Obstajajo pa tudi številne neetične prakse, s katerimi si raziskovalci povečujejo citiranost. Gre tako za citiranje nepovezanih člankov, izsiljevanje za citate v recenzentskem postopku itd. Guillaume Cabanac z univerze v Toulousu pa je odkril še en način potvarjanja citiranosti, o čemer je letos s sodelavci pisal v znanstvenem članku. Opazil je, da imajo nekateri članki sumljive provenience iz manj kakovostnih revij več citatov kakor ogledov, kar je zelo nenavadno. Podrobna preiskava pa je pokazala, da so kot citirajoči navedeni celo članki, ki sploh ne vsebujejo citatov teh supercitiranih člankov. Kaj se torej dogaja?
Članki citate navajajo v ljudem berljivi obliki, ki je namenjena bralcem. To so torej citati med besedilom in seznam referenc na koncu. Cabanac pa je ugotovil, da nekateri članki iz revij, ki jih izdaja indijski Technoscience Academy, v metapodatkih vsebujejo citate, ki jih v glavnem besedilu ni. Poimenoval jih je prikriti citati (sneaked citations). Te prikrite citate je na primer zaznal Crossref, ki črpa informacije iz metapodatkov, medtem ko Google Scholar bere besedilo in jih ne najde. Metapodatki se lahko popravljajo tudi po objavi članka! Tovrstne manipulacije so možne le s sodelovanjem založnika, zato v uveljavljenih revijah niso problem. V revijah sumljive provenience, ki pa so vseeno del mednarodnih sistemov merjenja citatov in faktorja vpliva, pa se to lahko zgodi. V trenutnem sistemu namreč citat šteje enako, ne glede na revijo, v kateri se zgodi.
Gre za doslej še neprepoznan način manipuliranja s citati, ki kaže na izrojenost sistema, ki vrednoti kvantitativne indikatorje. Tudi zato je v svetu čedalje večji trend za premik k bolj kvalitativnim indiaktorjem, ki bi znanstveno odličnost merili vsebinsko in ne zgolj številčno.
