O mučenju

Slo-Tech - Nedavno objavljeno senatno poročilo o CII-nih tehnikah mučenja (oz. njihovi ničelni učinkovitosti), je vzbudilo nemalo zgražanja tudi pri nas doma. Dan po tem je Ministrstvo za pravosodje objavilo novico o trideseti obletnici sprejetja Konvencije OZN o prepovedi mučenja, s pripisom, da jo je naša država ratificirala že l. 1993. Žal so pozabili dodati, da je Ustavno sodišče še ne dva meseca nazaj ugotovilo, da se kršitve konvencije proti mučenju morda dogaja tudi v Republiki Sloveniji, in - kar je še huje - da se država po tem na vse načine pretvarja, da ni za to prav nič kriva.

Primer družine Plibernik, Up-679/12, se je začel l. 2000, ko je policija na domu Sama Plibernika izvajala hišno preiskavo zavoljo storitve kaznivih dejanj, povezanih s preprodajo mamil. Plibernik naj bi jo ob prihodu policistov poskušal pobegniti, zavoljo česar so zoper njega uporabili prisilna sredstva. Nekje sredi tega dela postopka je obravnavani zaradi akutnega napada astme, ki ga je sprožil fizični in emocionalno napor ob aretaciji, tudi umrl, pred očmi svojega petletnega otroka.

Družina pokojnega - starša, partnerka in oba otroka - so tožili Republiko Slovenijo za odškodnino za povzročeno nepremoženjsko škodo (za duševne bolečine zaradi smrti svojca ter ter odškodnine zaradi izgubljenega preživljanja oziroma izgubljene podpore, še po starem ZOR). Vse, kar so dobili, je bilo 1000€ za partnerko, za ostale pa nič. Pri tem je zanimivo, da tako prvostopenjsko kot drugostopenjsko sodišče nista ugotovili ne protipravnosti dela policistov, ne vzročne zveze med njihovim delom in nastalo smrtjo, in ne nevestnega ravnanja po tem, ko se je pokojni že začel močno dušiti. Še več, sledili sta ideji državnega pravobranilstva (institucije, ki v takih postopkih brani pozicijo države), da se smrt ni zgodila tekom izvajanja hišne preiskave, se pravi uradnega dejanja policije po ZKP, ampak pred tem - ko so zgolj "ustvarjali pogoje za izvedbo hišne preiskave". Tako da za smrt niti ni bilo krivo oblastno dejanje državnega agenta. Na čem - najbrž miloščini do partnerke - je potemtakem temeljil tisti drobiž od odškodnine, če vendar ni bilo nič narobe, je bilo zanimivo vprašanje.

Ostali tožniki so nadaljevali pot do Ustavnega sodišča, ki jim je pritrdilo in zadevo poslalo v ponovno odločanje. Sodišču prve stopnje so razložili, da se je zadeve lotilo napak; da ne bi smelo bremena dokazovanja protipravnosti dejanja policije položiti na pleča sorodnikov, ampak da bi moralo namesto tega samo preveriti, ali je policija med hišno preiskavo (in "ustvarjanjem pogojev zanjo") storila vse, kar je lahko, da bi zavarovala in preprečila tveganje za življenje in zdravje preiskovane osebe. In predvsem, na veliko se je sklicevalo na določbe že omenjene Konvencije o prepovedi mučenja, po katerih mora država, če jo že krši, prizadetim izplačati primerno odškodnino.

Zdaj, treba je dodati, da US v svoji razveljavitvi treh zaporednih sodb prvostopenjskega, drugostopenjskega in Vrhovnega sodišča ni ugotovilo, da je policija zares mučila pokojnega, s tem, ko je njegov poskus pobeg v stanovanje s protivlomnimi vrati ustavila na način, ki ga je stal življenja. To bodo zdaj morala, ponovno, presoditi nižja sodišča. Pri tem pa bodo morala ona preveriti, ali res ni bilo načina, da bi država njegovo smrt preprečila - s skrbnejšim načrtovanjem akcije, z milejšimi prisilnimi ukrepi, s prvo pomočjo takoj potem.

Lekcija iz tega morda niti nima nič z mučenjem. Smrti tekom policijskih postopkov so in se še bodo dogajale, upravičeno ali ne. Bolj pomembno je, da se država nauči napake priznavati in jih potem poravnati, kolikor se da, z odškodnino. Sicer bodo finančne posledice hude. Že zdaj smo druga od vseh držav po številu pritožb pred Evropskim sodiščem za človekove pravice in tam veliko dobivamo (ali zgubljamo kot država). V zadevi Kurić sta dva sodnika dejanje izbrisa označila za "uradno avtoriziran poskus administrativnega etničnega čiščenja", sodišče pa je državi naložilo, da vzpostavi odškodninsko shemo za vse ostale izbrisane. Da morata ESČP in US take pisati, ker se pravobranilstvo ni želelo poravnati, se za resno državo najbrž več ne spodobi.