Zgodba o glifosatu je dolga in zapletena. Gre za priljubljen herbicid, ki sodi med organofosforne spojine. To je vrsta organskih spojin, ki vsebuje fosfor. To ni nič nenavadnega. Veliko običajnih organskih molekul, ki se pojavlja v živih bitjih, so organofosfati, to so estri fosforne kisline in organskih spojin, ki imajo vez med fosforjem in kisikom. V to skupino uvrščamo tudi DNK in ATP, a tudi številne pesticide in živčne strupe. Glifosat pa sodi med fosfonate, kjer je fosfor vezan tudi na ogljik, kakršna so številna fitofarmacevtska sredstva.
Glifosat so v Monsantu odkrili leta 1970 in ga leta 1974 začeli prodajati v herbicidu Roundup. Glifosat se je začel množično uporabljati v kmetijstvu in leta 2007 je bil v ZDA najbolj pogosto uporabljen herbicid v poljedelstvu in drugi najbolj pogosto uporabljen herbicid za domačo in vrtno rabo. Še posebej radi ga imajo pridelovalci hrane, ker Monsanto zagotavlja tudi gensko spremenjene poljščine, ki so na glifosat odporne. Tako lahko kmetje po mili volji škropijo in uničujejo plevel, ne da bi prizadeli poljščino. Pravimo, da je glifosat totalni herbicid, ki pobije vse, razen imune rastline.
Glifosat v rastlinah inhibira encim EPSP sintaza, ki katalizira enega izmed korakov pri sintezi fenilalanina, tirozina in triptofana. To so aromatske aminokisline, ki ji živa bitja potrebujejo za normalno funkcioniranje. Monsantovi znanstveniki so uspeli vzgojiti rastline, ki so odporne na ta herbicid. Odkrili so, da eden izmed sevov bakterij Agrobacterium uspeva tudi, kjer je veliko glifosata. Izolirali so verzijo tega encima iz teh bakterij in genski zapis zanj uspeli s plazmidom vstaviti v rastline. Te tako uporabljajo modificirano verzijo encima, ki je odporna na glifosat. Postopek je bil težaven, naporen in drag, a je glifosatu izjemno koristil. Pred razvojem gensko spremenjenih poljščin so ga lahko uporabljali le izven sezone za čiščenje polj ter na območjih, kjer so želeli pomoriti vse rastline - denimo na železniški progi. Sedaj pa ga lahko uporabljajo celo leto. Naprej je prispela soja, kasneje pa še koruza, bombaž, oljna ogrščica in sladkorna pesa, ki so odporni na glifosat.
Živali načeloma niso prizadete zaradi glifosata, ker ne uporabljajo te sinteze poti za gradnjo aromatskih aminokislin. Rešitev je preprosta: fenilalanin in triptofan sodita med esencialne aminokisline, ki jih moramo v zadostnih količinah zaužiti s hrano. Človeško telo ne uporablja encim EPSP sintaza. Glifosatu je najbolj škodil pogrom javnosti na termin gensko spremenjeni organizmi, saj so ti nujno potrebni za uspešno uporabo glifosata. In od takrat so zlasti Evropejci alergični na besedo glifosat. Nam torej glifosat lahko škoduje?
To je zelo težko vprašanje, na katerega dokončnega odgovora še ni. Mednarodna organizacija za raziskave raka (IARC) je leta 2015 glifosat uvrstila na seznam verjetno rakotvornih snovi. Gre za tako imenovani seznam 2A, kjer so snovi, ki so verjetno rakotvorne, ker obstajajo indici za to, a še ni neizpodbitnih dokazov. Na tem seznamu so številne kemikalije, pa tudi rdeče meso, cvrtje, izmensko delo in poklic frizerja (zaradi kemikalij). Toda vsi niso takšnega mnenja. Nemški Zvezni inštitut za ocenjevanje tveganj (BfR) je glifosat uvrstil med varne snovi. Tudi Evropska agencija za varno hrano (EFSA) je ocenila, da je glifosat varen in na dolgo in široko razložila, zakaj je IARC prišel do drugačnih (in po njenem mnenju napačnih) zaključkov. Tudi Evropska agencija za kemikalije (EHCA) meni, da glifosat ni kancerogen. Svetovna zdravstvena organizacija je leta 2016 ocenila, da glifosat ne predstavlja nikakršnega tveganja, če ga dnevno zaužijemo manj kot 0,5 miligrama na kilogram telesne teže. Ameriška Environmental Protection Agency je lani septembra ocenila, da glifosat ni kancerogen. Tudi slovenska Uprava za varno hrano meni, da glifosat ni škodljiv, je lani dejal vodja oddelka za fitofarmacevtska sredstva Jernej Drofenik. Direktor Kmetijskega inštituta Andrej Simončič pa dodaja, da je glifosat dober tudi zato, ker se ne izpira v podtalnico in ga lahko uporabljamo na vodovarstvenih območjih, zato bi ob prepovedi njegove uporabe verjetno porasle ravni drugih herbicidov v podtalnici.
