Stara in Nova zaveza - kaj imata skupnega???

Tudi cerkev je morala prirejati svoje zgodbice, da so ljudje sprejeli določene "resnice" kot njihove v določenem času. Večino ljudi pa ne revizira integritete zgodbe, ki ji verjamejo. Važno je, da odgovori na njihova trenutna vprašanja in jim nudi uteho. Ali bolje rečeno, da se podredi dejstvom, ki jih je odkrila znanost, da cerkev ne izpade manj kredibilna ko realnost napreduje ;) (spomni se ideje o ploščati Zemlji naprimer)...

Pozdrav

Osnovno povezavo je navedel ze gzibret. Kar se nove zaveze tiče, se je njegova vsebina močno oblikovala v začetnem obdobju krščanstva. Tako je sveti Irenej Lyonski okoli leta 185 določil, da so ti. "kanonični" evangeliji štirje (Matej, Marko, Luka, Janez), ostale (gnostični evangeliji) pa označil za heretične in jih izločil iz nove zaveze. Tako je bil postavljen osnovni okvir sedanje oblike nove zaveze. Bliskoviti vspon krščanstva se začne po letu 311, ko cesar Galerij izda ti. tolerančni edikt, ki zagotavlja toleranco med verstvi, kar je bilo nadgrajeno z milanskim ediktom, ki ga je leta 313 izdal cesar Konstantin Veliki. Ta edikt zagotavlja popolno enakopravnsot med vsemi verstvi v tedanjem rimskem cesarstvu. Naslednji veliki korak je bil Nikejski koncil leta 325, kjer je bilo izgalsovano, da je Jezus enak Očetu, torej da je Bog (Nicejska veroispoved). Leta 391 cesar Teodozij postavi Nicejsko veroispoved za uradno državno verovanje in prične se preganjanje ostalih verstev...

LP

Jože

Stara in nova zaveza nimata nič skupnega, kot pojem "zaveza". V marsičem se razlikujeta, ker prva je sveta knjiga judov, druga pa je nadaljevanje (po krščansko) in so skupaj povzeli, ker se jim ni dalo spisat svoje zgodovine od leta 0 .

Drugače pa je Biblija najbolj krvava knjiga in po njej se naj zgledujejo verniki, da bodo dobri ljudje, ne hvala. Rajši se naj zgledujejo po altruizmu in spoštovanju zakonov države, ker so bolj spoštljivi do vseh pripadnosti.

Kamenjanje, oko za oko, res dobre kazni naših prednikov, pa prešuštvo - kamenjanje.

Škoda je, da Islam ni doživel renesanso, ker če bi jo doživel bi se potem končalo neko obdobje 2. največje religije.

zeitgeist

Se strinjam z Mr.B ! To je larifari. Več x morate gledati discovery in national geographic kanala, kjer lepo dokazujejo, da so čudeži iz biblije le "čudeži".

Poleg tega avtor teme ni spraševal o vašem mnenju glede omenjenih knjig, temveč o razlikah med njima.

Kaj si o obeh knjigah mislite, lahko poveste v celi vrsti tem, ki so odprte in temu primernejše.

Morda bi bilo bolje, da se tisti, ki o bibliji ne vedo nic, ne oglasajo. Meni nista bila vsec Kapitan Mark in Zagor, pa se v temi o primerjavi med njima ne oglasam, da so to same brezvezne pravljice.

Lepo prosim, da bukvice in religije kritizirate v drugih temah, v tej pa se držite teme: Razlika med staro in novo zavezo.

Neumno se mi zdi brisat prispevke (ki so v tej temi izrazito neprimerni) samo zato, ker ste svoje za temo nepomembno mnenje zapisali ravno sem.

Hvala za razumevanje, sicer...

Pri tej temi bi dodal se kaksno vprasanje, ce slucajno kdo pozna odgovor.

V koliki meri sta obe zavezi dejansko zvesti originalom, ce so le ti sploh kdaj obstajali? Kolikokrat je bila spremenjena vsebina naukov, da se je aktualizirala na trenutne potrebe cerkve. Zakaj cerkev ne vkljuci v sveto pismo Kumranskih rokopisov, Judovega evangelija in podobne zapise, ki se neposredno vezejo na krscanstvo? Toliko o resnicoljubnosti, ki jo tako na veliko opevajo?

