vir: Nature
Objavljanje znanstvenih člankov je velik posel, a ne za raziskovalce, temveč založnike. Ker financerji kakovost dela v veliki meri ocenjujejo po tem, kje so bili rezultati objavljeni, raziskovalci kaj dosti izbire nimajo. Veliki založniki, katerih revije so si v minulih letih pridobile visoke faktorje vpliva, pa to izkoriščajo. Tako imamo shizofreno situacijo, ko založniki dobivajo trojno plačilo. Vse univerze in inštituti so naročniki številnih revij, za kar plačujejo visoke zneske. Založniki jim tu pogosto ponujajo razne pakete in izsilijo naročnino na večje število revij, kot bi jih v neki vedi potrebovali.
Letno se cena naročnin povečuje za okoli 6-8 odstotkov, kljub temu da je prihod interneta in prehod na večinoma digitalne publikacije pocenil stroške. Naročnine se dražijo hitreje od inflacije. V letu 2017 je bila Centralna tehniška knjižnica naročena na 8 konzorcijev (American Chemical Society, IEEE, Wiley, Springer, Elsevier, IOS PRESS, JSTOR in Royal Society Press), kar je prineslo 7453 dostopnih znanstvenih revij, za kar je odštela več kot dva milijona evrov. Celotna Slovenija za naročnine odšteje štiri milijone evrov. To je znesek, ki bi lahko šel za raziskave, pa se je pretočil v žepe založnikov. Za primerjavo: razpis za financiranje raziskovalnih projektov v naslednjem letu je težak 16 milijonov evrov, pri čemer imajo raziskovalni projekti visok ekonomski multiplikator (denar se porabi večinoma v Sloveniji, nastaja visoka dodana vrednost), medtem ko je financiranje založnikov odliv v tujino. V številkah: s štirimi milijoni evrov se v enem letu financira približno skoraj sto zaposlitev s pripadajočimi stroški (60 FTE - mlajši raziskovalci in tehnični sodelavci stanejo manj kot 1 FTE).
Ko so financerji ugotovili, da so članki raziskovalcev nedostopni brez naročnin, so zaropotali, da to pač ne gre. In od takrat veliko evropskih projektov vsebuje namenska sredstva za zagotavljanje odprtega dostopa do objavljenih rezultatov. Založniki so to možnost pograbili z obema rokama. Obstajajo revije z zlatim ali hibridnim dostopom. V prvi skupini so revije, kjer so vsi članki prosto dostopni, a morajo raziskovalci za objavo plačati tudi do nekaj tisoč evrov. V drugi skupini pa so revije, ki so še vedno naročniške, a je možno za posamezen članek določiti odprt dostop, če raziskovalci po objavi dodatno plačajo. Tretji, prikriti vir financiranja založnikov je brezplačno delo, ki ga opravljajo uredniki, recenzenti in tudi avtorji. Večinoma nihče od teh ne dobi plačila, pa uredniki brezplačno izbirajo članke in iščejo recenzente, ki potem brezplačno pregledujejo in komentirajo članke, avtorje pa pod pretvezo velike časti pregovorijo celo, da sami izdelajo naslovnice za revijo. Ker v znanstvenem svetu je čast, če je ilustracija naslovnice po tvojem članku. Zeleni dostop, ki tudi obstaja, pa pomeni, da raziskovalci verzijo članka pred recenzijo in stavljenjem (torej rokopis) postavijo v brezplačno dostopne repozitorije. Glede tega, kaj gre lahko tja, so prakse zelo različne, ker se morajo raziskovalci ob oddaji članka v revijo odpovedati materialnim pravicam, a večinoma revije dopuščajo rokopise, postavljenih člankov pa ne. So pa izjeme, ki dovolijo objavo po letu dni (embargo).
Vrnimo se k Američanom. Takoj po začetku govoric, da bodo v ZDA zahtevali prosti dostop do vseh člankov takoj - in v ZDA je velika večina raziskav vsaj delno javno financirana - je med založniki završalo. Ni bilo namreč pričakovati, da bodo namreč za to dodatno plačevali. Konzorcij SPARC, ki združuje več kot 200 ameriških knjižnic, je namreč idejo podprl, zato je kmalu sledil protiudarec velikanov Elsevier, Wiley in drugih. Ti so v javnem pismu takoj zahtevali opustitev ideje, ker da bi to ogrozilo intelektualno lastnino ameriških podjetij (založnikov). Utemeljitev je na trhlih temeljih - založniki stavijo članke in koordinirajo neplačano delo strokovnjakov, z vsebino pa nimajo kaj dosti, razen da postavijo uvodne smernice in izberejo članke. Razumljivo je, da si založniki želijo obdržati kure, ki nesejo zlata jajca. V trenutnem sistemu so absolutni zmagovalci. Od majhne Slovenije na primer poberejo štiri milijone evrov, v zahodnih državah pa so cene seveda prilagojene tamkajšnji kupni moči. Marže presegajo 36 odstotkov (toliko nima niti Apple!), v zadnjem času so bolj proti 40 odstotkom. Dobički se merijo v milijardah in so ob rekordno nizkih stroških rekordno visoki.
V Evropi se krepi Koalicija S, kjer sodeluje tudi Slovenija. Načrt S, h kateremu je poleg 16 evropskih nacionalnih agencij pristopila tudi Evropska komisija (in s tem tudi ERC), tudi od evropskih raziskovalcev zahteva, da so javno financirana dela objavljena javno. Prepovedano bo tudi dvojno financiranje (hibridni dostop). Članki bodo morali objavljeni v revijah z odprtim dostopom, v repozitorijih (a končna, že recenzirana verzija rokopisa) ali v hibridnih revijah brez dvojnega financiranja. Načrt S je še precej širši, saj zajema tudi avtorske pravice, dostop do podatkov in bolj celovit način ocenjevanje znanosti, ne le skozi faktorje vpliva in kanale objave.
