Kafkovo mesto pri vrednotenju umetnosti

Ja ... jest sem svoje povedal. Bomo pa vidli, če bo to kot samostojna tema zaživelo. Mogoče.

Meni osebno se Kafka s svojim pristopom k metaforicnemu ponazarjanju dusevnih stisk zdi odlicen. Svoje delo opravlja, za razliko od drugih piscev, cudovito.
Zanima me, kaj bi porekli, ce bi v Thomasov citat namesto Kafkinega imena vstavili Cankarja, za namecek pa se dodali, da je bil tip netalentiran?
V redu, odmikamo se od teme.

Po eni strani me strasno vlece, da bi v razpravo privlekel Zola-ja in Sartra, ampak ce je ze Nadezhda prepovedala...

V vsakem primeru je to tema, ki obsega celo literarno obdobje, ne samo Kafke. Ce pomislim, ta tema presega samo eno obdobje, ampak se zadrzuje ze od pricetkov literature in pripovednistva. Namrec, obstajajo dve zvrsti pisanja: komedija in drama (ce odmislimo podzvrsti...). In ker je point dramskega dela, da se dotakne aspektov obstoja in funkcioniranja cloveka, ki pri drugih izzovejo custven odziv, ponavadi zaskrbljenost, zalost, jezo, frustracijo (koncept katarze - ring-a-bell?), je Kafka, Zola, Sartre, Camus, bognedaj Cankar, samo neka ekstremna manifestacija. Ce ze frustriramo, zafrustrirajmo do smrti.
Tako da vecina literatov ostaja omejena na ta koncept drame, ker drugega pac ne poznajo. In ker se imajo za vrhunske umetnike, komplicirajo do konca, oziroma abstrahirajo do nica, dokler ne ostane samo se 'sick'.
Kafka je, kar se 'sick' idej tice, na isti ravni s Sartrom in Zola-jem, vendar je njegov nacin podajanja (meni osebno) veliko bolj berljiv. To pa je tudi point, ki sem ga hotel doseci, namrec NI TOLIKO VAZNO, KOLIKO (ZELO ALI MALO) JE PISATELJ V SVOJIH IDEJAH 'SICK', VAZNO JE, KAKSEN SE TI ZDI NJEGOV PRIPOVEDNISKI SLOG. To pa tudi loci dobre pisatelje in pesnike od slabih.

(zdaj si pa predstavljaj, kako dolgocasno zgodbo bi naredil Cankar iz Kafkinega Hrosca).

bili_39:
> saj očitno Kafka etc. niso vsem nezanimivi. Da pa uživajo v njem samo mazohisti paje malo za lase privlečeno.

Očitno me nisi razumel.

Nikoli ni _vsem_ nekaj (ne)uživaško, (ne)zanimivo, (ne)všečno...

Skoraj vedno kre po Gaussovi krivulji. Nekaterim JA, drugim NE, tretjim vmes....

To je vse, no. A ni to fino, da je tako?!?!

> da je treba upoštevati tudi mnenje umetniške srenje ...vrednostenje del...

Kaj pa je to drugega kot dopovedovanje folku kaj je všečno in kaj ne?? Naj vsak zase oceni!!

Če bi pa že radi naredili oceno nekega dela, naj pa matematiki in statisti določijo koliko ljudem je bilo nekaj všeč in bomo lepo gledal Gaussove krivulje. Zakaj pa ne. Samo naj t.i. umetniki ne določajo po svojem okusu kaj je vredno delo in kaj ne! Potem smo pa tam kjer smo.


> Samo všečnost neke stvari pa ni niti osnovni pogoj, da ne ki stvari rečeš umetnina...

A res?! Kaj pa je? No, kaj?

Wrong bili!

Če statistika ugotovi, da je vrh Gaussa pri mehiških - je to pač dejstvo - call it "umetnost", če hočeš. Brezveze imenovanje.

Na trgu v kapitalizmu bo pa zmeraj to kar si ljudje želijo.

V enem koncu Gaussa sadomazo varjante, v vrhu mehiške, na drugem koncu pa spet kaka skrajnost.

Tako je prav.

Ne pa, da nekdo določa kateri del Gaussa je tisti pravi "umetniško-obrtniški".

