Slashdot - Letos mineva 400-letnica uporabe teleskopov, s katerimi se je prvi začel igrati Galileo Galilei, in prav Telescopio Nationale Galileo na Kanarskih otokih poroča o najbolj oddaljenem izbruhu gama žarkov doslej. V četrtek so namreč z Nasinim Swiftom zaznali eksplozijo umirajoče zvezde, kasneje pa so izračunali, da gre za zelo oddaljen dogodek. Izračuni s Telescopio Nazionale Galileo kažejo, da je imel izbruh rdeči premik 8,1, kar ustreza razdalji več kot 8,0 gigaparsekov. To pomeni, da se je zgodil, ko je bilo vesolje staro zgolj rosnih 630 milijonov let - sedaj jih šteje okrog 14 milijard. Znanstveniki so nad odkritjem navdušeni, saj kaže, da so se že zelo zgodaj začele formirati prve zvezde velikanke. Klik!
Samo sedaj je odvisno od kod so dobili 260msl. Lahko da so novejše računanje dali noter, ker lani se je odkrilo da v velikih primerih so se znanstveniki zmotili tudi do 40% (oddaljenost galaksij, velikost galaksij itd.) in vem da so kasneje po teh odkritjih začeli nanovo računati velikost vesolja (ampak zelo nenatančno, ker ne vejo za koliko % so se zmotili).
Ne, Spc, Vesolje ni neskončno. Splohpa ne njegov vidni (s teleskopom ali brez) del.
Potem pa mi povej, kaj je za Vesoljem? Praznina? Materija? Nič? Črno ali belo? Barva, ki to ni oz. nima barve?
Hrabri mišek (od 2015 nova serija!) -> http://tinyurl.com/na7r54l
18. november 2011 - Umrl je Mark Hall, "oče" Hrabrega miška
RTVSLO: http://tinyurl.com/74r9n7j
Koncept neskončnega praznega prostora nam je mogoče celo vrojen. Če pa že ne vrojen, pa vsaj priučen.
Kar ta koncept razjeda, po moje fatalno razjeda, je tista Einsteinova finta s samo enim telesom v takem prostoru. Kako hitro se giblje? Kako daleč je kaj od njega?
Brez teles, ni prostora. To je den večjih dosežkov človeškega duha v 20. stoletju.
Koncept neskončnega praznega prostora nam je mogoče celo vrojen. Če pa že ne vrojen, pa vsaj priučen.
Meni se pa zdi ravno obratno. Ker smo ljudje 3 Dimenzionalna bitja razmišljamo vse v 3D .. višina, dolžina, širina. Vse se nekje začne in konča .. primer: Miza, stol, hiša ... itd itd ima v vseh 3. dimenzijah začetek in konec kajti ima končno širino, dolžino in višino in zaradi tega dosti ljudi misli, da vesolje ne more biti neskončno.
Če pa pogledamo vesolje iz več dimenzijskega kota ( več ne gledamo na vso stvar iz 3. dimenzij kot smo navajeni ) pa naenkrat ugotovimo, da vesolje ne more obstajat če bi imelo limit oz. če bi bilo omejeno na nek določen prostor, ki se začne in konča. To je zaradi tega ker je 4. dimenzija čas in če je čas nad prvimi tremi dimenzijami imajo potem tudi spodnje dimenzije, ki so pod časom enake lastnosti kot 4. dimenzija.
Primer: Čas se ne bo nikoli končal in ne vemo kdaj ( če se sploh je žačel ) se je začel. Iz tega lahko sklepamo to, da če je glavna dimenzija, ki je višja od prvih treh neskončna so tudi prve tri logično neskončne saj imajo enako lastnost ker so pod-dimenzije četrte.
Takšno je pač moje razmišljanje ( ne-3Dimenzionalno).
Vemo samo to, da ničesar ne vemo! Sokrat je bil največji znanstvenik med vsemi "velikimi". Kaj pa je sploh vedenje? Vedenja ni. Mi samo skušamo opisati, kar čutimo. In to nam ne uspeva.
Koncept neskončnega praznega prostora nam je mogoče celo vrojen. Če pa že ne vrojen, pa vsaj priučen.
Meni se pa zdi ravno obratno. Ker smo ljudje 3 Dimenzionalna bitja razmišljamo vse v 3D .. višina, dolžina, širina. Vse se nekje začne in konča .. primer: Miza, stol, hiša ... itd itd ima v vseh 3. dimenzijah začetek in konec kajti ima končno širino, dolžino in višino in zaradi tega dosti ljudi misli, da vesolje ne more biti neskončno.
