hči Cerkve, se je dolga stoletja vodil boj proti Svetemu pismu. Ta boj teme je dosegel svoj vrhunec v času francoske revolucije, ko je za tri leta in pol premagal luč Božje besede. Prišlo je do strašnega prevrata, ker je ta država prišla do spoznanja, kam so jo pripeljale posledice papeške politike. Srd francoske revolucije je bil naperjen tako proti vladi kakor Cerkvi, ki sta bili krivi za stanje, kakršno je nastopilo pred francosko revolucijo. Posledice cerkvene politike so bile, da so ljudje smrtno zasovražili Boga. To sovraštvo so še kako izrazili v francoski revoluciji.

"In kadar dokončata pričevanje svoje, napravi zver, ki prihaja gori iz brezna, vojsko z njima in ju zmaga in umori ." (Razodetje 11:7)

Prav tu je beseda o "zveri", ki se nanaša na prvo francosko revolucijo (1789 - 1801). Ta je postala pijana krvi. To je sila, ki je zaradi razočaranj s strani Cerkve hotela uničiti tudi Sveto pismo (dve priči). Zaradi duhovne teme "brezna", v katerem je predolgo živela, ni bila takoj sposobna videti veliko razliko med duhom Cerkve in duhom Svetega pisma. Rimska politika si je prizadevala obdržati Sveto pismo zapečateno v neznanem (latinskem) jeziku in skrito pred ljudstvom, pri čemer se je izgovarjala, da tako zahteva spoštovanje do Svetega pisma. Treba je še poudariti, da je bila rimo-katoliška vera edina, ki so jo v Franciji v splošnem poznali, in ta upor je zaradi določenih zgodovini znanih vzrokov, deloma pa tudi zaradi neznanja, bil naperjen prej proti karikaturi kot pa proti pravi veri. Zato je bila, kakor pravi nadaljnje besedilo Svetega pisma, tri leta in pol sovražna do Božje besede. To napako je Francija kasneje popravila. Leta 1798 pa je papeštvu zadala težko rano, ko je Rim razglasila za republiko in je Napoleonov general Berthier odstavil papeža Pija VI. in ga odpeljal v izgnanstvo, kjer je umrl. Čeprav je Napoleon kasneje popravil odnose, ta oblast kasneje ni imela nikoli več takšne moči, kakršno jo je imela dotlej. Sveto pismo pravi, da ji je bila zadana smrtna rana, ki pa bo po nekem obdobju ozdravela in vsa zemlja se bo čudila temu. (Razodetje 13:3).

Začetek francoske revolucije je bil 14. 7. 1789 z napadom na Bastiljo, ki je bila simbol monarhističnega zatiranja.
Poleti leta 1789 je bila sklicana narodna ustavodajna skupščina. Francoska "narodna skupščina", ki je nastala iz skupščine treh stanov je sprejela vrsto pomembnih odlokov, ki so odpravili aristokratski monopol nad državnimi službami, dajatvami Cerkvi, davčno izžemanje in predvsem celotno fevdalno ureditev. Izšla je tudi "Deklaracija o pravicah človeka in državljana" kot uvod v skorajšnjo novo ustavo. S tem je bil porušen stari režim.

Že v prvih dneh revolucije je prišla na svetlo stranka jakobincev, ki so se pod vodstvom Jeana Paula Marata, Georga Jacques Dantona in Maximiliana Robespierra zbirali v samostanu sv. Jakoba v Parizu. Borili so se za svobodo in pravice ljudske množice, a so za dosego tega šli tudi preko trupel nedolžnih.

Kralj Ludvik XVI. je 2. junija 1791, ko so se stvari vse bolj zaostrovale, skušal s svojo družino pobegniti iz države, vendar so ga ujeli. Kasneje so ga tudi zaprli. Ko so odkrili njegove zasebne spise, iz katerih se je dalo razbrati, da je bil nasprotnik revolucije, so ga privedli pred sodišče in ga oktobra 1793 obglavili. Od časa njegove usmrtitve je bila Francija brez vlade, dokler po dveh letih (leta 1795) ni prišel na oblast Napoleon Bonaparte.

