Smrt obžalujem, razen ...

Ne moreš govoriti o psihopatih če gre za kolektivno mišljenje.

Tudi ko je Hitler umrl se je veselilo na miljone ljudi. Pa niso bili psihopati. Povsem normalno in za pričakovati je da se boš veselil smrti sovražnika. Da bi pa obžaloval smrt hitlerja, Osame in ostalih vodij ki so zakrivili smrt in trepljenje na tisočev ljudi (civilistov) pa je IMO smešno.

Vikking je 6. mar 2015 ob 23:16 izjavil:

Ne moreš govoriti o psihopatih če gre za kolektivno mišljenje.

Tudi ko je Hitler umrl se je veselilo na miljone ljudi. Pa niso bili psihopati. Povsem normalno in za pričakovati je da se boš veselil smrti sovražnika. Da bi pa obžaloval smrt hitlerja, Osame in ostalih vodij ki so zakrivili smrt in trepljenje na tisočev ljudi (civilistov) pa je IMO smešno.

Pri obžalovanju smrti recimo Hitlerja, se ne gre za to, da bi z obžalovanjem na kak način izrazili naše strinjanje z njihovimi dejanji. Obžaluje se namreč to, da je do te situacije moralo priti. Prikazati žalost, da se takšne stvari dogajajo, in da je smrt ena izmed opcij, ki stvari reši. Pri tem ne bi smelo biti veselja in rajanja.

bambam20 je 6. mar 2015 ob 23:28 izjavil:

Ne vem zakaj bi nekdo obžaloval, če bi usmrtil Hitlerja ali pa Stalina oz. kakšno podobno gnusobo.

Žaloval ne bi za osebo kot tako, žaloval bi, ker se je umor moral zgoditi. Pa načeloma mi je vseeno če ne žaluješ, le izražanje sreče ob smrti me moti.

Umor je umor. Lahko je pozitiven (naprimer umor gnusobe) ali negativen, vsekakor je potrebno nezadovoljstvo, da se to mora dogajati, ne glede na to ali je za človeštvo umor pozitiven ali ne.

Dokler se nekdo ne izživlja, ubije ali rani nekoga, ki ti je blizu, npr. očeta ali mamo, lahko tako misliš. Ko boš pa zaradi enega človeka ali skupine ljudi to doživel, boš mislil drugače...

Potem so tu še pacienti, ki tulijo od žalosti, ko se stegne kak Toše Proeski. Da pa bi kako solzo potočili za tisoče nedolžnih, ki dnevno umirajo pod bombami, naboji in rezili, jok, to pa ne, so vse porabili za Tošeta. Šele, ko jim pokažeš videoposnetek usmrtitve človeka, prebledijo kot stena.

SimplyMiha je 6. mar 2015 ob 23:33 izjavil:

Kdor je enkrat ubijal, to lažje ponovi - kar potrjujejo študije, ki so ugotovile, da mučitelji živali pogosteje postanejo morilci.

Enkrat se odvzel življenje zavestno prašiču z nožem. Sem zato potencijalen morilec?

SimplyMiha je 6. mar 2015 ob 23:33 izjavil:

Uboj je uboj, pa če gre za morilskega tirana ali nedolžnega osnovnošolčka - vzameš življenje, ostane s tabo za vselej.

Normalnemu človeku, rojenemu konec 20. ali v začetku 21. stoletja v zahodni demokraciji, ubijanje drugih ljudi res ne bi smel biti prijeten posel. Nasprotno, ob tem bi morali občutiti strašno nelagodje, pa naj gre za zlobnega diktatorja, pravnomočno obsojenega na smrt, ali pa za nedolžno šolarko. Mene miselni eksperimenti, v katerih nastopam kot hladnokrvni eksekutor, precej vznemirijo in občutim ob tem fizično slabost.

No, eno je hladnokrvno vzeti življenje, magari v vlogi sodnega rablja, drugo je, če to storiš iz sile, po možnosti v navalu adrenalina. Po mojem mnenju je vsak, ki gre po tistem, ko vzame življenje, brez težav na pivo in burek, duševno moten v širšem pomenu izraza: ni sicer bolnik, ki bi ga mučila nerazsodnost, psihoze, prividi ali fobije oz. druge motnje obnašanja; je pa izrazito neprilagojen današnjim razmeram in torej nenormalen.

SimplyMiha je 6. mar 2015 ob 23:33 izjavil:

Kdor je enkrat ubijal, to lažje ponovi - kar potrjujejo študije, ki so ugotovile, da mučitelji živali pogosteje postanejo morilci.

S to pavšalno ugotovitvijo se pa ne morem strinjati. Množica ljudi je ubijala iz nuje, med vojno, kjer je moral streljati na nasprotnika, sicer bi sam izgubil življenje. So ljudje, ki so morali ubiti v upravičenem silobranu. Pa ti ljudje v normalnih okoliščinah ne bodo nič lažje zaklali zoprne žene, kot pa povprečni Zemljan, ki še nikoli prej ni vzel življenja.