Sej nismo v tito partiji, al kje se je to delal že...

Ja, z večino tega se strinjam, kar je tukaj napisal Thomas. Zakaj se nekoga bolj ceni le na podlagi, da je "pisatelj"? Al pa nekega pesnika, ker je "pesnik"... recimo Prešeren, ki je bil pijan kmet, a tega dejstva nihče prav rad ne omenja. Zakaj? Ker imamo tako neke grozne predsodke glede nižjih slojev? Ah, kakšne bedarije. Kot v drugi temi, kjer jih nekaj misli, kako grozno so pametne missice in medijske zvezde s silikonom (verjetno silikon predstavlja nadgradnjo procesiranja date, ne vem). Ta izjava, da literatura ni noben argument, je tudi povsem na mestu. Finta je, da so ti pisatelji bili več ali manj depresirani in so to zgolj njihove osebne izpovedi in pogledi, nič več. Kolk jih kdo spoštuje al ne, je sicer njegov osebni problem, vendar pa ne moremo stvari posploševat za vse ljudi enako. Zemlja ni center univerzuma.

Še odgovor Thomasu...
Glej, Gaussova porazdelitev seveda pokaže to kar pokazati ima... Ampak v konceptu kot je bilo navedeno je lahko to samo branost ali všečnost, kar nam bo dalo podobne rezultate. To ne pove ničesar o umetniški vrednosti in tozadevno sodi med problematiko prodaje izdelka kot so barvice in žemljice. Nekatere stvari pa pustijo pečat - iz njih se lahko nekaj naučijo generacije - te stvari sodijo (večinoma tudi) v učbenike. (Drugo pa je če te silijo vse brati - izbira bi po moje lahko bila boljša).

Kar se pa tiče enega Šelige pa ga ne bi toliko resno jemal. Kakršen argument, takšen tudi zaključek. Čeprav spet ne gre posploševati. V književni debati je verjetno literatura argument (ali, če je dovolj debela tudi drugje)

Mislim, da razumem. Vendar ne vem, če ti razumeš kar jaz razumem (hm, spet ne bom brisal )
Gremo še enkrat..
Tvoj zakon velja za tebe in ne za individuuma na splošno. (drži?)
Izraz umetnost ni nekaj, kar bi lahko spreminjalo pomen, če se hočemo o tem pogovarjat (čeprav sm ose začeli o Kafki in podobnih).
V splošnem vsak izdelek s področja glasbe, likovnega ustvarjanja, pisanja, filmske industrije itd. še ni umetnina. (drži?)
Vsako poseganje v posameznika ima za posledico, da se sodba o umetnini spremeni (lahko za zelo malo, lahko zelo, lahko na boljše, lahko na slabše) --> Tvoj všečni zakon lahko prakticiraš smao v popolni osami. Internet kot svoboda menj tukaj predstavlja anarhijo, vendar smao tako dolgo, dokler nekdo nekoga ne začne prepričevati kaj je prav in kaj ne ---> kar počneva zdaj se tepe s tem zaključkom. Oba namreč na nek način hočeva prosto izbiro posameznika.
Le, da jaz zagovarjam tezo, da sam ne morem odločati o tem kaj je imelo zgodovinski vpliv na novo generacijo pisateljev pred 50 leti in jih zaradi tega NE MOREM OBSOJATI. Ti pa v svojem liberalizmu počneš prav to: obsojaš cele umetniške struje in s tem seveda tudi bralce...

Anarhija je idealna ureditev, če bi razmere bile idealne (seveda pa je v idealnih razmerah vsaka ureditev idealna)

kdo pa je rekel, da Slovenci NE MARAMO zamorjene literature saj smo eden izmed najbolj morbidnih in "samomorilskih" narodov na svetu.

bili:
> Tvoj zakon velja za tebe in ne za individuuma na splošno. (drži?)

Ne. Velja za vsakega individuuma. Vsak sam zase presodi kaj mu je všečno.

> V splošnem vsak izdelek s področja glasbe, likovnega ustvarjanja, pisanja, filmske industrije itd. še ni umetnina. (drži?)