Ko berem sveto pismo dobim dostikrat obcutek, da se je cerkvi pri friziranju svetega pisma izmuznila kaksna malenkost (kar se tice nasprotovanj).

Moje osebno mnenje je, da med obema knjigama ni neke osnovne razlike. Obe sta orodje za kontrolo, manipulacijo in zavajanja vernikov. Cilj je enak kot v srednjem veku, samo metode so druge. Nekaj so se pa le naucili v 2000+ letih .

@jype: V Stari zavezi je Josefova zgodba, ki je skoraj povsem podobna Jezusovi. Povzetek krščanske religije si lahko pogledaš v filmu Zeitgeist, kjer je to dejstvo bolj razdelano. Mislim da tvoja izjava ''o neverjetni lahkoti ločevanja koristnosti''.

suntrace1, se ti opravičujem za neustrezen izbris - bil je med vrsto offtopic postov in sem malce narobe sklepal, da se samo delaš norca iz njih. Sem objavil nazaj.

Verjetno bo pa Barakuda kaj vec vedel povedat. :)

Od vseh dosedanjih prispevkov (ki so tudi navznoter postavljene teme) je za enkrat še najustreznejši prispevek od gzibret-a. Pretežen del ostalih diskutantov naj raje upošteva napotek somoderatorja jype-a.

A ker nekateri vendarle (najverjetneje iz nevednosti) tukaj pišete stvari, ki so daleč od resnice, morda za lažjo nadljno diskusijo nekaj dejstev (in odgovorov na "dodatna" vprašanja).








Sveto pismo Stare zaveze, je v prvi vrsti nastajalo in bilo namenjeno Izraelcem (izvoljenemu ljudstvu).

V grobem lahko razdelimo Sveto pismo stare zaveze (v nadaljevanju SPSZ) v pet glavnih sklopov., kar je potrebno razločevati od 5 Mojzesovih knjig.

V prvi sklop, imenovan Postava, sodi 5 knjig; poimenovanih Mojzesove knjige.

To nikakor ne pomeni, da jih je pisal ali kakorkoli ustvaril Mojzes. Prej bi rekli, da prvih pet knjig nosi Mojzesovo ime. Na nek način lahko rečemo, da se je s tem izkazalo spoštovanje in hvaležnost človeku, ki je Izraelovo ljudstvo rešil izpod suženstva Egipta.

Strokovno se temu sklopu petih knjig reče Pentatevh (Peteroknjižje), Judje pa ji od nekdaj pravijo Tora, kar Slovenci prevajamo kot Postava.
Mnogokrat se zasledi v laični javnosti, da SPSZ imenuje kar Postava, ali Tora, kar pa je napk, saj POSTAVA predstavlja le sklop 5. Mojzesovih knjig in ne celotnega Svetega pisma stare zaveze.

V nadaljevanu si na kratko poglejmo še vsebino posameznih Mojzesovih knjig.


1. MOJEZOVA KNJIGA (GENEZA)

Prva od petih Mojzesovih knjig se imenuje Geneza (po grškem in latinskem imenu Genesis, kar pomeni "nastanek" ali "rojstvo". Pripoveduje o nastanku sveta, človeškega rodu in Božjega ljudstva. Tako kot za vse Peteroknjižje tudi za 1 Mz velja, da vsebuje raznovrstne, včasih tudi boleče življenjske izkušnje posameznikov in ljudstva.
Zato 1. Mojzesovo knjigo praviloma delimo na dva dela: 1 Mz tako obravnava začetke človeštva v svetu, ki ga je ustvaril Bog ter življenje izraelskih očakov.
Ta se dalje deli v tri obdobja: Abrahamovo , Izakovo ter predvsem Jakobovo in Jožefovo

Čeprav datuma ko naj bi pričujoče delo nastalo zgodovinsko ni moč natančno določiti, pa večina kritičnih (liberalnih) eksegetov meni, da so to slovstveno plast izoblikovali v slavnem obdobju kraljestva, ki ga je ustanovil David in podedoval Salomon. Predstavljala naj bi prvo slovstveno oblikovanje krajevnih in rodovnih izročil.
Padec Jeruzalema leta 587 pr. Kr. Pa naj bi sprožil ponovno obdelavo poročil o očakih. To naj bi storili duhovniki, izgnani v Mezopotamijo.

