Saturn nova?

1cm debela (in ustrezno dolga) Palica iz kritične mase plutonija nikakor ni nadkritična. Niti pri "večji gostoti" ne.

To definitvno ne drži. Pri večji gostoti je kritična masa manjša. Oz. kot sem napisal že zgoraj (beri prejšnji moj post), je pomembno kritično število nevtronov na določenem volumnu da se sproži verižna reakcija. Tako da lahko eksplodira tudi 1g plutonija, če ga dovolj stisnemo. To logiko se uporablja v atomskih bombah že od začetka, v novejšem času je pa celo možno nastavljat s kakšno močjo le ta atomska bomba eksplodira (10 - 200 kT), pač glede na vojaške potrebe.

V starih obrambah je bilo kar precej člankov o tem ... Pojdite v knjižnico in si malo preberite. Zelo dobro napisani poljudni članki. Dobesedno za laike, kot ste (smo) tu.

LP I.

Koliko časa pa zdrži stisnjenega jekleni ovoj atomske (vodikove) bombe, modrina?

Ko je enkrat verižna reakcija dovolj daleč, prej doseže dovolj stopinj za ignacijo vodika, kot se sfizla!

To smo videli na Zemlji že velikokrat. Zgleda da Gundolf in jure zastopata stališče, da atomska ali vodikova bomba sploh ni možna.

Po njuni (trhli) logiki že.

Atomske bombe so seveda možne, vendar pa jih tako enostavno tudi ni mogoče narediti, kot zgleda na slikcah, ker je potrebno postaviti ravno pravšnjo sceno - prave pogoje za začetek procesa.

Za sprožitev procesa termonuklearne reakcije (fuzijo) sta potrebna "le dva" pogoja, dovolj velika temperatura (kinetična energija delcev) in gostota (bližina delcev). Pa seveda dovolj pravega materiala.
Na prvi pogled zelo simpl ..

Te pogoje je mogoče za kratek čas ustvariti tudi umetno, v bombah.
Ko pride do eksplozije, se pogoji spremenijo in ne zadostujejo več za nadaljevanje procesa.

V zvezdnih sredicah se potrebni pogoji lahko vzdržujejo tudi za daljši čas zaradi konstantnega pritiska , ki tudi po sproženi reakciji ne popusti in zaradi neprekinjenega vzdrževanja visoke temperature.

Že malo višje od jedra Sonca, kjer pogoji niso več ugodni, se fuzija ustavi in ne deluje več, čeprav je naokoli še vedno ogromno vodika in tudi pritisk in temperatura nista zanemarljiva, vendar za fuzijo premajhna.

Če bi v atmosferi Jupitra ali saturna sprožili eno čisto pravo Tzsar bombo (ne tisti plutonijev oksid s Cassinija, ki se lahko v najslabšem primeru le malce zasmodi) ne bi prišlo do zažiga celega planeta, ker bi se potrebni pogoji za nadaljevanje fuzije že ob prvi eksploziji razblinili in "požar" se ne bi imel prilike širiti naprej. Za širjenje ne bi bilo več ustreznih pogojev in bi zato proces kmalu ugasnil, kot ugasne tudi izven ožjega jedra v Soncu, kjer se tudi zaradi "poslabšanih" pogojev nima prilike razširiti naprej na celotno kroglo Sonca.

Drugače pa ... večina plutonija ali urana se ne razcepi, v atomskih bombah. Samo kakšen procent ga sodeluje v verižni reakciji, a vseeno dovolj močno poči, da vžge še okoliški devterij, če je vodikova bomba.

Osnove, ladies, osnove.

Nuklearni val obstaja! V kontjnerjih, rezvoarjih vodika v vodikovih bombah, zagotovo. Hladni vodik se zakuri v termonuklearnem ognju.

Velikost kante z vodikom niti ni omejena.

Vroč vodik se pa tudi lahko zakuri, oja. Supernova. Ko tlenje prerase v požar, so to speak.

Vendar v Soncu ni dovolj toplo, da bi do tega prišlo. Če bi pa tam sprožili kakšno dobro atomsko, ki bi reč ogrela na 100+ milijonov stopinj, potem bi pa razneslo Sonce. Jasno.

Samo tja ne boš dobavil plutonija. Ga prej upari.

V Jupiter ga pa lahko dostaviš.

Štekate?

Kako pa misliš, da deluje vodikova bomba? Brez nuklearnega vala po kanistru devterija (=vodikovega izotopa)?

Kako?

KAKO so pa to sklanfali? Na enem koncu se vžge plutonij (ali kakšen drug transuranski izotop) v fisijo. To tako segreje sosednji vodik, da se še ta vžge v fuzijo in da še več ice (ica je slovenska beseda).

