Bela, zelena in modra soba

Ali pa 360 stopinjski vid. Okoli in okoli glave. Kjer nekdo še napelje zvezdasto fluorescentne štrike po tleh, od tvojih nog proč, naravnost proti obzorju. 360, na vsako stopinjo po enega. Zaradi perspektive sta poljubna dva videti vzporedna. Vsi so videti vzporedni.

Težko si je predstavjat, samo mora tako biti. Logično.

whatever je 11. jun 2010 ob 23:32 izjavil:

Nedeljivost, ireduciblinost, bit (filozofska).
Al pa ajde, dejmo se mal igrat. Je kdo tu nemara sposoben si (brez vpliva LSD) predstavljat, kako bi zgledalo, če bi upravljal s tremi telesi na treh lokacijah NAENKRAT. SE NE DA predstavljat tega, kajne? Kot SE NE DA predstavljat kvantne mehanike. No vidiš.

Nedeljivost: torej del 'duše' se projecira že skozi teste (in dobre analize) v navadno psihološko ekspertizo. Tvoji odzivi se lahko primerjajo z odzivi ostalih. Kemično delovanje, se da zaznati na različne načine. Vidijo se korelacije in podobnosti. Če bi bila duša nedeljiva, nerazčlenljiva, bi lahko o njej vedeli samo vse (kot transcendentalni pojem), ali nič. Tako pa o duši, delovanju, spreminjanju in oblikovanju, že kar nekaj malega vemo:) Le tiste poglavitne stvari, pa res še ne!

Ireducibilnost: tu mislim, da kaj dosti dileme ni. Vsak, kdor bi se pustil kopirati na drug substrat, bi hotel zagotoviti nereducibilnost unikuma lastne duše. Kar je dilema je, ali lahko na podlagi 'parametrov' sestavimo enako dušo, jo popravimo in pustimo uživati. Podobno lahko dejansko s kemikalijami povsem spremenimo delovanje 'duše', pa vendar ostane tvoja. Je pa jasno to čisto subjektiven pogled, dokler nimamo nekega big otherja, ki bi lahko objektivno o tem sodil. Nikoli ne moreš biti siguren, da nimaš pred sabo klona osebe, za katero misliš, da jo vidiš. Si lahko povsem siguren, da vsi ostali niso ti, niti nimajo povsem enake katerikoli lastnosti 'duše'? Pred 'big otherjem' ne. Praktično gledano, pa je vsak!

Bit duše ni duša. Bit duše je določeno spoznanje o duši. Je spoznanje njene možnosti. Če bi bila 'duša' nedeljiva, ireducibilna, potem bi bila glavna sestavina njenih lastnosti unikum. Kot je glavna lastnost boga unikum. To da jih imamo 2500 je drug problem v naši vasi In tudi duš je lahko mnogo.

In zadnje. Tudi to si znam nekako predstavljati s pomočjo kamer, simulacij in podobnega, ampak dvomim, da je to vsaj toliko dobro, kot flatland za predstavo 4 dimenzij. Kvantno mehaniko si prestavljam enostavno. Glavne stvari manjkajo
LSD... well to pa je sranje. Ta pa v dobri dozi da utvaro (lahko), da si del vesoljne duše, sposoben vseh možnih reinkarnacij, z namenom spoznati nesmiselnost subjektivnosti unikuma lastne 'duše', ega, egoizma in iz tega izvirajočih tegob. Seka, ampak odsvetujem! Da pa to slutiti, da ima cela slika nekaj veze s kemijo. In verjemite, ko tako 'spregledaš' je sranje. Nikomur ne moreš razložiti, nihče ne razume, edina samoobramba je, oprosti jim oče, saj so zabiti kot telfegrafštanga Že kar od mladosti vem kaj je razodetje in kaj skepsa tistih, ki kemije niso zakurili:)

