vir: Science
Amiotrofična lateralna skleroza (ALS) je kronična, napredujoča degenerativna bolezen motoričnega živčevja, pri kateri bolniki postopno izgubljajo nadzor nad telesom; običajno najprej v okončinah, nato pa v poznejših fazah tudi pri življenjsko pomembnih funkcijah, kot je dihanje. Takšna nesreča je leta 2015 zadela še neimenovanega Nemca, ko so mu pri 30 letih diagnosticirali ALS. Že leto pozneje so ga morali priključiti na aparat za strojno predihavanje, vse težja pa je bila tudi komunikacija z njim. Najprej je uporabljal podobno metodo kot Stephen Hawking: nadzor s pomikanjem očesa, s katerim je izbiral črke s posebne mreže. Toda v nekaj letih je izgubil še sposobnost nadzora očesnega zrkla in pred tremi leti je padla odločitev, da poskusijo še z zadnjo možnostjo, invazivnim možganskim vsadkom, oziroma vsaditvijo elektrod. Postopek je stekel konec leta 2019, ko so dobili odobritev nadzornih komisij.
Proces, ki traja že vse odtlej, so na kliniki univerze v Tübingenu pričeli tamkajšnji strokovnjaki v navezi s švicarskim inštitutom za bioinženiring Wyss in organizacijo ALS Voice, metode pa so popisane v članku za Nature Communications. Možakarju so v predel motoričnega režnja vstavili dve elektrodi velikosti nekaj kvadratnih milimetrov. Toda najprej jih je čakalo več neprijetnih presenečenj, zaradi katerih se projekt eno leto ni premaknil nikamor. Pacient ni uspel nadzorovati smernika z mislijo na gibe, kar so strokovnjaki radi uporabljali pri dosedanjih metodah komunikacije s paraliziranimi osebami. Namesto tega so morali Nemci in Švicarji uporabiti drugačen pristop: pacienta so naučili z mislimi ojačati ali oslabiti signal možganskih valov, da je na ta način lahko začel sporočanje v binarni govorici, se pravi z "da" ali "ne".
Danes komunikacija torej poteka tako, da mora osebje iz Nemca s serijo odgovor vleči črko za črko. Hitrost znaša okoli eno črko na minuto - a že to je za takšnega bolnika, ki se sicer sploh ne bi mogel sporazumevati z okolico, razlika med dnevom in nočjo. Primer je za strokovnjake zanimiv iz več razlogov, ne zgolj zaradi prvenstva pri interakciji z docela paralizirano osebo. Zaenkrat je še uganka, zakaj bolnik ne more bolje izkoriščati motoričnega režnja in raziskave lahko dajo odgovor na to, kako ALS napreduje v samih možganih. Ker ima Nemec elektrode že dolgo v glavi, obenem poteka tudi preučevanje, kako zabrazgotinjenje okoliškega tkiva vpliva na njihovo učinkovitost in do kakšnih stranskih učinkov lahko pripelje dolgotrajna vsaditev tovrstnih naprav. Zaenkrat strokovnjaki predvidevajo, da se bodo takšne sorte posegi množičneje razširili v 10 do 15 letih.
