Projekt pa ni v nekih meglenih začetkih, pač pa poteka že kar intenzivno in se celo že uporablja v praksi. Razvijalci iz Brazilije, Nemčije, Grčije in Francije sicer nameravajo razviti popoln sistem za vodenje digitalne zdravstvene kartoteke, vključno s hrambo in upravljanjem osebnih podatkov pacientov, predpisovanjem receptov, zaračunavanjem zdravstvenih storitev, zbiranjem in analizo epidemoloških in različnih statističnih podatkov ter upravljanjem zalog medicinskega materiala.
Projekt Medical je tako usmerjen predvsem v družinsko medicino in zdravstveno varstvo na primarni ravni, vsebuje pa informacijsko podporo tako za standardiziran vnos podatkov o boleznih, kot tudi različnih socio-ekonomskih kazalnikov, kar omogoča osnovo za statistične analize in posledično boljše načrtovanje zdravstvenih politik in preventivo. Med drugim vsebuje tudi "genetski" modul, ki omogoča analizo zdravstvenih tveganj za posameznega pacienta, modul za vnos in analizo podatkov iz analiz krvi, itd.
Soroden projekt pa je projekt Hospital, ki je namenjen informatizaciji bolnišnic. Prva različica programa bo izšla v kratkem, program pa je zasnovan modularno in visoko skalabilen. Oba projekta sta izdana pod odprtokodno GNU GPL licenco.
Gre za obsežen projekt, in razvijalci vabijo vse zainteresirane k sodelovanju na različnih področjih - od prevodov (lokalizacije), ko dodajanja novih funkcionalnosti, testiranja in zagotavljanja kakovosti. Ker seveda ne gre za "običajno" aplikaciji, je seveda smiselno, da pri projektu sodelujejo zlasti posamezne zdravstvene ustanove ali celo države.
Mimogrede, ustrezna informatizacija zdravstva, zlasti pa ustrezen zajem in statistične obdelave podatkov bi lahko dobesedno reševale življenja.
Na vladnih spletnih straneh namreč lahko najdemo zanimiv dokument iz leta 2008, z naslovom Državni program obvladovanja raka v Sloveniji. Dokument navaja kar nekaj ugotovitev, nad katerimi bi se morala zamisliti tako zdravstvena politika, kot tudi javnost.
Navedli bomo dve. Dokument omenja rezultate neke kanadske študije iz leta 2004, kjer so primerjali narativno (opisno) in sinoptično (strukturirano) obliko medicinskega izvida. Izkaže se, da je v primeru opisnega izvida (tak žal prevladuje pri nas) iz izvida mogoče dobiti le dobrih 45% informacij potrebnih za nadaljnje zdravljenje. V primeru sinoptične oblike zapisa (kjer zdravnik izvid napiše tako, da podatke vnese v ustrezen obrazec) pa je iz zapisa mogoče pridobiti 99% potrebnih informacij, poleg tega je takšen izvid mogoče enostavno računalniško in statistično obdelati.
Druga ugotovitev pa je še bolj zaskrbljujoča. Kot namreč ugotavljajo avtorji Državnega programa obvladovanja raka v Sloveniji je leta 1994 je znani nemški patolog, profesor Paul Hermanek, predstavil rezultate analize zdravljenja raka danke v sedmih velikih nemških mestih. Analiza je pokazala, da se - odvisno od ustanove oz. kirurga - verjetnost ozdravitve pacientov giblje od slabih 40% do več kot 80%.
Avtorji omenjenega programa obvladovanja raka pa na strani 77 ugotavljajo odsotnost primerjave kakovosti zdravljenja v različnih slovenskih bolnišnicah ter nasploh glede po posameznih zdravnikih (kirurgih). Tako ni jasno kakšne so stopnje preživetja bolnikov glede na posamezne bolnišnice ali kirurga, kakšne so povprečne ležalne dobe, kakšno je število pooperativnih zapletov, koliko je posegov za katere se kasneje izkaže, da so bili nepotrebni, itd. Bolnišnice so zaradi načina financiranja močno zainteresirane za odpiranje novih programov, kvalitete izvajanja teh programov pa ne izvaja nihče. Ustrezna informatizacija in zlasti statistična obdelava podatkov pa bi hitro privedla do spoznanja katere ustanove ne izpolnjujejo minimalnih standardov zdravljenja.