Kar mene skrbi je, da akcijski potencial (recimo) dejansko zahteva resolucijo atoma s kvantnim stanjem, pa še kak druga stvar, da moment, in smer atomov, za dobro digitalizacijo, zahtevajo to much podatkov in da mi kemik ne zna recimo povedati, kako se bo sfoldal en protein danes pod temi pogoji, jutri pod drugimi. Kot rečeno, filozofsko je iskreno rečeno, za kopiranje na drug substrat, najmanj problemov. Manj, kot jih je bilo za delanja zlata iz svinca in let na luno. Je pa cela gora tehnoloških, tu pa se bojim, zna biti dejansko kak trdovraten oreh.
Za celo polje transhumanizma je pa seveda stvar drugačna. Spogledujejo se liberalci in komunisti, teoretiki in praktiki, empiriki in racionalisti, pa še bi se našlo. No tu je pa zadeva NAPORNA. Zato gre Thomasu vsaka čast! Celo Eudeamon, ki je izgleda nekako posvečen in poslan od judkowskega (in tudi dejansko zadevo intenzivno preučuje), še zdaleč ni v to vložil toliko srca.... le tista dohtarska inercija je:) kako bi to pojasnil...kot recimo z okapijem debatirate o biologiji, ki je niste povohali 30 let. Jasno nimate šans. Pa vendar so točke tudi iz polja biologije, kjer njegovo znanje, rutina in inercija v bistvu bolj škodita, kot koristita. In tako je tudi tu.

Čisto operativno mi marsikaj ni jasno. Pa sem se že pozanimal, pa ugotoviš, da spričo splošne mafijske krize, znanje potone, saj se zavest, podzavest in superhik borita za zbor korajže upora proti mafijskim napadom, borita za življenje, ta konkretna sci-fi tematika, pa služi kot podlaga za avtogeno 'šutiranje'. Kot vse religije in vere! Če drugih skrbi ni, je to super. Če si nadškof na SIAI kot Judkowski, smo lahko vsi samo fouš:) Če pa to tiščiš v današnjost med junkije, lopove, bedo in nevarnost dejanske smrti...no potem pa ne vem. Zna res izpasti malo ludački Ampak nič zato. Po defaultu imajo akademiki in mogoče študenti čas in zagon za to. Ni pa rečeno, da ne rabijo vsake toliko kakega cinika in skeptika, da jih popravi:)

če bi upravljal s tremi telesi na treh lokacijah NAENKRAT. SE NE DA predstavljat tega,

Ne vem kako je s tvojo domišljijo, ampak jaz si to znam čisto lepo predstavljat in bi bilo prav zanimivo izkusiti. Seveda pa ne morem vedeti, ali si predstavljam povsem tako, kot bi bilo v resnici.

Bojo vsi trije izvajali gibe sinhrono, mislili sinhrono,

No, tebe resno daje pomanjkanje domišljije. Vsak se bo seveda zabaval po svoje. En recimo sedi na izpitu, drugi doma vidi vprašanja, pogugla, tisti na izpitu vidi odgovor in ga zapiše, tretji pa na morju pije pir, ves zadovoljen, ker s takšno lahkoto izdeluje izpit.

O.

'I am Mr Bovey. We are all Mr Bovey in this store. I am a multiple human.'
Araminta was certain she'd be turning bright red with embarrassment. She knew what a multiple was, of course; one personality shared between several bodies through an adaptation of the gaiafield technology. This way, its practitioners claimed, was the true evolutionary leap for humanity that everyone else was pursuing down futile dead ends. A multiple human could never die unless every body was killed, which was unlikely in the extreme. In a quiet non-evangelical way they believed that everyone would one day become multiple. Perhaps after that the personalities would start fusing, leaving one consciousness with a trillion bodies - a much better outcome than downloading into the artificial sanctity of ANA.

...

Araminta smiled the whole flight back to the flat. Mr Bovey really had been charming. All his versions. She suspected it was more than good client relations. And was he joking about the young and handsome bodies? Actually, even the last one she'd seen, the older one, was quite distinguished. And what if he did ask her out for a date? Would it be just her and twenty of him sitting at a table?

...

'So do you date other multiples?' she asked once they'd ordered.
'Of course,' he told her. 'Not that there are a lot of us on Viotia yet.'
'What about marriage? Is that only with multiples?'
'I was married once. A multiple called Mrs Rion. It was,' he frowned, as if searching for a memory, 'pleasant.'
'That sounds pretty awful.'
'I'm being unfair to her. We had a good time while it lasted. Sex was great.' His smile was shameless. 'Think on it, thirty of her, thirty of me. All of us at it every night. You singles can't get that close to physical paradise even in an orgy.'

V nadaljevanju sledi vroč opis seksa Araminte in gospodov Boveyev, ampak ker tole berejo tudi mladoletniki, samo še podatek, da je zgornji odlomek iz romana Dreaming Void

O.

Jah donfilipo, jest nisem rekel da recimo Ti nisi briljanten. Vedno si bil, samo zanimala se nisva vedno za ravno iste zadeve. Ali se o vsem strinjala.

