Kapaciteta nasih politikov: Cvikl prepisoval iz Wikipedije

http://24ur.com/novice/slovenija/cvikl-...

Knjiga 'Prenovljeno pravo Evropske unije' Milana M. Cvikla je prevod iz Wikipedije, ugotavlja docent za evropsko pravo na ljubljanski pravni fakulteti Matej Accetto. Cvikl njegove navedbe zanika in razmišlja o tožbi.

Jebenti, jaz pa še ene 10-stranske seminarske o prionih ne smem prepisati z Wikipedije

Šel bi na FDV, pa bi tudi ti lahko!

Obstaja še ena možnost, ki me je prešinila. Večkrat smo morali za vaje na faksu prfoksi obnavljati članke, ki jih je nato uporabila v doktorski dizertaciji. Cela zadeva je lahko celo dvakrat prepisana! Lumpi!

cvikl že ni prepisoval ampak so od njega prepisovali tisti, ki pišejo v wikipedio...
wikipedia se bo pa preimenovala v cviklopedio....

Tole je prava komedija. Še plonkat ne zna kot je treba...

Pišuka ampak a ni precej osnovnošolsko znanje, kako nek vir 'posvojit' tko da malo obrneš stavke, zamenjaš besede itd., v bistvu poveš isto, ampak nobenemu ne bo kapnilo - prepisal je...???

Spet levaki in njihove finte, tokrat menda prepisujejo že enciklopedije. Nekateri morda nič boljši to smatrajo že za napol umetnost. Obojim bi bilo potrebno pregledat mag. naloge - zdaj za to obstajajo že programi. Ziher je le ziher. V glavnem spet eden primerek negativne selekcije. In takle gre menda na delovno mesto, kjer bo vlekel 20 jurjev. Nimam nadaljnih komentarjev.

Vi se sploh ne zavedate, koliko doktoratov je kopij, oziroma samo prevodov, rezultat so pa razmere v katerih živimo. To je podobno, kot s programsko opremo, ki jo mnogo uporablja v nasprotju z licenco ali pa je sploh piratizirana, plagijatorstvo v naši zabavni glasbi, igračkanje s Slovenijo, kot da bi bila otroško igrišče, s strani politikov.........

Okapi je 15. apr 2010 ob 23:17 izjavil:

Ja, ampak tudi to je treba znati. Jaz sem v gimnaziji precej nekih obnov knjig (domače branje, ali kakor smo že temu rekli) pri slovenščini prepisal, in ponavadi dobil boljšo oceno od tistega, od kogar sem prepisoval

maš srečo, al pa te je prfoksa mela rada.... meni se je pa zgodila "krivica", sem na gimnaziji od ene sošolke preplonkal domače branje Ana Karenina, pa je ta sošolka dobila oceno 4 jz pa 3....

Šel bi na FDV, pa bi tudi ti lahko!

tam maš Matthaia, ki pregleduje seminarske naloge s SWjem za odkrivanje plagiatov tak da morš it na isti faks ki ga je luli opravil, da ti bo šlo lažje :)

Pšenični je 15. apr 2010 ob 23:22 izjavil:

Spet levaki in njihove finte, tokrat menda prepisujejo že enciklopedije. Nekateri morda nič boljši to smatrajo že za napol umetnost. Obojim bi bilo potrebno pregledat mag. naloge - zdaj za to obstajajo že programi. Ziher je le ziher. V glavnem spet eden primerek negativne selekcije. In takle gre menda na delovno mesto, kjer bo vlekel 20 jurjev. Nimam nadaljnih komentarjev.

dej poglej kaj je pa JJ počel s svojimi govori, ok?

Zanimiva je obramba opredeljencev: Kaj pa je to takega? Saj je Janša tudi prepisal!
Sklicevat se na "to dela cel svet" je pa sploh diletantsko. Dajmo kar uzakonit to a?

Če bi Cvikl vsaj vir navedel, bi mu bilo plonkanje verjetno na pol oproščeno. Med rajo to je in v vladi. Barbika mu je itak oprostil ( Oprostim mu. (v)Saj ne ve(m) kaj dela(m))

http://www.dnevnik.si/novice/slovenija/...

Še eden sumljivi.