2. MOJEZOVA KNJIGA (EKSODUS)

Polatinjeni grški naslov knjige je Exodus (poslovenjeno Eksodus), kar pomeni "izhod" in govori o rešitvi Izraelcev iz Egipta.

Samo knjigo lahko razdelimo na 7. Enot in sicer:

1. Iz Jakobovih sinov nastane veliko ljudstvo, ki ga faraon krvavo zatira; Bog reši Mojzesa, mu v Midjánu razodene svoje ime in ga pokliče za voditelja ljudstva pri rešitvi iz sužnosti.
2. Mojzes posreduje pri faraonu, Bog pa pošilja nad Egipt nadloge, ki naj faraona prisilijo k vdaji.
3. Bog da navodila za obhajanje pashe; po smrti egiptovskih prvorojencev Izraelci odidejo iz Egipta in Bog čudovito zmaga nad faraonovo vojsko pri Trstičnem morju; Bog vodi ljudstvo skozi puščavo, ga napaja in hrani; Mojzes po tastovem nasvetu postavi sodnike
4. Bog sklene z Izraelom zavezo; tu sta osrednji pravni besedili: deset zapovedi (dekalog) in "knjiga zaveze".
5. Božja navodila Mojzesu, kako naj postavi in opremi svetišče.
6. Izrael s češčenjem zlatega teleta prelomi zavezo z Bogom; sledi kazen, toda Mojzes posreduje in GOSPOD spet vzpostavi zavezni odnos.
7. Poročilo o tem, kako so Izraelci po Božjih navodilih postavili sveti šotor in ga opremili, da bo Bog mogel "prebivati" med njimi na poti v obljubljeno deželo.

Čeprav gre za izrazito verski spis, pa se nam prvič zastavlja vprašanje verodostojnosti zapisov in zgodovinsko ozadje.
Dejstvo, da je bila 2 Mz napisana z namenom, da bi izrazila vero Izraelcev, ne pomeni, da sloni na izmišljenih dogodkih. Primerjanje podatkov svetopisemskega poročila s podatki iz zgodovine starega Bližnjega vzhoda je obrodilo sadove. Mojzesa so nekateri postavljali v 15. st. pr. Kr. (18. dinastija, posebno vladanje Tutmosisa III.), drugi pa v 13. st. (19. dinastija, ko so vladali Seti I., Ramzes II. in Merneptah). Toda zgodovinarji se v glavnem držijo "kratke" kronologije, ki izhod Izraelcev iz Egipta postavlja v 13. st. pred Kristusom


3. MOJZESOVA KNJIGA (LEVITIK)


Latinski naslov Leviticus (poslovenjeno Levitik) pove, da je to duhovniška knjiga, saj spominja na izraelske duhovnike, ki so bili iz Levijevega rodu. Knjiga je po teoriji o štirih "virih" peteroknjižja v celoti sestavljena iz besedil "duhovniškega" izročila. Za Tretjo Mojzesovo knjigo sta bogoslužje in duhovništvo bistveni in tvorita vez (posredništvo) med Bogom in ljudmi
Sedanje kanonično besedilo je po mnenju večine razisklovalcev nastalo v babilonskem izgnanstvu (6. st.pred K.) in po njem.


4. MOJZESOVA KNJIGA (NUMERI)

To knjigo so grški prevajalci zaradi štetja, o katerem pripovedujejo prva poglavja, naslovili kot "Števila" (gr. Arithmoí, lat. in slov. Numeri). Od vseh petih knjig Postave je glede raznovrstnosti sestavin najbolj zapletena.