Zavedam se tudi, da imajo mladci desettauženkrat več čtiva, slik in filmov, kakor smo jih imeli včasih.

Razlog ni važen. Telim nekaterim, so pač jasne reči, za katere "generacija očetov" ve toliko kot nič.

Thomas je 12. jun 2010 ob 16:01 izjavil:

Jah donfilipo, jest nisem rekel da recimo Ti nisi briljanten. Vedno si bil, samo zanimala se nisva vedno za ravno iste zadeve. Ali se o vsem strinjala.
Zavedam se tudi, da imajo mladci desettauženkrat več čtiva, slik in filmov, kakor smo jih imeli včasih.
Razlog ni važen. Telim nekaterim, so pač jasne reči, za katere "generacija očetov" ve toliko kot nič.

Vem. Rahlo sem skeptičen, da se jim je z dostopnostjo načitanosti razvil kaj dosti bolj 'gon' za inovativnost, originalnost in recimo stopnja moralnega razvoja (ko sem ravno to nabrskal:) Zato se bom s tem famoznim Flynnovim efektom malce pozabaval.

Zdaj tehnični napredek, ki omogoči najine sanje, lahko gospoda preveri. Morda ga celo že kdo je (empirično) in rezultati bi bili zelo zanimivi tudi za futuriste.

Da pa ne bo post brez obveznega cinizma: tiste generacije očetov, ki se jim o futurizmu ne sanja, živijo bolje

Thomas je 12. jun 2010 ob 19:12 izjavil:

Čas in prostor spadata pod biologijo.

Pol pa že. In če še krastačin zob zdravi mrtvouda, potem pa res lahko marsikaj.

Anatomsko dejstvo je, da tisto, kar vidimo (oz. zaznavamo kot realnost) je le slika v razumu, ki jo možgani procesirajo iz zunanjih čutil. Nič ne vidimo neposredno, ampak le posredno preko omejenih čutil.

Zato je smiselno se vprašati ali prostor in čas sploh obstajata in sta samo posledica načina, kako si možgani (razum) razlagajo impulze, ki prihajajo iz naših čutil.

Če je res tako, potem je vsako razglabljanje o zavesti jalovo početje, saj izhajamo iz napačne predpostavke, da sta prostor in čas zunanji entiteti.

Za zavest ste zaenkrat podali definicijo "prvoosebni opazovalec brez spomina". To pomeni človek brez spomina, torej mrtev človek.

Veš kaj pomeni non sequitor? Tvoja trditev je lep primer tega.

Odvisno, s katere plati gledaš. Če privzamemo, da velja vaša teorija, potem je res. Če se pogovarjamo o možnih ugovorih vaši teoriji, je tale eden izmed njih in še kako sequitur.

Si kdaj slišal za izgubo spomina? Torej je to novo rojsto, ker je spominska nit pretrgana?
Kaj pa ko se stari spomini vrnejo. Se vrne prejšnja zavest pa nova izgine?

Izguba spomina je potem pač kot izguba vida ali sluha. Zavest pa izgubo ene pomembne komponente tudi najbrž zazna. Če se zavedajoči se ne bi zavedal, da mu spomini manjkajo, potem zavest ne bi bila vzpostavljena? Ali bi bila? Ali se zavedajoči se osebek s total complete memory lossom sploh zaveda? Vprašanje, ki tudi mene bega. V tem primeru je najbrž še najbolj korektno, če rečemo, "da oseba ni pri POLNI zavesti". Ker imam eno izkušnjo s hudim pretresom možganov, sem prepričan, da se osebek s total memory lossom NE zaveda, da mu spomini manjkajo; on funkcionira na način, ki se njemu zdi normalen, ne zaveda se, da mu karkoli manjka, seveda pa je to opazno navzven za druge ljudi. Morda je tako. Ali pa morda se zaveda, zazna, da nekaj ni v redu, ko vidi ljudi okrog sebe komunicirat, brat, pisat in tako dalje in v notranjosti zelo trpi?

Jaz imam boljšo definicijo: "Zavest je pojav, neločljivo povezan z ostalimi biološko-psihološkimi komponentami, kot so podzavest, misli, čustva, občutki, zaznavanji, možgani in telesom. Njeni bistveni značilnosti sta qualia ter nujna subjektivna interpretacija sveta."


Super. Sedaj pa s to definicijo odgovori na naslednji problem.

Predvidimo, da smo samo to materialno telo i.e. atomi in molekule.
Predvidimo, da imamo mašino, ki je sposbna en kup atomov praktično hipoma (oz. dovolj hitro, da ni biološkega razkroja) ohladit na -200. In imamo mašino, ki je sposobna atome sestavit v poljubno konfiguracijo.