Tale Cviklova knjiga je le vrh ledene gore, kar se (slovenske) pravne literature tiče. Zadev ni težko preveriti, saj je treba le znati brati in primerjati. Za naše novinarje očitno preveč. Še sam ne vem, kdaj se je zgodilo: slovenskega raziskovalnega novinarstva ni več, saj se pod to besedo očitno razume, da nekdo novinarju dostavi celotno dokumentacijo o nečem (včasih z že napisanim člankom), novinar pa potem to objavi pod svojim imenom. Ampak pustimo to.

Videl sem že "pravne" knjige (nekaj založb se prav specializira za takšne), ki niso drugega kot copy/paste z interneta. Knjiga o davčnem pravu? Ni problema: copy/paste s strani DURSA z vsemi obrazci vred. Kolega je kot pripravnik tako "pisal" knjigo za neko odvetnico - šlo je za copy/paste z interneta - na koncu je šla knjiga v tisk z njegovimi opombami (ki so bile namenjene "avtorici") vred! Honorar ni bil slab, knjigo so pa v skladovnicah pokupile državne ustanove - z vašim denarjem.

fora je v tem, da je fantek prepisoval z wikipedije, vkljucno s citati... tko se lahko sedaj zgovarja na "vire" ki jih verjetno ni niti enkrat v roki drzal, samo prepisal jih je. s tem se je izognil neposrednemu citiranju wikipedije, vendar kot smo videli, podrobnejsi pregled pokaze, da je prepisoval ravno od tam, saj ni mogoce, da bi bilo 70 strani teksta skoraj povsem identicnih. de facto si je s tem pripisal avtorstvo nad tem besedilom. sreca za njega, da wikipedijo pisejo anonimni avtorji, ker drugace bi fasal eno orenk tozbo. sicer ni povezano,ampak pri plagiatorstvu so ujeli tudi njegovo zeno jerco legan, ki je v svoji knjigi brez dovoljenja uporabljala material preminulega psihoterapevta marijana kosicka.

plagiatorstvo je pač stanje duha v državi - večina ljudi je prepričana da s tem ne počnejo nič slabega

"Kar se Cvikla tiče, bo pa šele treba videti, kaj in koliko je plonkal. Zaenkrat še nisem našel na netu njegovega besedila, da bi lahko primerjal."

Beri spodaj:

"Gre za knjigo Milana Martina Cvikla Prenovljeno pravo Evropske unije, ki je lani izšla pri založbi Uradni list RS. Ne vem, ali ste jo že imeli možnost ali potrebo držati v rokah. Če ste taki kot jaz, ste si to nemara tudi želeli - sam, priznam, sem bil ob prvi vesti o njej začuden, saj si nisem niti mislil, da bi bil Milan M. Cvikl pravnik, kaj šele, da bi se imel čas, znanje in voljo poglobljeno ukvarjati s pravom EU, ki je tudi moje osrednje strokovno področje. Kaj kmalu sem izvedel, da gospod Cvikl po izobrazbi res ni pravnik, temveč ekonomist; nato me je le še toliko bolj zanimalo, kakšna je njegova knjiga.

Na prvi pogled gre za impresivno, obsežno knjigo, natisnjeno na debelem papirju, ki jo bralec komaj prime v eno roko. Pričakovanja dviga tudi uvodna beseda, ki hvali nazornost Cviklovih pojasnil in zanimivost njegovih razmišljanj. Ko bralec začne prebirati samo besedilo, pa se mu počasi začne odstirati pogled na njegovo vsebino. Čeprav je bila knjiga javnosti predstavljena že pred časom, vsi poglavitni vidiki morda vendarle še niso bili razgrnjeni. No, pa si jih poglejmo.

a) Knjiga ima 1023 strani. Veliko. A če zgolj bežno ošvrknete kazalo, boste ugotovili, da je velika večina tega namenjena dvema prilogama: prečiščenima različicama obeh temeljnih pogodb, kot jih spreminja Lizbonska pogodba, tako v slovenskem (467 strani) kot v angleškem (453 strani) jeziku.