In če to morda ni v interesu bolnišnic, je gotovo v interesu bolnikov. Vprašanje pa je, ali bomo državljani spoznali, da projekt ustrezne informatizacije zdravstva ni zgolj še ena "korupcijska" zgodba, pač pa prvovrstno politično vprašanje, od katerega so odvisna naša življenja. Dobesedno.
Članek je drugač odličen in se strinajm da ima slo zdravstvo velike probleme, in da bi ta opensource projekt veliko jih rešil.. samo kot je st00rm že reku, v sloveniji nikogar ne zanima kok življenj se reši ampak samo kdo bo obogatel. Sorry baby, hotl ste kapitalizem, evo vam kapitalizem.
Lepo se sliši opensource pa vse, ampak nekdo bi vseen moral prilagodit sistem za slovensko zdravstvo, ga vzdrževat -> in bi čez 10let imeli spet v vsaki državi čisto drugačen produkt.
V bistvu je po eni strani vseeno ali je tak sistem opensource ali ne - pomembno je, da bi ga čim prej dobili, in da bi omogočal poglobljeno analitiko!
Bi pa morala biti država v vsakem primeru popoln lastnik programske kode - da ni odvisna od enega izvajalca.
Če se vzame tale sistem, je to morda dobra osnova na kateri se gradi. Da ni treba začeti iz nule. Da bi pa imeli v vsaki državi čisto drugačen produkt se pa ni za bati. Kirurgija in diagnostika v Nemčiji je enaka kot pri nas. Samo lokalizacije bodo drugačne, se pravi language files, po domače.
Plus - če bo sistem poenoten, bodo mogoče tudi elegantne mednarodne primerjave.
Nisem nikoli bil prav zraven pri kakšenm izmed zdravstvenih projektov, ampak kolikor je meni znano, se tako ali drugače ukvarjajo z IT-jem v bolnišnicah že najmanj desetletje ali dve. Pri nas, v tujini še dlje.
Podatki so, ampak je vse razdrobljeno. Recimo onkološki ima tak sistem, poliklinika drugačen, itd. Koliko so podatki natančni in konsistentni, pa ne vem. Seveda se strinjam, da bi bilo smiselno čimveč tega poenotiti in standardizirati, saj standardi obstajajo (recimo electronic health record, pa neki iso standardi in tisti protokol za komunikacijo, kaj je že, HL7). Je pa težava v vsem implementacija varnosti/dostopa do podatkov in nacionalne zakonodaje. Mislim, da ima tudi wikipedia kar nekaj na to temo.
Ok, kolega tu blizu pravi: eno je računalnik v pisarni zdravnika/medicinske sestre (in dostop do interneta, zdravkomati, terminali za zdravstvene kartice, softver za vodenje osnovnih podatkov o pacientih-ime,priimek, naslov, rojstni datum...), drugo pa v zadnjem času opevani 'sveti gral' oz. elektronska kartoteka pacienta. Prvo je bolj ali manj urejeno, drugo pa 'ongoing process' (veliko debatiranja, malo implementacije). Cilj naj bi bil, da bi obstajala o vsakem posamezniku enotna elektronska kartoteka, v njej pa vsi podatki o zdravju, terapijah, zdravilih, diagnozah (po celotni vertikali, od osebnega zdravnika in zobozdravnika do zaznamkov kirurga v kliničnem centru). In vsakdo bi imel vpogled v svojo kartoteko, kjer bi tako bili zbrani vsi podatki o njegovi zgodovini v našem zdravstvenem sistemu. Trenutno je tako, da se določeni podatki zbirajo, ampak je vse razdrobljeno ali pa v opisni obliki (sestra iz diktafona pretipka zdravnikovo diagnozo) in kot tako manj primerno za statistične obdelave na nacionalni ravni.