Knjiga kaže idealizirano podobo Božjega ljudstva, obenem pa nakazuje tudi zelo stvarno zgodovino prvega obdobja njegovega obstoja


In kot zadnja Mojzesova knjiga, je

5. MOJZESOVA KNJIGA (DEVTERONOMIJ)

Zadnja knjiga Peteroknjižja je posebne vrste enota. Devteronomij (grško Deuteronómion, latinsko Deuteronomium) je nekakšen dolg govor, nekakšna duhovna oporoka, ki jo je Mojzes dal na pragu obljubljene dežele malo pred svojo smrtjo
Za 5. Knjigo je tako predvsem (slogovno) značilna govorniška oblika.
Način posredovanja Božje besede v 5 Mz ni preroški. Mojzes se sam obrača na ljudstvo in mu govori o Bogu v tretji osebi. Prizadeva si, da bi ljudstvo poučil in pridobil za izpolnjevanje zakonov in zapovedi. Ob tem tudi utemeljuje, zakaj je prav, da ljudstvo izpolnjuje dane predpise. Ta "katehetski" način je sicer značilen za službo levitov.
Knjiga je sestavljena iz treh večjih delov, katerim je dodan še sklep o Mojzesovi smrti, ki zaokroža pripoved celotnega Peteroknjižja.




Kakorkoli že, danes tekste kot jih poznamo zapisane v SPSZ štejemo kot kanonizirane. To tudi pomeni, da se več ne spreminjajo (sploh pa ne vsebinsko) Do manjših odstopanj lahko pride le zaradi prevajalskih posebnosti. Tako lahko vidimo, da besedilo nekoliko drugače "zveni" v slovenskem standardnem prevodu (SSP), kot pa naprimer v Chraskovem prevodu, iz leta 1914, kar pa je po svoje povsem razumljivo.
Kljub različnemu jezikovno-slogovnemu prevodu, pa ostaja vsebina nespremenjena in poskuša biti čim bolj veren prevod orginalnih spisov, ki so kanonizirani.
Čeprav obstoje iz teh obdobij tudi drugi zapisi (apokrifi), pa le ti, niso sestavni del SPSZ, so pa lahko dopolnilo k proučevanju SP kot takega.



p.s.
Ker prvih 5 Mojzesov knjig predstavlja le delček (in začetek) neke knjige, ki ji pravimo Sveto pismo, me pravzaprav zanima, a sploh obstoja interes, da bo kdo to bral, kar pišem.
Ne lub se mi namreč pisat nekaj kar ne bo nihče bral, ker tega ni ravno malo.
Sam zase pa ne rabim pisat, ker zadevo že poznam.

Saladin

Tko kot se z majhno brisačo ne moreš pokrit, če te zebe, tko se nekaterih stvari pač ne da krajšat.
Če se jim ne lub brat, tud prav, sam pol vsaj naj ne smetijo po temi in kvasjo neumnosti, če zadeve sploh ne poznajo.

Kar se pa poimenovanj judje, židje itd tiče, pa ne vem točno, zato raje ne bom komentiral.

Meni je tudi zelo zanimivo to, kar pišeš, Barakuda. Keep up!

Apokrife naj se raje vzdrži.

Že tako je dovolj zmede z razumevanjem najbolj temeljnih predpostavk, ki izhajajo iz Biblije.
Mešanica simbolizma in realnosti z dodajanjem popolno nasprotno zveneče apokrife (še več simbolizma in realnosti) se res ne more strniti tudi v bolj obsežen reply.
Bolj primerna je prvotno zahtevana analiza, v kolikšni meri sta si Stara in Nova Zaveza kompatibilni.

Kratek odgovor - dovolj (seveda, če odpraviš z dobesedno interpretacijo Biblije)

"Dovolj" je seveda povsem subjektivna zadeva.

Kar je za nekatere hudo pomembno, je za druge manj.
Če govorimo o krščanstvu, so dogmatično nesprejemljive že male spremembe (pretežno o Jezusu) - ideološko in teološko (znotraj same religije) pa so praktično zanemarljive.

SVETO PISMO STARE ZAVEZE III. DEL


Preden nadaljujem z opisom poznejših prerokov še kratek popravek (in opravičilo) glede drugega sklopa (Zgodnji preroki).
Po nerodnosti sem namreč izpustil del tega pisma poimenovan Sodniki, zato zelo na kratko le še o tem delu.


.............
Drugi sklop SPSZ, ki se prične s Juzuem (opisano v prejšnjem prispevku) se nato nadaljuje s knjigo Sodnikov.

Ljudem je zagotovo najbolj znan lik iz tega dela SPSZ Samson in njegova družica Dalila. A to le kot zanimivost.