Objava polnega besedila v slovenščini me ne moti. Tudi glede tega zaradi dolžine besedila sicer imam nekaj drobnih zadržkov, saj je brezplačno dostopno na spletu, a razumem, zakaj je kdaj priročno, da ima bralec besedilo na voljo tudi v tiskani in ne zgolj elektronski različici. (Tu so bile poleg tega spremembe označene v besedilu, kar sta pripravili dve mlajši sodelavki knjige in kar je tiskani različici besedila dalo nekaj dodane vrednosti, vsaj dokler ni bil novembra 2009 sprejet še cel kup dodatnih uradnih popravkov.)

Zakaj je bilo treba celotno besedilo natisniti še v angleščini, to pa mi res ni jasno. Če bi kateri od bralcev kadarkoli potreboval angleško različico pogodbe, jo v hipu dobi na spletu. Ali jo res potrebuje še v knjigi?

Kakorkoli že: če odštejemo prilogi in uvodne besede, potem je vsebinskega besedila, pod katerega se je podpisal avtor, 70 strani.

b) Teh 70 strani besedila ima nekako tri poglavitne dele: prvi je namenjen zgodovinskemu prikazu pravnega reda EU, drugi spodleteli ustavni pogodbi, tretji, poglavitni, pa novostim same Lizbonske pogodbe. Nemara se spodobi, da se jim posvetimo po vrsti. Pred tem imam za bralca le eno prošnjo - da si za ogrevanje še enkrat prebere izsek iz Kocijančičeve recenzije, naveden pod točko 1 te kolumne.

c) Prvi, historični del je pregledni opis zgodovine povezovanja in predvsem vsebine preteklih temeljnih pogodb, napisan dokaj poljudno, brez vsebinskih opomb ali sklicevanja na vire (teh čez celo knjigo ni skoraj nič). A da ne bom izgubljal besed in bralčevega časa, naj takoj podam bistveno ugotovitev: besedilo tega dela je v presunljivo veliki meri presenetljivo podobno vsebini besedila, ki ga o isti tematiki ponuja angleška različica brezplačne spletne enciklopedije, ki je plod dela bolj ali manj anonimnih, a zagnanih avtorjev - da, ugotovili ste, govorim o Wikipediji.

Nemara je prav, če za to ugotovitev ponudim nekaj primerov.

Prvi je iz opisa Rimske pogodbe. (Mimogrede, tu avtor uvodoma (str. 30) nerodno ugotavlja, da >>[p]ojem Rimska pogodba združuje dve vsebinsko pomembni pogodbi<<; ustaljena raba je, da se obe pogodbi skupaj štejeta za >>Rimski pogodbi<< (v dvojini), kadar je uporabljena ednina, pa se pojem nanaša zgolj na Pogodbo o ustanovitvi EGS.)

Če besedilo Cviklove knjige o pomenu in vsebini Rimske pogodbe primerjamo s to spletno stranjo Wikipedije (ki je bila tudi približno v času redakcije knjige zelo podobna), naletimo na vrsto presenetljivih podobnosti. Cvikl tu denimo pravi (str. 31):

>>Ugotovitve Spaakovega poročila so poudarile težavno integracijo posameznih gospodarskih sektorjev evropskih nacionalnih gospodarstev brez odpiranja možnosti delovanja na širšem trgu. Zato je bilo skladno s teorijo primerjalnih prednosti in ekonomije obsega predlagano, da se namesto nacionalnega delovanja omogoči horizontalna integracija gospodarstev s postopno ukinitvijo trgovinskih omejitev. Ta cilj se je uresničil z uveljavitvijo carinske unije kot prvega koraka skupnega trga.

Na področju integriranja energetskega sektorja so bila mnenja glede jedrske energije ter glede premoga in nafte različna. [...]<<

Wikipedija pa je tedaj pravila tako:

>>The Spaak report concluded that a sector by sector integration of the European economies would be difficult. Instead a horizontal integration of the economy by the gradual elimination of trade barriers seemed to be the way to continue. This goal was to be achieved by creating a customs union.