Žal vam moram povedat, da take rešitve ne bi bistveno pocenile projektov kot je eZdravje...
1.) Pokriva zelo omejen spekter storitev, 2.) Upoštevati je potrebno stanje obstoječih/legacy sistemov - tako kot je kopernik reku, 3.) Tale sistem ne upošteva stanja našega sistema in nastaja v nekem "inkubiranem" okolju, 4.) Ta sistem ne upošteva slovenskega birokratskega aparata in njegovih apetitov.
Tako rešitev lahko vzameš za "framework" jo razkoplješ in na njej začneš graditi "nov" sistem. Upoštevajoč, da nekatere osnovne predpostavke sistema ne odstopajo od osnovnih predpostavk naših razpisov oz. obstoječih sistemov. Če ja - potem si zopet nazaj na square 1.
Kar se pa tiče odprtokodnosti - je pa itak večina rešitev "odprtokodna" kar se Republike Slovenije tiče - razen baz, aplikacijskih strežnikov in podobne infrastrukture - so večinoma vsi projekti zastavljeni tako, da recimo MJU dobi celotno kodo in dokumentacijo. - kar pa bolj eno figo nuca na koncu...
Čisto iz lastne izkušnje vam pa povem, da je večina naših informacijskih sistemov precej bolje zastavljenih kot tujih. Kdor je sodeloval pri kakih "evropskih" integracijah - ve kaki smehi so to. Žal potem zaradi slovenske majhnosti in pomanjkanja vpliva potem prihaja do tega, da moramo mi svoje superiorne rešitve prilagajat njihovim dinozavrom.
Odprta koda seveda ima svoje mesto in bi bilo potrebno vzpodbujati njeno uporabo - predvsem na segmentu OS-ev in druge softverske infrastrukture, protokolov, standardov, pisarniškega poslovanja,...
Za ostale stvari so "off-the shelf" rešitve zgolj pobožne sanje.
Če bi se splačalo uporabljat/prilagajat rešitve iz drugih okolij (npr... Nemški sistem), bi to niti ne bilo tako drago - se da kar ugodno zmenit za licenciranje kake take zadeve. Vendar bi se na koncu tak podvig zaradi potrebe po "reverse engineeringu" in prilagoditvah izkazal za dražjega.
Najhujša napaka pri informatizaciji je - da poskušamo poslovanje poenostavit z informatizacijo in ga seveda potem še bolj zakompliciramo. Pametneje bi bilo najprej izvesti racionalizacijo in potem informatizirat poenostavljeno varianto - za to pa ni nobene politične volje. Je treba imet jajca za take stvari.
Pomoje je problematično da podatki niso zbrani na enem mestu pač pa razkropljeni po vseh institucijah. Tako bo nekaj na KC nekaj na OI, nekaj pri vašem zdravniku, nekaj pri zobozdravniku, nekaj pri specialistih... To ni dobro če želiš izvedeti splošno stanje bolnika. Takle projekt mislim da bi mogel biti gostovan na nekem centralni lokaciji, kar pa seveda povečuje težave z povezljivostjo, tako da bi morali nekako narest, da se lahko do podatkov dostopa preko interneta, kar pa predstavlja tudi probleme z varovanjem podatkov. Poleg hitrosti podatkov pa recimo v radiologiji, kjer so obsežne slike pride tudi do velikih podatkovnih količin, samo za ostale stvari, ki pa niso video/slike pa mislim da tak sistem poleg varovanja podatkov seveda nebi smel delati prevelikih problemov. Celotna slika pacienta, katere pregled lahko vidiš v kaki minuti, bi seveda zelo izboljšal diagnoze in zdravljenje še posebej če se zavedamo, da ima ponavadi zdravnik za pacienta časa okoli 5 - 10 min.
Tole je zadnji čas da se uvede! Ne pa da si u bolnici, na sprejemu ti vzamejo kri za vse teste, mal pogledajo, pošlejo dalje, potem pa ti čez pol ure spet vzamejo kri za ISTE teste... Tole bo še reševalo življenja. Naj bi, če ne bo kdo samo služil na tem...