Spet ti bom odgovoril z mojim zakonom (če bi bil bolj fer, ga bi imenoval, kot Thomas, Ayerizem. Tako pa ga zato, ker na tem forumu to že desetič razlagam):
Umetnost ni nič. Če že definiramo lepoto je potem to ekvivalent posameznikovi všečnosti do tistega objekta. (In nič vešjega).

Zdej bi moralo biti pa že vsakemu jasno.

> Ti pa v svojem liberalizmu počneš prav to: obsojaš cele umetniške struje in s tem seveda tudi bralce...

Umetnike obsojam v toliko kolikor se imajo za več od mojega zakona. Pa tudi se strinjam s Thomasom - sklicevanje na umetnost ni noben argument... saj to vse sledi iz mojega zakona ven. Bralci so bolj pametni - berejo tisto kar jim je všeč.

Nadezhda:
> Lahko bi se vsi skupaj naučili uporabljati besede kot so: "mislim", "po mojem mnenju" itd.

Ja, se strinjam, pri t.i. umetnosti je to neizbezno. Ampak(!) upam, da si imela s tem v mislih tudi t.i. umetnike. Nimajjo pa oni ene danvlade nad nami. Tudi zanje mora veljati "jaz mislim o tej sliki...", "meni se zdi pa tale knjiga...".

bili:
> Si samo ti in tvoja razlaga.

Povej bolj pravilno, ali pa izpodbij mojo

> Vraga berejo tisto kar jim je všeč. Zakaj pa potem gre toliko denarja v marketinških agencijah??

Kapitalizem, baby . Vsak posameznik mora biti toliko močan in izklesan v osebnosti, da bo še naprej počel tisto kar mu je všeč. Marketing ga bo pa obveščal kaj je novega na trgu.

Kakšno vino, kakšna resnica bili?!

> v svojem boju za svobodo posameznikovega prepričanja greš tako daleč, da ne sprevidiš, da si jo začel omejevati drugim.

Se strinjam. Jaz ne omejujem s "svojim zakonom" nikogaršnje svobode. To je delo tožilstva in policije, pač zakoni morajo veljat. Tam se neha svoboda posameznika, nikjer drugje.

Saj mogoče se bo zaključek debate obrnil prav v to: zakaj toliko ljudem Kafka in podobna težja literatura ni všeč.
Glej Marjan. Če pogledaš začetek teme, boš opazil, da sta najini stališči precej podobni. Moj prvi odgovor si očitno razumel kot repliko na tvoj argument (v bistvu ga je podprl) in si namesto z naslovno temo začel debato z menoj - vsaj zdi se mi tako (lahko da se motim). V tej se mi zdi, da sva vseeno razčistila nekaj nejasnosti (vsaj sam sem jih) in trud se je po moje splačal, čeprav mi vse ni bilo všeč.
Zelo podobno sem doživljal (kolikor se spomnim) prvo branje Kafke (nažalost obvezno). Težko se je bilo prebiti, če si želel delo opraviti korektno, vendar se je na koncu splačalo. Mislim, da nisem odnesel negativnih posledic, vendar je težko oceniti ali je bil vložen trud v celoti poplačan (kdo pa lahk oto oceni v primeri iracionalnega).
Zame je torej ta izkušnja (in še mnogo podobnih) pokazala, da se ne morem strinjati z mnenjem, ki je podano v prvem sporočilu...(ne tvojem)

Tudi s tvojo definicijo omejevanja svobode se pač ne morem strinjati, na tem nivoju predstavlja tožilstvo in policijo osebno prepričanje - osebne etične norme (in še kanček samokritičnosti), ki pa jih lahko raziščeva v kakšni drugi temi.

Mislim sicer, da se še vedno ne razumeva povsem pa naj bo - tak oni preveč važno. O omejevanju (zadnji post) se tudi čisto ne strinjam - ne samo zakoni - vedno znova omejujemo sami sebe. Sami si postavljamo te norme in jih s časom tudi korigiramo...