Jakobinci so leta 1793 odpravili ustavo. Poleg kraljeve avtokracije sta bili odpravljeni tudi krščanska vera in kronologija. Do sredine leta 1794 je bila Francija prava klavnica. Kdorkoli se je kako izdal, da ima mnenje, ki ni bilo v soglasju z revolucionarji, je bil kandidat za usmrtitev. Nihče ni mogel nikomur več zaupati. Množice so bile žejne krvi. Še posebno sovražno so bili jakobinci naperjeni proti vsemu, kar je bilo verskega značaja. 10. 11. 1793 so opravili umazano norčijo, ko so v zlati kočiji ob spremstvu procesije prepeljali v notranjost notredamske katedrale neko razuzdano žensko, v tančico zavito baletno plesalko, in jo postavili na glavni oltar kot "boginjo razuma", da bi tam zasedla Božji prostor. Vsi tam navzoči so se ji poklonili. Takšne neumestnosti so se kasneje ponavljale tudi drugod po Franciji.

26.11.1793 je skupščina izdala odlok o prepovedi Svetega pisma. Organizirali so javni sežig Svetih pisem in drugih verskih knjig. Ta so se zatem zbirala in javno sežigala na ulicah Pariza in na drugih javnih mestih, s čimer se je uresničilo prerokovanje o smrti Božje besede na ulicah nemoralnega mesta. Člani društva ljudskega muzeja so po enem od teh sežigov na vrhu palic prinesli še kadeče se ostanke knjig v skupščino in predsednik je dejal: "V velikem ognju so trpeli za vse neumnosti, h katerim so napeljali človeški rod". Božja beseda v Franciji je bila za določen čas ubita, nemorala pa povišana, podobno kakor je bilo ubito Božje Jezusovo srce v razjarjenem Jeruzalemu, razbojnik Baraba pa izpuščen. Splošni vzklik francoskih brezbožnikov je bil: "Zdrobimo Reveža!" Te besede so veljale za Gospoda. O tem govori naslednja svetopisemska vrsta:

"In trupli njuni bosta ležali na ulicah mesta velikega, ki se imenuje duhovno Sodoma in Egipt, kjer je bil tudi njiju Gospod križan." (Razodetje 11:8)

"In gledali bodo nekateri iz ljudstev in rodov in jezikov in narodov trupli njuni tri dni in pol, in trupel njunih ne bodo pustili dejati v grobe." (Razodetje 11:9)

"Sodoma" in "Egipt" sta simbolična izraza pokvarjenosti in razuzdanosti, ki je prevladala v Franciji ob koncu prerokovanih 1260 let. Mesto Sodoma je bilo znano po nemorali (1. Mojzesova knjiga 19:5-7, Jeremija 16: 49,50). Francija je bila v tistem času duhovni Egipt, ker je govorila kakor nekoč faraon: "Kdo je Gospod, da poslušam njegov glas... ne poznam Gospoda." (2. Mojzesova knjiga 5:2) Skoraj enake besede je izgovoril eden od francoskih duhovnikov novega reda: "Bog, če obstajaš, maščuj svoje užaljeno ime. Jaz te zametujem, ti pa molčiš. Ne upaš si pustiti glasu svojega groma. Kdo bo po vse tem še veroval v tvoj obstoj? Ne poznam Gospoda!"

Tako je Francija zavrgla Boga, Sveto pismo in krščanstvo. Racionalizem (nazor, da samo po poti razumskega spoznavanja pridemo do pravilne podobe sveta), posebni produkt francoske revolucije, je poskušal uničiti vero in Sveto pismo. Božje zapovedi niso imele nobene veljave. Merilo morale je bilo zatrto. V Franciji je bilo priznano izvenzakonsko življenje. Bogoslužja in krščanski obredi so bili prepovedani. Razdelitev časa na sedemdnevni teden kakor je to določil ob stvarjenju Bog, se je ukinila in je bil vzpostavljen desetdnevni teden, s tem da je bil deseti dan določen za zabavo. Francija je uvedla nov koledar.