Če pa pogledamo vesolje iz več dimenzijskega kota ( več ne gledamo na vso stvar iz 3. dimenzij kot smo navajeni ) pa naenkrat ugotovimo, da vesolje ne more obstajat če bi imelo limit oz. če bi bilo omejeno na nek določen prostor, ki se začne in konča. To je zaradi tega ker je 4. dimenzija čas in če je čas nad prvimi tremi dimenzijami imajo potem tudi spodnje dimenzije, ki so pod časom enake lastnosti kot 4. dimenzija.
Primer: Čas se ne bo nikoli končal in ne vemo kdaj ( če se sploh je žačel ) se je začel. Iz tega lahko sklepamo to, da če je glavna dimenzija, ki je višja od prvih treh neskončna so tudi prve tri logično neskončne saj imajo enako lastnost ker so pod-dimenzije četrte.
Takšno je pač moje razmišljanje ( ne-3Dimenzionalno).
Glej, na začetku je bil veliki pok, a ne? (upam, da ga ne zanikaš, ker če ne ti naslednje besede nebodo pomenile nič :P)
Takrat je bilo vesolje relativno zelo majhno, in se od takrat naprej širi s svetlobno hitrostjo. Če je nekaj nekoč bilo "majhno", in se širi, potem je logično, da ima ima nekje mejo (tj. prostor kamor še ne seže).
Po drugi strani pa je povsem nemogoče, da bi mi kdaj dosegli mejo, saj nič ne potuje hitreje kot svetloba. Zato je kar se nas tiče vesolje neskončno :P (ni pa to dejansko res)
Da je pok nastal je tudi moral obstajat čas .. kajti če časa ne bi bilo bi vse stalo na miru. Torej je pri velikem poku čas že obstajal oz. še pred tem kajti drugače se ne bi moglo nič zgodit in tako ne bi bilo velikega poka.
Vesolje pa se širi v neskončnost ker je 4. dimenzija neskončna in imajo vse dimenzije pod to dimenzijo iste lastnosti.
Lord ... tako daleč se ne vidi. NE. Tvoj post je obsoleten.
U kašnem smislu obsoleten? Hotu sm sicer napisat da vidimo za 14bly u usako smer, sem pa podatek od 93bly dobil na Wikici. Na isti povezavici je tudi nekaj od tega, kaj je besedica vesolje.
Sicer lahko vsak po svoje bluzi, ker zaenkrat nemoremo reči "ja to je tako". Normalno da so lahko tukaj samo hipoteze, več jih je, več možnosti, da je ena pravilna :).
Nekaj banalnih vprašanj (nimam pojma o fiziki, kaj šele astrofiziki).
Vesolje se kao širi s svetlobno hitrostjo. Že tega si ne predstavljam. Kaj točno se širi s svetlobno hitrostjo? Samo svetloba ali tudi materija (galaksije ipd.)? Če galaksije na robu vesolja potujejo s svetlobno hitrostjo, s kakšno hitrostjo potem potuje svetloba, ki jo te galaksije oddajajo? Če tudi oddana svetloba potuje z isto hitrostjo, potem mora to vse skupaj izgledati zelo čudno - kot neka svetlobna analogija zvočnega zidu.
Poleg tega si ne predstavljam, kako lahko objekt oddaja delce, katerih hitrost ni odvisna od hitrosti samega objekta. Če hitrost gibanja objekta vpliva na hitrost oddanih fotonov, pa imamo drug problem, namreč svetloba na robu vesolja se mora potemtakem širiti z dvojno svetlobno hitrostjo, kar pravijo, da ni možno.
Potem je tu en še bolj banalen in očiten problem. Galaksije vsebujejo kup zvezd ipd., ki se gibljejo po svoje in krožijo okrog centra galaksije. Sama galksija pa se giblje skozi vesolje kot en objekt. Če se torej galaksije na robu res gibljejo s svetlobno hitrostjo, to pomeni, da se posamezni objekti znotraj njih pogosto (približno polovico časa) gibljejo hitreje od svetlobe.
Kako je s tem?
(Jaz sicer ne verjamem, da se dejansko galaksije gibljejo s svetlobno hitrostjo, ker tudi ne vem, zakaj bi se. V tem primeru se mi zdi trditev, da se "vesolje širi s svetlobno hitrostjo", rahlo zavajajoča, ker svetloba za moje pojme ni nekaj, kar bi lahko definiralo "meje" vesolja.)
Neki sm bral v eni reviji pa je pisal priblizno takole: Z velikim pokom se je zacel cas in se je ustvaril prostor.
Obstajata 2 teoriji o koncu vesolja:
1.Vesolje se bo sirilo v neskončnost in se bodo vsi planeti uničili in bo na vsakih x km 1 elektron,protoin..(Ker se bo tako razsirilo) 2.Vesolje se bo začelo nazaj krčiti in se bo skrčilo v tako stanje kot je boli pred velikim pokom(ogromno energije na zelo majhnem prostoru)
Sicer lahko vsak po svoje bluzi, ker zaenkrat nemoremo reči "ja to je tako". Normalno da so lahko tukaj samo hipoteze, več jih je, več možnosti, da je ena pravilna :).