Še vedno me nisi razumel glede vrednotenja umetniških del. Pa poglejva: večina del ima neko strukturo, kompozicijo in nazadnje končno izvedbo (priznam nimam dosti pojma) - to so strokovne stvari, o katerih npr. jaz kot opazovalec ali bralec ne rabim imeti pojma - meni je stvar všeč ali ne (tukaj se verjetno strinjava - obema Kafka ni v užitek, vendar je meni všeč sporočilo). Vendar obstajajo pa merila, ali je zadeva obrtniško dobro narejena - o tem lahko sodi le strokovnjak. Čisto tako kot pesnik ne more soditi (s svojim pesniškim znanjem) o tem, ali je smiselno vložiti goro denarja v neke nove fizikalne raziskave (lahko ima glas kot del ljudstva, ki bo to plačalo), ne moreva (reciva, da ti nisi pesnik) midva soditi o obrtniški vrednosti nove pesniške zbirke - ali bo dobila priznanje za umetniški dosežek.
Bova pa oba sodila o njeni uspešnosti na trgu - bova kupila ali ne, bova brala ali ne. Pri tem je najina svoboda zelo pomembna! Sam se bom odločil in ne bom poslušal niti starega učitelja slovenščine, ko bom rekel: ta je pa sedla...
Te razlike (med drugim) ni v tvojem zakonu in jo jaz v mojem potrebujem.

Pač moje stališče. Ajd

Umetnost - pa Marjanovo (Ayerjevo) - sploh ne obstaja. To je radikalna teza, ki marsikaj postavlja na glavo, kar je bilo doslej sveto. Vprašanje če hodiš v gledališče ali ne, je enakovredno vprašanju, če se tetoviraš z začasnimi tatooji. Stvar osebnih preferenc in nič globjega.

Heh, saj ni bog - le dobre pesmi piše. Enim je to všeč, drugim pa ne.

Upam le, da se bodoče generacije ne bodo v šoli učile o Joeju Tatooju pri slovenščini..

Marjan in Bili:
Kot sem opazil, se vrtita okoli ene in iste stvari: Ali so umetniki pristojni ocenjevati umetniska dela, ali bi umetniska dela morali vrednotiti ljudje na splosno?
To je zelo velik problem splosne umetniske srenje.
(Nadezhda: predlagam spremembo naslova teme v "Kako vrednotiti umetnost" ali kaj podobnega)

Namrec da bi popolnoma objektivno ocenili kvaliteto umetniskega dela, bi bilo PO MOJEM MNENJU treba videti, koliko truda je bilo vlozenega v kako delo. Ocenjevanje "to je meni vsec, tisto mi ni..." pac ne potegne, saj je zelo kvalitetno umetnisko delo lahko tudi zelo tezko (beri: zamorjeno; nerazumljivo). Pusti masi, da ocenjuje, in sklatil bos splosno kvaliteto umetnosti na minimum.
Po Gausovi krivulji je namrec vecina ljudi z IQ-jem 100. To je povprecni IQ. Za tiste, ki mogoce ne vedo: obstaja vec vrst IQ-ja. Matematicni, logicni, umetniski (!), in se nekaj. Bos dal idiotu z matematicnim IQ-jem 80 ocenjevati pravilnost matematicnih izracunov Alberta Einsteina? Mislim, da se Marjan in Bili strinjata, da to ne bi bilo logicno.
Ce ekstrapoliramo: gospodinja, ki gleda limonade, ne more ocenjevati umetniske vrednosti Picassa, Kafke ...
Ker gospodinja (ali katerikoli slehernik) NE DOJAME pravega umetniskega dela s svojim umetniskim IQ-jem.
Zato ne mores pustiti masi, da ocenjuje umetnost. Ce sta se strinjala s trditvijo v prejsnjem odstavku, je edino smotrno, da spoznata pravilnost te trditve.

