2045: Avatar project

Poimensko lahko našteješ 5 odraslih ljudi, ki se tega bojijo. Zgolj retorično vprašanje.

Guglaj fear of not waking up in se čudi.

Nimaš pa nobenega konkluzivnega dokaza, da se bo to zgodilo.

V resnici bi ti moral imeti dokaz, da se to ne bo zgodilo.

Doslej namreč niso v možganih odkrili še ničesar "nadnaravnega", samo živce, sinapse, molekule, kemične in električne signale. Čisto nič takega, česar ne bi bilo mogoče z dovolj napredno tehnologijo natančno prekopirati. Na osnovi biokemijsko-fizikalnega poznavanja možganov in teorije informacij lahko pričakujemo, da kopiranje zavesti ni nemogoče. Če ti misliš, da je nemogoče, boš moral ponuditi kaj več od lastnega "gut feelinga", da te je nemogoče kopirati, ker si en in edini in neponovljiv.

V resnici je neznanstveno ravno tvoje prepričanje, da je v zavesti še nekaj več. Vitalizem je sicer stara zadeva, zato te ne bom obtožil newagerstva, učinek je pa isti, podkrepljenost z dokazi pa enako nična.

O.

Zato, ker imagodei ne dojame razlike med kopiranjem in backupom. Če za objektivni čas obstaja več subjektivnih izkušenj je logično, da ne more iti za isto osebo. Če pa je največ ena, pa nima smisla govoriti o kopijah. Analogije so že podane nazaj, vrtimo se v krogu.

Zavest pa jasno ni nič nadnaravnega. Pa čeprav še ne vemo točno, kako deluje. Si pa upam stavit, da gre za emergenten pojav, ki bazira na interakciji materialnih komponent živčnega sistema, in ne za epistemično osnovno kognicijo (dušo).

> "Saj se pri kopiranju zgodi natanko to, kar pomeni beseda kopiranje. Sedaj nima en sam človek prvoosebne izkušnje Imagodeia, ampak sta kar dva taka. Če je postopek kopiranja dovolj zapleten, je mogoče sploh nemogoče reči, kateri je izvirnik."

Že spet si se izognil odgovoru. Meni je jasno, da imaš dve identični kopiji, ki vsaka zase menita, da sta original. Mene iz prvoosebnega stališča zanima, kaj imam jaz od obstoja neke kopije? Moj obstoj je omejen na moje telo, mojo lobanjo, moje možgane. Dokler so le-ti živi in poganjajo zavest, zrem na svet in se definiram kot "živ". Kopija je ravno tako živa, ampak moj prvoosebni občutek obstoja (življenja) nima od te kopije nič. Če umrem, če moji možgani nehajo poganjat zavest (točno ta občutek obstoja, ki je meni lasten in ga ne delim z nikomur drugim, ga ne pomešam z Okapijevim, ZeroOne-ovim, ampak je točno določljiv moj lasten), medtem ko moja kopija veselo hodi naokrog, kaj imam jaz od tega, da kopija živi svoje življenje oz. poganja svojo zavest (prvoosebni občutek obstoja)?

In, se kaj spremeni, če je moja kopija zmrznjena za potrebe backupa?


Bom takole vprašal, da bo jasno, kaj me zanima:
1.) Naredim si kopijo, ki jo pustim tekati naokrog in živeti lastno življenje. Kot bratu dvojčku. Očitno je, da gre za drugo osebo, ki nima nobene veze z mano, razen v tem, da ima moje spomine in izkušnje ter verjame, da je jaz. Če bi mi takoj po takšnem "kvantnem kloniranju" na roko vtetovirali napis ORIGINAL, bi naju ljudje lahko ločili, sicer pa niti lastna mati ne. Kljub temu je jasno, da gre za dve ločeni bitji, ki se lahko od tistega trenutka dalje odločata svobodno in samostojno. Če kasneje nekje na skrivnem frderbamo kopijo, original tega v ničemer ne občuti - in obratno. Imamo dve ločeni zavedni bitji, namenska prekinitev obstoja katere koli od teh dveh entitet bi bil - umor.
2.) Naredim si kopijo, jo zamrznem. Nato umrem. Pazi zdaj: Moje lastno samozavedanje ugasne, zamre, grem v void, nil, zilch... Neobstoj. Nekdo je ugasnil stikalo. Nato ga spet prižgejo - odmrznili so kopijo in jo uspešno zagnali. Nenadoma zopet vidim modro nebo in ptičke, ki čivkajo na bližnjem drevesu. Kot po magiji sem spet živ - minus spomini, ki jih kopija seveda nikoli ni doživela. Kaj je narobe s to sliko? Ja, čist simpl - če v tem drugem primeru zopet nenadoma sedem za krmilo kopije, ZAKAJ DAFAK v prvem opisanem primeru ni podobne relacije med ORIGINALOM in KOPIJO?
3.) Transportirajo me na Mars. Pri sprejemni proceduri pride do manjše napake in ISTOČASNO ustvarijo kar dve moji kopiji. Original na Zemlji seveda upepelijo. Glede na 1. točko, kjer smo ugotovili, da sta original in kopija ločeni osebi, je očitno v tem primeru tudi nekdo "bolj original", nekdo pa "manj original". Ker sta obe novi osebi ločeni entiteti, ki vsaka zase misli, da je original in edini pravi naslednik teleportirane osebe, ker med njima ni "magičnega satelitskega linka", kako ugotovimo, katero pustiti pri življenju?

Hej,

prebral sem temo pa bom še malo napisal moje mnenje oz. vidik, kako si to jaz predstavljam, da bi to izvedli.

Torej, dejstvo je da moramo nekako prenesti kopijo možganov, tako da ne ubijemo originala.
To si predstavljam, tako da naredimo ziljon nanobotkov, ki se prilepijo na vsako sinapso, nevron in ostali pomemben stuff. Nato začnejo kopirati vsebino v robotske možgane. To delajo wifi, live, nonstop. V robotskih možganih se pojavi kopija, njeni podatki se osvežujejo nonstop. Vsebina je torej sinhronizirana vsako nanosekundo.

Ustvarila bi se skupna zavest. Torej imeli bi 2 hardwera, ki bi bila identična. Če spremeniš pri enemu nek del se istočasno spremeni isti del še pri drugemu.

Torej, če se original odloči, da dvigne robotsko roko bi se ta dvignila?
Če se robot odloči, da dvigne originalovo roko bi se ta dvignila?

Če se to zgodi, mislim, da lahko preprosto začnemo izklapljati originalove sinapse, nevrone in ostali pomemben stuff.

Predlagam, da testiramo to prvo na zapornikih :)