V ZDA debelost registrirana kot bolezen

Od kdaj pa je BMI 25 debelost? Kolikor vem, je to zlata sredina.

Od kdaj pa je BMI 25 debelost? Kolikor vem, je to zlata sredina.

Zlata sredna je okrog 22. Uradno je 25 meja med normalno in povečano telesno težo i.e. pri 25 se začne 'okroglost', debelost se začne pri 30.


bili zgoraj trdi:

nekdo s BMI 25 pa se recimo sploh ne smatra za debelega, čeprav je.

Vse skup je pa zblojeno ker masa narašča z vloumnom ne pa s površino. Zaradi tega imajo ljudje z nadpovprečno višino "neupravičeno" visok BMI.
Drugi fejl te metrike je pa znana razlika med gostoto maščevja in mišičevja. Ko začneš aktivno migat in maščobo pretvarjat v mišice, pa se ti BMI poviša dohtar te pa še bol grdo gleda, kolk si debel. Ko sm bil v najbolši formi sm mel BMI 26 pa ni blo ne duha ne sluha o kaki debelosti.

Koliko tega cukra dejansko ostane od ene banane?

LOL - odvisno od tega, koliko banan si pred to eno pojedel. Lahko ga ne ostane nič, lahko pa ves.

O.

Just wrong.

thramos je 28. jun 2013 ob 17:10 izjavil:

WarpedGone je 28. jun 2013 ob 15:57 izjavil:

Vse skup je pa zblojeno ker masa narašča z vloumnom ne pa s površino. Zaradi tega imajo ljudje z nadpovprečno višino "neupravičeno" visok BMI.
Drugi fejl te metrike je pa znana razlika med gostoto maščevja in mišičevja. Ko začneš aktivno migat in maščobo pretvarjat v mišice, pa se ti BMI poviša dohtar te pa še bol grdo gleda, kolk si debel. Ko sm bil v najbolši formi sm mel BMI 26 pa ni blo ne duha ne sluha o kaki debelosti.

Jep. Za veliko populacijo je sicer BMI lahko en okviren pokazatelj debelosti, ko pa pride do konkretnega Janeza pa je popolnoma zgrešen. Zakaj uporabljati tako metriko, da moraš pri posamezniku gledati še druge faktorje, ko obstajajo boljše?

Če bi doktor rekel, da si debel kot prašič, bi bil užaljen, tako ti pa na politično korekten način pove, da si debel prašič.

NIHČE, ki paše v tvoj opis, ni tak zaradi lastnih odločitev.
Lastna odločitev (i.e. prenažiranje) ti doda 20% telesne teže in konec.

WarpedGone je 28. jun 2013 ob 20:24 izjavil:

NIHČE, ki paše v tvoj opis, ni tak zaradi lastnih odločitev.
Lastna odločitev (i.e. prenažiranje) ti doda 20% telesne teže in konec.

Pri nas v Sloveniji in nasploh v Evropi najbrž res. Ko pa vidiš Američane, je teh 20% drobiž.

1. Thirteen adult females and two males were overfed a total of 79-159 MJ (1900-38 000 kcal) during a 3-week period at the Clinical Research Center, Rochester. ...
5. The average energy cost of the weight gain was close to the theoretical value of 33.8 kJ (8.08 kcal)/g derived from the composition of the tissue gained.

V kolikem času?

Lastna odločitev (i.e. prenažiranje) ti doda 20% telesne teže in konec.

Ne bodi smešen. Poglej si kakšnega sumo rokoborca.

O.

Sam to še vedno ne pomeni, da se smeš prenažirat in nič gibat.

Seveda se lahko.

Ne bodi smešen. Poglej si kakšnega sumo rokoborca.

In 200kg+ sumo borec je seveda lahko kdorkoli se spravi prenajedat? Al pač le "srečneži", ki imajo ustrezne genetske zasnove?
Bol ko hočte zagovarjat svoj pogled, bol ga zanikate.

In pol streljate takšne "umetnine":

Če nad lastnim prehranjevanjem nimaš kontrole si debel.

