Bostonski policaji nenavdušeni nad sledenjem... sebi

ACLU - Stvari so včasih tako zelo relativne. Prvi minister sosednje Madžarske, Viktor Orbán, je v zadnjih dnevih raja maja letos izkoristil svojo dvotretjinsko večino v parlamentu za sprejem posebej kontroverznega zakona, ki bi mu dovolil popolni pritajeni nadzor komunikacij - brez nadzora sodišča - kar nad vsemi javnimi uslužbenci z opravljenim varnostnim preverjanjem (izvzemši seveda top brass, beri sebe in svoje najožje sodelavce). Par tednov kasneje je Snowden povedal svoje, Wikileaks pa objavil poseben zemljevid, ki razkriva, da imata NSA ter CIA poseben oddelek za zbiranje telekomunikacijskih podatkov tudi v domači Budimpešti. Odziv obrat je bil temu primeren. Madžarsko ustavno sodišče je začasno zadržalo izvajanje najbolj kritičnih delov Orbánovega orwellovskega zakona, Orbán sam pa od ameriškega veleposlanika glasno zahteva, naj mu pojasni, kaj točno so ameriški agenti počeli na njegovih tleh.

Podobna neskladja lahko tudi tu in tam vidimo pri naši policiji. V sveži Zakon o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol) si je denimo dala zapisati izjemno široko in generično pooblastilo za "uporaba tehničnih sredstev pri zbiranju podatkov" (113. člen), kar vključuje tudi zdravju neškodljivo biorazgradljivo barvo (2. odstavek) za označevanje demonstrantov, da se jih potem lažje locira, identificira, popiše ter jim pobere sliko, prstne odtise in bris ustne sluznice za v trajno hrambo. Sodeč po interpretaciji njihove pravne službe imajo tudi zelo široka pooblastila za videosnemanje, saj lahko snemajo tako sebe med izvajanjem policijskih nalog (114. člen), kot seveda tudi osumljence in druge udeležence policijskih postopkov (spet 113. člen). To vključuje tudi snemanje mirnih demonstrantov, če obstaja neka verjetnost (beri razlogi za sum), da bodo kasneje postali manj mirni. Da pa bi državljani snemali njih, pa jim je precej manj všeč, sploh med demonstracijami, ko gre lahko še in še stvari narobe. Po drugi strani, spet, pa naj bi se v prihajajoči noveli Zakona o kazenskem postopku (ZKP-M), ki bo najbrž sprejeta še letos, po neuradnih informacijah nahajali tudi pooblastili za rabi onih IMSI catcherjev, ki jih "uradno" že nekaj let nimamo in ne uporabljamo ter za rabo posebnih trojancev, ki bi jih prikrito namestili na osumljenčev računalnik, da bi lahko zajeli vso tisto zašifirano VoIP komunikacijo (Skype), ki je sedaj ne morejo (glej zgodbo z nemškim Bundestrojanerjem). Pač gledajo čez mejo in si veselo oblikujejo svoj seznam za dedka Mraza.

Zdaj pa, po tem nepotrebnem uvodu, še o bostonski policiji. Vodstvo slednje se je odločilo, da bodo vsa patruljna vozila opremili z GPS sprejemniki ter podatke v realnem času posredovali v policijski štab, uradno zato, da bodo lahko bolj učinkovito dodeljevali reševanje pozivov na 113 (tako kot to že počno nekateri ljubljanski taksiji). Napol uradno pa tudi zato, da bodo videli, kje in kdaj se vozijo njihovi zaposleni. Da ne bi bilo hujših presenečenj, se bodo podatki za prvega pol leta zbirali zgolj informativno, tako kot sprva tisti z neslavnih mariborskih radarjev. Kasneje bo morebitne "izlete" potrebno tudi pojasniti. Ne ravno podrobno, a vseeno.

Lokalni sindikat, katerega delavci seveda še kako dobro vedo, kako "uporabni" so ti podatki, ukrepom seveda močno nasprotuje. Vsakodnevno sledenje posameznikove lokacije, medtem ko ta opravlja svojo službo, se jim zdi "izjemno invazivno". Ko so o tem povprašali svoje člane, so ugotovili, da ukrepi niso prav nikomur všeč, saj si "nihče ne želi, da bi mu kar povsod sledili". Nekateri člani so izpostavili tudi bolj specifične skrbi, npr. kaj če bi se kakšnim "hekerjem" uspelo prebiti do baze s temi podatki, ali kaj če bi kak državljan zahteval izpiske na podlagi "zahtevka za dostop do informacij javnega značaja", npr. ravno za tistega policista, ki je zoper njega vodil postopek? To, da je Boston vse od nesrečnega terorističnega napada aprila letos še bolj prepreden z videonadzornimi kamerami, avtomatskimi bralniki registrskih tablic in je seveda predmet poostrenega zunajsodnega nadzora vseh telekomunikacij s strani zveznih varnostnih agencij, jih ne moti tako zelo.

Podoben odziv je padel v New Yorku, kjer se je sodišče avgusta letos obširno razpisalo o že kar malo zloveščem stop and frisk (tudi Terry stop) programu mestne policije. Gre za pooblastilo, ki policistu dovoli, da na ulici ustavi, pretipa in identificira kogarkoli tudi brez posebnih razlogov za sum, predvsem pa v primeru, da obstaja možnost, da je ta oseba oborožena, ali da je/namerava izvršiti kaznivo dejanje. Pooblastilo je policiji v marsičem pomagalo pri zmanjšanju splošne kriminalitete (posebej v večernih urah), a se je žal tako zelo institucionaliziralo, da morajo vsi policisti, če želijo napredovati, na mesec opraviti toliko in toliko terry-jev. Posledice so potem take, da se jih večina upéri zoper številne manjšine, ki živijo v mestu, da se določeno osebo ustavi po večkrat (na vsakih nekaj ulic) ter - če je nujno - da se zapisnike o tem preprosto ponareja (izmišljuje). Sodnica Shira Scheindlin je zato od mesta zahtevala, da dovoli zunanjo kontrolo izvrševanja ukrepa ter da nekateri policisti ta ukrep izvajajo s posebno prenosno kamero na prsih. Se pravi, da bi za potrebe kontrole izvrševanja policijskih pooblastil nekdo drug snemal njihovo delo. Župan Bloomberg in šef policije Kelly (svojčas celo zagovornik zmerne rabe policijskih pooblastil, z argumentom da to dviguje stopnjo zaupanja in pomoči s strani skupnosti), sta seveda tako dolgo obračala kozolce, da je višje zvezno sodišče zadržalo izvajanje Scheindlinine odredbe ter naročilo ponovni razmislek o zadevi.

Who then, will monitor the monitors?