On the integration of the energy sectors, there was a different stance for nuclear energy and for hydrocarbon energy sources (oil, coal). [...]<<

Podobnost se že zdi prevelika, da bi bilo zgolj naključje. A vse skupaj postane še bolj očitno, če s primerjavami nadaljujemo pri kasnejših pogodbah. Če denimo Cviklovo besedilo o Amsterdamski pogodbi prav tako primerjamo z ustreznim besedilom z Wikipedije (ki je v približno relevantnem času izgledala tako). Cvikl tu med drugim pravi (str. 36):

>>Vsebinsko je Amsterdamska pogodba sestavljena iz 13 protokolov, 51 deklaracij, sprejetih na konferenci, in osmih, ki so jih sprejele države članice, ter iz amandmajev, ki spreminjajo in dopolnjujejo obstoječe pogodbe v skupaj 15 členih.

Člen 1 (ki vključuje 16 odstavkov) spreminja splošna določila Pogodbe o Evropski uniji in vključuje sodelovanje na področju skupne zunanje in varnostne politike ter sodelovanje pri kriminalnih in notranjih zadevah. Naslednji štirje členi (s 70 odstavki) dopolnjujejo Pogodbo o Evropski skupnosti, Pogodbo o Evropski skupnosti za premog in jeklo (ki se je iztekla leta 2002), Pogodbo o Euratomu in poseben dokument o volitvah v Evropski parlament. Končna določila vključujejo štiri člene. Amsterdamska pogodba je poenostavila Pogodbo o Evropski skupnosti z izbrisom 56 odvečnih členov in preštevilčenjem preostalih, da bi bila celotna zakonodaja jasnejša. Tako je na primer člen 189.b, ki je govoril o postopkih soodločanja, postal 251. člen.<<

Wikipedija pa je tedaj pravila tako:

>>Amsterdam comprises 13 Protocols, 51 Declarations adopted by the Conference and 8 Declarations by Member States plus amendments to the existing Treaties set out in 15 Articles. Article 1 (containing 16 paragraphs) amends the general provisions of the Treaty on European Union and covers the CFSP and cooperation in criminal and police matters. The next four Articles (70 paragraphs) amend the EC Treaty, the European Coal and Steel Community Treaty (which expired in 2002), the Euratom Treaty and the Act concerning the election of the European Parliament. The final provisions contain four Articles. The new Treaty also set out to simplify the Community Treaties, deleting more than 56 obsolete articles and renumbering the rest in order to make the whole more legible. By way of example, Article 189b on the codecision procedure became Article 251.<<

Stavek za stavkom Cviklove knjige sledi zapisu iz Wikipedije. Vključno z zadnjim stavkom, ki naj bi bil zgolj bolj ali manj naključno izbran primer za oris povedanega. >>Razumni dvom<< je na tej točki že zdavnaj presežen - besedilo Cviklove knjige je v teh odsekih zgolj prosti prevod angleške strani Wikipedije.

In navedeno še zdaleč ni edini primer. Vse skupaj se nadaljuje iz odstavka v odstavek, iz pogodbe v pogodbo. Za zadnji primer iz tega dela besedila lahko primerjamo zapisa o Pogodbi iz Nice. Tu Cvikl pravi (str. 39):

>>Vsebinsko so Pogodbo iz Nice mnogi kritizirali. Tako je (združena) Nemčija zahtevala, da se njeno veliko številčnejše prebivalstvo ustrezno upošteva v večji uteži pri glasovanju v Svetu. Temu je oporekala Francija, ki je želela ohraniti enakopravno pariteto med Francijo in Nemčijo. Sprejet je bil predlog, ki naj bi zagotovil poenostavitev obstoječega sistema glasovanja s kvalificirano večino, in uveden je bil sistem dvojne večine tako držav članic kot števila prebivalcev Evropske unije. Tudi to je Francija zavrnila iz enakih razlogov. Dosežen je bil kompromis, ki je zagotovil tako dvojno večino držav članic kot oddanih glasov in po katerem so države članice lahko opcijsko zahtevale, da države članice, ki so podprle določen predlog, predstavljajo zadovoljivo večino prebivalcev celotne Evropske unije.<<

To je analiza tiste vrste, ki bi jo od poznavalca prava EU nemara lahko pričakovali. Sicer je mestoma zapisana nekoliko okorno - govoriti o >>enakopravni<< pariteti se zdi malo odveč, pozornega bralca pa morda tudi zmoti, kako naj bi bil >>sprejet<< predlog, ki je bil zavrnjen - a gre vsaj za sorazmerno zanimiv opis okoliščin sprejemanja pogodbe. Toda kaj, ko gre ponovno zgolj za prosti prevod Wikipedije, ki je o tem sredi leta 2008 pravila (pa tudi danes ni dosti drugače):