Kaj je kontrola? Sadomazo stradanje?

thramos:

To gre za tole?
Če ja, bilo je leta 67, "najboljši" je pridobil 25 % TT. V 3-4 mesecih.
Študija pa je bila namenjena preiskovanju števila maščobnih celic in ne razmerju vnešena kalorija/pridobljene maščobe, kaj šele omejitvah pri pridobivanju teže. Pravzaprav je v njej omenjeno bolj malo tega kar trdiš - sem našel napačno študijo?

Zgleda, da je tole ista reč. Kaj točno so hotl gruntat ni glih važn, važn je kaj so zgruntal. Tule se začne segment, ki da mislit:

The study called for each inmate to gain 25% of their body weight. In return they were promised early release from jail.
Over the course of the year the team fed the volunteer prisoners as much as they could physically eat and carefully monitored their bodily changes.
...
However much they ate some of the prisoners could not reach the target. Two of the prisoners got stuck at 21% and one of them could not put on more than 18% extra body weight despite eating as much as 10.000 calories a day.
...
For some people becoming obese is not just unlikely, its practically impossible

Se pravi, nekaterim se ustavi pri 18, drugim pri 21, treji splezajo do +25, nekateri morda +50 itd. Vsak ima pa svojo mejo, do kam bo njegova telesna teža lahko še splezala.
In sedaj mnogi, katerim telesna teža noče hitro it gor, pljuvajo po tistih, katerim telesna teža vshaja kot kruh, da nimajo volje, so lenuhi, nimajo nobene kontrole ipd. To je gladka hinavšna oz. klasična "s polno ritjo je komot srat".

Zapisano kaj?

thramos je 29. jun 2013 ob 10:40 izjavil:

In kaj se dogaja je pravzaprav to, da tisti, ki uveljavljajo minimalno kontrolo nad hrano in gibanjem, svetujejo tistim, ki tega ne počnejo. Pa rajši jamrajo nad usodo.

To je spet preveč preprost pogled na tematiko, kar nekateri pravimo že celotno temo. Kar ti nočeš razumeti je da že želja po hrani ni enaka pri vseh ljudeh. Eni lažje od drugih recimo zmanjšajo kalorični vnos za 10% (od tega kar bi želeli pojesti), spet tretji že v prvi fazi sploh nimajo želje pojesti toliko kalorij da bi sploh prilezli na en povprečen ITM. Dalje ljudje različno ravnajo s kalorijami, eni jih kurijo v toploto, trzajo z mišicami, pretvarjajo v mišično maso, pretvarjajo v maščobo, ipd. Kako lahko potem vse obravnavaš z istimi merili oz. zaničljivo rečeš debelim da jim le manjka kontrole?

Tam v videu je primer kroničnega debeluha (s ustaljeno težo), ki so mu kalorični vnos v nadzorovanih okoliščinah zmanjšali za 10%. In ob toliko kalorijah na dan ga je konstantno pestil občutek sestradanosti, kar so potrdili tudi z MRI slikami možganov. Pa ne tega vzeti kot nek obskuren primer, potrebno je samo razumevanje da tudi debelost je deloma determinirana z geni in "ne biti debel" je za ene težje kot druge.

Ti pa nočeš razumeti, da velika večina debeluhov ni takih zaradi neke bolezni, ampak lastne volje.

Poskusi enkrat za kosilo spit liter vode in poročaj kakšen bo občutek sitosti.

Vi pa nočete razumeti, da tudi pri enem človeku ni enaka.

Ni, ko je prevelika, je to bolezensko stanje, ki zahteva zavesten napor in odrekanje (stradanje), da se nebi pojavila nadpovprečna telesna teža.

W1:

Zajtrk - 3x ugriz v sendvič.
Kosilo - Mcdonalds (pač, mi je zapašalo) tzatziki wrap in solata brez preliva.
Večerja - Pol bučke na žaru, pol paprike na žaru, 2 paradižnika (v velikosti ringloja) na žaru in ~100g mladega fižola na pari.

Ne moreš verjet kolk sem bla sestradana.

Občutek sitosti povzročajo vlaknine in, seveda, sama količina robe ki jo vase zmečeš. Logično da liter vode ne bo dovolj (bo pa pomagal, in to kar konkretno, pri količinskem vnosu).