Nadalje, v navedku je netočnost: ni res, da mučitelji živali pogosteje postanejo morilci. V resnici je mučenje živali eden izmed simptomov porajajočega se sociopatskega morilca. Oziroma še drugače: bodoči sociopatski morilci v otroštvu in mladostniškem obdobju pogosto mučijo in morijo živali. Ni pa res, da je mučenje živali v otroštvu vzrok, da človek kasneje postane morilec. V bistvu je to le posledica socio/psihopatskega uma.

Imagodei, mislim da bolj cilja na povprečnega človeka. Načeloma je vsaka adeva prvič najtežja, potem ko se enkrat mašina ulaufa pa gre lažje. Ne morem rečt, kako je z ubojem ampak lahko da je enako kot z drugimi zadevami, sem pa mnenja da je tu veliko odvisno tudi od osebe do osebe. Nekdo bo lahka zaštihal nekoga ker ima pač slab dan, kdo drug ga ne bi mogel, tudi če ve, da ga bo drugače v naslednji minuti razčetveril. Pri vsem pa igra največjo vlogo psiha, namreč, ko se doza gnojila napolni, je lahko še tak človekoljub sposoben pritisnit na petelina in pokončat nekoga na drugi strani cevi. Vsak ima svojo toleranco, ampak samoohranitveni nagon in človeška narava prej ali slej udari.

Mučenje živali pa je zelo dober prekurzor, koliko rabi neka oseba, da preskoči z živali na ljudi. Osebe, ki čutijo mržnjo do živali praviloma nikoli nimajo nič kaj boljših vzgibov do soljudi. Če bi uzakonili mučenje in izživljanje nad ljudmi kot zakonito (v bilokakšnem pogledu), bi te bili gotovo prvi, ki se bi spravili zadevo prakticirati. ČEtudi velja, da med do živalim sovražnimi ljudmi praktično ni človeko-ljubnih oseb, kontra ne velja obratno, nekateri bi namreč zlahka počili sočloveka, zjokali pa se bi, ko bi videli kriplastega mačka.

Sam čutim precej zadržkov do povzročitve smrti. Se mi zdi nedopustno. Prepričan sem, da v radikalnih pogojih verjetno ne bi preveč razmišljal, če bi se aktiviral končni samoohranitveni program in bi bil sposoben tudi take svinjarije. Vsi smo ljudje in če smo še tako miroljubni, vsak ima nekje vrh posode. Če še tako zanikaš, odpiralec teme, verjetno se zavedaš, da sam nisi popolnoma nič drugačen.

Ne mislim ne na lovce in še manj na mesarje. V mislih imam na osebe, ki kronično sovražijo živali in bi bili sposobni razčesnit sosedovega psa medtem ko igrivo maha z repom in čaka, da ga počohaš. Poznam kar nekaj ljudi ki ne marajo nobene živali (pa tudi živali načeloma jim ljubezen v podobni meri vračajo) in so do ljudi popolnoma enaki - sovražno nastrojeni. Večinoma gre hkrati še za egoiste, egocentrike in morda celo sociopate. 90% jih ne bi ubijalo soljudi, bi pa definitvno, po mojem prepričanju, v povprečju prej bili pripravljeni ubijati, kot pa nekdo, ki prej niti komarja ni klofnil brez občutka slabe vesti.

Mislim, da tisto nepopisno veselje ob smrti Bin Ladna et al. kaze morda na pretiran(?) altruizem. Logika zadaj je: ta clovek je storil veliko slabega veliko ljudem (vendar meni neposredno nic), zato si zasluzi smrt, ker bo svet bolsi, ko bo oseba mrtva. Tukaj po mojem mnenju je narobe precej predpostavka **bo svet lepsi, ko osebe ne bo vec**.

Taksni ljudje zagotovo podpirajo tudi smrtno kazen. Morda imajo zivljensko logiko "the end justifies the means" (preskocimo sojenje, zelimo lepsi svet, ne glede na uporabljena sredstva), vendar po mojem mnenju niso psihopati, ravno zaradi socutnosti.

V resnic je tisto veselje precej logicno/nelogicno. Nelogicno zato, ker tam ljudstvo ni cist nic pridobilo razen uresnicitev fantazij, s katerimi so jih mediji napumpali (beri 'koncal je z onimi, naslednji smo mi. ce ga ubijemo se izognemu temu scenariju').

SimstrX je 6. mar 2015 ob 23:39 izjavil:

Dokler se nekdo ne izživlja, ubije ali rani nekoga, ki ti je blizu, npr. očeta ali mamo, lahko tako misliš. Ko boš pa zaradi enega človeka ali skupine ljudi to doživel, boš mislil drugače...