>>The Nice Treaty was attacked by many people as a flawed compromise. Germany had demanded that its greater population be reflected in a higher vote weighting in the Council; this was opposed by France, who insisted that the symbolic parity between France and Germany be maintained. One proposal made by many, which would have greatly simplified the current system, was to introduce a double majority of both member states and population, to replace the current Qualified Majority Voting (QMV) system. This was also rejected by France for similar reasons. A compromise was reached, which provided for a double majority of Member States and votes cast, and in which a Member State could optionally request verification that the countries voting in favour represented a sufficient proportion of the Union's population.<<

Če ste bili pozorni, ste ob branju lahko opazili, da Wikipedija ustrezneje govori o >>simbolni<< pariteti in o tem, da je bil sporni predlog dan, ne pa tudi sprejet. Cviklova >>izvirnost<< se v tem odstavku torej kaže zgolj v napakah pri prevodu ter v drobnem dodatku (presenetljivo dodanem v oklepaju), ki ga v Wikipediji ni, da je šlo za zahteve združene Nemčije.

Za vsak slučaj tu posebej poudarjam: Wikipedija ni kot vir omenjena nikjer v knjigi. Seveda ne, saj bi to razgalilo avtorsko neizvirnost in pretvarjanje, ki veje iz knjige, češ da je Cvikl dejanski avtor tega besedila. Razgaljena bi bila nevrednost tega besedila, ki kot tako ne bi niti smelo biti objavljeno. Ker je bilo objavljeno in ker je bil zamolčan pravi vsebinski vir zapisanega, pa gre za hudo zavajanje bralcev in hudo kršitev etike znanstvenega in strokovnega pisanja.

č) Žal ni prav nič drugače tudi pri drugem delu besedila (za razliko od tretjega), namenjenem predstavitvi spodletele Pogodbe o Ustavi za Evropo. Primerjajte denimo naslove odsekov v Cviklovi knjigi (na str. 43-52) z naslovi odsekov na Wikipedijini angleški strani o ustavni pogodbi iz sredine leta 2008 (od naslova Existing, newly codified and strengthened provisions naprej). Če bi to komentiral znani irski komentator Evrovizije Terry Wogan, bi dejal nekaj takega: >>Kot noč sledi dnevu, tako naslovi odsekov v Cviklovi knjigi sledijo zaporedju naslovov Wikipedije.<<

Nič kaj dosti drugače ni tudi z vsebino. O institucionalnih določbah Cvikl denimo piše (str. 43-44):

>>Po Ustavni pogodbi naj bi bil Svet Evropske unije formalno preimenovan v Svet ministrov, kar je neformalno že njegovo ime. Prav tako naj bi se Svet za splošne in zunanje zadeve razdelil na Svet za splošne zadeve in Svet za zunanje zadeve. Oba sveta se neformalno ločeno sestajata že od junija 2002.

Ustavna pogodba naj bi določala za Evropsko unijo tudi njeno zastavo, himno in slogan, ki pred tem niso bili formalno vključeni v pogodbe, četudi so bili tako zastava, himna in slogan ('Združeni v različnosti') dokaj prepoznavni.<<

Wikipedija pa je sredi leta 2008 pravila:

>>Under the TCE, the Council of the European Union would have been formally renamed the 'Council of Ministers', which is already its informal title. The 'General Affairs Council' would have been formally split from the 'Foreign Affairs Council', which had informally held meetings separately since June 2002.

The TCE included a flag, an anthem and a motto, which had previously not had treaty recognition, although none of them are new.<<

Ugibam, da mi bo bralec odpustil, če s takšnimi primerjavami ne nadaljujem. Sporočilnost je, upam, dosežena. Navsezadnje pa nas čaka še tretji del >>vsebinskega<< besedila.

d) Zadnjih 30 od skupno 70 strani >>Cviklovega<< vsebinskega besedila je namreč namenjenih osrednji tematiki knjige, novostim Lizbonske pogodbe. Na njih avtor predstavi potek sprejemanja in ozadje oblikovanja Lizbonske pogodbe ter njeno sestavo in poglavitne novosti. Vsaj na prvi videz pregledno in kompetentno. Tokrat bi bralec gotovo vsaj v splošnem tudi zaman iskal pretirane podobnosti z Wikipedijo. Upanje, kolikor ga na tej točki sploh še lahko ostane, drobno zraste.

