DNK profili nedolžnih se bodo tudi po ZNPPol hranili zelo dolgo, približno enkrat dlje od obdobja zastaranja kazenskega pregona.
V svoji relativno kratki odločbi je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je policija pri preiskovanju tega konkretnega kaznivega dejanja kršila ustavo, ker si je pri identifikaciji storilca pomagala z njegovim profilom v evidenci DNK preiskav, ki bi že leta pred tem moral biti izbrisan. V tem prispevku bomo pokazali, da kot kaže, policija to počne sistematično. Na probleme s preveč obsežnim zbiranjem in hrambo DNK profilov so bili namreč že večkrat opozorjeni, tako iz doma in tujine, pa se v zadnjih letih še ni praktično povsem nič spremenilo. Zdaj državi grozi, da bo nekaj deset (sto?) zelo slabih ljudi treba izpustiti iz zapora in poplačati njihove tegobe.
***
Vrhovno sodišče je videlo problem v načinu, kako je policija identificirala enega od storilcev. Kriminalisti so na kraju kaznivega dejanja zavarovali več sledi, na eni od katerih (sled št. 4, pokrovček bakle) so bili najdeni tudi epiteli enega od storilcev. Po analizi na Centru za forenzične preiskave je bilo ugotovljeno, da ta vzorec že poznajo, in sicer zato, ker je bil njegov imetnik v preteklosti (l. 2004, takrat še kot mladoletnik) zavoljo manjšega prestopka aretiran in tudi "kriminalistično-tehnično obdelan" (= fotografiranje, odvzem prstnih odtisov, odvzem brisa ustne sluznice). Takšnemu slučajnemu zadetku neznanega vzorca s kraja novega kaznivega dejanja z obstoječim profilom iz evidence DNK preiskav kriminalisti pravijo cold hit in jim vedno prinese nasmešek na obrazu (pomislite na CSI). Pravzaprav sploh ne gre za tako redek dogodek. Po podatkih iz letnih poročil o delu policije s pomočjo te zbirke DNK profilov letno razrešijo tudi po skoraj 600 zadev. Še nekaj 10 pa jih vsako leto pomagajo rešiti tujcem.
Na isti način so denimo septembra 2014 v nekaj dneh našli bombaša zoper nekdanjo tožilko Boljte-Brusovo ali decembra 2014 storilce julijske ugrabitve in sledečega umora v Trnovem v Ljubljani. Gre torej za zelo učinkovito metodo.
Razlika med temi primeri in onim izpred Open-a je bila (no, se upa ..), da so prve zločine storili že obsojeni kriminalci, se pravi, tisti res slab del družbe. Nihče ne ugovarja, da država ne bi smela hraniti DNK profilov pravnomočno obsojenih storilcev hujših kaznivih dejanj, sploh v luči podatka, da je med njimi res veliko povratnikov in da njihove kršitve družbenih pravil rade eskalirajo. V primeru mladca izpred Open-a temu (še) ni bilo tako. Tista prva policijska preiskava, zavoljo katere mu je bil še kot mladoletniku sploh odvzet bris ustne sluznice, se namreč ni končala z obsodilno sodbo (sodnik in tožilec sta se mu odločila pogledati skozi prste, 2. odstavek 483. čl. ZKP). Takšna odločitev pravosodja pa - hočeš nočeš - pomeni, da bi policija morala fanta spet obravnavati kot nedolžnega državljana in njegov DNK profil temu primerno izbrisati iz svojih evidenc. Da morajo tak izbris tudi zares opraviti, jim je že pred nesrečnim dogodkom na Prulah jasno sporočilo Evropsko sodišče za človekove pravice v svoji decembra l. 2008 sprejeti odločitvi v zadevi S. in Marper proti Združenemu kraljestvu (o njej več spodaj). A policija ni ničesar pobrisala. Mladoletnikov vzorec je zato ostal v njihovi evidenci DNK preiskav in zato so ga nekaj let kasneje, ko je že štel več kot 18 let, lahko identificirali kot enega od sostorilcev pretepa pred Cafe Open.
