Knjige, ki jih niste marali, pa si niste upali povedati

Ob branju lestvic naj knjig sem na večih naletel na Salingerjevega Lovilca v rži, eno bolj dolgočasnih knjig, ki sem jih prebral. Tip se kao odreče teženju in vse kar mu ostane od knjige je en luzer, ki se nima kam dat, nima kaj pametnega povedat, niti naredit in potem to skozi celo knjigo počne. In to pali na eni celi generaciji Američanov. Kao, to jim jim je najboljša knjiga, ki so ji prebrali. I don't get it. Sploh.

Evo, ena, ki sem jo sam prebral, ker je oh in sploh ter bil razočaran.

Tema je edinstvena priložnost, da storite isto, brez da bi vas slovenske tršice onemogočile pri napredovanju v višji razred, da bi vas družba imela za nerazgledanega kmetavza, ali pa da, v anonimnosti foruma, raztrgate najljubšo knjigo žene/moža/dekleta/fanta/ovce.

Tudi meni je bil Salinger všeč. Ker je drugačen.

Pritrdil bi Nadezhdi, saj je bil Goethe tu tej knjigi prava muka. Pa dodal bi še nekaj Cankarja, ki je težek, pa otroške pravljice. Teh pa nisem prenesel.

Hehe, cankarjevo Moje življenje. Not podaja pač ene prebliske iz življenja, ki niso nikakor povezani, ampak dobro, pač nek sproščen življenjepis... Ampak neumno je pa, da smo morali pripovedaovat obnovo...

Marjan, ne, ne. Gre za publicistiko.

Morda ti je Cankar všeč, morda ti ni. Ampak dosegli so svoje:

Veš, kdo je Cankar.



Najbolj "bljak" knjiga, ki sem jo kdaj bral, je pa prav gotovo Alamut. Morda ravno zaradi "neklišejskega aktualiziranja". Ma dajte no, pizdarija, tudi brez vaših namigov sem DEJANSKO SPOSOBEN opaziti neko paralelo z aktualnim dogajanjem.

Nadezhda, meni je bilo pa Iskanje izgubljenega časa precej všeč. Knjiga, ob kateri si se dejansko izgubil, če nisi pozorno sledil :-).

Knjige, ki jih niste marali, pa si niste upali povedati

Krasni novi svet.

Knjige Franceta Bevka. Zakaj? Ker so nas z njimi mučili v osnovni šoli in s tem dosegli prav nasproten učinek od željenega.
Mislim, da v osnovni šoli ne bi smeli dajat za obvezno branje knjig, ki jih kot ~desetletnik ne moreš razumet. Kdo ve, če bi sedaj bral tiste knjige prvič, bi mi mogoče bile všeč - tako pa so učitelji poskrbeli, da jih sovražim.

Ljubezen
Smeh za leseno pregrado
Prišleki
... pisatelje teh knjig bi tepu ... kdaj pa kdaj si zelo želim, da bi pred maturo imeli referendum katero(i/e) knjigo(i/e) bi prebrali (*) ... sploh pa mi grejo na qrac usa dela slovenskih avtorjev od Brižinskih spomenikov dalje ... beda in bullshit

In to je use šola kriva. Nč na izbiro, ti samo beri ...


(*) s tem ne mislim na listek na katerem so napisane 4 knjige in potem izbiraš katere 3 boš prebral ampak spisek knjig iz vseh knjižnic ... tiste, ki bodo dobile največ glasov pa bodo prebrane za maturo ... Ni mi jasno zakaj nismo brali 5 prijateljev za domače branje

Kaj pa vem. Cankarejevi Hlapci so mi bili zelo všeč. Zelo težko sem pa prebavil Na klancu.

Imam občutek, da sem nekako podzavestno zasovražil vsako knjigo, ki so me jo v šoli silili brati. Primer z Alamutom. Ko sem ga prebral med počitnicami mi je bil sila všeč. Ko smo ga brali skupaj v razredu (doma prebrali nekaj poglavij in sta sledili diskusija ter obnova tega v šoli), se mi je zameril.

Sartre: Zaprta vrata. ROFL in LMAO! (V najslabšem primeru besede.)