A glej ga zlomka! Ko je slovenska vlada konec leta 2007 Državnemu zboru v obravnavo in sprejem posredovala predlog zakona o ratifikaciji Lizbonske pogodbe, mu je priložila tudi obrazložitev. To obrazložitev si lahko skupaj s predlogom zakona preberete v Poročevalcu Državnega zbora RS z začetka 2008 (letnik XXXIV, številka 5). Najdete jo na straneh 273-291 navedene številke Poročevalca.

Gotovo vas ne bo presenetilo, da tudi ta obrazložitev obravnava potek sprejemanja in ozadje oblikovanja Lizbonske pogodbe ter njeno sestavo in poglavitne novosti. Morda pa vas bo, da je besedilo obrazložitve v veliki meri skoraj identično tistemu v Cviklovi knjigi! Kaj se je tu zgodilo? Ali smo priča neverjetnemu kozmičnemu naključju, ali pa je eno od besedil v veliki meri bolj ali manj dobesedna kopija drugega?

Besedili nista povsem identični, a prevladujočo stopnjo razlikovanja dokaj ustrezno ponazarja naslednja primerjava besedil o novostih glede Evropskega parlamenta. Lahko uganete, kateri odlomek je iz katerega besedila?

Prvi:

>>Evropski parlament skupaj s Svetom opravlja zakonodajno in proračunsko funkcijo. Opravlja funkcijo političnega nadzora in posvetovanja v skladu s pogodbama. Izvoli predsednika Komisije.

Na novo je določena sestava Evropskega parlamenta. Evropski parlament je sestavljen iz predstavnikov državljanov Unije. Njihovo število ne sme preseči sedemsto petdeset, poleg predsednika. Državljani so v Evropskem parlamentu zastopani proporcionalno upadajoče, z najnižjim pragom šestih članov na državo članico. Nobena država članica nima več kot šestindevetdeset sedežev. Evropski svet na pobudo Evropskega parlamenta in z njegovo odobritvijo soglasno sprejme sklep o sestavi Evropskega parlamenta ob upoštevanju načel iz prvega pododstavka. Člani Evropskega parlamenta se volijo s splošnim, neposrednim, svobodnim in tajnim glasovanjem za dobo petih let. Evropski parlament izvoli svojega predsednika in svoje predsedstvo med svojimi člani (15. točka, člen 9a PEU).<<

Drugi:

>>Evropski parlament skupaj s Svetom opravlja zakonodajno in proračunsko funkcijo. Opravlja funkcijo političnega nadzora in posvetovanja v skladu s pogodbama. Izvoli predsednika Evropske komisije.

Na novo je določena sestava Evropskega parlamenta. Evropski parlament je sestavljen iz predstavnikov državljanov Unije. Njihovo število ne sme preseči sedemsto petdeset, poleg predsednika. Državljani so v Evropskem parlamentu zastopani proporcionalno upadajoče, z najnižjim pragom šestih članov na državo članico. Nobena država članica nima več kot šestindevetdeset sedežev. Evropski svet na pobudo Evropskega parlamenta in z njegovo odobritvijo soglasno sprejme sklep o sestavi Evropskega parlamenta ob upoštevanju načel iz prvega pododstavka. Člani Evropskega parlamenta se volijo s splošnim, neposrednim, svobodnim in tajnim glasovanjem za dobo petih let. Evropski parlament izvoli svojega predsednika in svoje predsedstvo med svojimi člani.<<

Težko, kajne? Če odmislimo končni oklepaj, je edina razlika med besediloma na koncu prvega odstavka, kjer obrazložitev predloga zakona govori o predsedniku >>Komisije<<, Cviklovo besedilo (na str. 74) pa o predsedniku >>Evropske komisije<<.