***
O tovrstnih "težavah" uradne Štefanove z brisanjem podatkov o nedolžnih osebah iz svoje evidence DNK preiskav smo v preteklosti že precej pisali. Če kratko ponovimo: naša policija svoje pooblastilo za odvzem brisa ustne sluznice (2. odstavek 149 člena ZKP) "pogosto uporablja, saj je glede na razvijajočo se kriminalističnotehnično stroko primerjava prstnih odtisov in DNK materiala velikokrat ključnega pomena za uspešno preiskavo in dokazovanje storjenih kaznivih dejanj". Na ta način letno obdelajo okoli 1800 od 2500 oseb, ki jim na podlagi ZKP (2. odstavek 157. člena, letno poročilo za 2013, str. 107 in 112, za leto 2014, str. 115) odvzeta prostost, ter še nekaj takih, ki jih ne smejo aretirati, jih pa za potrebe odvzema brisa povabijo na policijsko postajo (35. člen ZNPPol, glede namena vabljenja posebej glej MNZ-jev komentar k predlogu tega člena). Ena analiza stane 20 evrov. Vse te osebe se po analizi odvzetega brisa umesti v policijsko evidenco DNK preiskav, 8. tč. 2. odstavka 123. člena ZNPPol), v njen poimenski del. Tam se je od leta 1996 nabralo za nekje 25.000 oseb. To so domnevni slovenski kriminalci. Domnevni zato, ker je med njimi glede na kasnejše policijske in sodniške statistike gotovo vsaj nekaj sto (tisoč?) oseb, ki niso bile nikoli ničesar obsojene.
Ta trajna hramba, naj še enkrat opozorimo, velja ne samo v primeru zastaranja, ampak tudi če policija dejansko prekine s preiskavo ("zmotili smo se") ali pa to namesto njih naredi tožilstvo z zavržbo ovadbe ("zmotili ste se") ali sodnija z oprostilo sodbo ("zasrali ste"). Takšne ugodne ponudbe policija seveda ne more ne naročiti.
Policiji je všeč, da so te osebe tam notri, in ne bi ji bilo všeč, če bi jih morali izbrisati. Kot je na naše novinarsko vprašanje o tem lani pojasnil njihov tiskovni predstavnik, so "policije evropskih držav spoznale, da brez obsežnih baz podatkov ni mogoče pričakovati preiskanosti hudih kaznivih dejanj. Slovenija ima glede na število prebivalcev že sedaj eno najmanjših evidenc (DNK in daktiloskopiranih) od večine evropskih držav". Vsakršno nadaljnje omejevanje te zbirke, kot denimo tisto, ki ga je marca 2013 prinesel ZNPPol, pa bo "nedvomno [i]melo tudi vpliv na preiskanost kaznivih dejanj v Sloveniji". Pod vpliv so seveda mislili manjše število cold hitov. Trditev drži, glede na podatke iz letnih poročil je uporaba baze padla za 2,8 odstotka v letu 2015 (letno poročilo policije za leto 2015, str. 50) v letu 2014 pa celo za 20,5 odstotkov (letno poročilo za leto 2014, str. 114).
***
Kot že rečeno: neustavnost nadaljnje hrambe DNK profila (in prstnega odtisa, a o tem kdaj drugič) o dokazano nedolžni osebi, tj. osebi, ki je bila osumljena, a kasneje pravnomočno oproščena oz. zoper katero je bil kazenski pregon pravnomočno ustavljen, več ni sporna. Leta 2008 je Evropsko sodišče za človekove pravice v zadevi S. in Marper proti Združenemu kraljestvu nedvomno povedalo, da takšna hramba predstavlja kršitev ustavne pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, v vrednosti cca. 42.000 evrov na glavo (in še enkrat toliko sodnih stroškov, prev.p.):
- Sklepno, Sodišče ugotavlja, da blanketna in neselektivna narava policijskih pooblastil za hrambo prstnih odtisov, DNK vzorcev oz. iz njih izdelanih DNK profilov oseb, ki so bile osumljene a ne tudi obsojene očitanega kaznivega dejanja, kot drži tudi v primeru pred nami, ne predstavlja ustrezno uravnoteženega kompromisa med nasprotujočimi si javnimi in zasebnimi interesi, in da je [država Velika Britanija] v zvezi s tem torej prekoračila meje še dovoljenega. Iz tega nujno sledi, da takšna hramba predstavlja nesorazmerni poseg v pravico prosilcev do spoštovanja zasebnega življenja in da ne more šteti za nujno potrebno v demokratični družbi.
[Ker že sama hramba predstavlja poseg], Sodišče ne vidi potrebe še po presoji nadaljnjih očitkov prosilcev, to je, da je bil dostop do teh osebnih podatkov preširok in da so bile varovalke za preprečevanje napačne rabe ali zlorabe teh podatkov nezadostne.