Te še več ice še toliko lažje vžge vodik naprej. To gre, dokler ga (vodika) ne zmanjka, ker je ušel ali bil fuziran. Če maš večji kanister, ga zmanjka mau kasneje. (Na Jupitru ga je masa.)

Nobene magije in nič drugače kot sem rekel.

Če misliš drugače, povej KAKO.

Se prav, če na Zemlji zacinimo vodikovo bombo, gre cela atmosfera k hudiču oz. bomba sproži verižno reakcijo po celi Zemlji? Vodik namreč ne uide...

Še sreča, da do danes nismo še nobene vodikove testiral...

Aja, čaki malo - saj smo jo?! Pa še kar smo tukaj... Kako le?

Ravnokar ti je povedal gani-med:

Za sprožitev procesa termonuklearne reakcije (fuzijo) sta potrebna "le dva" pogoja, dovolj velika temperatura (kinetična energija delcev) in gostota (bližina delcev). Pa seveda dovolj pravega materiala.
Na prvi pogled zelo simpl ..

Te pogoje je mogoče za kratek čas ustvariti tudi umetno, v bombah.
Ko pride do eksplozije, se pogoji spremenijo in ne zadostujejo več za nadaljevanje procesa.

V zvezdnih sredicah se potrebni pogoji lahko vzdržujejo tudi za daljši čas zaradi konstantnega pritiska , ki tudi po sproženi reakciji ne popusti in zaradi neprekinjenega vzdrževanja visoke temperature.

Že malo višje od jedra Sonca, kjer pogoji niso več ugodni, se fuzija ustavi in ne deluje več, čeprav je naokoli še vedno ogromno vodika in tudi pritisk in temperatura nista zanemarljiva, vendar za fuzijo premajhna.

Če bi v atmosferi Jupitra ali saturna sprožili eno čisto pravo Tzsar bombo (ne tisti plutonijev oksid s Cassinija, ki se lahko v najslabšem primeru le malce zasmodi) ne bi prišlo do zažiga celega planeta, ker bi se potrebni pogoji za nadaljevanje fuzije že ob prvi eksploziji razblinili in "požar" se ne bi imel prilike širiti naprej. Za širjenje ne bi bilo več ustreznih pogojev in bi zato proces kmalu ugasnil, kot ugasne tudi izven ožjega jedra v Soncu, kjer se tudi zaradi "poslabšanih" pogojev nima prilike razširiti naprej na celotno kroglo Sonca.

Edini razlog, zakaj se ne vžge ocean pri podmorskem aktiviranju vodikove bombe je v tem, da je v okolici bombe, v vodi, premalo devterija. Če bi ga bilo več, bi razneslo tudi ocean.

Reakcija je eksotermna. Pridobiva, dokler je kaj goriva v okolici, na energiji in na temperaturi. Če se je širila fuzija en centimeter od centra, se bo tudi 1 meter. Tudi 1 kilometer. Razen če koncentracija razpoložljivega reaktanta nenadoma pade.

>> OK v Saturnovi atmosferi že mogoče, samo v centru Jupiterja ali blizu njega pa vprašanje. Tam je pritisk ogromen in bi bili mogoče že izpoljeni pogoji tudi za kaj drugega.

Kako boš pa svojo bombo dostavil v središče Jupitra?
Pa tudi, če bi jo nekako uspel dostaviti (sicer bi jo že prej raztrgalo in izparilo), bi verjetno sprožil eno termonuklearno reakcijo (govorim na pamet, če bi jo res lahko), ne bi pa fuzije mogel prav dolgo vzdrževati, sploh pa ne izven sredice Jupitra.
Jupiter zaradi veliko premajhne mase (80 x premajhne) ni material za zvezde delat.

"Jupiter zaradi veliko premajhne mase (80 x premajhne) ni material za zvezde delat."

Sam od sebe najbrž ne, če bi ga pa aktiviral blizu centra, pa vprašanje.

Problem je vzdrževanje fuzije.
V sredici Jupitra bi kvečjemu parkrat počilo, potem bi pa hitro vse skupaj izzvenelo (ugasnilo), ker ni pogojev.

V središču Jupitra menda sploh ni vodika, ampak težji elementi. V začetku je bil Jupiter kamniti protoplanet, tako kot Zemlja, kasneje pa je nabral še ves okoliški vodik, ker je ravno dovolj oddaljen od Sonca, da mu to ni moglo v sesanju vodika konkurirati.

Ja saj, pogoji so problem, ampak kaj bi to, pač male tehnične težave ).
Poleg devterija rabiš tudi pritisk in temperaturo, ta se pa s količino vodika začne zmanjševati.
Primer je Sonce, kjer so količine vodika neomejene, pa se vseeno ne vžge, razen tistega malega dela v sredici, kjer je dovolj velik pritisk.

Temperatura se s količino vodika nič ne zmanjšuje. Nasprotno, zvečuje se! Ker vodik da na fuziran gram več toplote kot jo je bil potrošil.