Knjigo sodnikov pa sicer štejemo kot neke vrste nadaljevanje Jozuetove knjige in na nek način predstavlja najbolj negotovo in najtemnejše obdobje Izraelovega ljudstva. Knjiga opisuje obdobje po po zavzetju dežele in pred ustanovitvijo monarhije.

Sama knjiga je razdeljena nekako (pogojno rečeno) na dva dela.
Najprej imamo dva uvoda, od katerih prvi - zgodovinski, predstavi namestitev Izraelovih rodov v Kánaanu z vsemi uspehi in neuspehi; drugi -teološki, pa razkrije bralcu pojasnilo za ta položaj, ki se zdi večkrat v protislovju z Božjo obljubo.
V nadaljevanju knjige je zgodovinski opis vsega, kar so posamezni sodniki naredili za svoje rodove. Njihovo število je dvanajst (Otniél, Ehúd, Šamgár, Debóra, Gideón, Tolá, Jaír, Jefte, Ibcán, Elón, Abdón, Samson), poročila pa so različno dolga. Nekateri so le bežno omenjeni in jih zato imenujemo "mali sodniki"
Osebe, o katerih poroča knjiga, na splošno imenujemo »sodniki« (hebr. šopetím), od glagola šapát, ki pomeni "soditi", "deliti pravičnost", pa tudi "varovati" ali "braniti", kar je v nekem smislu isto kot "odreševati". Soditi končno lahko pomeni tudi "vladati" "sodniki" so bili tako tudi neke vrste vladarji pred nastankom kraljevine.

Toliko na kratko o knjigi Sodnikov.
...........................

Drugi sklop knjige Prerokov, pa se nadaljuje z takoimenovanimi Poznejšimi preroki.
Ta del je sestavljen iz knjig o posameznem preroku, le teh pa je bilo 15 in sicer po vrstnem redu, kot so navedeni v SPSZ.

Izaija
Jeremija
Ezekiel
Ozej
Joel
Amos
Abdija
Jona
Mihej
Nahum
Habakuk
Sofonija
Agej
Zaharija
Malahija


Podrobnejši opis vsakega posameznega preroka bi zahteva preobširno (in tudi v za namene tega prispevka) obrazlago, zato se bom osredotočil le na tiste najpomebnejše vidike (po mojem mnenju).

Sklop poznejših prerokov se tako prične s prerokom Izaijem.
Sama Izaijeva knjiga je sestavljena iz treh delov, ki pa imajo še notranjo dokaj zapleteno porazdelitev.
Osnovno vodilo vse Izaijevi knjigi pa vendarle lahko strnemo v vero v vzvišeno moč Božje besede. Beseda, ki jo oznanjajo preroki in se mora uresničiti. To vodilno načelo besede je razlog za obstoj prerokov in preroških knjig. Iz odkritja več odlomkov in enega celega zvitka Izaijeve knjige v Kumranu pa lahko sklepamo, da je Izaija za člane esenske skupnosti, ki so se imeli za prave Izraelce, pomenil neke vrste življenjski (ali političen) program.

Za razliko od Izaije, je Jeremijeva knjiga bolj odraz otrditve samih idej in preroštva kot takega, zato je ne bom posebej analiziral.

Ezekielova knjiga je morda (vsaj za moj okus) ena tistih knjig, ki nam riše stanje takratne družbe in duha v dokaj nenavadni literani obliki, ki prehaja od grmadenje podrobnosti, ki jih ni lahko uskladiti. Avtorjev (Ezeikel), nestanovitni duh, ki se zdi skoraj bolesten, ga je gnal v skrajno literarno svobodo. Prehaja od nadrealističnega in vročičnega baroka k hladnim in strogim razločevanjem kazuista, da se spet drži natančnih zgodovinskih razmejitev, a se naenkrat imenitno znajde v neizčrpnem, neizmernem bogastvu alegoričnega sveta


Zanimivost Ozejeve knjige pa je pravgotovo v tem, da je prva v zbirki knjig dvanajsterih prerokov, tako v hebrejščini kot tudi v grškem prevodu.
Sama zgradba knjige je dokaj zahtevna in težavna. Ni namreč lahko najti pravega načrta knjige; pravzaprav gre za zlitje prerokb in besed, ki so bile izrečene ob različnih priložnostih, od katerih pa lahko natančno določimo le nekatere iz časa med sirsko-efrájimsko vojno (l. 734) in padcem Samarije (l. 722). Splošni vtis, ki ga tako daje knjiga, je prej nenehno ponavljanje istih tem kot pa premočrtni spis, zato je tudi težko razumljiv.