- Temu primerno Sodišče ugotavlja, da je v primeru pred nami prišlo do kršitev 8. člena Konvencije.
(Mimogrede: če koga ta dikcija spominja na zapise našega Ustavnega sodišča glede obvezne in neselektivne hrambe prometnih podatkov, se ne bo prav nič motil.)
Ni trajalo dolgo, da so slovenski zagovorniki hranjenja podatkov bioloških sledi zapazili to odločitev. Aprila 2008 je mariborska policija med obravnavo (s Cafe Open povem nepovezanega) kaznivega dejanja velike tatvine, na kraju dejanja našla krvni madež. Kriminalisti so vzorec poslali v ljubljanski Center za forenzične preiskave, ki je v svojem poročilu z dne 10.7.2008 zapisal, da DNK profil v najdenem madežu ustreza profilu osebe D.R., ki je bila l. 2001 že obravnavana zavoljo (takrat zgolj poskusa) podobnega kaznivega dejanja, ter je bila takrat seveda tudi kriminalističnotehnično obdelana (še enkrat, odvzet ji je bil bris ustne sluznice, iz njega izdelan profil DNK in ta profil je bil potem skupaj z njegovim imenom umeščen v evidenco DNK preiskav). Skratka, domača DNK evidenca je dobavila še en "cold hit". Približno mesec dni kasneje je policija uspela zaslišati D.R., leta 2010 je bil tudi obsojen, še leto dni kasneje pa je bila ta odločitev tudi potrjena in s tem pravnomočna. Dobil je šest mesecev pogojne ... kar bi bil najbrž mirno požrl, če ne bi imel dobrega odvetnika.
Iz gornjih izvajanj je najbrž že jasno, da D.R. za poskus velike tatvine iz l. 2001 ni bil obsojen. Preiskovalni sodnik je namreč v začetku leta 2003 (debelo leto po aretaciji) s sklepom ustavil preiskavo, kar se praviloma takrat, ko za nadaljevanje postopka preprosto ni dokazov. S tem je bil D.R. uradno spet nedolžen. A vendar, njegov DNK profil je ostal v policijski evidenci DNK preiskav. Še kakšna tri leta v aktivni evidenci (63. člen Zakona o policiji, v nadaljevanju ZPol), nakar je bil l. 2006, po zastaranju pregona za njegovo kaznivo dejanja (po takratnem KZ-1994 je takšno KD zastaralo v petih letih) "blokiran", se pravi, premeščen v trajni arhiv (64. člen ZPol). Ker pa glede uporabe te arhivske baze ne veljajo nobeni posebno strožji pogoji, ga je Center za forenzične preiskave l. 2008 tam tudi našel.
V sojenju, ki je potekalo l. 2009 in 2010, je njegov odvetnik večkrat izpostavil nezakonitost hrambe l. 2001 odvzetega vzorca po datumu, ko je bila sodna preiskava končana. Pri tem se je tudi izrecno sklicevali tudi na omenjeno sodbo ESČP v zadevi S. in Marper. Sodišči (mariborsko okrožno in višje) tega argumenta nista upoštevali. Ugotovili sta, da naj bi bile med slovensko in angleško ureditvijo nekatere pomembne razlike, zlasti v tem, da naj bi bil v Sloveniji dostop do arhivske zbirke bistveno bolj zamejen, tako da škoda, ki jo je ugotovilo ESČP, pri nas ne bi mogla nastopiti. Zavoljo tega naj bi bila sodba ESČP "v obravnavanem primeru zgolj instruktivna in učinkov, kot jih skozi pritožbeno obrazložitev ter v predlogu pričakuje pritožnik (tj. izločitev dokazov), ne more povzročiti".
To je skrajno vprašljiva argumentacija, iz dveh razlogov. Prvič, ESČP je ugotovilo neustavnost že same hrambe, tako da vprašanj o pogojih za dostop do podatkov sploh ni bilo treba presojati. In drugič, mariborsko višje sodišče le nekaj stavkov pred tem samo ugotavlja, da je dostop do arhivske zbirke DNK mogoč "v primeru preiskovanja suma storitve kaznivega dejanja, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti", za kar je moralo vedeti, da to ni pravzaprav nobene omejitev. Naloga policije je - kot radi poudarjajo - da v skladu z 1. odstavkom 148. člena ZKP ukrene vse potrebno, da se najde storilce kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti. Skratka, če ima policija podatke v svojih zbirkah, tekočih ali arhivskih, omejitev ni. Katere naj bi bile torej te dodatne omejitve dostopa do starih profilov nedolžnih oseb, sodišče ni pojasnilo, je pa na tem temelju vseeno zavrnilo zahtevo za izločitev tako pridobljenih dokazov.