Ce se vrnem: ocenimo, koliko truda je bilo vlozeno v kako delo: Limonada v stilu Esmeralda nastaja dnevno. kar pomeni, da se vsak dan zbere ekipa, ki je zreducirana na minimum zaradi varcevanja, v studiu, ki je slabo pripravljen zaradi pomanjkanja casa, napise slab scenarij, posname v dveh ali treh urah, in poslje v studio.
Za primerjavo si poglejmo, koliko truda je potrebno za en konkreten enoinpol urni film (ce vzamemo v zakup, da so trije deli limonade enako dolgi - to je 3 dni). Ekipa nekaj sto ljudi, s skrbno pripravljeno scenografijo, scenarijem, produkcijo, osvetljevanjem, zvokom, glasbo, efekti, itd, dela nekaj mesecev ali nekaj let.
In kljub tem razlikam bi masa, se pravi ljudje na splosno, rekli, da bi raje gledali tri dele Esmeralde, kot film ranga Amelie (in tukaj se moramo vsi strinjati, da je Amelie neprimerljivo kvalitetnejsi film od katerekoli limonade, pa se zamorjen ni).
Ce to raztegnemo na umetnost nasplosno, koliko truda je rabil Kafka, da je ustvaril svoje zgodbe? Da naredimo stvar bolj subjektivno: koliko SEBE je Kafka vlozil v svoja dela, ce primerjamo z ustvarjalci Esmeralde?
Ne mores primerjati Shakespeara, Preserna ali katerega koli umetnika s cenenimi zajfnicami, Victorio Holt in podobnim, ker so pac umetnisko na tako visji ravni IQ-ja, da je vsaka taka primerjava brezpredmetna.

To je moje mnenje. Oprosti, Nadezhda, ker se odmikamo od naslova teme. Debata se pac razvija po svoje, to pa ne mores pomagati. Predlog za spremembo naslova sem pa dal.

koliko truda je rabil Kafka, da je ustvaril svoje zgodbe? Da naredimo stvar bolj subjektivno: koliko SEBE je Kafka vlozil v svoja dela, ce primerjamo z ustvarjalci Esmeralde?

žal si tukaj butnil malo mimo. ti razložim, zakaj malo in zakaj mimo:

1. "malo" zato, ker je IMHO v umetnosti pomembno, koliko uporabnik dobi ven iz umetnine - kako in v kolikšni meri se ga dotakne ter vzbudi občutke, razmišljanje... itd.
da nekaj dobiš, pa je moral ustvarjalec nekaj vložiti. tu imaš delno prav;

2. "mimo": seveda pa če je ustvarjalec vložil leta dela ter se ustvarjanju posvetil z vso dušo, nič ne pomaga, če ni uspel tega predstaviti na način, da je to svoje sporočilo efektivno posredoval publiki oziroma če je sporočilo nerelevantno;

napaka je ocenjevati vrednost izdelkov (umetniških, pa tudi npr. tržnega blaga) le po količini vloženega dela. če potrebujem lopato in jo Francelj prodaja po 100.000 SIT, ker jo je izdeloval dva tedna, to njegovo matranje meni ne pomeni nič in jo grem kupit od Jožeta, ki je enako lopato uspel izdelati v le dveh urah in jo prodaja za dva jurja.

pomembno je to, kar dobiš, in ne to, kaj je nekdo pretrpel za to.

Če bi raje gledal Plašč od Gogolja, kakor Texas rangerja C. N. - bi si zaradi tega še nič ne smel domišljati. Kakor si ne bi smel še nič domišljati, če so ti arabeske ki jih ima sladoled Venezzia bolj (manj) všeč, kot arabeske mojstra Plečnika na nevemkerem pročelju že. Stvar okusa, kot jota in pašta. Katera je večja umetnost?

Če sem iskren, ne dojamem ne jote in ne pašte. Obe morata biti veliki (kulinarični) umetnini, v katerih pa, jest uboga para, ne zmorem uživat. Preprost kot sem, se razveseljujem z ribami, pire krompirjem, paradajz solato - in, ni me sram priznati - celo s šniclji in zeleno solato.

Tako se ne poglabljam niti v Čuka niti v Plašč - raje stradam kulturne hrane.

Da pa ne bi zmogel dojeti Tantadruja, če bi res hotel - je pa samo podcenjevanje.

"Enako je pri umetnosti. If you don't get it, leave it alone. Nekdo, ki ne govori francoscine, ne more brat knjige v francoscini in potem reci, kako mu je bila knjiga bedna, ker je avtor pisal v francoscini."

Tale je bila super, Isht. Zadel si terno, vsaj po mojem. Vendar težava - kako vemo, kdo umetnost razume? Interpretacije so precej različne...

