vir: Science Magazine
Trenutno so namreč znanstvene objave v krizi. Številne najuglednejše revije so plačljive in zelo drage, saj letne naročnine stanejo tudi več sto tisoč evrov za posamezno organizacijo. Raziskovalci so v teh revijah prisiljeni objavljati, ker se s tem meri njihova uspešnost, od česar je odvisno financiranje in preživetje, revije pa kaj dosti dela nimajo. Uredniki so razen v največjih revijah neplačane funkcije, recenzenti in avtorji pa so vedno neplačani za svoje delo. Revije s sorazmerno malo dela - gre za koordinacijo in stavljenje člankov - zaslužijo veliko. Služijo pravzaprav dvojno, saj omogočajo tudi plačilo za objavo članka, da je potem ta dostopen vsem (torej tudi tistim, ki niso naročeni na revijo), a te iste organizacije, ki objavo plačajo na tak način, morajo še vedno plačevati tudi svojo naročnino.
Vsem je jasno, da je sistem nevzdržen, ker na račun neplačanega dela raziskovalcev (urednikovanje, recenziranje) bogatijo založniki, a pametnih rešitev ni na vidikov. Zato je Plan S nastal kot ambiciozen načrt za spremembo na boljše. Dolgoročno si prizadeva, da bi morala biti vsa dela, ki so jih financirali člani Koalicije S, prosto dostopna takoj ob izidu. Poleg tega bo Plan S omejil višino pristojbin za prosto objavo člankov (article processing charges) in zahteval, da avtorji obdržijo avtorske pravice nad članki. To pomeni, da lahko članke ali dele ponovno uporabljajo po lastni želji. Priporočajo licenco CC BY(-SA) 4.0. To naj bi veljalo od 1. januarja 2020. A neznank ostaja veliko.
Če naj se sprememba zgodi, jo morajo podpreti vsi ali pa vsaj velika večina. Člani Koalicije S, med katerimi je tudi slovenska ARRS, podpirata pa jo tudi Evropski raziskovalni svet (ERC) in Evropska komisija, financirajo 3,5 odstotka svetovnih raziskav. To je premalo, da bi vzrokovali kakšno večjo spremembo. Lahko pa to močno omeji možnosti za objavo raziskovalcev, ki jih financirajo. Če ti potem z objavami v precej omejenem naboru revij na drugih mednarodnih razpisih konkurirajo z raziskovalci, ki teh omejitev nimajo, so v slabšem položaju.
Pomagalo bi, če bi uspeli v potrebo po spremembah prepričati založnike, a ti se ne bodo zlahka odpovedali kokošim, ki nosijo zlata jajca. Ti so neuradno že povedali, da bi se sprememba zgodila le, če bi jo podpirala velika večina svetovnih financerjev in znanstvenikov. Tako širokega konsenza pa še ni.
Ob tem ne pozabimo poudariti, da številni financerji že sedaj zahtevajo odprt dostop do člankov, a so pogoji milejši. Običajno je dovolj, da rezultati raziskave postanejo prosto dostopni 6 ali 12 mesecev po objavi. Založniki revij znanstvenikom navadno dovoljujejo, da bodisi takoj bodisi po preteku te dobe (embargo) objavijo rokopis (nestavljeno verzijo) članka na svojih straneh ali v repozitorijih. Razlika je v tem, da bo Plan S to zahteval že takoj. To je možno tudi sedaj, če revije podpirajo hibridni model, a to ni zastonj, zato Plan S hibridni model izrecno prepoveduje.
Toda vsi financerji niso navdušeni nad Planom S. Medtem ko ga francoski in britanski financerji podpirajo, so v Nemčiji mnenja, da je bolje, da spremembo sami vodijo raziskovalci. V Estoniji pa na primer pravijo, da je zamisel dobra, a da je časovnica preambiciozna. Povedna bo poteza Evropske komisije, ki načeloma podpira Plan S. Videli bomo, kakšne zahteve bodo novi sedemletni perspektivi Obzorje, ki se bo začela leta 2021. Zagotovo bo v njej načelna zahteva za odprt dostop do člankov (ne nujno takoj), ni pa rečeno, ali bo to Plan S.
Zanimivo je, da Plan S podpira odločno Kitajska, česar roko na srce nihče ni pričakoval. Za zdaj uradne podpore sicer še ni in je iz političnih razlogov morda nikoli ne bo, a četudi Kitajska sprejme podobne zahteve od svojih znanstvenikov, bo rezultat enak. Kitajska je namreč največji svetovni proizvajalec znanstvenih objav. V ZDA za zdaj ne načrtujejo podpore.