V pričo te argumentacije se pravnomočni obsodilni sodbi mariborskega višjega sodišča ni zgodilo nič posebej dobrega, ko je D.R.-jev odvetnik zoper njo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče je pravilno ocenilo domet sodbe ESČP (problem je že sama hramba podatkov o nedolžnih osebah!) in oktobra 2011 razsodilo:
JEDRO:
Vrhovno sodišče ocenjuje, da določbi prve alineje prvega odstavka 63. člena in 64. člen ZPol prekomerno posegata v pravico do varstva osebnih podatkov iz 38. člena Ustave (v zvezi z 2. členom Ustave) in pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena EKČP.
IZREK:
Postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti se prekine in se zahteva oceno ustavnosti prve alineje prvega odstavka 63. člena in 64. člena Zakona o policiji.
In tako je D.R.-jeva zadeva šla na Ustavno sodišče, kot predlog za oceno zakonitosti in ustavnosti določb Zakona o policiji o tako dolgi hrambi DNK profilov. Ustavno sodišče je o njej odločilo februarja 2014 (U-I-312/11) in pri tem pritrdilo oceni Vrhovnega sodišča:
Prva alineja prvega odstavka 63. člena Zakona o policiji [..] je bila v neskladju z Ustavo, kolikor je omogočala, da so se lahko profili odvzetih vzorcev DNK oseb, ki so bile osumljene, niso pa bile pravnomočno obsojene za očitano kaznivo dejanje, hranili vse do zastaranja kazenskega pregona.
Člen 64 Zakona o policiji je bil v neskladju z Ustavo, kolikor je omogočal, da so se lahko profili odvzetih vzorcev DNK oseb, ki so bile osumljene, niso pa bile pravnomočno obsojene za očitano kaznivo dejanje, [hrani trajno].
Ta sodba ima dober in slab malo manj dober del. Dober v tem, da policiji zapoveduje, da mora vzorce iz aktivne evidence (63. člen ZPol) še pred zastaranjem kazenskega pregona brisati v vseh primerih, ko je jasno, da z obsodbo ne bo nič: poleg pravnomočne obsodilne sodbe še v vseh ostalih primerih, kazenski postopek končan in da pregon zoper posameznika v tej zadevi ni več dopusten - npr. pravnomočni sklep o ustavitvi preiskave (primer D.R.) ali pravnomočno sklep državnega tožilca o ustavitvi pregona (primer mulca izpred Cafe Open). Malo manj dober pa v tem, da ni v teh primerih izrecno zapovedalo brisanja (resničnega prenehanja nadaljnje hrambe), kot to izhaja iz sodbe ESČP v zadevi S. in Marper, ampak je še vedno dovolilo hrambo v arhivski obliki - samo da pač ne več trajno.
Kot bomo videli v naslednjem odseku, je MNZ to zagrabil in izkoristil z vsemi štirimi.
***
Že za časa postopka pred Ustavnim sodiščem je MNZ stopil v korenito prenovo policijske zakonodaje. Stari ZPol se je razbil v dva nova zakona, enega o organizaciji in delu policije in enega o nalogah in pooblastilih policije. Prvega dela oz. močnejšega podrejanja policije MNZ (ob istočasnem prenosu državnega tožilstva z MP na MNZ) se tukaj zdaj ne bi dotikali. Drugi del, tj. Zakon o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol) pa večinoma prevzema stari zakon, seveda ob želji, da če se že policijska pooblastila novelira, da se vendar zapiše še kako dodatno. Kako je bilo s tem in raznimi "tehničnimi sredstvi", smo že obsežno pisali.
Zadevši DNK pa je bilo takole:
- stara 63. (roki hrambe podatkov) in 64. člen (blokiranje podatkov po preteku rokov) iz ZPol sta postala 128. in 129. člen ZNPPol.
- prvi točki izreka sodbe ustavnega sodišča so sledili. Podatke se iz aktivne evidence v neaktivno (blokirano) zdaj prenesejo v vseh primerih, ko je pravnomočno jasno, da iz obsodbe ne bo nič.