"In prebivalci na zemlji se bodo veselili nad njima in se radovali, in dari si bodo pošiljali med seboj, ker sta ta dva proroka mučila prebivalce na zemlji." (Razodetje 11:10)

Veselje nad tem, da je bila Božja beseda poteptana, se je razodevalo v objestnem obnašanju množic. Javni posmeh, norčevanje iz vere, veseljačenje, pijanost in vse mogoče norčije so napolnili pariške ulice, a vse to se je kakor kužna bolezen razširilo po vsej državi. Bilo je, kakor da je popustila razpoka na jezu in je sila vode opravila rušilno razdejanje, ki ga ni bilo več mogoče zaustaviti.

Sveto pismo kot sporočilo človeštvu je pritiskalo na vest brezbožnih, zaradi česar so hoteli ubežati pred resnico, s tem da so hoteli z uničenjem odpraviti vabilo Svetega pisma k spokoritvi. Dve priči sta bili premagani in izpostavljeni na ogled množici. Množice so šle mimo francoske skupščine in na najbolj krut način oponašale in se posmehovale iz vsega, kar je bilo versko in cerkveno. Svet je bil zgrožen nad tem, kaj se je tam dogajalo.

Gesla kot je "uničimo prekletstvo", misleč na Kristusa, so šla skozi ulice, na katerih je tekla kri. Ti, katerih vest ni mogla prenesti pričevanja "dveh prič", so se veselili, plesali po ulicah in čestitali drug drugemu. Vse to je bilo prerokovano v Svetem pismu, da se bo zgodilo. Ta radost pa vendarle ni mogla trajati vedno. Popuščanje nemorali je povzročilo toliko škode francoski družbi, da je ta spoznala, da je naredila napako.

Prerokovano je bilo, da bosta priči ubiti "tri dni in pol", kar v preroškem smislu pomeni "tri leta in pol": ČAS PREPOVEDI SVETEGA PISMA JE TRAJAL od 26. novembra 1793, ko je v Parizu izšel odlok o prepovedi vere, in je trajal do 17. junija 1797, ko je francoska skupščina ta odlok ukinila. Tako je ta dekret zares bil v veljavi "tri leta in pol", kakor je napovedovalo Sveto pismo:

"In po TREH DNEH IN POL je prišel življenja duh iz Boga vanju in sta stopila na noge, in strah velik je prešel tiste, ki so ju gledali ." (Razodetje 11:11)

Brezbožni ljudje so imeli določen čas priložnost uživati v svoji brezumnosti, toda Bog je temu napravil konec. Svoji priči je ponovno oživil, da sta lahko nadaljevali svoje delo in vpliv. "Dve priči sta ponovno stopili na noge", saj je Sveto pismo po tem ponižanju doživelo visoko čast in povišanje, kar je izzvalo velik strah in presenečenje tistih, ki so se norčevali iz njiju. Sveto pismo je uradno postalo knjiga svobodnega protestantizma. Kmalu so bila ustanovljena mnoga misijonarska in svetopisemska društva, kot npr. leta 1804 "Britansko svetopisemsko društvo" (1804), ko je bilo Sveto pismo tiskano v petdesetih jezikih. Leta 1816 je bilo ustanovljeno "Ameriško svetopisemsko društvo" in tudi mnoga druga svetopisemska društva v mnogih evropskih državah s ciljem razmnoževanja Svetih pisem. Mnoge krščanske misije so bile odposlane na področja, kamor Božja beseda še ni stopila.

"In slišala sta glas velik z neba, rekoč jima: Pojdita sem gori! In šla sta gori na nebo v oblaku, in videli so ju sovražniki njuni." (Razodetje 11:12)

"In v tisti uri je nastal potres velik, in desetina mesta je padla, in pobitih je bilo v potresu sedem tisoč ljudi; in kar jih je ostalo, so se prestrašili in so dali slavo Bogu nebes." (Razodetje 11:13)

Obdobje od 1773 do 1814 je bilo obdobje revolucij. "Potres", ki je v Svetem pismu večkrat omenjen, kot simbol velikokrat označuje NEMIRE, UPORE IN SPREMEMBE. Francija se je resnično tako potresla, da je ta potres občutila vsa Evropa. Vera, zapovedi, družbeni red, družina, država in cerkev - vse se je zamajalo. Kakor je francoska revolucija pretresla zemljo, tako je kasneje tudi Napoleon pretresel celo Evropo. Vse to je prineslo velike spremembe svetu.