Večina knjig, ki smo jih brali v osnovni šoli. Še posebej Rumena podmornica ali kakršen koli je že tisti naslov. 90% knjig, ki jih berem po lastni pobudi(čeprav redko, a berem) imam rad.

France Bevk, Tone Seliškar in kar je še takih sluzastih v stilu: "Poglej, kako se je hudo godilo ubogim otročičkom, ti pa nočeš pojesti paradižnika!". Zato, ker v teh knjigah vedno vsi samo čakajo, da se jih bo nekdo usmilil, ali pa da jim bo vse z neba padlo, oni bodo pa nadvse plemenito revni trpeli.

Prakticno vse ctivo iz 4. letnika gimnazije. Od Prousta do raznih Plesastih pevk in Triptihov agathe Svarckobler (pojma nimam kako se to napise). Od vsega odpora sem fasal popravca.

>Thomas: Velika večina t.i. knjig s socialno temtiko, kjer ni happy enda.

In cist zakaj hoces happy ending? Meni se zdi kak zivljensko trd zakljucek dosti bolj efektiven.

OMG, s Thomasom imava podoben okus ... Malega princa nisem razumel in ga se sedaj ne razumem. V osnovni soli sem izgubil knjigo sem ga nesel kot nadomestilo. Jaz sem bil srecen, da sem se ga znebil, knjiznicarka pa tudi, ker je dobila "super" knjigo.

Vonnegut: Zajtrk prvakov, Hokus pokus ... sposodil nekaj mesecev nazaj in obupal po kaksnih 60. straneh.

Cankarja ne maram. Ni edini s socialno tematiko, a je za odtenek bolj mracnjaski od ostalih. Doma imam zbirko slovenskih pisateljev in najbrz edini, katerega nisem nikoli vzel v roke in prebral. Morda mu delam krivico, a je bilo tisto, kar sem (smo) bral v soli dovolj, da se je uvrstil na black listo :)

Pred kratkim me je na nek nacin razocaral tudi Richard Bach. Jonathan Livingston Galeb mi je super knjiga in mi je kar zal, da sem si sposodil se dve drugi: Iluzije in Most prek vecnosti. Nisem prebral do konca, ker sta se mi obe nekje na 3/4 uprli.

b.

lopov - spomnil si me. R. Bach: Eno. Obračal se mi je želodec, ko sem brala tisto. Kako ima on rad svojo ženo in tiste pisane vijuge in neki spomini - za bruhat patetično. Sicer ideja o paralelnih svetovih ni tako slaba, da ne bi bila dobra ideja za v knjigo - samo način, na katerega je to Bach naredil - .

Mi gre na jetra širjenje malodušja. En Sartre recimo jamra nad kapitalizmom, ničevostjo življenja, eksistencialnimi angsti ... tolk da spravi milijone v depresijo in oboževanje socializma kot prihaja iz Moskve. Sam pa - vedno s toliko denarja v žepih, da kadarkoli lahko sede na Concorde in se gre potepat po lokalih v New Yorku. Žena misli, da je v gostilni ali pri kakšni njegovi občudovalki. Brez heca, to je tip tko delal. Ali pa tisti angleški socialni avtorji, ki opisujejo "brezup v Livepoolu" kar lepo s terase na Azurni obali. Hehehe ... Eni imajo pač "pekel v srcu" - pa bi ga radi delili z drugimi preko svojega "socialnega pisanja". S tistimi, ki jim s svojimi nakupi njihovih knjižuric omogočajo kar mondeno življenje.

Eksistencializem nima veze s svetoboljem. To je predelala že romantika. Je pa razlaga Thomasa ena pogostejših pupulističnih razlag eksistencializma. Med drugim je bilo tako dojemanje krivo za kar nekaj samomorov. Trik je v vztrajanju v absurdnem svetu.


Sicer pa - knjiga, ki je nisem prenesla. Beauty I in II (avtorico sem pozabila). Če nimate kaj početi, ne berite te knjige. Pojdite ven ali se napijte - vse je boljše od branja te knjige.

Kot so že drugi rekli, ne maram knjig avtorjev s katerimi so nas posiljevali v šoli. Cankar je vsaj zame preveč zakamran, Voranc pa povzdiguje popolne zgube, ki so najbolj srečne v svoji bedi...

