Kljub začetnim pomislekom, ali bodo ljudje pripravljeni plačevati za kakovostne vsebine, je The New York Times postal svetel zgled prilagajanja modernim časom. Že pred dvema letoma so z digitalnimi naročninami ustvarili 10 odstotkov vseh prihodkov, njegova tiskana naklada pa je ostala praktično nespremenjena. Danes je popolnoma jasno, da njihov plačljivi zid deluje.
Čeprav je mogoče z malo iznajdljivosti in vztrajnosti vsak članek iz The New York Timesa legalno najti brezplačno na internetu, število naročnikov ne upada. Sporočili so, da so presegli mejo milijona digitalnih naročnikov, medtem ko je tiskana naklada ostala pri 1,3 milijona in se ni zmanjšala. Naročnikov na tiskano verzijo imajo 1,1 milijona. Zaradi tega The New York Times za razliko od večine ostalih časnikov ni zmanjševal števila zaposlenih in je lahko ohranil poročanje in pokrivanj zgodb na visoki ravni, prav tako je eden izmed redkih medijev, ki ohranja preiskovalno novinarstvo. Ali pa sta vzrok in posledica ravno obrnjena.
Prihodki iz oglaševanja sicer upadajo, a jih uspešno kompenzirajo digitalne naročnine, ki letno navržejo 200 milijonov dolarjev. A upoštevamo moramo, da ima The New York Times 60 milijonov obiskovalcev mesečno, izmed katerih le milijon za dostop plačuje. Premetavanje številk pokaže, da se samo od njih (torej brez oglasov in tiskane izdaje) časopis ne bi mogel financirati. Mimogrede, na drugem mestu je The Wall Street Journal z 900.000 digitalnimi naročniki.
Te številke za slovenske časnike niso vzpodbudne. Če se samo iz digitalnih virov ne moreta preživeti niti dva izmed največjih svetovnih časnikov, ki imata naklado večjo od števila govorcev slovenščine, je majhnim časnikom še bistveno teže.