"Desetina mesta" ali deseti del mesta se nanaša deseti del "mesta velikega", ki "ima kraljestvo nad kralji zemlje" (Razodetje 17:18). Veliko mesto je takratni papeški Rim, Francija (nekoč frankovska država) pa je bila ta deseti del, t.j. ena od desetih rogov, ki je doživljala najhujše pretrese v Evropi.
To "veliko mesto" je "žena nečistnica, ki sedi na mnogih vodah" (Razodetje 17:2). KOT SIMBOL "ŽENA" ALI "NEVESTA" PREDSTAVLJA V SVETEM PISMU BOŽJO CERKEV, "ŽENA NEČISTNICA" PA CERKEV, KI JE ZARADI NEZVESTOBE BOŽJIM ZAPOVEDIM ODPADLA.

"Vode" v Svetem pismu pomenijo narode. Ker "vode", na katerih sedi žena - veliko mesto, predstavljajo "množice, narodi in jeziki" (Razodetje 17:15), vidimo, da ima svoj sedež na področju, ki je:

1.bogato z vodami (reke...)
2. gosto naseljeno ("množice")
3. kjer je večje število in različnost narodov ("narodi" = v množini ) in
4. različni jeziki ("jeziki" = v množini ). To so države, katerih prebivalci so potomci desetih narodov na ozemlju nekdanjega Rimskega imperija in govorijo različne jezike. Ni težko ugotoviti, da gre za Evropo.

Francija, ki je potomec enega od takratnih desetih narodov rimskega imperija, je kot desetina tega velikega mesta padla. "Žena", sedeča na ozemlju, ki je bil nekoč del rimskega imperija, je s Francijo izgubila svoj deseti del. Ta "žena", ki se je vdajala nečistovanju, je Cerkev, ki ni ostala zvesta svojemu ženinu, Gospodu Jezusu Kristusu. Ta deseti del je začela izgubljati v času francoske revolucije, vendar se je Napoleon, takoj ko je 1795. leta prišel na oblast, lotil najprej obnove normaliziranja odnosov z Vatikanom, ki pa se je kasneje izjalovilo. Deseti del (Francija) je odpadel od papeštva šele leta 1798. Takrat je Napoleon razglasil Rim za republiko, francoski general Berthier, ki je vkorakal v Rim, pa je papeža Pija VI. pa odpeljal v izgnanstvo, kjer je naslednje leto umrl. To se je zgodilo natančno po napovedanih 1290 letih frankovske (francoske) podpore papeštvu (Danijel 12:11).

Ali je "potres", katerega pomen smo že omenili, zares "ubil sedem tisoč ljudi"? Zgodovina pravi, da je bilo v času francoske revolucije ubitih več kot dva milijona ljudi. Razodetje je bilo napisano v grškem jeziku in grško besedilo ne pravi, da je bilo ubitih sedem tisoč "ljudi", ampak sedem tisoč "nazivov ljudi" (grško onómata anthrópon). Beseda "pobitih" se glasi v grščini "apektánthesan" in pomeni tudi "pogubljenih", oziroma natančneje "pogubili so". Torej je prava smiselna razlaga, da je množica ljudi v Franciji izgubila svoje častne nazive: plemiške titule, privilegije, položaje, in to se je v resnici zgodilo. Kolikšno pa je bilo to število, se ne ve. Število sedem lahko kaže tudi na simbol polnosti.

"Gorje drugo je prešlo; glej, gorje tretje pride hitro!" (Razodetje 11:14)

Za nami je drugo gorje malikovalcem. V tem poglavju Razodetja niso zapisani dogodki, ki se bodo odvijali od tega časa naprej do tretjega gorja, temveč so obširno zapisani v naslednjih poglavjih Razodetja. To poglavje sedaj takoj preide že kar na glas "sedme trobente".

V Mojzesovem času so se vode v Egiptu na Božjo besedo spremenile v kri (2. Mojzesova knjiga 7:19,20)
A lahko navedeš za to trditev (razen SP Stare zaveze) še kak verodostojen zgodovinski vir.