To, da bi prepoznavamo umetnike po visokem umetniškem I.Q. je bučka. Obstaja umetniška inteligentnost (delitev po Gardnerju) in ne I.Q. Slednji ostaja, ko je bil razvit test, ki meri inteligentnost. Takega pa - po moji vednosti še ni bilo. Sicer pa - I.Q. je potencial, da se bomo v šolskih situacijah dobro znašli. Vsaj tako ga definirajo v večini. Kaj je inteligentnost se ne ve natančno. Znajdevanje v šolskih situacijah po mojem dobro pokažejo tudi ocene ali nacionalni preizkusi znanja (matura, eksterci...), za umetnost pa ne vem, kaj jo dobro predstavi. Morda dobro ocenjena razstava, film... Kritika je še vedno subjektivno mnenje kritika.

Prav tako - se mi zdi, da bi Shakespera (ki je samo primer za demonstracijo) hudo žalili, če bi rekli, da so tista dela, ki mu (navdahnjena) stekla iz peresa, bila slabša kot tista, s katerimi se je mučil. Je pa res, da so bila nekatera "velika" dela (literarnozgodovinsko gledano) napisana v veliko verzijah in so zato precej izbrušena. Sicer, kakor za koga.

Tale z umetnostjo je težka. Meni je ni uspelo definirati, pa sem se kar trudila. Zmeraj se najdejo izjeme. Sicer ne morem reči, da me je Kafka neskončno navdušil, sem se pa našla v njem. Ni mi bil všeč v klasičnem pomenu. Našla sem se - delček. Morda je to blizu nepopolni definiciji.

Bili, se strinjam s tabo.
Danes zjutraj sem to debato imel s svojo punco in sva ugotovila, da je velik problem danasnje umetnosti v tem, da se trudi biti nedojemljiva, da bi jo zaradi tega imenovali umetnost. To se sicer v pisateljskih in pesniskih krogih toliko se ne pozna, se mi zdi, ampak v slikarstvu, predvsem pa v gledaliski umetnosti in t.i. performansih je pa ta pojav se vse prevec prisoten.
Predvsem se to dogaja zaradi ekshibicionizma teh umetnikov, kjer v umetnosti ni vec pomembno, kaj tvoje delo govori, ampak predvsem, kako VIDNO (beri: obsceno, cudno, gnusno) je tvoje dejanje. Nenehno mi hodi pred oci tip, ki si je v performansu zvrtal luknjo v koleno. Nihce ne more reci, da je s tem hotel obcinstvu nekaj povedati. Hotel je, da ga vidijo, da je v medijih, da je znan kot clovek, ki si je upal zvrtati luknjo v koleno. Ekstremizem zavoljo reklame, nic drugega.
Skoda, da nasi mediji to pozirajo, kot naprimer Studio city, ki samo caka na dogodke, kot so zaziganje kriza, Laibachova zasedba cerkve itd. Pa ne recem, Studio City je odlicna oddaja, toda po eni strani so popolnoma enaki kot Ekstra magazin. Prodajajo tisto, kar je najbolj sokantno. Ljudje so zgrozeni, in seveda bodo gledali.
Ce se vrnemo na pisateljevanje, vem za vsaj en primer, ki je nastal po istem vzorcu, Joycev Ulikses (saj tokrat sem pravilno napisal, Nadezhda?). Citat: Uliksesa sem napisal, da bi ljudje o njem govorili se 50 let. In res, Ulikses je tako cuden, tako brez zgodbe in brezvezen in obscen in dolgocasen in bizaren, da seveda MORA biti veliko umetnisko delo. In kritiki so to seveda pozrli. Kaj je pa tukaj Joyce mislil? NIC. Mislil je na to, kako zacudeni boste, ko boste brali. Ne bi se obregnil ob njega, ce zaradi te umetnizacije Uliksesa ne bi to delo pristalo v gimnazijskih ucbenikih.