Omeniti velja še odsotnost centralnega informacijskega sistema. V dvajsetnih dneh sem bil trikrat na rentgenu. Zato, ker na Urgenci niso znali slik posredovati Urologiji na Polikliniki in oboji niso znali slik posredovati Urologiji v 8. nadstropju Kliničnega Centra. Trikrat so opravili isti poseg, na katerega je potrebno čakati in ki najbrž ni poceni.
in
- Izdelati digitalni zdravstveni karton, ki je na voljo preko računalnika in hrani podatke o raziskavah ter prepreči potrojevanje dragih posegov, projekt razviti brezplačno, kot odprtokodno rešitev slovenske odprtokodne skupnosti (ki že nekaj let čaka, da bo lahko naposled storila nekaj koristnega, pa jih nihče izmed sto šestdeset tisoč zaposlenih v javni upravi ne za motivirati in uporabiti),
Se spomnim, ko sem sem se prikazal pri svojem osebnem zdravniku zaradi določenih težav s kupom izvidov, mi je odgovoril: "Jaz se s tega nič ne znajdem" in sem lahko šel domov.
V današnjem času so projekti, ki so usmerjeni strogo lokalno (samo na eno državo), popolnoma zgrešeni! Upamo lahko da bo EU uvedla nek skupni standard in projekt, ki bo poenotil in poenostavil vse te sisteme v vseh državah, tako zaradi preglednosti, kot zaradi povezljivosti med državami.
Žal vam moram povedat, da take rešitve ne bi bistveno pocenile projektov kot je eZdravje...
Se ne strinjam. Potrebno je le, da se uvedejo kot standard na EU nivoju in lokalni nategovalci enostavno ne bodo imeli druge možnosti, kot da se harmonizirajo. Sploh sedaj, ko jih ima folk poln kufer, skupaj z zelo drago plačanimi rešitvami.
3.) Tale sistem ne upošteva stanja našega sistema in nastaja v nekem "inkubiranem" okolju, 4.) Ta sistem ne upošteva slovenskega birokratskega aparata in njegovih apetitov.
Sistemi se bodo slej ko prej morali poenotiti. Poleg tega so tudi določeni mednarodni standardi. Kar se pa tiče problema apetitov - hudiča, gre za naše zdravje! Naj se pasejo drugje!
Kar se pa tiče odprtokodnosti - je pa itak večina rešitev "odprtokodna" kar se Republike Slovenije tiče - razen baz, aplikacijskih strežnikov in podobne infrastrukture - so večinoma vsi projekti zastavljeni tako, da recimo MJU dobi celotno kodo in dokumentacijo. - kar pa bolj eno figo nuca na koncu...
O tem, da mora biti država popolna lastnica kode ne sme biti dvoma. Čeprav marsikje v državni upravi ni tako in potem ponudniki izsiljujejo državo. Poznam konkretne primere!
Sta pa dve opciji. Prva, da je država lastnica kode. Druga, da je koda tudi prosto dostopna. Komurkoli. To se mi zdi pomembno, ker se v tem primeru lahko vsakdo razmeroma hitro seznani s kodo in imamo tako več potencialnih razvijalcev, ki si konkurirajo. Ker poznam primere, ko je sicer sedaj koda v lasti enega ministrstva, vendar zna kodo dopolnjevati samo eno podjetje. Ostali so se sicer pripravljeni seznaniti s kodo, a to stane, predvsem pa traja.
Če bi se splačalo uporabljat/prilagajat rešitve iz drugih okolij (npr... Nemški sistem), bi to niti ne bilo tako drago - se da kar ugodno zmenit za licenciranje kake take zadeve. Vendar bi se na koncu tak podvig zaradi potrebe po "reverse engineeringu" in prilagoditvah izkazal za dražjega.