- glede druge točke so zgolj zamenjali trajno hrambo z lestvico rokov, ki pa so tako dolgi, da se v praksi nič ni spremenilo:
- člen (blokiranje podatkov)
(1) Po preteku rokov hrambe iz prejšnjega člena se podatki iz evidenc, katerih upravljavec je policija, blokirajo in naprej obravnavajo skladno s predpisi, ki urejajo poslovanje organov z dokumentarnim gradivom.
(2) Po blokiranju se podatki:
- v evidencah iz 8. (DNK), 14. (prstni odtisi), in 15. (fotografije) točke drugega odstavka 123. člena tega zakona hranijo deset let za kazniva dejanja, za katera je zagrožena zaporna kazen do enega leta, 30 let za kazniva dejanja, za katera je zagrožena zaporna kazen do osem let, in 50 let za kazniva dejanja, za katera je zagrožena višja zaporna kazen;
- [...]
(3) Dostop do podatkov iz evidenc prejšnjega odstavka je policistom in pristojnim državnim organov dovoljen le zaradi preiskovanja storitve kaznivega dejanja, katerega storilec se preganja po uradni dolžnosti, ali v drugih primerih, ki so povezani z zagotavljanjem nacionalne varnosti ali ustavne ureditve in so določeni z zakonom.
(4) Po poteku rokov iz drugega odstavka tega člena se podatki anonimizirajo, razen podatkov iz 8., 14., 15., 20., 25., 26. in 27. točke 123. člena tega zakona, ki se po preteku roka hrambe iz prejšnjega člena ali ob blokiranju brišejo.
- za takšno ureditev evidenc so si v prehodnih in končnih določbah (164. člen) izgovorili dve leti časa, kar bo poteklo te dni.
Skratka, pravih sprememb je zelo malo. DNK profilov se v primeru, ko iz obsodbe ne bo nič, še vedno ne briše, ampak jih lepo po starem še vedno vnašajo v "blokirano" evidenco, kjer so, pod istimi pogoji kot doslej, še vedno na voljo policiji, resda ne več trajno, a vendarle za še vedno zelo dolgo obdobje.
Dolžina tega dodatnega obdobja hrambe po blokiranju je 10, 30 oz. 50 let, odvisno od zagrožene kazni. Pri tem velja dodati, da se blokiranje ne bo izvajalo sproti, ampak šele z naslednjim koledarskim letom (v kompletu) za vse vnose, za katere bodo v prejšnjem letu prenehali pogoji za hrambo v tekoči zbirki. Nastop teh pogojev - pravnomočna oprostilna sodba, pravnomočni sklep o ustavitvi preiskave, pravnomočna odločitev tožilca o ustavitvi kazenskega pregona, oz - kot zadnja možnost - zastaranje kazenskega pregona - zavoljo splošne počasnosti našega pravosodja traja. Od odvzema brisa do njegovega umika iz tekoče evidence lahko tako mirno mine 3-4 leta, lahko tudi več. Potem je treba dodati še vsaj 10 let hrambe v blokirani evidenci. Takšna bo denimo usoda po pomoti aretiranega osumljenca lahke telesne poškodbe, sodelovanja pri pretepu, opustitve pomoči, grožnje, neupravičenega slikovnega ali zvočnega snemanja, nedovoljene objave zasebnih pisanj, zlorabe osebnih podatkov in še številnih kaznivih dejanj, za katere je v skladu z našo relativno blago kaznovalno politiko predpisana zaporna kazen do 1 leta. Vse te osebe bodo v policijski evidenci po krivem tam 13-14 let. Zakaj po krivem? Ker, če bi jih tožilstvo v tem času uspelo obsoditi, problema ne bi bilo. Hrambi DNK obsojenih oseb namreč nihče zares ne nasprotuje, iz že zgoraj navedenih razlogov.
Če pa si osumljen česarkoli hujšega (tatvina, za začetek), pa četudi si potem oproščen, bodo tvoji podatki v zbirkih vsaj 30 + 3-4 let. To je že celo odraslo življenje, oz. tako dolgo, da pravzaprav ni nobene razlike od stare ureditve, po kateri so se ti podatki hranili kar trajno. Za nedolžno osebo je 34 let pač še vedno trajno.