V prvo mašino damo tebe in te zamrznemo in čez en dan še odtajamo (zopet brez biološkega razkroja). Si to še vedno ti al ne?

Če je odgovor Ne, je treba že sedaj prepovedat operacije, ko se telo ohladi na 20 stopinj in ustavi srce, ker po tvoje to pomeni smrt in rojstvo nekoga drugega.

Če trdiš, da boš po odtajanju še vedno ti, pa mam še en problem:
Damo te v mašino, ohladimo, prerežemo na pol in k vsaki polovici z drugo mašino dogradimo kopijo druge polovice. Obe telesi odmrznemo - v katerem telesu boš ti? Če v nobenem - kršiš osnovno predpostavko, da obstajajo le atomi.

Katera definicija je boljša?


Jasno, da moja. Dej mal premisli o zadevah, katere zagovarjaš.
Ne iščemo všečne teorije ampak razlago, ki drži vodo in ne izvisi ob raznih možnih situacijah.

Prvoosebni opazovalec brez lastnega spomina (ker je le emergentni pojav, kot npr. bela barva) zdrži vse take poskuse. Ga je pa težko pogoltnit, to pa ja.

Moje mnenje je takšno: možno, da vaša teorija (in s tem posledično reinkarnacija) drži. Toda pri svojem sklepanju ste uporabili kar nekaj vsaj s trenutno tehnologijo, imho pa kar permanentno neizvedljivih predpostavk (mašina za kopiranje, itd.). ČE bi kdaj v prihodnosti bilo to mogoče, potem smo našli PRAVI DOKAZ za reinkarnacijo. To je razlog, zakaj sem prepričan, da je tehnološka izvedba takšnega kopiranja permanentno neizvedljiva in v neskladju z nekaterimi fizikalnimi zakoni tega vesolja; tudi če se slučajno s trenutnimi fizikalnimi teorijami na videz vse klapa, sem prepričan, da pri bodo poskusu konstrukcije take mašine naleteli na nova odkritja, ki bodo s teoretičnega in posledično tudi praktičnega vidika izvedbo takega kopiranja onemogočala. Ali pa poskus zavestnih računalnikov oziroma strojev. Pa si tega NE ŽELIM, vendar sem prepričan, da tako žal bo. Tudi to sicer ne pomeni, da teorija pa gotovo ne drži, vendar nas v primeru zgoraj opisanega razvoja dogodkov spet pušča v nevednosti in postane "le ena izmed mnogih teorij posmrtnega življenja".

Dodajam še to, da transworld imho nikakor ni edini možen scenarij za dolgoročno preživetje naše civilizacije.

Točno to. Mi smo samo "igralci", ki mislimo, da smo resnični in da živimo v resničnem svetu.

Zakaj pa tako mislimo?

Zato, ker se je opazovalec s svojo pozornostjo ujel v slike. Tako, kot ko sediš v kinu. Za ta čas, ko gledaš film je tvoja pozornost ujeta v dogodke, ki jih film prikazuje in posledično pozabiš kdo si.

Ali pa tako, kot tiste igre stil WOW, zaradi katerih igralci pozabijo na sebe (vsakdanji svet), ker jih igra preveč okupira..., jim ukrade pozornost. http://slo-tech.com/novice/t388938/0

Ali pa kot sodobni letalski simulatorji, kjer sediš v pilotski kabini in pilotiraš. Svet lahko prikrojiš svojim željam. Simulator te prevzame in ugrabi tvojo pozornost, da se tvoje telo odziva, kot bi šlo za resnično letenje.

Podobno je govoril že Platon s svojo prispodobo o votlini. Pred sabo gledamo sence in mislimo, da so resnične.

In kako potem obstajaš ti v mojem svetu? Napačno domnevamo da je individualna ločenost realna. Ne gre za mojo in tvojo zavest, ampak našo zavest. Našo zavest dojamemo kot fragmentirano (tu v tem filmu, ki ga gledamo), kar pa v resnici ni tako. Bell je s svojim eksperimentom potrdil, da je za kvantni svet značilna ne-lokalnost.

Ko nehamo opazovati in se identificirati z liki v tem filmu (ki mu rečemo realno življenje) se znajdemo v svoji resnični naravi.

