Lansko jesen je nemalo pozornosti vzbudila najava, da so 25. septembra na univerzitetni kliniki Langone Health v New Yorku kirurgi izvedli prav posebne sorte poskus: ledvico gensko spremenjenega prašiča so presadili možgansko mrtvi pacientki, da bi videli, kakšen bo odziv človeškega imunskega sistema in ali so nemara tako spremenjene živali že lahko primerni donorji notranjih organov človeškim pacientom. Na recenzirani članek o poskusu v bistvu še čakamo, saj je šlo prvinsko za medijsko objavo bolnišnice in raziskovalne skupine. Toda zdaj je prišlo na dan, da je le pet dni pozneje, 30. septembra, podoben poskus izvedla ločena skupina raziskovalcev na Alabamski univerzi v Birminghamu. Toda oni so z objavo počakali, dokler niso imeli v rokah znanstvenega članka, objavljenega v American Journal of Transplantation, ki razkriva vrsto zanimivih podrobnosti.
Poseg je bil sicer dokaj podoben prvemu, a se je od njega v več podrobnostih razlikoval. Za eksperiment so uporabili možgansko mrtvega pacienta Jima Parsonsa, ki se je bil pred tem hudo ponesrečil z motorjem, a njegovi organi niso bili primerni za darovanje. Uporabili so dve prašičji ledvici, ki sta bili vsajeni pet dni po Parsonsovi smrti. Ena je pričela nemudoma proizvajati urin, medtem ko druga ni delovala, toda nobena od njiju ni sprožila takojšnje imunske zavrnite, kar se sicer zgodi običajno o vsaditvi tujega organa. Na koncu so poskus prekinili po 77 urah, kajti Parsonsovo telo je bilo že v tako slabem stanju, da je zaradi vnetnih poškodb izkrvavelo.
Tudi tokrat so bili uporabljeni gensko spremenjeni prašiči firme Revivicor, toda iz novejše serije kot tisti v New Yorku - primerki z desetimi genskimi spremembami, kakršne so uporabili tudi v nedavni odmevni presaditvi prašičjega srca v Marylandu. Doslej smo vedeli, da tri njihove genske spremembe odpadejo na odstranjevanje genov za sintezo sladkorja alfa galaktoze, ki sproža močan človeški imunski odziv. Ta sladkor se namreč nahaja tudi na membranah bakterij v našem prebavnem traktu in človek je takšne sorte obrambo razvil, da te bakterije lahko lokalizira na prebavila in jim onemogoči prodor v krvožilni sistem. Četrta genska sprememba pri Revivicorjevih prašičih se tiče onemogočanja nadaljnje rasti organa po presaditvi, sedaj pa poznamo še vlogo preostalih šestih. Gre za šest človeških genov za sintezo snovi, ki imajo vlogo naše telo prepričati, da se na živalski organ ne odzove s prevelikim odporom. Omejujejo delovanje človeških protiteles in uničevanje celic, ki jih imunski sistem prepozna kot tuje, ter zmanjšujejo jakost vnetnih pojavov. Po domače rečeno, gre za nekakšno samodejno sproščanje imunosupresivov s strani presajenega organa.
Pomenljivo je, da članek prostodušno priznava, da precejšnjega deleža mehanizmov še ne poznamo. Tudi ledvica, ki je proizvajala urin, ni znala iz krvi odstranjevati kreatinina, kar je sicer nujna vloga ledvic. Strokovnjaki še ne vedo, zakaj; lahko bi vlogo igralo tudi že močno načeto pacentovo telo. Ne vemo tudi, zakaj ni delovala druga ledvica. Kljub prelomnim posegom gre torej še vedno za prve, a nujno potrebne korake na poti do kliničnih študij, ki bi se sicer lahko v najboljšem primeru pričele konec tega leta, takšna praksa pa bi se teoretično lahko uveljavila v ne prej kot petih letih. Do takrat strokovnjake čaka še vrsta izzivov, med katerimi je bržkone najzanimivejši ta, da morajo vzpostaviti mrežo sterilnih obratov za nastanitev donorskih prašičev, ki ne bodo trpeli za kakršnimikoli nevarnimi virusnimi okužbami, kar se je izkazalo za presenetljivo zahteven izziv. To pomeni, da bodo klinike za transplantacijo bržkone imele pripojene visokotehnološke hleve.