Policijske akcije niso zajemale zgolj preprečevanja nasilja, ampak tudi aktiven boj proti sami organizaciji protestov.
vir: GuardianDokumente je objavila nevladna fundacija Partnership for Civil Justice, pridobili pa so jih na podlagi zahtevka za informacijo javnega značaja (FOIA pri njih), seveda v močno redaktirani, s črnim flomastrom prečiščeni obliki. Ti ni prvi tovrstni zahtevek, in v preteklosti je FBI tudi že zanikal, da bi takšni dokumenti sploh obstajali. Zdaj se ve, da so, ter da naj bi bili zgolj vrh ledene gore.
In kaj se je počelo? Policijske službe na vsaj 6 večjih univerzah sistematično zbirale podatke o študentih-aktivistih ter jih posredovali FBI-ju. Predstavniki bank, navsezadnje glavnih tarč gibanja, so se v več mestih redno sestajali z agenti FBI in jim posredovali svoje sezname protestnikov, ki so jih pripravili njihovi zasebno najeti varnostniki. Ta srečanja so bila uradno klasificirana kot "sodelovanje pri preprečevanju bančnih zlorab", kar pa seveda nima nič z protesti! Podobno na strani FBI-ja ni nastopila enota za boj proti finančnemu kriminalu, ampak prav protiteroristična enota. To se ve vsaj za FBI-jeve enote v Denverju (Colorado), Richmondu (Virginija), Anchoragu (Aljaska), Jacksonu (Mississippi), ter Memphisu (Tenessee).
Biro je potem pripravljal profile bolj aktivnih protestnikov, spremljal njihovo gibanje ter medmrežno aktivnost, ter ustrezno načrtoval policijske akcije zoper proteste. Pri tem so bili izjemno temeljiti, z načrti za tudi po več mesecev naprej. Posebej izstopajo omembe informacij o ostrostrelskih atentatih na posamezne vodje gibanja (!). Kdo naj bi to načrtoval (biro, banke, kdo tretji?), je seveda prečrtano, vendar glava boli že zato, ker bi moral FBI v primeru vedenja o tem takoj obvestiti targetirane osebe ter jim sam zagotoviti varovanje. Tega seveda niso storili.
Sledenje se je začelo že vsaj avgusta 2011, tj. več ko mesec dni, preden so se protestniki prvič utaborili v Zuccotti parku na Manhattnu, ter gibanju dali nacionalno in potem še mednarodno noto.
Mešanje protiterorističnih (varnostno-obveščevalnih) ter policijskih služb je v večini demokratičnih držav najstrožje prepovedano, ker prve pač niso podvržene ustreznemu nadzoru in se potem posebej radi spozabijo, tako da v silni vnemi pri iskanju zagonetnega notranjega sovražnika pretepajo civiliste. Dobro dozo tega smo doživeli tudi Slovenci sami, nakar je naše Ustavno sodišče policiji jasno sporočilo, naj ja ne sanjari preveč:
Višje sodišče je izrecno zapisalo, da bi bilo nedopustno, če bi SOVA trajno izvajala prisluškovanje in snemanje telefonskih pogovorov, zato je sporno ravnanje dopustilo z razlogovanjem, da policija v tistem času za prisluškovanje ni imela ustrezne tehnike. Vendar pa težave represivnih organov s tehnično opremljenostjo ne morejo biti razlog za takšen nedopusten poseg v pravico do zasebnosti in v varstvo tajnosti pisem in drugih pošiljk. Kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin v kazenskem postopku namreč niso dopustne niti v "skrajni sili".
O zakonitosti uporabe taistih služb v zasebne namene pa ni vredno zgubljati besed.