Ob tem velja spomniti, da je ESČP prepovedala že kakršnokoli hrambo podatkov o nedolžnih osebah, ter pri tem izrecno dostavilo, da se tega z raznimi omejitvami dostopa do predolgo hranjenih podatkov ne da sanirati. MNZ se za to očitno ni zmenil.
Velja pa povedati tudi, da je MNZ očitno želel izigrati tudi odločbo Ustavnega sodišča. Razložimo. Prva točka te sodbe policiji očita, da si dovoli dostop do teh podatkov (v tekoči zbirki) kar do časa zastaranja kazenskega pregona. Se pravi to, da ima policija dostop do podatkov o osebah, za katere se že ve, da so nedolžne, za obdobje zastaranja kazenskega pregona, krši Ustavo. Prav, reče MNZ, pa jih ne bomo imeli v tekoči zbirki, ampak v blokirani zbirki, čeprav pa so pogoji za dostop do obeh povsem isti. In tam jih bomo imeli, glede na kriterije iz 129. člena, še približno 1x dlje kot je doba za zastaranje kazenskega pregona (glej graf).
Se pravi, policija si je z novimi obdobji hrambe DNK profilov v "blokirani" evidenci zagotovila dostop do njih še za enkrat daljše obdobje, kot velja za zastaranje kazenskega pregona.
***
In samo za ilustracijo absurdnih primerov "streljanja vrabcev s topovi": leta 2006 so med interno preiskavo kaznivega dejanja obrekovanja, ki naj bi ga storil eden od policistov, kar vsem 25 zaposlenim policistom na PU Murska Sobota odvzeli bris ustne sluznice. Kot vemo, je obrekovanje je kaznivo dejanje zoper čast in dobro ime, praviloma storjeno s zavednim širjenjem neresničnih dejstev, in v privzeti obliki nosi kazen kvečjemu 6 mesecev zapora. Zdaj, razen če je storilec pri obrekovanju konkretno popljuval oškodovanega (dobesedno seveda), prave potrebe za odvzem brisov ni bilo, ker jih ne bi bilo z ničemer za primerjat. Direktor PU, Aleksander Jevšek, je dogodek komentiral zgolj z besedami, da gre ja za "kaznivo dejanje, ki se poganja po uradni dolžnosti", tako da sorazmernost vendar je! Jevšek je kasneje postal direktor uprave kriminalistične policije pri GPU, kjer je lahko to svojo doktrino vseobsežnega zbiranja brisov uveljavil še na državni ravni (lani se je upokojil). Statistike, glej zgoraj, kažejo, da mu je uspelo.
** **
So, what's wrong with this picture?
Ali je tako širok režim zbiranja brisov pravilen, smo se prvič vprašali leta 2008, ko je policija tekom preiskave v aferi Čista lopata zaradi suma kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja aretirala takratnega državnega tožilca, Boštjana Penka, ter mu seveda poskusila pobrati tudi prstne odtise in bris ustne sluznice. Penko, očitno zaprepaden nad tem, kaj se dogaja na drugi strani plota, je takrat v precej čustvenem odzivu povedal, da je šlo za neustaven poseg v njegovo zasebnost, saj je policija biološke sledi pobrala povsem rutinsko, ne pa zato, ker bi bilo to tudi dejansko nujno za potrebe konkretnega kazenskega postopka:
Podal bom zahtevo za presojo ustavnosti tistega člena zakona, ki dovoljuje tak poseg tudi v zvezi s kaznivimi dejanji, pri katerih je to povsem nepotrebno in pomeni skrajno nesorazmeren ukrep.
- Boštjan Penko, v izjavi za Mladino, 17.7.2008
Mnenju sta se takrat pridružila Informacijska pooblaščenka, g. Nataša Pirc Musar, ter uveljavljeni strokovnjak za kazensko pravo in današnji pravosodni minister, Goran Klemenčič:
z vidika vidika varstva informacijske zasebnosti pa je [pooblastilo po ZKP 149/II in III] treba interpretirati restriktivno, upoštevaje načelo sorazmernosti in ob tem spoštovati načelo določnosti posegov v temeljno človekovo pravico - varstva osebnih podatkov.
- Informacijski pooblaščenec, ibid.
Pravno gledano to pomeni, da je dopustna uporaba le tistih pooblastil, ki so z zakonom določena in so v konkretnem primeru nujna, neizbežno potrebna /.../ Po domače pa to pomeni, da na vrabce ne streljamo s topovi.
- Goran Klemenčič, ibid.