To je verjetno stališče proizvajalca programske opreme. Verjamem, da je povsem možno, da bi se sistem izkazal za dražjega. Vendar pa hočem vedeti realno oceno, temelječo na konkretnih podatkih. Študiji. Pa ne taki, ki bi jo delal IPMIT, da smo si na jasnem. Ker oni so svojo visoko strokovnost že dokazali v študijah o OpenOficu v državni upravi. Kjer so potegnili sklepe brez konkretnih pilotnih študij in podrobnih izračunov.
Pametneje bi bilo najprej izvesti racionalizacijo in potem informatizirat poenostavljeno varianto - za to pa ni nobene politične volje. Je treba imet jajca za take stvari.
Tako bomo čakali še 200 let. Ker racionalizacije ne bo. Jaz zagovarjam postopnost. Najprej se naredi en korak, potem drugi, itd. Najprej uvede recimo digitalizacijo rentgenskih posnetkov (to recimo že imamo). Potem pošiljanje teh posnetkov elektronsko (ne preko CD-ja). In potem dalje.
Sicer se tole vse lepo sliši, ampak da bi kaj takšnega lahko kdaj zaživelo pri nas...
Sem sodeloval pri uvedbi razvoju in uvedbi našega ljubega On-line sistema in lahko pokomentiram z znanim rekom: "mnogo babic, ....". Teoretično bi takšen projekt lahko bil sorazmerno enostaven, če se potem ne bi (s številnimi omenjitvami) vmešavali pravniki, zdravniška zbornica, pooblaščenka za inf. varnost... na koncu dobiš: mission impossible.
S Pooblaščenko in pravniki se da zadeve rešiti v eni uri. Lahko mi verjameš, ker se na varstvo osebnih podatkov zelo dobro spoznam. Seveda so neke omejitve, vendar nič takega, kar ne bi hotel človek že iz čiste pameti uvesti. Sledljivost, preprečevanje nepooblaščenega dostopa, varovanje podatkov, zanesljivo arhiviranje so čisto v redu stvari, ki se jih da dokaj enostavno implementirati tako, da bo volk (Pooblaščenka ) sit in koza (informacijski sistem) cela.
Je pa res, da se je treba nekoliko spoznati tako na pravo, kot na informatiko in to našemu managementu pogosto manjka.
Management se ne rabi spoznati ne na pravo, ne na informatiko. Za to obstajajo ustrezni strokovnjaki. Pri nas bi bil največji preboj že ta, da se bi management spoznal na delo managementa.
Rekel sem "nekoliko spoznati". To pomeni, da mora manager vedeti, da obstaja nek problem, ki se mu reče "varstvo osebnih podatkov" in nek problem, ki se mu reče "izbira podatkovne baze". In da mora poiskati ustrezne strokovnjake za oba problema.
Trenutna implementacija sistema (enega od večjih) v zdravstvu je slaba, kar se tiče varovanja osebnih podatkov.
Banalen primer je to, da po prvem obisku zdravnika (ko čitalec prebere kartico), dobi zdravnik/specialist vpogled v določene osebne podatke za nomejeno časa naprej. Osebno se mi zdi to sporno.
2.) Upoštevati je potrebno stanje obstoječih/legacy sistemov - tako kot je kopernik reku,
To je res. Vendar je treba videti kako je z možnostmi portanja. Predvsem kako realne in drage so. Na pamet pa težko govorimo, ne
Ne govorim na pamet, dejansko zelo dobro poznam problematiko - ti predvidevaš, da so obstoječe rešitve kvalitetne. Resnica pa je, da je tudi pri nastajanju teh sistemov sodelovali nekompetentni ljudje na obeh straneh, če so pa že bili kompetentni - so imeli pa zvezane roke zaredi rokov, konfliktne zahteve s strani naročnika,...
ZaphodBB je včeraj ob 17:51:26 izjavil:
3.) Tale sistem ne upošteva stanja našega sistema in nastaja v nekem "inkubiranem" okolju, 4.) Ta sistem ne upošteva slovenskega birokratskega aparata in njegovih apetitov.