EXOTERMIKA.

Po zadnjih meritvah je v Jupitrovi atmosferi na 100.000 tisoč vodikovih atomov 6 atomov devterija, kar je premalo za karkoli početi.

Now you talk sense.

Ampak se ni zanašat na to, da ni kje kakšnih devterij bogatejših oblakov in plasti. Ko je pa enkrat krogla zadosti velika in vroča (in se greje in se širi!), je dober tudi navaden vodik in helij. Praktično vsak od lahkih elementov.

Kako točno je tam doli v podrobnostih glede izotopske sestave, ni za stavt hodit.

Sonce je šolski primer

V Soncu tli pri 10 do 20 milijonov stopinj. V vodikovi bombi gremo na 100+ milijonov. Ko se v zvezdi kaj takega primeri, ji rečemo - lejo, lejo, supernovo!

Tukaj je tudi narisana implozija za stiskanje plutonija.

Odlično. In kako misliš, da se vžge okoliški vodik? Segreje se, samo to.

Kaj pa po tvoje preprečuje da se plutonij ne razleti okoli, preden verižna reakcija dovolj ne napreduje, da ni več potreben?
Jekleni ovoj, nič drugega.

Eksplozija konvencionalnega eksploziva. Inercija materiala, ki je buffer med eksplozivom in plutonijem. Če že ne veš kaj mu tisto ubogo mikrosekundo preprečuje da bi se razletel.

Ampak odločilen faktor da sploh pride do eksplozije je pa ta, da gre plutonij iz subkritičnega stanja v krepko superkritičnega v ekstremno kratkem času. Tako ti dela A-bomba, plinski orjak pa niti v najboljših sanjah ne. To v boldu mu manjka.

Eksplozija konvencionalnega eksploziva. Inercija materiala, ki je buffer med eksplozivom in plutonijem.

Če ne bi bilo okoliškega jeklenega ovoja, bi moral imeti več klasičnega eksploziva. Potem bi inicialna atomska eksplozija težje zakurila še bolj oddaljen vodik.

Namesto jeklenega ovoja in klasične eksplozije imaš v Jupitrovem oceanu okoliški pritisk hladnega in gostega vodika. Bolj stiska plutonij od vsakega klasičnega eksploziva. Tudi bolj pridno naliva vodik na ogenj.

Ker devterija sam ne proizvaja, lahko sklepamo, da je v celotni jupitrovi atmosferi podobno razmerje.

A ni devterij enkrat težji od navadnega vodika?
Kar bi pomenilo da ga mal bolj vleče proti dnu in sklepat da bo kr cel jupiter imel konstantno razmerje ne zgleda ravno zanesljivo.

Verjetno je devterija nekaj več proti sredini, vendar je to še vedno lahek plin, lažji od helija, ki ga je tudi na površju planeta približno enako razmerje, kot v medzvezdnem prostoru. Viharji ga z lahkoto raznašajo po celem planetu.

Če ne bi bilo okoliškega jeklenega ovoja, bomba sploh ne bi mogla obstajati, ker ne bi imeli kam spraviti eksploziva. Tudi kile moke ne kupiš brez pakiranja. Sam jekleni ovoj pa nič ne prispeva k tlaku in temperaturi znotraj bombe, ampak je samo pakirni material, ki je dovolj trden da zadosti pogojem.

Vodikova bomba se je izmikala znanstvenikom kar nekaj časa, ker je treba ustvariti ravno prave pogoje za fuzijo s pomočjo fisije. Če bi bilo tako preprosto, da malo zažgeš vodik, bi to šlo precej hitreje.

Pojdi v knjižnico, in vzemi eno poletno posebno izdajo življenje in tehnika. Zelo lepo opisano. Preden filozofiraš dalje ...

LP I.

Wikipedia:

An atmospheric probe was released from the spacecraft in July 1995, entering the planet's atmosphere on December 7. It parachuted through 150 km of the atmosphere, collecting data for 57.6 minutes, before being crushed by the pressure to which it was subjected by that time (about 22 times Earth normal, at a temperature of 153 °C).[78] It would have melted thereafter, and possibly vaporized.

150km v atmosfero, 22 barov in 153 stopinj C, pa ga je unicilo. sicer tega niso poslali noter z visoko histrostjo.
zdaj me pa zanima zakaj in kako bi kaj drugega prislo dovolj globoko, da bi izkusilo tiste miljone atmosfer...

Pri supernovi gre za druge procese.

Ma kje pa. Bistvu supernove je v run away fuziji. Lahki elemnti se zlivajo v težke. Celo endotermne fuzije potečejo, saj je okoliške energije dovolj in nastanejo elementi težji od železa.

Supernova in vodikova bomba sta obe run away fuziji, dokler ne zmanjka goriva.