Vsake zgodovinske trditve Svetega pisma res ne moremo dokazati z drugimi viri. Marsikaj je treba sprejeti z vero. Vi to dobro veste, in zato terjate odgovore na tista vprašanja, ki se jih ne da dokazati. Seveda se marsikaj ne da dokazati. Je pa veliko tega, kar se da. Zato tudi razlagam uresničitev SP prerokovanj. Ni pomembno, kaj se v Svetem pismu ne more dokazati, ampak je pomembno, da se marsikatera uresničitev svetopisemskih prerokovanj lahko pojasni, kakor pišete, z verodostojnimi dokazi. Besedilo iz 2. Mojzesove knjige 7:19,20), v razlagi SP prerokovanj ni navedeno kot prerokovanje, ampak primerjava. Če zavračate to primerjavo, še vedno ostane mnogo drugih verodostojnih dokazov, ki so pokazali, da se je SP prerokovanje uresničilo v zgodovini.

SEDMA TROBENTA

"In sedmi angel zatrobi, in nastanejo glasovi veliki v nebesih, govoreči: Kraljestvo sveta je postalo kraljestvo Gospoda našega in Kristusa, in kraljeval bo na vekov veke." (Razodetje 11:15)

Sedma trobenta prerokuje dogodke, ki so še prihodnost. Trobi za čas zmage nad vsem grehom, ko se uvede Božje kraljestvo. To je čas drugega Jezusovega prihoda, ki bo prinesel dokončen konec grehu. Tega žalosti in težav polnega življenja bo kmalu konec, saj bo z množico čudovitih človeku podobnih bitij, ki jih imenujemo angele, v lesketajoči svetlobi prišel iz nebes Jezus in povedel Božje ljudstvo za tisoč let v bleščave prostore nebes k Bogu, po tem obdobju pa nebeško kraljestvo prišlo na obnovljeno Zemljo, kjer bodo pravični za vedno z Gospodom (Razodetje 21:1-3). Mrtve pravične bo torej Jezus prebudil iz smrti v življenje in jih s pravičnimi živečimi, ki bodo dočakali Jezusov prihod, oblekel v netrohljiva telesa. Tako bo šest tisoč let gorja na Zemlji samo še preteklost.
Ker je razlaga o pomenu sedme trobente stvar prihodnosti, moj namen pa je bil razložiti, kaj od naznanil trobent se je v preteklosti v zgodovini že uresničilo, vas vabim, da berete Sveto pismo in odkrijete, kaj je Bog obljubil tistim, ki bodo zvesti vsem njegovim zapovedim ljubezni in morale. Marsikaj pa lahko izveste od tistih, ki že dolgo preučujejo to čudovito knjigo in zvesti Božjim zapovedim in Jezusovi veri (Razodetje 14:12).
O tem torej govorijo nekatera prerokovanja. Branje Svetega pisma nam bo prineslo svetlo upanje v lepšo prihodnost.

A mi lahko pojasniš, kje si našla to številko

Imam občutek, da me želiš samo izpostaviti sramotenju. Vendar ti bom kljub temu odgovorila, da ne boš trdil, da se izmikam vprašanjem. Število šest tisoč ni zapisano v Svetem pismu. Do njega pridemo, ko sledimo letom zapisanih v kronologiji rodovnikov od Adama naprej in letom kraljevanj ter ta leta seštejemo. Vendar na podlagi kronologije ne moremo izračunati natančnega števila let greha, ker ne vemo, katerega leta sta Adam in Eva naredila prvi greh.
Zato je nastop leta 6000 od nastanka greha nam neznan. V Svetem pismu je število šest simbolična oznaka za greh. Število šeststo šestinšestdeset (666) v Razodetju 13,18 npr. govori o zemeljski zveri in o človeku s tem številom. Oba imata isto število. Človek je poglavar te zveri. Izračuni tega števila (seštevek) povedo tudi jezik, ki ga uporabljata zver in vladar te zveri. V nasprotju se tem številom je pa sedmica večkrat v SP označena kot simbol popolnosti, svetosti. V Razodetju, v Mojzesovih knjigah: sedmi dan, sedmo leto, sedem zvezd, sedem svečnikov itd. Seveda ta števila niso vedno simbolična.