Točno to. Ko se ti enkrat zgodi kaj takega, npr. posilstvo tvoje 5 letne hčere boš drugače razmišljal...
In ja veselje smrti sovražnika je prisotno že od kamene dobe. Za ekranom je lahko govoriti, ko pa boš v jarku čakal, kdaj te razstrelijo boš vsekakor vesel, da je Hitler umrl.

gruntfürmich je 7. mar 2015 ob 09:30 izjavil:

že osnovni pogled na problematiko je zame izpod nivoja. namreč zavzameš pozicijo, kot da je smrt nekaj ultra nenaravnega, v zadnjem času kar hudo demoniziranega, da se je ljudje kar hudo bojijo. skratka tipično razmišljanje slaboumnega zaplankanca.
smrt je tako naravna in domača kot je življenje. čisto nič manj. nobeden bawbaw, nobeden cirkus. kdor živi mora umreti, pa če se prijazni ali ne.

tako! Vazno je edino kaksno luknjo (funkcionalno ali emocionalno) bo s tem za seboj pustil in ali bo zaradi tega splosno obce imelo kaj manj ali kaj vec problemov. Iz tega posledicno potem rezultirajo tudi reakcije ljudi. Za kakega jajca, osebno ne morem trditi, da nebi odprl sampanjca, ko bo odsel v vecna lovisca in pustil narod, da se ukvarja se s cim drugim kot pa z njim

...no ja ce premislim, je res malo prepotencirano tudi to...mogoce zgolj vzgib kot pa konstanta. Naceloma bi mi bilo zal za njegove bliznje. eh....

qwertyy je 7. mar 2015 ob 09:34 izjavil:

SimstrX je 6. mar 2015 ob 23:39 izjavil:

Dokler se nekdo ne izživlja, ubije ali rani nekoga, ki ti je blizu, npr. očeta ali mamo, lahko tako misliš. Ko boš pa zaradi enega človeka ali skupine ljudi to doživel, boš mislil drugače...

Točno to. Ko se ti enkrat zgodi kaj takega, npr. posilstvo tvoje 5 letne hčere boš drugače razmišljal...
In ja veselje smrti sovražnika je prisotno že od kamene dobe. Za ekranom je lahko govoriti, ko pa boš v jarku čakal, kdaj te razstrelijo boš vsekakor vesel, da je Hitler umrl.

Tipična izjava sociopata. To povsem ni res.

Scenarij1
Ubije mi nekdo 5 letno hči.

Bom iskal zadoščenje na sodišču?
Seveda bom.
Bom rajal, ko bo zločinec pristal v ječi?
Seveda ne.

Scenarij 2
Smo v svetovni vojni z diktatorjem.

Nakar izvem, da ga je nekdo ubil, in bo vojne po vsej verjetnosti kmalu konec.

Bom proslavljal, ker ne bo več pobijanja in vojn?
Seveda bom.

Bom proslavljal umor tega diktatorja?
Ne, ker nisem sociopat.
-
Se to razume?

thramos je 7. mar 2015 ob 09:41 izjavil:

Kadar smrt pomeni konec ogroženosti življenja, je verjetno olajšanje oz. veselje povsem naravno.

Točno, ampak rajanje zaradi konca ogroženosti življenja, ne zaradi smrti.

Tu jaz vidim gromozansko razliko, ki jo zgleda vi ne vidite. Upam da me kdo razume.

Razumem, ampak konec ogroženost je neposredna posledica smrti. Življenje diktatorja se praktično izenači z (dolgotrajno) ogroženostjo in strahom, še posebej če oseba ne vidi druge možnost za konec takšnega stanja.

Verjetno bo le redkokdo čutil še kaj drugega, kot kratkotrajno olajšanje ob recimo uboju nenadnega napadalca v silobranu. Pri diktatorju pa je olajšanje in veselje verjeno povsem naravno.

qwertyy: valda da je smrt tako naravna kot rojstvo. Debata o tem je, zakaj se oni zgoraj na slikah tako veselijo smrti (in ne lastne!)? Ce ze govorimo kaj je naravno in kaj ni ... veseliti se smrti ravno ni.

thramos je 7. mar 2015 ob 09:51 izjavil:

Razumem, ampak konec ogroženost je neposredna posledica smrti. Življenje diktatorja se praktično izenači z (dolgotrajno) ogroženostjo in strahom, še posebej če oseba ne vidi druge možnost za konec takšnega stanja.

Verjetno bo le redkokdo čutil še kaj drugega, kot kratkotrajno olajšanje ob recimo uboju nenadnega napadalca v silobranu. Pri diktatorju pa je olajšanje in veselje verjeno povsem naravno.

No, meni se zdita veselje, ki nastane zaradi posledic usmrtitve nekoga povsem nekaj drugega kot veselje, ki nastane zaradi usmrtitve nekoga.