Who Are We? Experiments Suggest You’re Not Who You Think


P.S. Če ne bo odziva, bo pač monolog.

whatever je 17. jun 2010 ob 00:01 izjavil:

Manu je 16. jun 2010 ob 23:53 izjavil:

Ko nehamo opazovati in se identificirati z liki v tem filmu (ki mu rečemo realno življenje) se znajdemo v svoji resnični naravi.

Dokler si pri življenju, to ni mogoče. Morda kvečjemu s kakim ibogainom dosežeš kakšno čudno stanje. Kaj je POTEM? No one really knows. Najbrž je, kar je bilo pred rojstvom. Void.

Ampak "življenje" ni realno. Je samo slika v razumu. Kadarkoli, ko si ujet v te slike lahko preusmeriš pozornost v samega opazovalca. To je mogoče doseči, ampak je odvisno od tvoje angažiranosti in pravilnega delovanja.

Ti, kot opazovalec, dobro veš kdo si. Ampak ti, kot lik v filmu, ki ga opazovalec gleda, se ne zavedaš, sebe kot opazovalca, ampak le lika (za katerega rečeš 'jaz'). Zdaj se zavedaš le lika, ki ga dojameš za realnega.
To pa zato, ker non-stop preigravaš eno in isto igro. Dokler se v "več življenjih" enkrat ne naveličaš in se začneš spraševat: kdo sem jaz, kaj počnem tu, kam grem, od kod prihajam itd...

Odgovor je zelo, zelo preprost. Le zdi se, kot da je kompliciran, ker ga sami zakompliciramo.

Religijski bog in znanstveni opazovalec: to je eno in isto. Razlika je le v različnem pogledu na problem identitete in sicer zaradi levih in desnih možganov. Bog in znanstveni opazovalec sem jaz, si ti, smo mi vsi. Religije v bistvu govorijo o nas samih. Vsepovsod prisotni, vsevedni in vsemogočni. Seveda, saj opazovalec je vzrok teh slik, ki jih gleda - je njihov izvor in zato vse hkrati vidi - ali kakor religije govorijo - bog nas gleda.

Dokaz, da nekaj obstaja 'onkraj' so obsmrtne in izventelesne izkušnje, ter ljudje, ki preko meditacije dosežejo 'nirvano' ali 'razsvetljenje'. Vsi s tovrstnimi izkušnjami govorijo o svetlobi in ljubezni (ki je izvor temu, čemur rečemo sreča). To so samo imena ali izrazi, za katere ni besed, ker kako boš z iluzornimi besedami opisal nekaj, kar je ustvarilo to iluzijo?

Možno je vrniti pozornost nazaj odkod prihaja - k opazovalcu.

whatever je 17. jun 2010 ob 00:32 izjavil:

Jah, ne vem, mogoče. Maš pa tudi ženske, ki pravijo "Zamenjam razsvetljenje za hipervibrator".

To reče zato, ker se rada igra. Tako kot vsi mi, ki igramo razne vloge v svetu, ki je le slika iz čutnih impulzov.
Tako, kot otroci, ki najverjetneje najbolj izražajo naravo opazovalca in kljub temu, da se zavedajo, da so odvisni od staršev se poigrajo z mamicami in jim kdaj pa kdaj pobegnejo, da jih one lovijo in se ob tem otroci zelo zabavajo.

Verjetno je to tudi razlog, zakaj ta svet obstaja. Da preigravamo vloge, da izkušamo, da se zabavamo, da spoznavamo sebe, kot opazovalca.

In tudi zato, ker smo se s pozornostjo ujeli v like v lastno simuliranem svetu, ki ravno zaradi ujetosti zgleda kot bi šlo za resnični svet. Ker smo ujeti vanj in ne znamo iti iz njega kadar hočemo, ga dojamemo preveč resno in napačno doživljamo sebe kot ločene entitete od drugih ljudi.

Občutek ločenosti je vzrok kriminala.

HeMan je 20. jun 2010 ob 02:23 izjavil:

Nekaj ne razumem.

Svet, ki ga "vidimo" in zaznavamo je le slika v našem razumu. Nič ne vidimo neposredno. Impulzi prihajajo preko čutil do naših možganov in le-ti te impulze procesirajo in prevedejo. Možgani vse te impulze iz čutil uredijo v prostorsko in časovno sliko.

Ampak "življenje" ni realno. Je samo slika v razumu. Kadarkoli, ko si ujet v te slike lahko preusmeriš pozornost v samega opazovalca. To je mogoče doseči, ampak je odvisno od tvoje angažiranosti in pravilnega delovanja.

