Organizacija datotek na sodobnih OSih

Torej že nekaj časa ugotavljam, da moderni operacijski sistemi rabijo nek datotečni sistem.

Z sodobnimi mislim Windows8/Windows Phone/iOS/Android, nekako se končno prihaja do spoznanja, da direkten vpogled v datotečni sistem nima smisla, ker je nepotrebno kompliciran. To ugotavljajo tudi pisci teh operacijskih sistemov, ampak vsi samo odstranijo ali pa ne priotizirajo dostopa da file sistema.

Mogoče še najbližje rešitvi, ki jo jaz vidim so Windows knjižnice(Library), ki so zaradi neumnih defult nastavitvah brez modifikacij sicer dokaj zgrešene. WinRT API(torej Metro aplikacije) imajo dostop samo do knjižnic: Dokumenti,Slike,Video,Glasba,... in nobenega drugega dela diska. Torej svet sodobnega datotečnega sistema, ki si ga jaz predstavljam bi bil tak, da bi take knjižnice bile edini del, kamor lahko uporabnik(brez kakih hekerskih metod ali kakih naprednih administratorskih nastavitev) dostopa. Vse ostalo bi bilo abstrahirano v ozadju, lahko bi se stvari dejansko shranjevale čez več diskov ali particij, pač stvar operacijskega sistema. Koncept omejenih knjižnic(oziroma map, saj je vseeno) bi se razširil tudi na sharanje. Tako bi recimo, ko bi svoj telefon priklopil na računalnik videl te knjižnice. Ja stvar v ideji ni nova, razni propriertry standardi že imajo take in podobne implementacije. Ampak da bi stvar delovala dobro, bi moralo to biti standardno. Tako da bi tudi iPhone prikloplen na PC pokazal svoje knjižnice, ne pa da rabiš iTunes.

Od Windows 9 res pričakujem bolj avtomatske knjižnice in spodoben Metro fily browser. Od Androida pa da končno ponudi kak vgrajen spodoben File Browser in HKRATI prepreči(brez root dostopa) pisanje aplikacij drugam, razen v vnaprej postavljene knjižnice/mape(kar naj bo vidno med pravicami, preden inštaliraš aplikacijo), ter v njihovo lastno mapo.

Marsikaj lahko narediš, tudi z Windows Library, ne samo linux /home. Še vedno pa rabiš da OS omejuje aplikacijam dostop. In predvsem rabiš to navadnim uporabnikom zrihtat out of the box. Oziroma še najbolj rabiš, da tako zadevo industrija pobere kot standard.

pegasus je 4. dec 2012 ob 22:35 izjavil:

Poglej si kako je to imel rešeno BeOS leta ... well, way back. Nekaj kar je microsoft hotel narest z winfs, but failed miserably.

BeOS je križal fs z db in nudil kompleten metadata service na OS nivoju, vsem aplikacijam enako. Ne pa tak crap kot ga imamo danes z id3 tagi v muziki, exif v fotkah in kaj vem kaj še vsem.

Na arstechnici sta bila vsaj dva članka na to temo, pa kje drugje tudi še kak.

No, kar se tiče exif v fotkah jaz menim da je to prav. VSE kar se tiče fotke, naj bo shranjeno v sami fotki. Drugače rata prenašanje filov po različnih sistemih mora. Vse kar se tiče posameznega fila je prav da je shranjeno v istem filu. Sam copy pastaš ga na drugo napravo in nima veze, kater OS in FS ima ta druga naprava.

Res? Meni pa je koncept ekskluzivnega in vsiljenega abstrahiranja granularnega file sistema odvraten kot le kaj. Pred nekaj meseci sem imel v roki iPad - za službene potrebe je bilo treba gor prenesti nekaj PDF-ov za prezentacije izdelkov na sejmu. Še danes se ne morem načuditi bizarnosti pristopa dela z datotekami. V sam koncept se zaradi pomanjkanja časa nisem podrobno spuščal. V tistih nekaj urah, ko je bilo treba napravo približno naštudirat in omogočit naši Prodaji nek priročen način kopiranja PDF-ov na iPad pa me je večkrat prijelo, da bi bruhnil in odsihmal se nisem iPada niti s palico dotaknil.