Eno je, da si vesel, da je trpljenja konec, drugo je, da si vesel, da je povzročitelj trpljenja pokončan
Zgleda sem v manjšini, ravno zato mi je ta tematika tako zanimiva.

Shegevara je 7. mar 2015 ob 10:34 izjavil:

No, meni se zdita veselje, ki nastane zaradi posledic usmrtitve nekoga povsem nekaj drugega kot veselje, ki nastane zaradi usmrtitve nekoga.

Eno je, da si vesel, da je trpljenja konec, drugo je, da si vesel, da je povzročitelj trpljenja pokončan
Zgleda sem v manjšini, ravno zato mi je ta tematika tako zanimiva.

Verjetno se nihče ne bi pretirano veselil, če bi diktator umrl, a bi bilo jasno, da se bo trpljenje nadaljevalo.

dope1337 je 7. mar 2015 ob 00:10 izjavil:

SimstrX je 6. mar 2015 ob 23:39 izjavil:

Dokler se nekdo ne izživlja, ubije ali rani nekoga, ki ti je blizu, npr. očeta ali mamo, lahko tako misliš. Ko boš pa zaradi enega človeka ali skupine ljudi to doživel, boš mislil drugače...

Te čist zastopim. Ampak mi zaradi smrti/uboja/umor/usmrtitve te osebe ne bo prav nič lažje, vsekakor se pa ne bom veselil. Njegovo smrt si bom vzel kot opomin, na vse kar je le-ta oseba naredila v svojem življenju.

Bi pa vsekakor občutil nekakšno olajšanje ob vedenju, da le-te osebe ni več na svetu.

P.S. Vse to je pogojeno na prisebno razmišljanje (kar to pač naj bi bilo?). Ziher bi mi ga pa tu ter tam čist spipal in bi potencialno lahko naredil kakšno nerazmuno stvar, ki bi jo po vsej verjetnosti kasneje obžaloval.

Preveć filozofiraš in teoretiziraš.
Dokler ne boš doživel , ne boš vedel kaj boš čutil.

Še za nikogar nisem bil srečen da je umrl, ker nimam takih ljudi okoli sebe, ekstremi kot so bin laden in podobni osebki pa zagotovo vzbudijo v tebi neko olajšanje, čeprav za kratek čas.

Enostavno je sedet v udebnem stolu, med tem ko ti nič ne manjka ter teoretizirat ozadevah o katerih dejansko nimaš pojma.

Če bi ti kdorkoli hladnkrvo in na najbolj okruten način umoril kako ljubljeno osebo ter tega nebi obžaloval ampak bi se ti smejal v faco bi hitro nehal sočustvovat z njim in bi ga bil pripravljen po hitrem postopku "zaštihat". Razum tu nima nic zraven.

Če tega nebi smatram da v tvoji glavi ni vse tako kot treba.

SimplyMiha je 7. mar 2015 ob 11:48 izjavil:

In njegova smrt bi ti pomagala kako? Bi oživela ljubljeno osebo? Naredila svet varnejši?

Življenje je precej bolj kruta kazen kot smrt. Osebno bi morilca preganjal vsepovsod, kamor se zateče, in ga izpostavil, tako da ne bo nihče hotel imeti opravka z njim. Šele, ko bo spoznal pravo bolečino, se bo lahko pokesal.

Glej ko se ti zgodi kaj takega ne boš razmišljal racionalno, kot zdaj.

VSAKEGA se da pripraviti do tega da ubije drugega človeka, še vedno smo samo živali z malo bolj razvitimi možgani. To imamo zakoreninjejo v DNK. Zato pa je svet tako v "kurcu" ker se vse vrti izključno okoli zadovoljevanja osnovnih potreb.

Zmajc je 7. mar 2015 ob 11:38 izjavil:

Če bi ti kdorkoli hladnkrvo in na najbolj okruten način umoril kako ljubljeno osebo ter tega nebi obžaloval ampak bi se ti smejal v faco bi hitro nehal sočustvovat z njim in bi ga bil pripravljen po hitrem postopku "zaštihat". Razum tu nima nic zraven.

Če tega nebi smatram da v tvoji glavi ni vse tako kot treba.

sej nevem a naj se še naprej ponavljam ampak to da nekomu želiš maščevanje za moje pojme ni isto kot da se dereš po ulicah "to mi deli! Ubit je, dajmo praznovat njegovo smrt!"

Ampak zgleda ne znam dobro artikulirati svojega mnenja, ker me čisto nihče ne razume.

Mene ne žre toliko notranja jeza nad človekom, kot izražanje veselja navzven, ko se nekoga umori. Pa naj bo kdorkoli. Da, olajšanje je, da je situacija rešena, če se ubije škodljivca družbe, ni pa to razlog za rajanje.