Torej, če svet ni realen, je le slika v razumu, od kje dobijo možgani impulze, da jih interpretirajo?

Napisal sem možgani zaradi boljšega razumevanja. Ali ko odpreš lobanjo sočloveka in pogledaš vanjo, možgani izgledajo res taki, kot jih vidimo? Ko pogledaš telo sočloveka, ali je telo res takšno kot ga vidimo?

Vse kar zaznavamo kot "zunaj nas", vključno s tem, kar zaznavamo kot del sebe (telo, možgani) je le proces, ki se dogaja v našem razumu. Mi smo ta proces. Nič ne obstaja razen opazovalec sam.

Mi mislimo, da imamo telo in da to telo sprejema zunanje impulze in si tako ustvarimo sliko. Zato sem tako tudi razložil, ker trenutno tako mislimo, da je. V resnici je vse kar se dogaja le proces v razumu.

Ni zunanjih impulzov. Je le slika, ki jo opazujemo in jo doživljamo kot zelo realno.

HeMan je 20. jun 2010 ob 02:23 izjavil:

Bolj PS kot ne:

Verjetno je to tudi razlog, zakaj ta svet obstaja. Da preigravamo vloge, da izkušamo, da se zabavamo, da spoznavamo sebe, kot opazovalca.

Zakaj bi si naredili iluzijo, kjer bi spoznavali sebe, če smo se pred iluzijo poznali? :) In če smo iluzijo naredili, ker je svet brez nje slabši, zakaj bežiš ven?:)

Lažje se je spoznavati, ko pogledaš sebe "od zunaj". To pa lahko narediš tako, da ustvariš nekaj kar NISI. In v procesu od poistovetenja tistega kar NISI (film) k tistemu, kar SI (opazovalec) se spoznavaš.

Nisem rekel, da je svet brez iluzije slabši. Ne more biti slabši. Je lahko le vsaj tako dober kot "svet" v katerem opazovalec živi. Ampak o opazovalcu ne veš nič. Niti tega, kje živi (če sploh obstaja prostor v njegovi realnosti, ker prostor je navidezna realnost, ki jo je sam ustvaril za svojo igro ali film, ki ga gleda). Če hočemo govoriti o opazovalcu, potem moraš biti ON. Govoriti o njem je jalovo početje. Moraš biti ON.
Da pa si ON, moraš vrniti pozornost od filma, ki ga gledaš, VASE. Ti si opazovalec, le da tega trenutno ne zaznavaš tako.

Torej, ne bežiš ven, ampak prostovoljno izkušaš. Izkušanje je del igre, ki smo jo kot opazovalci sami ustvarili. Ravno tako, kot ko se usedeš pred računalnik in odigraš igro zaradi zabave in hkrati preizkušaš svoje sposobnosti igranja.

Življenje je igra, ki jo igramo in to na zelo realističen način. Nekaj tako, kot v filmu Avatar. Ko je tisti vojak šel v telo modro-kožnega prebivalca planeta Pandora in izkušal kako je biti tak modro-kožni humanoid.

Ko bomo do konca odigrali to igro (katere namen je verjetno samo-spoznavanje) bomo verjetno odigrali novo igro in ustvarili nove resničnostne svetove mogoče s tridimenzionalnim časom (tako, kot prostor v trenutnem svetu) in mogoče 5-dimenzionalni prostor. To bo čisto nov svet, nove izkušnje, nova zabava.

Manu ima en tak idealističen pogled na svet. Vse naj bi se dogajalo samo v njegovem razumu, vključno z nami. Mi naj bi bili neka njegova iluzija.

To nam pripoveduje, da smo le dogajanje v njegovi glavi.

Znana in stara teorija, raje "teorija".

Valentin je 20. jun 2010 ob 17:18 izjavil:

Manu je 20. jun 2010 ob 16:11 izjavil:

Ko pogledaš telo sočloveka, ali je telo res takšno kot ga vidimo?

In kakšno naj bi bilo v resnici? Kako potem svet zgleda v resnici?

In kaj je po tvojem sploh resnica?

Sveta zunaj tebe ni. Vse je film, ki ga opazovalec opazuje.

Resnica je samo beseda s katero skušaš opisat opazovalca. Ker se opazovalca ne zavedaš, poskušaš zvedet "resnico". Resnica je opazovalec sam.

Ne razumeš, Valentin. Tebe ni. Manu je. Mene ni. Cela iluzija sveta se mu rola v glavi, to je njegova teza.

