odpovedni rok v najemni pogodbi

Kogentnih določil SZ ne moreta obiti. Šteje se, da je člen ničen. Menda tudi nič ne piše v SZ, da se lahko dogovori drugače.

Zakon je nad individualno pogodbo. Če ni posebej določeno z zakonom so členi, ki omejujejo zakonske pravice nični.

Členov ni potrebno prepisovat. Za lažje razumevanje je del pogodbe ponavadi dikcija, ki pravi, da za vse kar ni izrecno dogovorjeno veljajo ustrezna zakonska določila.

Z najemom stanovanja si najemnik pridobi pravico bivati v določenem objektu. Ta pravica je zelo pomembna, saj predstavlja nujno življenjsko potrebo. Tako zakon izrecno omejuje samovoljo najemodajalca. Namreč če najemnik odpove najem je s tem najemodajalcu povzročena manjša škoda kot če se zgodi obratno. Ker seveda je najemodajalec z odpovedjo vseeno prikrajšan obstaja minimalni odpovedni rok in določeni pogoji (možnost razkazovanja stanovanja novim najemnikom).

Lastnik (razen v primeru krivdnih razlogov) ne more odpovedat najemne pogodbe, če en zagotovi primernega stanovanja za najemnike. Ta omejitev velja tudi za morebitne dediče skrbnike...

V bistvu ratajo sporne ko je spor:)

Pri najemanju pogodb s študenti je takih in podobnih pomanjkljivosti na stotine. Samo ker gre ponavadi za kratkoročne zadeve (leto - dve) ne pride do zapletov. Pa tudi bivanje študentov je začasnega značaja. Zaplete se, ko naprimer mlada družina najame stanovanje za obdobje 10 let. Sam probaj si predstavljat kako bi to zgledalo, če bi se po treh letih lastniku dvignil in bi lahko družino z dvemi dojenčki postavil na cesto v dveh mesecih.