Sistemi se bodo slej ko prej morali poenotiti. Poleg tega so tudi določeni mednarodni standardi. Kar se pa tiče problema apetitov - hudiča, gre za naše zdravje! Naj se pasejo drugje!
Zaenkrat ne glede na vse standarde, projekte ki se bavijo s tem itd... Še ne vidim možnosti, da bi se kaj takega res lahko zgodilo. Sistemi že (in še bodo) čedalje bolj divergirajo, stroški bodo rasli - skupaj z apetiti strank, slej ko prej bo prišlo do kolapsa oziroma kolekcije kolapsov. Žal je očitno neizogibno.
ZaphodBB je včeraj ob 17:51:26 izjavil:
Kar se pa tiče odprtokodnosti - je pa itak večina rešitev "odprtokodna" kar se Republike Slovenije tiče - razen baz, aplikacijskih strežnikov in podobne infrastrukture - so večinoma vsi projekti zastavljeni tako, da recimo MJU dobi celotno kodo in dokumentacijo. - kar pa bolj eno figo nuca na koncu...
O tem, da mora biti država popolna lastnica kode ne sme biti dvoma. Čeprav marsikje v državni upravi ni tako in potem ponudniki izsiljujejo državo. Poznam konkretne primere!
Sta pa dve opciji. Prva, da je država lastnica kode. Druga, da je koda tudi prosto dostopna. Komurkoli. To se mi zdi pomembno, ker se v tem primeru lahko vsakdo razmeroma hitro seznani s kodo in imamo tako več potencialnih razvijalcev, ki si konkurirajo. Ker poznam primere, ko je sicer sedaj koda v lasti enega ministrstva, vendar zna kodo dopolnjevati samo eno podjetje. Ostali so se sicer pripravljeni seznaniti s kodo, a to stane, predvsem pa traja.
Glej - že danes bi država lahko pokazala kodo, pa nima nobenega interesa. Zakaj misliš, da bi bilo drugače, če bi bila koda GPL? Kar se pa tiče konkurence - žal je res tako, kot si ugotovil. Originalni avtor je vedno najcenejši, ker ima know-how. Pa to ni zaradi korupcije in Illuminatov - ampak zato ker je razvoj softvera hudičevo težka zadeva.
ZaphodBB je včeraj ob 17:51:26 izjavil:
Če bi se splačalo uporabljat/prilagajat rešitve iz drugih okolij (npr... Nemški sistem), bi to niti ne bilo tako drago - se da kar ugodno zmenit za licenciranje kake take zadeve. Vendar bi se na koncu tak podvig zaradi potrebe po "reverse engineeringu" in prilagoditvah izkazal za dražjega.
To je verjetno stališče proizvajalca programske opreme. Verjamem, da je povsem možno, da bi se sistem izkazal za dražjega. Vendar pa hočem vedeti realno oceno, temelječo na konkretnih podatkih. Študiji. Pa ne taki, ki bi jo delal IPMIT, da smo si na jasnem. Ker oni so svojo visoko strokovnost že dokazali v študijah o OpenOficu v državni upravi. Kjer so potegnili sklepe brez konkretnih pilotnih študij in podrobnih izračunov.
Ja OpenOffice zgodba je res fail - zato sem pa napisal, da se povsem strinjam da naši uradniki bi povsem dobro shajali z OO - vendar gre tukaj za najbolj trivialen primer. Imamo dva produkta, ki se dejansko prekrivata 99% - pa so težave z substitucijo. Kar se pa tiče večjih sistemov - tu so razlike večje in mnogokrat subtilne. Pa spet predpostavljaš, da je recimo nemški zdravstveni sistem izveden dobro - glede na okoliščine bi rekel, da je ravno tako podprt z koli in zvezan z vezicami in duct-tapom kot vsi ostali. Ideja o študijah je čudovita a nerealistična. Kot sem že omenil - softver je hudičevo za***** posel.
ZaphodBB je včeraj ob 17:51:26 izjavil:
Pametneje bi bilo najprej izvesti racionalizacijo in potem informatizirat poenostavljeno varianto - za to pa ni nobene politične volje. Je treba imet jajca za take stvari.