Pri večini GRE za samokontrolo, ne za gen.

Seveda gre za samokontrolo. Sej to je vsem jasno. Le da vsi ljudje nimajo enakih okoliščin, da bi to samokontrolo lahko (na lahek način) izvajali. In potem se sprejme kompromis. Malo več kil, pa malo manj ukvarjanja s tem, ali pa malo kil pa ogromno vložene energije za to.

Definitivno vsak debel lahko (bolj ali manj težko) shujša, vprašanje je, če mu v celotnem sklopu okoliščin to lahko uspe.

o+ nevone

Zdaj se samo še vrtimno v krogu tako da moj zaključek.

Kar se tiče uvrstitve debelosti med bolezni, mislim da je to dobra stvar, ker za debelost uvrščeno med bolezenska stanja namesto med sociološke probleme se bo hitreje našla učinkovita tehnološka rešitev. Upam da nekaj v obliki tablete, ki zmanjša željo po hrani jasno brez stranskih učinkov. Stanje kot sedaj, kjer gre v bistvu za lepše/grše zmerjanje z debeluhi pač vidimo da ne uspeva.

Valentino> ker za debelost uvrščeno med bolezenska stanja namesto med sociološke probleme se bo hitreje našla učinkovita tehnološka rešitev.

To debelosti ne naredi nič manj sociološko pogojene.

Debelost je v prvi vrsti resen dejavnik tveganja številnih obolenj. Predvsem pa dolgotrajna debelost precej zanesljivo vodi v številna huda obolenja.

Vzroki za debelost so zelo različni, več jih je, vsi se razprostirajo med porabo in kaloričnim vnosom. Če izvzamemo patološke (npr. endokrine motnje delovanja ščitnice), so enostavno obvladljivi - bodi aktiven in jej nadzorovano, pametno.

Nikakor pa se ne strinjam z avtorjem članka o tem:

Pomeni namreč, da je AMA dala prednost socialnoekonomskim kriterijem pred medicinskimi, ko se je odločala, ali je neko stanje bolezen. Obstoji vrsta bolezenskih stanj, ki jih debelost v veliki meri povzroča.

Potrebno je vedeti, kadar se ne moremo več normalno gibati, npr. priti v 1. nadstropje po stopnicah ali omagati po 300 m hoje, le s težavo vstati s tal (in poznam osebno nekaj takšnih ljudi pri nas), da to ni normalno stanje in prav bi bilo vsaj razmisliti ali ni to že patološko - torej bolezen!

V zadnjem času je farmacevtska industrija ponudila celo paleto zdravil (na recept) za zdravljenje debelosti. Na tej točki nikakor ne bi razmišljal o novi ekonomski zaroti ali posegu v stroko na račun dobička. Debel človek ima vedno izbiro, ki dvomim, da mu jo bo kateri koli zdravnik odrekel ali ga pri tem celo ne spodbujal. Koliko krat slišite od zdravnika ali pa ste slišali, da so drugi slišali, da je potrebno živeti bolj zdravo, tudi z nekoliko odrekanj? Najbrž veliko krat.

Če se tega problema lotevamo, bi bilo smiselno razmisliti še o vzgoji, izobraževanju (kar v šolah) in regulaciji živilske industrije - zmečite v trgovini v košarico naključne prehrambene izdelke za otroke, da bo ta zvrhana, vzemite si čas in poglejte prehrambene vrednosti, živilsko sestavo. Kot, da bi vsi živilski tehnologi živeli v obdobju med obema vojnama, groza in obup.

Kakor koli, debelost je resen problem, ki uničuje zdravje, niža kakovost življenj in ne nazadnje pesti zdravstvene blagajne skoraj povsod v razvitem svetu.

Mipe je 29. jun 2013 ob 12:49 izjavil:

Tako kot kadilstvo.

Precej je podobn, ne pa čist. Jest moraš, kadit ti pa ni treba začet.

o+ nevone

Seveda je. Manj kalorične hrane je edina učinkovita rešitev.

o+ nevone