200 € za napačno parkiranje

8. člen
30. člen se spremeni tako, da se glasi:
>>Poleg primerov iz zakona je prepovedano parkirati:
- na bankini,
- na površini za kolesarje,
- na avtobusni postaji,
- v parku, na drugi javni zeleni površini in na drugi javni površini.
Z globo 200 eurov se kaznuje za prekršek posameznik, ki ravna v nasprotju s prvo do četrto alinejo prvega odstavka tega člena.

Ne vem zakaj se ukvarjate s pravopisom, ko pa imamo tu člen, ki dopušča, da ti kazen dajo praktično kjerkoli, kar ni private property.

Spoštovani, naj najprej zapišemo, da poljudne spletne oglasne deske niso relevanten vir razlage pravnih predpisov. Pisec v tekstu postavi nekaj domnev, ki nikakor ne držijo. Prva taka domneva je, da sprememba Odloka o cestnoprometni ureditvi (OCPU-1, Ur. l. RS, št. 122/2007 s spremembami) prinaša enačenje pojma bankina in pločnik. To seveda ni res; pojem bankina se definira kot mehanično stabilizirani del cestišča ob vozišču za oporo voziščni konstrukciji, ki ni namenjena za vožnjo ali ustavljanje vozil. Pojem pločnika določa 14. točka 1. odstavka 23. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1, Ur.l. RS, št. 83/2003 s spremembami) po katerem je pločnik del ceste, ki je ločen od vozišča in je namenjen in urejen za promet pešcev. Že iz opisa je mogoče soditi, da se pojma zelo razlikujeta in enostavno enačenje ni možno, kar je jasno tudi laiku.
Tudi domneva, da je cilj spremembe Odloka o cestnoprometni ureditvi večanje proračunskih prihodkov, ne vzdrži resne presoje oziroma kaže na nepoznavanje dela Mestnega redarstva, katerega prvi in primarni motiv je nadzor nad ravnanjem udeležencev cestnega prometa v naselju v okviru svojih pristojnosti. Zato tudi namigovanje avtorja zapisa, da sprememba Odloka o cestnoprometni ureditvi prinaša arbitrarnost oziroma samovoljo mestnih redarjev, ne potrebuje posebnega komentarja.
Na tem mestu pojasnjujemo, da je Odlok o varnosti cestnega prometa sprejet na podlagi določb 15. in 16. člena Zakona o varnosti cestnega prometa, ki med drugim v 1. točki 15. člena odgovornost za varnost prometa na občinskih cestah nalaga občinam, v drugi točki pa taksativno našteva področja, kjer imajo občine pristojnosti za določitev cestnoprometne ureditve. Mestna občina Ljubljana je to pristojnost udejanjila skozi sprejetje Odloka o cestnoprometni ureditvi. Dodajamo, da 30. člen Odloka o cestnoprometni ureditvi na tej podlagi poleg primerov iz ZVCP prepoved parkiranja širi tudi na bankine, površine za kolesarje, avtobusne postaje ter parke in druge zelene površine. Kot smo že prikazali, ima ta širitev pristojnosti zakonsko pokritje, kar pomeni, da očitek o tem, da je Odlok sprejet v nasprotju z zakonodajo, neutemeljen. Temu pritrjuje tudi dejstvo, da je parkiranje na bankini kot prekršek določeno vse od leta 2007, ko je bil prvič sprejet Odlok o cestnoprometni ureditvi.
Pisec navaja, da po prekršku ni dobil odločbe oziroma plačilnega naloga, na podlagi katerega bi plačal globo. V zvezi s postopkovno platjo prekrškovnega postopka pojasnjujemo, da kršitelj na kraju prekrška praviloma prejme obvestilo o prekršku, na podlagi katerega pritožba ni možna, kasneje pa prejme plačilni nalog, ki je osebno vročen po določilih 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur.l. RS, št. 80/1999 s spremembami). Na tej podlagi je v zakonsko določenem roku mogoče tudi vložiti ugovor zoper plačilni nalog. Ker iz pisanja sklepamo, da avtor namiguje, da plačilnega naloga ni in tudi nikoli ne bo prejel, na tem mestu pojasnjujemo, da zastaranje ureja 42. člen Zakona o prekrških (ZP-1E, Ur. l. RS, št. 7/2003 s spremembami), ki določa, da postopek o prekršku ni več dopusten, če od pretečeta dve leti od dneva, ko je bil storjen (relativno zastaranje). Zastaranje pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek, ki meri na pregon storilca prekrška, po vsakem pretrganju pa začne teči zastaranje znova, vendar pa postopek o prekršku ni več mogoč, ko preteče dvakrat toliko časa, kot za zahteva zakon za zastaranje postopka o prekršku (absolutno zastaranje).
Za zaključek pisec navaja, da bo v bodoče izkoristil vsa pravna sredstva. Do tega ima seveda vso pravico, saj je pravica do pritožbe ustavna kategorija (Ustava RS v 25. členu jamči pravico do pritožbe), ki jo seveda upoštevajo tudi vsi hierarhično nižji akti.

Nima jim smisla karkoli pisati, saj verjetno janković ne bere (ne čita).

No sej, tudi piše teh odlokov ne on...

Daj na hitro pokomentiraj uraden odgovor.

(1) Ustavitev ali parkiranje na vozišču je dovoljeno le na desni strani vozišča v smeri vožnje. Če so na desni strani vozišča tirnice, je dovoljena ustavitev ali parkiranje na levi strani vozišča. Na enosmerni cesti je dovoljena ustavitev ali parkiranje na obeh straneh smernega vozišča.

(2) Na vozišču ustavljeno ali parkirano vozilo mora biti vzporedno z robom vozišča in sme biti oddaljeno od roba največ 30 cm, razen če je drugače določeno s predpisano prometno signalizacijo. Parkiranje v drugi vrsti, ob parkiranih vozilih, je prepovedano.

ki jih brez problema zavržemo.

Ajoj, ajoj, ajoj... Tole je komentar užaljenega "soavtorja" odloka. Nikakor zadeva ni relevantna, niti ne ponuja odgovora na problem.

Tist je od redarstva reply na to temo. Ce to ni relevantno pa tud ne vem kaj je.

Citirani člen ZVCP tudi ni bil citiran zaradi parkiranja samega, ampak ker je bil pač tam, ko sem preverjal, kaj ZVCP piše o parkiranju, in ima strukturo, kakršno sem potreboval. Izogniti sem se namreč hotel debati, ali lahko prometni znak dovoli nekaj, kar odlok ali zakon prepovedujeta, in iz tega člena je razvidno, da lahko.

Keyser Soze, napačno analogijo vlečeš. Če z zakonom določimo UTD v npr. višini 100 EUR, lahko z pozakonskimi predpisi za posamezne skupine, npr. tiste, ki zaslužijo manj kot toliko in toliko določimo še dodatne pravice, če je takšna možnost dopuščena v zakonu.