Virgin Orbitu uspel prvi polet, NASA pa je zamočila glavni test motorjev rakete SLS

Spaceflight Now - Včeraj so navdušenci nad vesoljsko tehnologijo lahko spremljali kar dva pomembna dogodka. Podjetju Virgin Orbit je v drugo vendarle uspelo poslati raketo LauncherOne v vesolje in tja za nameček vtiriti deset majhnih satelitov. Manj uspešni so bili pri Nasi, kjer se je pomemben statični test motorjev prve stopnje megarakete SLS izjalovil, saj so ga morali po dobri minuti prekiniti zaradi okvare na enem od motorjev, kar utegne bistveno zavreti ameriško vrnitev na Luno.

Virgin Orbit je firma, ki so jo pri rdečem koncernu Richarda Bransona pred štirimi leti oddvojili od Virgin Galactica, da bi se lažje posvetili komercialnemu pošiljanju manjših tovorov v Zemljino krožnico. Medtem ko bolj razvpitemu Galacticu kar ne uspe zaštartati pošiljanja turistov do (približno) Karmanove meje, saj se jim je zadnji test iz lanskega decembra sfižil, pa so v Orbitu bližje izpolnitvi svojega poslanstva. Tudi oni so sicer imeli lanskega maja neljub pripetljaj, ko jim je pri prvi izstrelitvi rakete LauncherOne ckrnil motor in je zgrmela v morje. Toda že v drugo je raketa uspešno dosegla orbito in tja tudi vtirila deset Nasinih cubesatov, s katerimi je ameriška vesoljska agencija v bistvu precej tvegala.

Virgin Orbit namreč za pošiljanje tovora v vesolje uporablja samosvoj pristop: dvostopenjsko raketo na tekoče gorivo do višine dobrih desetih kilometrov ponese prirejen Boeing 747, z ljubkovalnim imenom Cosmic Girl, nakar sledi vžig raketnega motorja. Naprava je takrat v vodoravni legi, hkrati pa mora najprej doseči varno razdaljo od letala, zato lahko do vžiga pride šele po približno petih sekundah, med katerimi nanjo delujejo specifični pojemki. To pomeni kopico zahtevnih tehničnih izzivov, zaradi katerih gre v resnici za pomemben tehnološki mejnik, saj gre za prvo uspešno izstrelitev rakete na tekoče gorivo v vesolje z letala, kajti prejšnje tovrstne izstrelitve so se vršile s takšnimi na trdno. Pristop omogoča večjo prožnost pri vtirjanju objektov, oziroma manjšo odvisnost od fiksnih izstrelišč in s tem povezanih časovnih oken. Toda po drugi plati so v razvoj vrgli prek milijardo dolarjev, dobički pa so pri takšnem režimu delovanja razmeroma uborni, zato je vprašanje, ali bo LauncherOne kdajkoli povrnila ves vložek. Vendarle pa imamo s tem po SpaceXu in Rocket Labu novega zasebnega akterja, ki je sposoben dostaviti satelite v vesolje.

Manj razlogov za veselje imajo v agenciji NASA. Nedelja bi morala biti zanje velik dan, kajti na sporedu je bil predvidoma zadnji statični preizkus prve stopnje razvpite rakete SLS, naslednice Saturna V, ki je Američane nekoč ponesel na Mesec. Napravo so posadili na orjaško stojalo B2 v vesoljskem centru Stennis, kjer se izvajajo statični testi največjih ameriških raket: motorje prižgejo in simulirajo predvideni polet. Tokrat bi morali štirje motorji RS-25, ki jih poznamo iz vesoljskih čolničev Space Shuttle, delovati okoli osem minut. Toda že po minuti je prišlo do hude napake na toplotni zaščiti enega od njih in preizkus so morali prekiniti. Pristojni so sicer na novinarski konferenci skušali navzoče pomiriti in poudarili, da so na voljo rezervni RS-25, menjava pa naj bi trajala le okoli deset dni. Toda ko se dogodek postavi v kontekst, gre v resnici za grd neuspeh, ki bi prav lahko imel daljnosežne posledice.

SLS je namreč ključni element ameriškega načrta vrnitve na Luno Artemis, ki ima hudirjevo kratko časovnico, saj je pristanek z astronavti predviden za leto 2024. Vrsta nevšečnosti, od pandemije koronavirusa do kaotičnega financiranja, je namere že tako stalno postavljala pod vprašaj, toda za največje zamude je zaslužen ravno razvoj rakete SLS, ki bi morala po prvotnih planih poleteti že pred petimi leti, a se vse bolj utaplja v zamudah, napihnjenih stroških in nezanesljivosti tako Boeinga kot praktično vseh ostalih podizvajalcev. Da bi v resnici v roku treh let videli človeka na Mesecu, bi morala poleteti najkasneje letos jeseni, toda včerajšnji neuspeh bo izstrelitev skoraj gotovo potisnil v naslednje leto. Obenem je potrebno poudariti, da se z odhodom Trumpove administracije poslavlja tudi Nasin šef Jim Bridenstine, hkrati pa se bosta premešala tudi oba domova Kongresa, ki Nasine programe financira. Republikanski kongresniki iz Alabame, ki so najbolj zagrizeni podporniki SLSa, saj raketo sestavljajo "pri njih doma", bodo izgubili kar nekaj vpliva. Zanimivo bo videti, kakšen učinek bo to imelo na oranžnega orjaka, v katerega v dobi Falconov 9 verjame vse manj ljudi.