Domače branje:" Rousseau, J. J. Družbena pogodba"

Slo-Tech - Med temeljna družboslovna dela, zagotovo sodi tudi delo, "Družbena pogodba in načela političnega prava", ki ga je spisal J.J. Rousseau.

O družbeni pogodbi se dandanes govori več, kot se je morda kadarkoli v preteklosti, čeprav ni nastala takrat, ko jo je J.J. Rousseau. spisal. Družbena pogodba je nastala je že zdavnaj prej. J.J. Rousseau jo je le analiziral.
Kratek povzetek, tega izjemnega dela, bom poskušal na kratko osvetliti v nadaljevanju.


V naravi človeka je, da je svoboden ali vsaj hoče biti svoboden. Kakor hitro je človek sposoben sam odločati o sredstvih, ki so mu na razpolago, je njegov prvi in najvišji zakon skrb zase in do samega sebe. To svojo skrb, ali egoizem, če hočete, lahko navzven uveljavlja le s silo, tako da je gospodar. Gospodar samemu sebi in drugim. Gospodar pa je le, če silo spremeni v pravico in pokorščino v dolžnost. Problem (ali sreča) je le v tem, da ni nikoli nihče dovolj močan, da bi lahko ostal za vedno gospodar. Ko se torej sila in gospostvo na eni strani, sreča z enako ali večjo in močnejšo silo na drugi strani, se pri takem posamezniku nujno pojavi potreba, da svojo silo in moč poveča, če hoče ostati in obstati, tako kot individuum, kot tudi kot gospodar.

Da bi se ohranili kot posamezniki, je potrebno najti način kako to doseči. Kako torej najti obliko združitve, ki bo z vso skupno močjo branila in varovala osebo in premoženje vsakega pridruženega člana in v kateri se bo lahko vsakdo, združen z vsemi, vendarle podrejal le samemu sebi in ostal prav tako svoboden kakor prej. Pri tem ne sme (in tudi ne) igrati nobene vloge ne spol, ne barva kože, ne kakršna koli individualna značilnost posameznika.

Kako to narediti, je torej temeljni problem, katerega rešitev nam daje družbena pogodba. Pogodba, ki je ni nikoli nihče ne spisal ne podpisal, a vendarle velja.

Še več, zanjo kot je zapisal J.J. Rousseau, velja "En sam zakon je, ki že po svoji naravi zahteva enoglasno privolitev vseh. To je družbena pogodba"

A da bi lahko sploh nekdo sklenil kakršnokoli pogodbo, mora biti vsak posameznik (pogodbenik) v prvi vrsti svoboden. Le svoboden posameznik se lahko svobodno odloča kaj bo storil s svojo svobodo. Družbeno pogodbo lahko torej sprejmejo in sklepajo le svobodni posamezniki na način, da vsak od njih da svojo osebo, svojo svobodo in svojo moč, pod vrhovno vodstvo obče volje; in vsakega člana sprejme v takšno združbo, kot del nedeljive celote.

Ko se to zgodi, govorimo o družbeni pogodbi, ki se navzven manifestira kot skupno telo, kot skupna obča volja njenih članov, ki ni identična volji vsakega posameznika, a jo vendarle vsi sprejmejo kot skupno; občo voljo vseh.

To skupno politično telo ima tudi svoje ime, ki se imenuje (dandanes) država. Ko takšno združbo (državo) primerjamo z drugo takšno združbo, pa se nje volja manifestira na dva načina. Če je država pasivna v svojem delovanju in deluje le kot nosilec oblasti, je suveren, če mora biti aktivna, pa je to sila. Sila, ki je enaka skupku vseh sil vseh posameznikov. Člani (posamezniki) takšne združbe (države) se s sklenitvijo družbene pogodbe prav tako znajde v dvojni vlogi. Kadar sodeluje pri suvereni oblasti, se nam pokaže kot državljan a je hkrati tudi podanik, če ga obravnavamo kot podrejenega državnim zakonom.

Iz prej navedenega je torej jasno, da bo družbeni dogovor (pogodba) deloval le, in samo tako dolgo, dokler bo vsakogar, ki se upira podrejati obči volji vseh, moč k temu prisilit s silo celotnega združenega telesa, torej države, kar pa v bistvu ne pomeni nič drugega kot prisiliti posameznika, da je svoboden.

Suveren/ost je torej le odraz obče volje vseh, zato je tudi ni moč odtujiti. Tako kot obče volje vseh ni moč odtujiti, tako tudi ne more nihče predstavljati suverena; možno je prenesti oblast, nikakor pa ne volje (vseh).

Da pa bi torej suveren sploh lahko obstal in deloval, nujno potrebuje takšne dogovore, ki bodo odraz in hotenje neke obče volje. Takšne dogovore imenujemo zakon. In ker so zakoni odraz obče volje, jo suveren v dobrobit vseh lahko in mora uveljaviti tudi s silo vselej in zoper slehernika, ki bi kršil tako načela družbene pogodbe, kot posamezne zakone.

Nič in nihče (ne posameznik in ne skupine) torej ne more početi ničesar, kar ni odraz obče volje vseh, navzven razpoznavne v obliki zakonov. V trenutku, ko kdorkoli prekrši to načelo, je prekršil družbeno pogodbo kot tako, s tem pa ogrozil sam obstoj suverena. Prav zato ima suveren (v dobrobit vseh) tudi pravico in dolžnost, vzpostaviti stanje kot je bilo pred kršitvijo družbene pogodbe, h kateri so vsi pristopili.

Družbena pogodba je torej v interesu vseh njenih članov, zato bi se na prvi pogled zdelo, kot da je le ta odvisna od načina in oblike vladanja, a temu ni tako.

Ravno z družbeno pogodbo se prenesejo upravljavska pooblastila na kolektivna telesa (vlade) ali posameznike (kralje).

Kakšna bo oblika vodenja, je torej odraz volje vseh članov in zmotno je mnenje, da je od vseh do danes znanih sistemov še najboljši do sedaj znan sistem, sitem demokracije.

Proučevanje družbene pogodbe pripelje do zaključka, da je vsaka oblika vodenja (vladanja) lahko dobra, ali pa slaba, in da ni vsaka organiziranost dobra za vsako družbo in vsako ljudstvo.

Tako se lahko povrnemo na začetek, kjer J.J. Rousseau. ugotavlja, da "Najmočnejši ni nikoli dovolj močan, da bi lahko ostal vedno gospodar…"

Kar velja za posameznika, velja tudi za suverena (državo).

Rousseau, tako ugotavlja, da: "takrat, ko imamo enake zunanje pogoje, je boljša tista oblika vladanja, pod katero se, brez tuje pomoči, brez naturalizacij in brez kolonij, število državljanov množi in narašča; najslabša pa tista, pod katero se ljudstvo zmanjšuje in izginja."

"Računarji, zdaj ste na vrsti vi; štejte, merite, primerjajte"