vir: Nature
Raziskovanje komunikacijskih vmesnikov med možgani in računalnikom beleži uren napredek, kar bo najprej razveselilo tiste ljudi, ki se zaradi bolezni ne morejo normalno sporazumevati z okolico. Današnje naprave, pri katerih takšne osebe z zdravim delom telesa, na primer očesno zenico ali obraznimi mišicami (kar je počel Stephen Hawking) izbirajo črke in besede s seznama, so hudo počasne. Tudi izbiranje z direktnim signalom iz možganov nosi rekord "govorjenja" z zgolj osmimi besedami na minuto, medtem ko zdravi ljudje govorimo z med 100 in 150 besedami na minuto.
V začetku leta so s pomočjo možganskega vsadka uspeli prebrati, katere številke so slišale testne osebe, zdaj pa so na Kalifornijski univerzi v San Franciscu napravili sistem, ki v resnici proizvaja za silo razumljive preproste stavke - toda s pomembnim zadržkom. Znanstveniki so se namreč poslužili trika in niso opazovali dela možganov, namenjenega govoru, temveč del motoričnega korteksa, ki je zadolžen za gibanje obraznih mišic in glasilk. Tudi tu so izkoristili paciente, ki so jim že sicer vstavljali elektrode za zdravljenje epilepsije, in jim med postopkom na možgane začasno nataknili dodatno elektrodo ter beležili električni signal, ko so izgovarjali stavke.
S pomočjo dveh strojnih algoritmov so najprej prevedli možganske valove v gibanje mišic in nato še v govor. Testne osebe, ki so nato umetni govor poslušale, so pravilno razumele okoli 70 odstotkov besed, toda ob precej omejenem besednjaku, zato metoda še ni primerna za odhod iz laboratorijev. Predvsem pa še ne vemo, v kolikšni meri je uporabna za tiste, ki ne morejo več premikati ust, kajti že ko so enemu od testiranih dali izgovarjati stavke potiho, so bili rezultati slabši. Uporabni pristopi v prihodnosti bodo zato verjetno uporabljali kombinacijo beleženja valov z različnih delov možganov za čim bolj zanesljivo branje misli.