Le izjemoma je v Cviklovem besedilu kaj, česar v obrazložitvi ne najdemo. Tako se na primer Cvikl med obravnavo institucij za hip posveti Računskemu sodišču EU, svojemu novemu službenemu domovanju, ki ga obrazložitev tu preskoči. Cvikl zapiše:

>>Glede Računskega sodišča ni bilo nobenih pomembnih novost[i] z izjemo, da je bilo jasno izpostavljeno kot institucija Evropske unije. Naloga Računskega sodišča je revidiranje Evropske unije, torej pregled računov vseh prejemkov in izdatkov Evropske unije z namenom pregleda računov vseh organov, uradov in agencij Evropske unije, razen če to ni prepovedano. To poročilo vključuje ocene posameznih področij aktivnosti Evropske unije.<<

Priznam, da ne vem, kaj točno je mišljeno s prvim stavkom, češ da naj bi bil status Računskega sodišča kot institucije Evropske unije pomembna novost Lizbonske pogodbe - Računsko sodišče je namreč uradna institucija Evropskih skupnosti postalo že z Maastrichtsko pogodbo leta 1993, z začetkom veljavnosti Amsterdamske pogodbe leta 1999 pa so se njegove pristojnosti razširile na vsa področja delovanja Evropske unije. Z Lizbonsko pogodbo sta novi instituciji EU postala Evropski svet in Evropska centralna banka (česar Cvikl vsaj v tem odseku ne omenja). Malo nerodno je tudi govoriti o tem, da bi bilo revidiranje Računskega sodišča EU v določenih primerih >>prepovedano<<, če gre v resnici preprosto za to, kot govorijo tudi uradna besedila EU, da je njegova pristojnost z ustanovnimi akti posameznih organov lahko izključena. A tako pikolovstvo glede terminoloških podrobnosti morda povsem na koncu opravljene analize niti ni umestno. Namesto tega je nemara bolje skleniti s splošno oceno dela.

4.

Milan Martin Cvikl in ugledna založba Uradni list RS sta izdala knjigo z naslovom Prenovljeno pravo Evropske unije. Kar je na prvi pogled impresivna knjiga z dobrimi tisoč stranmi besedila, ki naj bi jo očitno razumeli kot udarni pravni prvenec ekonomista-politika o kompleksnem področju prava Evropske unije, je v resnici poleg prečiščenih različic temeljnih pogodb v dveh jezikih 70 strani vsebinskega besedila, ki je z redkimi izjemami skoraj v celoti prepisano oziroma prevedeno, delno iz obrazložitve predloga zakona o ratifikaciji Lizbonske pogodbe, delno kar iz spletne enciklopedije Wikipedija. Gre za škandalozno prodajanje gole forme brez kakršnekoli dodane vrednosti vsebine, za prevaro bralcev, ki ni vredna resne založbe. Knjiga in založba si zaslužita resno grajo, pretvarjanje Milana Cvikla, da lahko sam avtoritativno piše o pravnem redu Evropske unije, pa vsaj v mojih očeh znotraj pravnega sveta pomeni njegovo popolno diskvalifikacijo.

V zadnjem času, ko sem si začel ogledovati Cviklovo knjigo, sem sam nekajkrat moral kritično presojati besedila kakšnih svojih resnih sogovornikov na področju prava Evropske unije. Vsakič sem obenem pomislil na to, ali ni vsaj malo neestetsko, če sam kritiziram njihove nehotene spodrsljaje (ali oni moje), medtem ko Cviklova knjiga uživa nezaslužen mir kot navidezno resno delo. Eno je kritična razprava z iskrenimi sogovorniki, nekaj drugega pa brezsramno pretvarjanje oziroma zlagana strokovnost.

Bojim se, da nam še vedno (ali celo vedno bolj) zvoni. Da se odločimo, v kakšni razpravni in strokovni skupnosti hočemo živeti. V brezupni mlaki mediokritete in pasivnosti, kjer smo tiho, kadar nas formalno ugledne založbe in formalno ugledni avtorji želijo imeti za norce, kjer se pretvarjamo, da slabih del založbe ne objavljajo, kjer vsako kritiko razumemo kot nezaželeno polemiko? Morda celo, če se spomnimo moje prejšnje kolumne, v takem svetu, kjer naj bi bila kritična recenzija povod za kazensko ovadbo? Ali pa, nasprotno, v takem svetu strokovnega pisanja in raziskovanja, kjer dobro pohvalimo, slabo grajamo, škandalozno pa odločno zavržemo?"