Drugače pa še 2 nasveta tistim, ki še hodite v šolo:

1.) Če je možnost (navadno omejena), da sam izbereš katero knjigo boš prebral, to vsekakor izkoristi, če ti je vsaj ena knjiga, ki si jo prebral ostala v dobrem spominu. Končni izdelek bo vsekakor boljši, kot če bi bral neko vsiljeno knjigo. Ob taki priliki sem izbral Vernov Skrivnostni otok, učiteljica je rekla, da je to precej debela knjiga, jaz pa takoj popravil, ne dve debeli knjigi sta .
2.) Če je čtivo tako zanič, da enostavno prepišete eden od drugega, nikar, prehitro bodo učitelji ugotovili guljufijo, tako smo 2 letniku štirje fasali cvek pri slovki, kar se je takoj poznalo pri štipendiji .

LP, Azrael

Seveda, še "Moje življenje" od Cankarja, ki smo ga morali brati v 8. razredu za Cankarjevo priznanje (ugh...). Naj gre tip kam drugam razstavljat svoje Ojdipove komplekse...

Pa tudi Alkimist, ki ima sicer svoje trenutke, ampak all-in-all me je pa močno razočaral. Coelho is too cute for his own good. Lepe besede in metafore, vsebine (oz. vsaj zveze z realnostjo) pa malo ali nič.

demoness: kaj pa Veronika se odloči umreti?
Meni je Coelho kar OK - seveda spet za pravo razpoloženje (nekdo je že prej napisal, da branje knjige ob nepravem času polje do odpora). Je pa res, da za tipično zahodnjaško razmišljanje deluje kot si ga opisal (too cute), čeprav znajo deli zgodb biti okrutno realistični.

Za Kafko je naš profesor za matematiko reku: "ko sem jest to bral, sem bruhu zraven"

> Ko sem jaz bral Preobrazbo, sem ležal na soncu [na morju] in se naglas krohotal :-)

Kaj pa si je folk okol tebe mislu?

Kafka je eden najimenitnejših zagovornikov naziranja, da je fino biti do konca zamorjen. Intelektualnih in emocionalnih mazohistov in sadistov. Vsaj delno je to večina literatov in vsaj nadpolovično so uspešno okužili splošno populacijo z idejo o veličini svojih sick idej.

Samo "kmetje in prostaki" brez zadržkov trdimo, da gre za samo ničevnost in neumnost.

Ne maram nobene knjige po branju katere sem zamorjen ali me daje da bi se ubil. Slovenske so recimo Na Klancu in Matkova Tina (bral zaradi šole), tuji pa Moji prijatelji (bral naključno) in Werther. Bljak
LP

Bom izkoristil priliko in spljuval Cankarja: niti eno njegovo delo mi ni bilo niti priblizno blizu temu, da bi zacelo razmisljati o moznosti, da bi mi ugajalo. Nas 'najvecji slovenski pisatelj' mi je uspel zatreti upanje v ta svet. In ko bi vsaj svoje skrajno dolgocasne ideje ZNAL NAPISATI. Skoda solskih ucbenikov in beril.

Prezihov Voranc, pojdi svoj Ojdipov kompleks stresat drugam. Rugelj bi mu marsikaj vedel povedati o incestu.

Joyce. Pa dovolj o njem.

Emile Zola. Ni ga vecjega komplikatorja v svetu obscenega.

Ja, knjige v osnovni soli bi morali prepovedati. Meni se je slovenska literatura popolnoma zamerila, ker so bile solske razlage tako 'cudovite'. Skoda, res. Zakaj nismo takrat brali knjig, ki bi bile otrokom mogoce celo vsec?

Imam pa eno pripombo: Mali princ je odlicna knjiga. Edini problem je, da jo podajajo otrokom, ki je ne morejo razumeti. Meni se je zaradi tega zameril in sem ga vzel v roke sele v drugem letniku faksa, pa se takrat, ker sem ga rabil zaradi seminarske. In seveda sem ga prebral z razumevanjem, kar mi je knjigo osvetlilo v cisto drugi luci.

Mislim, da krono knjig, ki jih ne maram, dajem Tantadruju. Crkni ze enkrat, bralcem daj pa mir.