Kar se pa tice ocenjevanja, seveda si tudi umetniki ne morejo biti na jasnem med sabo, katero delo je dobro, katero pa slabo. Vsak ima svoj okus. Se zmeraj pa mislim, da lahko ocenjujejo samo ljudje, ki dejansko razumejo, kar berejo/gledajo. To sem se sam naucil ob ogledu umetniskih slik s kolegom, ki studira na ALU. Meni so se (jasno) slike zdele popolnoma brezvezne, nedoumljive, BEDNE. In me je kolega postavil na trdna tla. Jaz pac o slikanju ne vem prakticno nic, tehnike abstrakcije so mi neznanka, zato iz teh slik ne morem razbrati, kar je slikar dejansko hotel povedati. Kdor je vsaj malo poucen, bo takoj videl bistvo slike.
No, seveda je tu spet tisti 'elitizem'. Slikarstvo naenkrat razumejo lahko samo slikarji. To je spet svojevrsten problem, ki je (po mojem mnenju) nastal predvsem zaradi vsiljevanja umetniskih norm slikarskim studentom. Oni so NAUCENI, da na tak nacin abstrahirajo, so NAUCENI, da govorijo jezik slikarstva, ki ga ne govori nihce drug. Mislim, da pri pisateljevanju in pesnikovanju ni tako, vsaj ne se. Pisatelji bi si, da bi dosegli isti ucinek kot slikarji, morali izmisliti popolnoma svoj jezik, in potem v njem govoriti zgodbe, ki bi jih razumeli samo oni. Slika je lahko briljantno abstraktna, pa se vedno prikazuje zelo enostaven motiv, zelo enostavno zgodbo. Preveckrat sem ze videl slike s tremi crtami, barvastim trikotnikom in krogcem, pod katerimi je pisalo 'Rojstvo' ali 'Nic' ali kaj podobnega. No, raje bom nehal o slikarstvu, ker ga ne razumem in ga ne smem kritizirati.
Ce torej pisatelj pise v jeziku, ki ga razumemo, je ni variante, razen ce jezika res ne obvlada, ali pa je zgodba resnicno nezanimiva, ali pa se pisatelj dejansko TRUDI, da bi bilo delo nedojemljivo. Ce se vsaj malo potrudimo, lahko razumemo vsako delo, ki je bilo napisano z namenom povedati neko zgodbo. Ce je bilo delo namenoma narejeno samo za nedoumljivost, potem zame to ni umetnisko delo.
Da se dotaknem se glasbe: pred dvemi leti na Klubskem maratonu je Mladina objavila reportazo. Kateri bendi so bili Mladini, ki se trudi biti drugacna, najbolj vsec? Seveda Sistem343 in Kraski solisti. Pri prvem primeru gre za dva tipa, ki sedita na odru, in obracata potenciometre na elektronskih skatlicah. Iz zvocnikov se razlega predvsem piskanje in hrescanje v razlicnih tonih. Ne zajebavam, dejansko ne gre za noben ritem ali melodijo, gre za digitalno produkcijo zvokov, ki so kar se da nadlezni. Kraski solisti so pa ekipa, ki igra na klasicne bend instrumente, vendar je efekt, kot da bi instrumente porinili v roke dojenckom. So to glasbeniki, ki so skozi leta in leta glasbenega udejstvovanja skozi razne zvrsti punka, jazza, prisli do popolne dekonstrukcije glasbe? Ne. so samo netalentirani mulci, ki hocejo delati nekaj drugacnega, kar bi 'alter' scena povisala v umetnost. Skoda, da obstaja alter scena, ce se trudi biti alternativna v tako ekstremnih variantah, da je vse drugo brezveze. Tukaj moram se povedati, da se je pri obeh nastopih omenjenih bendov folk obrnil in odsel ven iz dvorane. Kar se je alternativcem seveda zdelo 'ful kul', ces: lej kako je ta folk butast, ne razumejo nase umetnosti, mi smo pa alter in jo razumemo. Me zanima, ja. Svojo razlago alter umetnosti bi tak clovek zavil v komplet nerazumljivih in cim daljsih tujk, povedal pa ne bi popolnoma nic, naprimer: Nihilisticno se udejstvujem v parapsihotropnem raziskovanju medianov nase zavesti, skozi antropoloski svet megalomanije in kapitalizma. Daj, da si ne bos zlomil jezik.

hja, sit, svet je cuden.