Čudovito napisano. Res.

Vir: http://www.ius-software.si/Novice/prika...

Prepisovanje onemogoča razvoj lastne ustvarjalnosti. Najlažje je seveda določeno zadevo nadgradit.
Slepo prepisovanje ala kopiranje da.

Prepisovanje, kjer ti originalno vsebino obogatiš (odstraniš nepotrebne zadeve in izboljšaš sam slog) pa je še kako ustvarjalno.

Na tem temelji človeška civilizacija, da ni potrebno vsakomur posebej tople vode izumljati.

O.

Eh. Saj sem že sam večkrat predavatelja vprašal, kako je s papirjem (seminarska etc.), kjer ne moreš narediti praktično nič svojega in je celotna struktura osnovana okoli citatov drugih.
In odgovor je bil, da je to čisto v redu in sprejemljivo.

To je, dokler napišeš, da je citat.

Tear_DR0P je 16. apr 2010 ob 09:32 izjavil:

Šel bi na FDV, pa bi tudi ti lahko!

tam maš Matthaia, ki pregleduje seminarske naloge s SWjem za odkrivanje plagiatov tak da morš it na isti faks ki ga je luli opravil, da ti bo šlo lažje :)

Hja, mislim, da še velja, ampak na FDV sem sprožil največ disciplinskih postopkov zaradi prepisovanja. To je problem povsod. Tudi vsi tisti, ki se sedaj veselo razburjate imate na vesti marsikatero kršitev avtorskega prava.

Je pa ravnanje Cvikla obsojanja vredno. Rečem pa lahko le bravo Matej (Accetto), da si razkril to zgodbo!

Aja, sigurno jo nimaš v elektronski obliki.

Nekje bi še moral biti en doc Lahko ti pa zaupam, da je na seznamu literature natanko 222 del, in v besedilu vse lepo označeno, kaj je od kje pobrano.

Torej če prav razumem vse skupaj, je nekdanji predsednik vlade ponovil nekatere citate, ki jih je imel tudi nekdanji angleški premier Blair v svojem govoru,

Ja, ampak če v govoru citiraš, moraš reči nekaj v slogu - "..., ali, kot je rekel že Blair, nikoli ne bomo največji, nikoli ne bomo ....". Janša pa si je te citate prisvojil, ko so ga dobili, ni priznal, da jih je prekopiral, in celo nagrado je dobil zanje (in jo sprejel).

O.

Zdaj pa čisto tako, iskreno. Je res tu kdo, ki misli, da Janši kdo piše govore? Mislim, seriously, no.

"Pač tipično; Ko GG vprašajo, ali ste morebiti kradel, ta odgovori; Jaz ne sigurno pa je JJ, Tipično za levake, ali kot bi rekel Ziherl, Janša je virtualni vsadek v glavah levičarjev...To zgovarjanje nanj postaja že smešno."

Evo, ni še pol strani, pa smo že pri velikem vodji in njegovem govoru. Začeli smo s cviklom, še pomnite tovariši...

"Nekje bi še moral biti en doc;) Lahko ti pa zaupam, da je na seznamu literature natanko 222 del, in v besedilu vse lepo označeno, kaj je od kje pobrano."

Heh, zgleda da ti je le ratal nekej napisat, sicer sem pričakoval da dokumenta v elektronski obliki "ne boš našel". No, sej lahko priznaš; malo si pa le prepisoval, pardon "nadgrajeval", kajneda.

Zdej z levaki je tko, ko plonka Cvikel je to nadgrajevanje, se razume z "visoko dodano vrednostjo", ko pa JJ je to čisti plagiat. No sej v resnici tud je....

Sicer pa, da smo si na jasnem, ne podpiram ne eno ne drugo. Mislim da bi morala biti kaznovana oba. kako, je pa vprašanje, heh, z ukorom, vejetno ne, držanjem rok v zrak 15 minut v kakšnem kotu verjetno tud ne. Službo obema za 20.000 evrov plače na mesec, to bo najboljša kazen.