Drugače se temu naziraju reče solipsizem. Ena posameznik na svetu, svet so pa le njegove sanje.

Enkrat je ena gospa rekla filozofu Russellu: Slišim da ste tudi v solipsist (=Manujevih nazorov). Me veseli, sva že dva! Škoda da nas ni več!

Thomas je 20. jun 2010 ob 17:42 izjavil:

Ne razumeš, Valentin. Tebe ni. Manu je. Mene ni. Cela iluzija sveta se mu rola v glavi, to je njegova teza.

Drugače se temu naziraju reče solipsizem. Ena posameznik na svetu, svet so pa le njegove sanje.

Enkrat je ena gospa rekla filozofu Russellu: Slišim da ste tudi v solipsist (=Manujevih nazorov). Me veseli, sva že dva! Škoda da nas ni več!

Oh, saj to vem.

Samo ni mi jasno, kako lahko kdo verjame v kaj tako nesmiselnega...

Thomas je 20. jun 2010 ob 17:23 izjavil:

Manu ima en tak idealističen pogled na svet. Vse naj bi se dogajalo samo v njegovem razumu, vključno z nami. Mi naj bi bili neka njegova iluzija.

To nam pripoveduje, da smo le dogajanje v njegovi glavi.

Znana in stara teorija, raje "teorija".

V bistvu ga ti vidiš kot idealističnega (saj si ga tako poimenoval), ker se ne ujema s tvojim pogledom na svet.

Točno to potrjuje to teorijo. Kolikor ljudi, toliko pogledov na svet. Vsak gleda svet na svoj način. Vsak gleda svojo sliko.

Ampak mislim, da me nisi razumel natančno. Ostali ljudje niso moja iluzija. Tudi sam sem sam sebi iluzija. pravzaprav je iluzija le moja podoba o meni. Ker vse kar gledam je le slika v razumu. Vse kar obstaja je opazovalec, ki pa se ga "ne zavedamo", ker se trenutno zavedamo le filma, ki ga opazovalec (kar pa smo v resnici) gleda.

Film je iluzija (in igralci v njem), ampak opazovalec je realnost. Prostor in čas sta iluzija (ali resničnostna svetova, ki ga je ustvaril opazovalec). Ti, kot igralec v filmu (s katerim se opazovalec identificira, da je izkušnja bolj realistična) je iluzija. Edino opazovalec sam je realen.

Podobnega mnenja je tudi fizik John Wheeler: (v nekem radijskem intervjuju):

Wheeler: We are participators in bringing into being not only the near and here but the far away and long ago. We are in this sense, participators in bringing about something of the universe in the distant past and if we have one explanation for what's happening in the distant past why should we need more?
Novinar: Many don't agree with John Wheeler, but if he's right then we and presumably other conscious observers throughout the universe, are the creators — or at least the minds that make the universe manifest.


Isti znanstvenik je rekel: "No phenomenon is a real phenomenon until it is an observed phenomenon."

Zato v vseh eksperimentih ne samo pri lastnosti materije, ampak tudi v času in prostoru, je vse odvisno od opazovalca.

Ja. Nisi potem klasični solipsist, ja.

Subjektivist potem.

Glede opazovalca se strinjam, a hkrati opozarjam, da je opazovalec vpet v okolico, pa naj jo ima za film ali ne.
Opazovalec, tak kot je, je vpet v telo, ki s cutili na razlicne kategorije dogajanja(svetlobne in zvocne vibracije recimo) producira neko vrsto subjektivne 'realnosti', tvoje unikatne a nekako standardne percepcije.

V.>In kako, da potem vsi gledamo isti film?

Vsak gleda svoj film, hkrati igra vlogo v njem:)

Kar kompleksna razlaga sveta. Mi je fizika bolj všeč, ker hoče vse poenostavit kolikor se pač da. Tale teorija pa samo odpre nova vprašanja. Oz. po tej teoriji sploh nič ne vemo :)

Še eno vprašanje glede teorije. Praviš, da je naš svet le film v našem razumu. Kako pa veš, da imamo razum? Ker če prav razumem, pravzaprav nič ne veš o sebi (nas), ker si tako vpet v ta film?

Toda vidimo iste zadeve. Kako potem to?

Kot jaz vidim kamen, vidis tudi ti kamen. Kamen je obca razlaga videnega, najin konsenz glede subjekta. A tako kot ga jaz vidim, ga ti ne vidis...
Prav tako kot ga jaz zdaj vidim, ga cez trenutek ne vidim isto.
Pogled je subjektivna izkusnja seveda.
Fizika(+ostali) bi lahko razlozili kako se subjektivnost spreminja, +kako se tisti kamen 'dogaja' neodvisno od nase percepcije, hkrati pa izhaja ravno iz te percepcije, vsaj v osnovi.
Preplet, ki ocitno mnogim dela tezave.