Če se prav spomnim in sem prav dojel, ima iOS nek "protected space", omejen na aplikacijo. Ko mi je nekako uspelo obiti nujnost uporabe iTunes in inštalirati aplikacijo, ki je poznala različne protokole za prenos datotek (ftp, smb...), sem imel neverjetne težave, da sem lahko iz X aplikacije za prikazovanje PDF sploh dostopal do prenesenih datotek. Če se prav spomnim, imajo posamezne aplikacije omejen prostor (abstrahiran del FS), do katerega imajo dostop. Kar sem uspel prenesti na napravo z eno aplikacijo, ni bilo nujno na voljo drugim aplikacijam za uporabo.

Seveda privzeto nikjer ni bilo mogoče "odpreti pokrova motorja" in dejansko pregledat vsebine FS. In niti določit, kateri fizični direktoriji so na voljo posamezni aplikaciji.

No, od takrat je preteklo že nekaj mesecev in lahko da posamezne stvari narobe obnavljam. V tistih dobesedno 2-3 urah pač nisem imel šanse naštudirat koncepta. Point je, da me je videno totalno odbilo. Na drugi strani imaš Android, kjer kamot lahko browsaš po dejanskem FS - za prenos datotek iz SMB omrežja inštaliraš enega izmed množice Samba klientov, preneseš PDF, ga odpreš s poljubno aplikacijo za PDF in zdravo. Simpl in transparentno.

In ja - se strinjam, da običajni uporabniki zares ne rabijo detajlnega pregleda ter da novim uporabnikom dostop do celotnega file sistema predstavlja nepotrebno kompliciranje. Po drugi strani imaš cele generacije, ki smo odrasle ob tem granularnem FS pristopu in doživljamo popizditis, ko ne moremo preprosto priti do podatka, kje na disku je nekaj shranjeno in kako.

Skratka, rešitev bi IMO bila, da za normalno delo operacijski sistem abstrahira FS, magari na način Windows Libraries, da pa privzeto in vedno omogoča tudi hiter preklop v delo s surovim FS - torej ne da rabiš pred tem preštudirat 5 tutorialov in da te operacijski sistem na vsakem koraku sabotira in onemogoča, ker so pisci privzeli, da smo uporabniki nevarni sami sebi.

@imagodei Ja iOS je definitivno premaknjen v drug ekstrem... Tukaj, kot si tudi ti ugotovil aplikacija lahko dostopa samo do svojih podatkov(protected space), tako da če hočeš delati eno preprosto stvar, kot je pdf file z eno aplikacijo prenest in z drugo odpret pride do težav, absurd tale iOS. Workaround so protokoli za pošiljanje datotek med aplikacijami kakor vem, kar je v dosti primerih mučno.

Lepota knjižnic pa je v tem, da lahko ti simuliraš knjižnice tudi preko Samba,FTP,... Enostavno odstraniš vsa dovoljenja za dodajanje map izven teh knjižnic, ter za preimenovanje določenih map. Tako da bi imel lepo Android napravo, ki bi jo povezal z računalnikom in bi delovalo isto kot sedaj USB disk, z tem da bi videl samo knjižnice in ne bi mogel na / destinaciji ničesar spreminjati na nižjih nivojih pa po želji.

Končni uporabnik(moja mama) bo torej vedela, da je stvar v eni izmed knjižnic, na eni izmed naprav. Torej naprava1/knjižnice naprava2/knjižnice,... Kakor je pa sedaj pa po 2h letih še vedno ne zastopi koncepta črk pogonov, mrežnih diskov in če se bližnica spremeni ne najde več dokumenta. --- to jaz stremim spremeniti

Mavrik je 5. dec 2012 ob 00:37 izjavil:

Hmm, tale zahteva mi pa ni čist jasna. Aplikacije se že zdaj nameščajo na eno samo mesto ("data" particija oz. če zahtevaš eksplicitno v .android_secure na SD kartici) skupaj s svojimi podatki. Dostop do "data" particije ni omogočen brez root dostopa.

Za "knjižnice" kot jih ti omenjaš imaš že zdaj točno zato namenjen ContentProvider, ki lepo zlista datoteke določenih tipov z metapodatki ne glede na lokacijo (razen če -spet- eksplicitno zahtevaš izključitev mape s skeniranja).

V bistvu gre za to, da bi to bil edini način za dostop do datotek, zdaj je samo zmeda nakopičenih funkcij, kako dostopati do datotek. Med drugim gre tudi za to, da ne bi aplikacije mogle srati po SD kartici, ampak bi pisale izključno v knjižnice na SD kartici.