***
Pri zadnji spremembi ZNPPol je Policija izhajala iz želje po ureditvi hrambe profilov DNK v skladu z odločbo Ustavnega sodišča (U-I-312/11 z dne 13.2.2014). Še posebej so v njihovem predlogu podkrepljena načela, ki spodbujajo najvišje standarde policijskega dela, spoštovanje pravne države in človekovih pravic v vseh policijskih postopkih, zaupanje javnosti v delo policije, sisteme odgovornosti za delo policistov ter razumevanje in odprtost policije do državljanov ter krepitev policijskega dela v skupnosti.
Kako si je Policija to predstavljala v predlogu zakona? S spremembo 128. člena zakona. Rezultat spremembe je, da se, če presodijo, da DNK profil potrebujejo, podatki hranijo do zastaranja kazenskega pregona:
Ne glede na določbo druge alineje prejšnjega odstavka [ki določa pod kakšnimi pogoji se podatki hranijo] se podatki v evidencah iz 8. [podatki o DNK], 14. in 15. točke drugega odstavka 123. člena tega zakona hranijo do zastaranja kazenskega pregona, če gre za kazniva dejanja, za katera je zagrožena kazen zapora osem ali več let, ali če iz načina storitve ali okoliščin v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, osebnih lastnosti storilca, njegovega prejšnjega življenja, okolja in razmer v katerih živi ali kakšne druge posebne okoliščine izhaja nevarnost, da bi oseba ponovila kaznivo dejanje.
Roki za pregon po trenutni zakonodaji znašajo 3 do 25 let (111 člen KZ-1).
Po preteku tega časa se podatki blokirajo. To pomeni, da se prenesejo v arhivsko zbirko in v njej skladno s 129. členom hranijo še nadaljnjih 50 let (glej graf). Po predlogu Policije bi do teh podatkov lahko dostopali “le” policisti in državni organi, za namen preiskovanja storitve kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, ali v drugih primerih, ki so povezani z zagotavljanjem nacionalne varnosti ali ustavne ureditve in so določeni z zakonom. Z drugimi besedami, Policija bi do podatkov o DNK v svojih arhivskih bazah lahko dostopala vedno, če ne gre ravno za kazniva dejanja, ki se preganjajo na zasebno tožbo.
***
Kaj zdaj to pomeni (TL:DR)? Da je MNZ s spretno prenovo ZPol v ZNPol izigralo odločbo Ustavnega sodišča in si še naprej zagotovila izjemno dolgotrajen dostop do DNK profilov (in prstnih odtisov ter fotografij) oseb, za katere se ve, da so nedolžne. Dalje, da MNZ še vedno očitno krši odločbo ESČP, ki prepoveduje vsakršno hrambo podatkov o nedolžnih osebah, ne glede na to, kakšni so dostopni pogoji.
In? Vrhovno sodišče je, kot izpostavljamo na začetku, že začelo razveljavljati sodbe zoper osebe, ki so bile obsojene na tej očitno neustavni konstrukciji. In še jih bo. Kot rečeno, naša DNK evidenca letno izvrže okoli 500 slepih zadetkov, kar je policiji jako drago. Dalo bi se trditi, da se vsaj nekaj 10, če ne kar več kot 100, teh zadetkov ne bi bilo smelo zgoditi in da bodo vsi ti kriminalci slej ko prej oproščeni. Za kar pa jim bo treba plačati odškodnine. Kot že zapisano, je samo nezakonita hramba DNK lahko vredna 48.000 evrov na glavo, čemur je potem treba prišteti še odškodnino za neupravičeno odsedeni zapor, za izgubo službe, dohodka, idr. To niso male številke. Vse zavoljo trme države, ki je tako sveto prepričana, da se nikoli ne zmoti in da se bo do podatkov prebila vedno, ker je pač doslej tako že počela.
Kako rešiti to zagonetko? Več stvari bo treba. Za začetek, popraviti bo treba ZNPPol, tako da podatki o nedolžnih več ne bodo šli še v blokado, ampak neposredno v brisanje. Drugič, treba je začeti v praksi izvajati obveznost sodišča in tožilstva, da bodo policijo obveščala o primerih, ko je treba izvesti izbris. Tiščanje glave v pesek z izgovorom, da mora to posebej zahtevati pravnomočno oproščeni, ne bo dovolj. In tretjič, nekatere pravnomočno obsojene bo pač treba spustiti iz zapora.
