O Sci-hubu, ki ga je ustanovila kazahstanska raziskovalka Alexandra Elbakyan, in tegobah plačljivega dostopa do člankov smo obširno pisali februarja. Sci-hub, ki je moral zaradi pregona sicer že nekajkrat zamenjati domeno, deluje kot vmesnik med Googlovim iskalnikom in članki, ki poskrbi za obvod plačljivih zidov (paywall). Medtem ko se je treba za legalen dostop do člankov včasih prijavljati v digitalne knjižnice ali VPN-omrežja raziskovalnih ustanov, iskati avtorje na ResearchGatu ali jim osebno pisati za kopijo članka, je pri Sci-hubu vsak članek oddaljen le dva klika. Kdor je že raziskoval, ve, da je hitrost pomembna zato, ker je uporabnih člankov za konkreten primer vedno sila malo, po povzetku in naslovu pa je težko ločiti zrnje od plev.
Ta teden je pozornost Sci-hubu posvetila tudi najuglednejša znanstvena revija Science. Alexandra Elbakyan, ki je Sci-hub ustanovila leta 2011 pri za znanstvenika rosnih 22 letih, je namreč posredovala podrobno statistiko dostopa. In rezultat? Sci-hub imajo radi vsi raziskovalci, čeprav tega ne priznajo in obstajajo tudi legitimni razlogi proti. Za šestmesečno obdobje od 1. septembra 2015 do 29. februarja 2016 imamo tako podatke za čisto vsak dostop do članka, ki vsebuje enolično identifikacijsko številko članka (DOI) in anonimizirano lokacijo uporabnika. V tem času so si ljudje ogledali 28 milijonov člankov, zahtevki pa so prihajali od vsepovsod - s 3 milijonov IP-naslovov. Še največ iz Rusije, Indije, Kitajske, Irana in ZDA. In četrtina zahtevkov je prišla iz bogatih držav OECD, kjer je možnosti za legalen dostop več kot recimo v Tanzaniji. Največ zahtevkov pride iz Irana, kjer gradijo lokalne repozitorije člankov.
Založniki seveda kričijo, da jim Sci-hub spodkopava posel in vodi v uničenje. To so pretirane izjave, saj je imel Elsevier leta 2010 milijardo prenosov člankov, lani pa verjetno še več. Če jih Sci-hub v pol leta naredi 28 milijonov, se pogovarjamo o nekaj odstotkih. A vseeno je lani Elsevier v ZDA dosegel pomembno sodno zmago proti Sci-hubu, ki pa kaj več od zasega domene in preselitve strani na novo domeno ni prinesla, ker so strežniki v Rusiji, Elbakyanova pa seveda ve, da v ZDA ne more več.
Zanimivo je, da Sci-hub uporabljajo tudi tam, kjer legalen dostop do nekega članka obstaja. Celo za članke, ki so prosto dostopni, je Sci-hub priljubljena izbira. Raziskovalci so ugotovili, da nima smisla trošiti časa za ugotavljanje, ali je članek dostopen ali ne, ali ima inštitucija zakupljen dostop, ali ga ima morda knjižnica itd. Znanstveniki niso plačani za tovrstno navigacijo, temveč za raziskovanje, zato je potrata dragih raziskovalnih ur za iskanje dostopa do člankov nesmiselno. In Sci-hub se zato čedalje pogosteje uporablja kot enoten vhodni portal za iskanje in dostop do člankov.
Založniki znanstvenih revij so eni zadnjih, ki se morajo na internet še prilagoditi. Kaže, da jih bo Sci-hub iz spanca predramil predčasno.