Spc bluzi zato ker je 'njegova' hipoteza samo prelaganje problema za en nivo naprej. Tista o desetih dimenzijah je fajn ampak zakaj se pri deseti neha? In kaj je ZA vsemi temi dimenzijami? :)
Ja, moja hipoteza, da je vesolje samo miselni produkt ene orjaske shizofrenicne kobilice je precej bolj verjetno kot nekih deset dimenzij. Deset dimenzij, lepo vas prosim no!
Da je pok nastal je tudi moral obstajat čas .. kajti če časa ne bi bilo bi vse stalo na miru. Torej je pri velikem poku čas že obstajal oz. še pred tem kajti drugače se ne bi moglo nič zgodit in tako ne bi bilo velikega poka.
Vesolje pa se širi v neskončnost ker je 4. dimenzija neskončna in imajo vse dimenzije pod to dimenzijo iste lastnosti.
Zdej si pa predstavlji atom vodika pri absolutni ničli in mi sporoči zakaj je to bedasto :).
Potem pa mi povej, kaj je za Vesoljem? Praznina? Materija? Nič? Črno ali belo? Barva, ki to ni oz. nima barve?
Vesolje ni nujno tako prostorsko preprosto oblikovano, kot si predstavljaš. Če je oblika celotnega vesolja warpana v zaprti obliki, potem dejansko imaš vesolje, ki se širi a nima "konca" - izven te oblike ničesar ni. Prav zato tečejo debate o višjih dimenzijah, ki so nam nedoumljive. Kar se 10 dimenzij tiče - v bistvu jih je po M teoriji 11; 3 prostorske, ena časovna, pa 7 dimenzij na subatomskem nivoju (da lahko strune svoj magic naredijo).
Teorija strun ima sicer nekaj matematike za backup, a se tu v glavnem konča... ker so strune praktično neskončno majhne in se jih ne da videti, supersimetrija pa je dokaz, ki ga potrebujejo, in je tako vse skupaj bolj na ravni filozofske debate, IMO.
@BW, Tale s kobilico pa niti ni švoh... verjetno se kje že nahaja kak laboratorij, ki dela preizkuse v tej smeri ^^
Planet zemlja je naše igrišče, vesolje pa avtocesta do novih spoznan. Ko bomo igrišče prerasl bom to postalo naše vesolje. Vesolje itak da ima mejo, ker neskončnost ne mora obstajati saj čas upliva da jo omejujejo drugi predmeti. Edino če bi obstajala popolna prostornina brez ovir, bi lahko razpravljali o potencialni neskončnosti. Če mene vprašaš, neskončnost je le krog kater se odvija v nas ker ne prepoznamo simeral v temu krogu in se le tako vidi.. ker naš razum in zavedanje ne spusti um dlje da bi to razumeli na levelu katerega še nimamo
Thomas> "Koncept neskončnega praznega prostora nam je mogoče celo vrojen. Če pa že ne vrojen, pa vsaj priučen. Kar ta koncept razjeda, po moje fatalno razjeda, je tista Einsteinova finta s samo enim telesom v takem prostoru. Kako hitro se giblje? Kako daleč je kaj od njega? Brez teles, ni prostora. To je den večjih dosežkov človeškega duha v 20. stoletju. Večina je prenobl, da bi ga upoštevala. Žal. "
Hm. Takšno razmišljanje je menda še najbolj "sound". Sva imela tudi s kitomzbrado pred časom debato na to temo in mislim, da pride do problema tudi pri terminih. Če sem prav štekal, z "Nič" ni mišljen tisti filozofski nič, popolni neobstoj, npr. količina prostora med dvema neskončno stisnjenima elementarnima delcema; pač pa je "Nič" v resnici zgolj nekaj, česar fizika ne definira.
Brez delcev prostor in čas nista definirana. "Nekaj" sicer je tam zunaj, vendar nima nobenega smisla, dokler se v tem "nekaj" ne pojavijo delci. S tem se definirata prostor in čas.
Zdaj mora samo še nekdo smiselno povedati, zakaj sredi spokojne "nedefiniranosti", ki nikomur nič noče, pride do pojava materije.
Ja, dokler tistega 'tam zunaj' ne mores izmeriti je isto kot, da ga ne bi bilo.
Torej v hipotetičnem prostoru na 0 stopinj K in z hipotetično odsotnostjo kvantnih procesov ni niti časa ni prostora?