Manu, ali se vesolje siri, ker se zavest siri?

innerspace je 20. jun 2010 ob 18:51 izjavil:

Manu, ali se vesolje siri, ker se zavest siri?

Širjenje zavesti jaz razumem kot "odmik od filma, ki ga gledamo". Čim bolj se zavedamo, da je svet okoli nas relativen ali le slika v razumu, tem bolj to doživljamo tako, da to doživetje opišemo z besedo "širjenje zavesti".

In ker se ta odmik dogaja, se nam zdi, kot da se vesolje širi. Vesolje, ki ga zaznavamo je le naša predstava o svetu (filmu), ki je manifestiran s strani opazovalca. Zato je zaznava vesolja (prostora in časa) relativna in enkrat se širi in enkrat krči. V resnici pa se z vesoljem (filmom) nič ne dogaja. Dogaja se le z našo zavestjo.

To bi bila možna razlaga. Torej odgovor je: ja.

Kaj pa se po tvojem zgodi, če umreš v tem filmu? Se zbudiš in si zopet opazovalec ali kako?

Meni pa se zdi zelo preprosta. Opazovalec igra igro, ki jo je sam manifestiral. Igra se imenuje: "kdo sem jaz".

Ni res, da po tej teoriji nič ne vemo. Vemo, ampak ne vse. Pravzaprav ta teorija razlaga manjkajoče neznanke, ki se pojavljajo v kvantni fiziki.

Ja po tem razlaga mankajoče neznanke filma. O pravem svetu pa nič ne vemo. Kaj pa vem, meni se zdi, da teorija nič kaj dosti ne pojasni, sami izogne se razlagi sveta, ker ga označi za sanje.

HeMan je 20. jun 2010 ob 19:45 izjavil:

Kaj pa se po tvojem zgodi, če umreš v tem filmu? Se zbudiš in si zopet opazovalec ali kako?

Nekako tako, čeprav ne čisto tako. Pozornost opazovalca se sprosti in se znajde "na robu filma", čisto blizu opazovalca. Potem se vrne nazaj, da odigra igro do konca.

HeMan je 20. jun 2010 ob 19:45 izjavil:

Meni pa se zdi zelo preprosta. Opazovalec igra igro, ki jo je sam manifestiral. Igra se imenuje: "kdo sem jaz".

Ni res, da po tej teoriji nič ne vemo. Vemo, ampak ne vse. Pravzaprav ta teorija razlaga manjkajoče neznanke, ki se pojavljajo v kvantni fiziki.

Ja po tem razlaga mankajoče neznanke filma. O pravem svetu pa nič ne vemo. Kaj pa vem, meni se zdi, da teorija nič kaj dosti ne pojasni, sami izogne se razlagi sveta, ker ga označi za sanje.

Ja, liki v filmu ne vedo nič ali zelo malo o "svetu" opazovalca. Odvisno od osebe do osebe, kolikor se zaveda, da je opazovalec. Zato, da liki v filmu pridejo do popolnega znanja o tem svetu morajo postat opazovalec. Čisto preprosto.

Jaz bi pa rekel ravno obratno: vsi, ki se pretirano ukvarjajo s tem svetom se izogibajo realnosti. To seveda ne pomeni, da boš jutri postal klošar, ampak počasi postopoma (ali pa kakor hočeš) si počasi širiš zavedanje, da ni treba ta svet vzet tako zelo resno, ampak da v njem postanemo prijatelji, se trudimo za mir, smo proti nasilju in proti vsem nesmiselnim igricam (političnim, ekonomskim...), ki smo jih že počasi zelo siti.

Se ti ne zdi, da nam je že včasih dovolj tega nesmiselnega sveta in nasilja, vojn, ločevanja enih od drugih (mi smo boljši kot vi), sodobnega suženjstva, kršenja človekovih pravic in vseh ostalih nesmislov?

No, da se trudimo narediti red v tem svetu, gradit mir, medsebojne odnose, vzet življenje bolj na lahko, ampak odgovorno, spoštovat sočloveka, odpravit lakoto itd... je način, kako počasi zaključevat to igro življenja.

Your error is in assuming that you have thoughts when in reality you are thoughts.

- John K Clark