Tako bomo čakali še 200 let. Ker racionalizacije ne bo. Jaz zagovarjam postopnost. Najprej se naredi en korak, potem drugi, itd. Najprej uvede recimo digitalizacijo rentgenskih posnetkov (to recimo že imamo). Potem pošiljanje teh posnetkov elektronsko (ne preko CD-ja). In potem dalje.
Vendar je moja izkušnja taka, da večina kompleksnosti izhaja iz tega - da so zadeve nejasne. Da je konfliktna zakonodaja. Da naročniki dajejo konfliktne zahteve in dvoumne odgovore ali pa jih sploh ne dajejo. Da so si velikokrat osebe, ki skupaj predstavljajo naročnika med seboj v laseh in projekt izkoristijo za power-struggle, hkrati pa nihče nima vpliva/interesa da bi jih postavil na svoje mesto.
Postopna izvedba bi znala biti odgovor - vendar ne pri današnjem sistemu naročanja v javni upravi.
Ko udrihaš po project managerjih se povsem strinjam. Večinoma res ne vejo in ne razumejo problematike. Ampak žal so ekipe na strani naročnika ponavadi precej slabše kot na strani izvajalca. Razvoj softvera je težak - zelo, zelo, zelo težak. Razvoj velikih sistemov (še posebaj integriranih) pa je še toliko težji. Če imaš formulo, ki bo omogočala identifikacijo kvalitetnih project managerjev - potem pusti pravo in slovensko JU in se posveti temu. Imel boš denarja ko pečka in večno slavo. Dejansko gre za problem tipa: "Vsi se strinjamo, da je razsvetljeni absolutizem najboljša oblika vladavine - vendar pa še nobena kultura ni uspela rešiti problema zagotavljanja stalnega dotoka dobrih kraljev."
Strinjam se z večino tvojih stališč. Vendar ne vidim, nobene možnosti za začetek(!) reševanja v naslednjih 10 letih. Kar se pa tiče konkretne problematike - postopaš arogantno in zdi se mi, da ne razumeš kompleksnosti ki stoji za vsem skupaj. Če te zanima več - se lahko dobiva na kako kavo.
Saj mi je jasno, da v trenutni situaciji kaj dosti storiti ni možno. Sem pa vseeno jezen, pravzaprav besen. Ker zaradi takih stvari ljudje dobesedno umirajo. To niso neke napakice, zaradi katerih bi nekdo slabo spal par dni. Statistično značilno več ljudi bi lahko preživelo, če bi imeli te zadeve poštimane.
Hmm... Nismo edini, ki imajo podobne težave Avstralija
Povzetek - vsi so zasekirani ker so investirali 500 mio - pa še ni nobenih rezultatov. Zdi se veliko denarja - vendar se malo kdo zaveda kakšne težave so posredi pri takšnih projektih.
Iz Munchenskega primera bi se morali učiti. Domnevni Linux fail, v resnici je bi problem, ker so šli preveč na vrat na nos v informatizacijo + reformo. Rešitev je zelo postopna uvedba.
Točno tako - a kaj ko je vsak odgovorni za projekt aroganten in prepričan, da so bili vsi predhodniki na vseh projektih totalno nesposobni in želi izkoristit priliko, da bo pokazal kako se tej stvari streže.
Dokler dojamejo kakšna je kompleksnost - je pa že ogromno denarja potrošenega. Napako priznat je seveda nemogoče, zato najprej poskušajo ljudi prisilit v 16 urne shifte. Ko to ne prinese rezultatov oz. samo še poslabša situacijo - sledi pranje rok in iskanje krivcev.
Potem se pa spet najde kakšen prepotentnež, ki želi vseskupaj rešit z levo roko - in krog je sklenjen.
Jah potem pa anonimko v časopise, sploh naše, ko imajo tako radi senzacije! Sej samo namigne se kje kaj smrdi, so v roku pol ure tam. Ker zarad enga egota pa je res nesmisel stran metat gore denarja in po možnosti posredno še izguba življenj.