Ponavljam: Boš res rekel, da ne teče noben čas v takem prostoru (en trenutek je pač popolnoma enak drugemu)? Še več - ker ne moreš izmeriti časa, da tega prostora zares ni?
Come on people - ne izmenjavat fizikalno nespoznavost z realnim Neobstojem.
Dobro je kar nosi največ svobodne koristi/najmanj bolečine čim več sentientom
na najhitrejši, najvarnejši in najbolj moralen način za najdaljše obdobje.
"Utilitarianizem po Saladinovo"
No, ce bi rad imel prostor potem moras imeti nekaj delcev v njem. Ce je v tem prostoru ustavljen cas, potem prostor se vedno je, samo cas v njem ne tece. Hipoteticno.
Ce pa nimas delcev potem pa nimas prostora. Ne mores ga imeti, saj ga ne mores definirati. In delcev zunaj nasega prostor/casa ni. Vsaj jaz se nisem nobenega videl. :)
Ce je v tem prostoru ustavljen cas, potem prostor se vedno je, samo cas v njem ne tece. Hipoteticno.
Ne teče čas, kot to razume fizika. Ampak če prostor "je" torej "traja", potem mora teči tudi "nekakšen" čas, čeprav le tega ne moreš izmeriti (zaradi izostanka gibanja).
Dobro je kar nosi največ svobodne koristi/najmanj bolečine čim več sentientom
na najhitrejši, najvarnejši in najbolj moralen način za najdaljše obdobje.
"Utilitarianizem po Saladinovo"
The molecular vibrations are harmonic (at least to good approximation), which means that the atoms oscillate about their equilibrium, even at the absolute zero of temperature. At absolute zero all atoms are in their vibrational ground state and show zero point quantum mechanical motion, that is, the wavefunction of a single vibrational mode is not a sharp peak, but an exponential of finite width.
Ja, moja hipoteza, da je vesolje samo miselni produkt ene orjaske shizofrenicne kobilice je precej bolj verjetno kot nekih deset dimenzij. Deset dimenzij, lepo vas prosim no!
..tu se potem poraja vprašanje kje biva ta kobilica..morda sama v sebi?..in sama sebe sanja/misli poleg shizofrenične blodnje o našem vesolju?
Naš razum je omejen in zato lahko pokaže le omejeno razumevanje tistega kar opazuje.
Razum je omejen ne samo sam po sebi, ampak tudi s čutili s katerimi opazuje.
Razumevanje je ustvarjanje slike o opazovanem predmetu. Zato je naša razlaga o vesolju le slika, ki jo imamo o tistem, kar je zunaj nas.
Če je torej naše razumevanje omejeno s samim orodjem razuma, s čutili in z komunikacijo, ali ne bi bilo smiselno raziskovati in si odgovoriti na vprašanja:
Zakaj poskušam razumeti? Zakaj imam omejeno orodje za zaznavanje sveta zunaj sebe? Kako je to mogoče, da se zavedam, da imam omejeno razumevanje? Na podlagi česa se zavedam, da imam omejeno orodje za razumevanje? Kdo sem jaz, ki imam željo po razumevanju? Kdo sem jaz?
Kaj pa če se odgovor na vsa naša vprašanja skrivajo v samem spoznanju kdo je tisti, ki opazuje?
Kaj pa, če je tisto kar je zunaj nas v bistvu tisto, kar smo mi sami? Človek je produkt vesolja in skozi nas se vesolje opazuje. Kaj pa, če opazujemo samega sebe?
Ali ni bolj smiselno namesto raziskovanja tistega kar je zunaj nas, raziskovati samega opazovalca? Tako hitreje pridemo do odgovorov.
Mogoče se bo to komu zdelo preveč abstraktno in preveč globoko. Ampak ravno to je smisel raziskovanja.
Končno en post s katerim se lahko v celoti strinjam. Sicer je to kar praviš čista resnica in pravi pristop k stvari, a problem je, da se vesolja oz. obstoja lotevaš z ontološko filozofskega vidika, večina ljudi na tem forumu pa skuša razlagati nerazložljivo z nekimi fizikalnimi formulami, ki naj bi razlagale nekaj, kar sploh ne vemo kaj je. In potem še dejansko pričakujejo, da bojo prišli do odgovora na "večna vprašanja".
Je pa dejstvo, da so vse meritve same po sebi popolnoma neuporabne in podrejene subjektivnosti vsakega posameznika. Konec koncev: Človek je merilo vsega. S tem seveda nočem izpodbijati pomena znanosti kot neke objektivne opazovalke, a za vprašanja kot so "Ali bog je?", "Ali sem?", "Koliko je veliko vesolje" ali "Kaj je onstran vesolja?" ne moremo uporabljati nobene druge vede kot pa filozofijo. Ta pa je že v osnovi omejena s človekom.