Kako je mogoče, da je IARC ocenil glifosat tako zelo drugače? Razlog je v metodologiji. Medtem ko ostale agencije presojajo vse javno dostopne podatke ter študije, ki jih izvedejo industrijski partnerji (Monsanto), je IARC ocenjeval le nekatere javne študije. Poleg tega IARC preverja, ali lahko neka snov povzroči raka neodvisno od potrebnega odmerka, medtem ko ostale agencije upoštevajo realno izpostavljenost. In ta je v Evropi tako nizka, da trenutno praktično ni mogoče preseči sprejemljive dnevne izpostavljenosti. Toda ko beremo, da so marsikod (celo v pivu) našli sledove glifosata, je to pač posledica čedalje boljših kemijskih tehnik, ki zaznajo povsem nepomembne koncentracije. Navsezadnje imamo tudi na pisalni mizi kar nekaj atomov zlata, pa nam to bolj malo koristi. EU preiskuje vsako molekulo posebej in vsako prodajno kombinacijo posebej, medtem ko IARC študira vse generične. Razlika je bila tudi v analizi podatkov nekaterih študij na živalih, kjer je IARC ocenil, da je bil porast števila tumorjev statistično signifikanten, EU pa obratno. Druga, še pomembnejša razlika pa je, da je IARC študiral širši spekter spojin - vse, kar ga vsebuje (glyphosate-based formulations). EFSA je lani še enkrat ponovila, da je bila njena ocena strokovna in neodvisna, saj so se pojavljali neutemeljeni dvomi o tem.
In to je tudi srž problema. Glifosat je po mnenju EU in ZDA popolnoma varen. Pripravki, ki ga vsebujejo, pa po mnenju IARC niso. Razlog torej ni v glifosatu, temveč v ostalih primeseh in sestavinah. Novembra lani je EU po burni razpravi in številnim preobratom naposled s kvalificirano večino glasovala, da se prodaja glifosata dovoli še za pet let. Ključni glas je prispevala Nemčija, ki je bila pred tem poleg Francije najbolj skeptična. Francija je glasovala proti. Slovenija je nadaljnjo uporabo glifosata ves čas podpirala.
In če se vrnemo k primeru v ZDA. Bayer se je po sodbi odzval z besedami, da današnja razsodba ne spreminja dejstva, da več kot 800 znanstvenih študij in raziskav podpira trditev, da glifosat ne povzroča raka. To je sicer malo zavajajoče, saj je treba gledati rezultate več študij oziroma metaštudije (kar so naredile regulatorne agencije). Johnson je herbicid uporabljal več kot 30-krat letno. Njegov odvetnik je dejal, da razsodba dokazuje, da je Monsanto več desetletij vedel, da lahko glifosat in zlasti Roundup povzročata raka.
In tudi sodbo je treba brati pazljivo. Sodišče je razsodilo, da je Monsanto kriv, ker je vedel, da konkreten pripravek Roundup povzroča raka. Roundup vsebuje glifosat, a tudi marsikaj drugega. Na sojenju se je tudi izkazalo, da je Monsanto preveč vneto ponujal svoje izdelke. Ponujal je celo, da sami napišejo raziskavo o varnosti glifosata, nato pa se nanjo podpišejo ugledni, neodvisni znanstveniki. Monsanto si je tudi prizadel (in uspel), da nekaterih metaštudij niso izvedli. Sodeč po podatkih strokovnjakov, glifosat v Roundupu ne more biti razlog za rakotvornost. So po glede na sodbo to torej ostale sestavine. Je Monsanto zlobna korporacija, ki nas želi zastrupiti? Ne. Monsanto želi zgolj čim več zaslužiti, četudi pri tem ubrati bližnjice. Je to narobe? Da. Rečemo pa lahko, da glifosat ne more biti zelo kancerogen, ker bi v tem primeru to že zdavnaj videli. Se bodo ob prepovedi glifosfata množičneje uporabljali drugi herbicidi, tudi škodljivi? Da. Najbolj problematični so primer, kot je glifosfat, ko je neka snov politično razvpita, za njo stoji močan industrijski interes, hkrati pa relativno dovolj varna, da težko pridemo do kakršnikoli trdnih dokazov o rakotvornosti.Še koga to spominja na večne debate o mobilnih telefonih?
In zakaj je kazen tako visoka? Le 39 milijonov dolarjev predstavlja odškodnino za raka, ostalih 250 milijonov dolarjev pa je kazenska odškodnina (punitive damages) zaradi protipravnega ravnanja. In ne pozabimo: po pritožbi se bo vsaj slednji znesek zagotovo spremenil navzgor ali navzdol.
Ti si smesen in pisaris neumnosti. Prakticno vse, kar uzivas, je skodljivo in pri tem vsebnost skodljivih snovi ni noben dejavnik.