Mnja, to se nekako zavedam. Drugače pa bi se vsaj pozornost javnosti obrnila na realne probleme katere je potrebno reševati. In nato bi se s tem morala začet ubadat tudi politika. Samo kot je značilno za slovenijo, če niso vpleteni psi, da to ne bi trajalo več ko kak teden.... Žalost, ni kaj....jaz tule vseeno apeliram na EU, da bo z vrha prišlo kaj pametnega. Samo glede na tukaj prebrano je skoraj nemogoče. Sam vseeno bi bilo potrebno najti pot, kreteni na položajih gor ali dol :)
Iz Munchenskega primera bi se morali učiti. Domnevni Linux fail, v resnici je bi problem, ker so šli preveč na vrat na nos v informatizacijo + reformo. Rešitev je zelo postopna uvedba.
Na vrat na nos? Meni se zdi da bolj postopoma kot so šli oni skoraj ne moreš iti.
Where all think alike, no one thinks very much.
Walter Lippmann, leta 1922, o predpogoju za demokracijo.
Ne vem če. Sem bral precej o tem. Na koncu so ugotovili, da bi morali uvajati po oddelkih. In sicer - najprej bi sportali par oseb na oddelku, potem cel oddelek. Potem naslednjega. Dokler ne bi sportali cele organizacije.
Oni so pa šli preveč masovno. V zdravstvu bi bilo smiselno ravno tako. Najprej ena ambulanta. Potem druga. Nato manjša bolnišnica. In potem dalje.
Torej je kdo tukaj, ki bi lahko malo vrgel luč na stanje v Sloveniji glede tega? Ne vem zakaj se s tem ne ukvarjajo dosti bolj kot se, saj bi se s tem privarčevalo kar nekaj denarja navsezadnje....da se ne govori o večanju možnosti preživetja.
Najdražje je šparat :) In slovenci smo znani po tem da bi zapravili milijone, samo da nebi kdo neupravičeni dobil tistih par EUR.
Sam vidim rešitev v delni informatizaciji in de-informatizaciji zdravstvenega sistema.
Potrebno je tretirati bolnike kot bolnike in vsakič znova postaviti diagnozo, ne pa se opirati na pretekle simptome in diagnoze, ter narediti nič oz. čim manj.
Čemu sploh imamo zdravstvene kartone ?
Some nanoparticles are more equal than others
Good work: Any notion of sanity and critical thought is off-topic in this place
Zato, da lahko nekaj medicinskih sester argumentira svojo sluzbo. Razen za backup (če zataji informacijski sistem) ni leta 2010 prav nobene potrebe po zdravstvenih kartonih v papirnati formi.
zee
Linux: Be Root, Windows: Re Boot
Giant Amazon and Google Compute Cloud in the Sky.
In v digitalni obliki. S papirjem sicer ni čisto nič narobe, naj ostane, menjava bi prinesla več stroškov kot koristi.
V bistvu potrebe po kartonih dejansko ni, je samo zapis preteklega stanja. Nekaj popolnoma brezveznega, zgodovina in se pri novih obolenjih niti nima za kaj uporabiti.
Some nanoparticles are more equal than others
Good work: Any notion of sanity and critical thought is off-topic in this place
Samo kaj ti koristi karton, katerega imaš pri osebnem zdravniku, in do katerega nimajo vpogleda ko ti pristaneš v bolnici? Če bi tole lepo bilo v e-obliki, pa bi v bolnici lahko v 5 minutah pogledali tvojo zdravstveno preteklost.
Popis alergij, zdravil, ki jih redno prejemaš (oziroma moraš prejemati, ko recimo nezavesten pristaneš v bolnišnici), ... vsekakor pa so tudi pretekle diagnoze pomembne pri naslednjih. Če so ti izrezali slepič in 20 let nisi imel težav z njim, se najbrž zmanjša verjetnost, da so bolečine posledica vnetja slepiča.
) sit in koza (informacijski sistem) cela.