Joelova knjiga pa je za preučevalca Svetega pisma še zmeraj velika uganka. Prerok kot oseba je nepoznan. Razlagalci, ki prvi del knjige pojasnjujejo kot bogoslužje v templju, v Joélu vidijo »uradnega« preroka, v službi svetišča, neke vrste navdihnjenega pesnika. Spet drugi domnevajo, da ime "Joél" prej pomeni skupino prerokov kot pa enega samega preroka.


Amos je najstarejši prerok, čigar dejanja in besede so zapisane v posebni knjigi. Kot Izaijev in celo Ozejev predhodnik
Sama knjiga je razdeljena na tri dele in sicer:
Prvi del (po naslovu ) in po grozilnih uvodnih besedah si sledi osem vzporednih napovedi proti sosednjim ljudstvom in nato proti Izraelu samemu.
Drugi del: zbirka besed, pogosto zelo kratkih, ki utemeljujejo napoved sodbe nad Izraelom.
Tretji del: pripoveduje o petih videnjih, med katera je vrinjenih nekaj prerokb o obsodbi in zgodba o prerokovem izgonu. Za konec je dodana beseda upanja, nato še dve prerokbi, ki pa ju nekateri ne upajo pripisati Amosu samemu.

Abdijabova knjiga je brez dvoma najkrajša knjiga. Z njo avtor obsoja ravnanje Edóma, sosednje dežele, katere prebivalci so izkoristili izgnanstvo Izraelcev in zasedli nekatere dele Jeruzalema, a hkrati daje tudi tolažbo.

Knjiga o Jonu pa je na nek način posebna. Jonova knjiga ni zgrajena tako kot druge preroške knjige. Namesto cele vrste prerokb ta pripoved vsebuje tri prizore, v katerih se prerok ne obnaša posebno lepo.
A vndar je njena posebnost tudi v tem, da se tudi Jezus (kasneje v Svetem pismu Nove zaveze) sklicuje tudi na Jona. Obstoji tudi podobnost med Kristusovim vstajenjem 3. Dan po smrti in Jonom, ki ga požre velika riba in ga tretji dan izpljune na kopno.


Mihejova knjiga je sestavljena iz sedmih poglavij. V vseh sedmih poglavjih pa se v trojnem zaporedju izmenjujejo napovedi sodbe kjer se prepletajo očitki, grožnje, obsodbe ...) in napovedi odrešenja ali molitev upanja. Ta razvrstitev daje celoti povsem eshatološki ton. O tem, kdo je napisal posamezne odlomke, se še vedno razpravlja.

Nahumova knjiga je ena krajših in predstavlja v prvi vrsti tolažbo in upanje za Izraelce, Nahum namreč pomeni "potolažen, okrepljen&". Prerok je torej za svoje ljudi prinašalec utehe, tolažbe. Upanje, ki ga navdaja z vso silovitostjo vere, je upanje v neizbežno zmago Boga

Eno težje razumljivih del je tudi Habakukova knjiga (pa ne tisti Habakuk na Pohorju)
Pričevanje Habakúkove prerokbe je najprej pričevanje vernika, ki se kljub (ali zaradi) zbeganosti sklicuje na Boga proti Bogu samemu, čigar delovanje v zgodovini je postalo nerazumljivo. Sledi odgovor: bistvena je vera, zvestoba.