Zdi se mi, da je free jazz na podoben nacin naredil enak ucinek, kot moderne slike. Namrec abstrahiral je do smrti, pri tem pa tekom normativov, sprejetih v jazz krogih, izumil nek cisto svoj jezik. Jazzerji free jazz razumejo. Jaz ga ne, ker nisem toliko glasbeno izobrazen. Durova in molova lestvica sta nekako moj visek, da bi pa sel se v kaksne ritmicne modulacije in podobno, pa enostavno ne gre. Free jazz ni nateg, je enostavno glasba, ki jo razume pescica ljudi, vendar je bila zaradi svoje drugacnosti po nacelu 'weird sells' veliko prevec oglasevana med splosnim folkom. Free jazzu zamerim samo to, da se je v svojem obdobju vsiljeval, kamor ni spadal. Namrec na splosno glasbeno sceno.

Se strinjam glede Kafke in njegovih sodobnikov. Ekstremizem, vendar ne zaradi ekshibicionizma. Kafka se ni hotel prodajati, ni hotel medijsko uspeti. Njegov point so njegove zgodbe. No ja, seveda se je hotel prodajati, ampak ni bil point v tem, da bi zaslovel kot 'Kafka, clovek ki pise bizarne zgodbe'. Za razliko od tipa, ki si je vrtal v koleno.

Ni nujno, da vse razumes, ker tudi ni mozno, da vse razumes. Pomembno pa je, da se trudis razumeti cimvec. In kar ne razumes, pusti pri miru in se ne ubadaj s tem, ker ali je nad tabo in se nima smisla s tem ubadati, ali pa ni vredno tvojega truda, ker itak nima pomena in nima nicesar, kar je potrebno razumeti. Mislim, da je to dovolj kmecko in z zdravo pametjo.

> Estetika pingponga z nevidno žogico
Odlicno. Povejmo veliko z nic in nic z veliko.

> v klasiki je že vse raziskano
Se strinjam. Zaradi tega gredo vse zvrsti umetnosti v dve smeri: ekstremizem in ponavljanje. Ce ne mores narediti necesa novega, na novo zapakiraj nekaj starega in prodajaj. Ali pa si izmisli nekaj tako ekstremnega, da bo obcinstvo po moznosti bruhalo. In potem to prodajaj. Itak je v danasnjem casu zelo moderno podiranje tabujev. Kaj pravite na posiljevanje gorecih pand? Ali pa masturbiranje z lignji? Vse zavoljo performansa, predvsem pa publicitete.
Jaz osebno sem estet. Rad imam LEPE stvari. Ni mi treba biti zgrozen nad soclovestvom, da se zamislim, ker mi je bistvo zivljenja biti najboljsi jaz. Ne vem, ce bi me lahko ekstremizem, ki bi ga opazoval/bral/prisostvoval, izboljsal kot cloveka, kvecjemu bi me oropal clovecnosti.
Seveda je tu ostalo dejstvo, da smo ljudje po naravi tudi kruti, neusmiljeni, ob priliki posastni, nagnusni, toda umetniki se pocasi zacenjajo sprenevedati in postavljajo v ospredje samo se slabe lastnosti. Cez 500 let, ko bo nekdo prebiral kronike nasega casa in umetnike, ki ustvarjajo sedaj, bo dejal: kako je bil to en bogi folk takrat, vse, kar so poznali, so bila posilstva, umori, travme, tragedije ... in to na kar najbolj obscen in bizaren nacin ...
Umetnik izraza svojo duso. A so vsi umetniki v svoji biti tako zafrustrirani? Skoda. Za njih.
Ze nekje drugje sem dejal, da vecina umetniskih del nastane zaradi take ali drugacne frustracije. To je zato, ker ko je clovek srecen, ga ne prime, da bi napisal pesem. Srecnih pesmi je malo, pa se te so a) naivne b) iste c) cinicne.
V takem trenutku se zavem, kako srecni smo lahko, da obstaja film Amelie.

Iskreno povedano, v zadnjem casu me je najbolj custveno ganil film/risanka Pujskova velika pustolovscina. Ker je iskren film (kljub reklamnemu vlozku na koncu).