Habakukovi knjigi sledi Sofinijjeva. Ozadje Sofonijeve knjige je izredno dramatično obdobje. Najprej je to čas asirskega osvajanja z vsemi krutostmi in uničenji (propad arámskih držav, nato Damaska leta 732, zavzetje Samarije leta 722, Tira leta 701, Babilona leta 689, zavzetje in padec Tira leta 671; opustošenje Teb leta 663). Čez nekaj desetletij pa se položaj obrne: Medijci uničijo Ninive in potem novi Kaldejci iz Babilona navalijo na zahod. Jeruzalem je trikrat oblegan in leta 587 uničen.
A zanimivost knjige ni v zgodovinskem ozadju pač pa v napovedi o Božji jez in uničenju (po mnenju nekaterih tudi napoved poslednje sodbe in vznik novega - božjega kraljestva)

Agejeva knjiga je ena krajših. Za razliko od drugih knjig, ki časovno niso zmeraj natačno umeščene, pa je Agejeva zelo natančno postavljeno med avgust in december leta 520. V njej skuša sodobnikom razložiti znamenja časa: revščina in slabe letine so posledica njihove duhovne otopelosti. Poživijo naj svojo vero, lotijo naj se obnavljanja Božje hiše, obnavljanja, ki ga bo vredna, pa se bodo množili tudi blagoslovi in končno bo napočil čas odrešenja.
(osebno nisem nikoli razumel, kaj in kakšen je smisel te knjige, da je doživela kanonizacijo)

Zaharijevo knjigo sestavljata dva dela. Prvi, poglavja vsebuje napovedi in videnja preroka Zaharija ob vrnitvi iz izgnanstva. Drugi del, poglavja se od perečih problemov sodobnosti obrne v eshatološko prihodnost.
Pomen, ki ga drugi del Zaharijeve knjige pripisuje ubogemu in ponižanemu Mesiju, nam razloži, zakaj ga evangelisti navajajo, kadar hočejo predstaviti Jezusovo vlogo in osebo, še posebno v trpljenju.

Celoten sklop Preroki, se zaključi z Malahijevo knjigo.
Ta knjiga je zadnja v zbirki dvanajstih "malih" prerokov in tudi po časovnem vrstnem redu je zadnji ali eden od zadnjih preroških spisov.
Večji del knjige je posvečen bogoslužnim in obrednim vprašanjem, zato je (Judje) niso preveč cenili.
Malahija bije silen boj proti razkrajanju obredne službe tako pri duhovnikih kot pri vernikih, proti porajajoči se krivičnosti in proti ohlapnosti v zakonu (ločitev in mešane poroke).
Na koncu knjigeje podano upanje na prenovo vseh stvari s pomočjo Elijeve vrnitve. Pozneje so to Elijevo vrnitev videli uresničeno v osebi Janeza Krstnika


Sklop prerokov (Zgodnjih in poznejših) se tako zaključi, SPSZ pa nadaljuje s Psalmi.
V hebrejski Bibliji imajo Psalmi naslov Hvalnice (hebr. tehillím). Uvrščajo se za Postavo (Peteroknjižje) in Preroke, na začetek tretjega dela hebrejskega Svetega pisma, tj. Spisov, pred Jobovo knjigo in Pregovore, s katerima sestavljajo ločeno trojico. V grškem prevodu (Septuaginti) nosijo naslov Psaltérion ali Psalmói, od koder tudi običajni naslov Psalmi za knjigo, ki zajema sto petdeset pesnitev.

Več o tem delu SPSZ pa v nadljevanju.

Pravzaprav ni bilo zgolj napovedano ampak tudi opisano. Recimo da bo prišel iz Judove rodbine (eden izmed Jakobovih sinov), in posledično Davidove. Da se bo rodil v Davidovem mestu, Beetlehemu itd. itd. Ni pa zgolj Izaija ampak tudi Daniel. Pravzaprav se vse vrti okoli mesije in je to pravzaprav bistvo. "Razcep" pa se je zgodil, ko so nekateri verjeli da so Jezusovo telo ukradli. In od takrat naprej je tako kot je.

Samo eno vprašanje... A ni prerok Izaija napovedal prihod maziljenega?

Pravzaprav ja.

Delno je podal odgovor že Master D.

Več o tem, kot tudi o ostalih vprašanjih bom podal na koncu, ko bodo zbrana vsa vprašanja.

Pri tem le zelo na kratko.

Nikjer v tekstu svetega pisma sicer ne boste našli, da je bil Kristusov prihod napovedan z "imenom in priimkom", niti ni napovedan natančen datum in ura.
Napovedan je bil prihod "mesije", "odrešenika".
Šele kasneje so preko "napovedi" za nazaj, sklepali kdo naj bi bil tisti "pravi" mesija. Vmes so bili tudi lažni mesije in lažni preroki.