Kratka vprašanja

Pa začnimo:

Zakaj imamo dve pljučni krili - evolucijsko gledano?

Redundanca in pa dobavljanje zadostne količine energije telesu pri ekstremnih okoliščinah.

ali lahko isti predmet (delec) obstaja na dveh različnih lokacijah istočasno?

Lahko.

Profesor patofiziologije?

Pa še vedno si živ, če se ti sesede eno pljučno krilo.

Dvomim, da to igra vlogo. Če se ti krilo sesede zaradi katerega koli razloga, imaš res majhno verjetnost preživetja brez pomoči današnje medicine.

Modificiran problem treh sob:
Pripraviš se za teleport. Zapreš oči. Tvoje telo je preskenirano in razgrajeno. Na drugi strani sveta dobi računalnik informacijo o sestavi telesa in iz nove materije zgradi tri nova telesa, ki so identična prvemu. Ali odpreš oči ter zakaj da/ne?

IMO ne, ker tudi če instanca mene začne obstajati na drugi strani sveta v tem trenutku, se jaz tega ne bom zavedal. TOREJ so tri nove instance po teleportu enako pomembne meni kot v primeru, če se naredi kopija brez moje vednosti. Iz tega je edino logično sklepati, da se prvotni JAZ izgubi pri "teleportu". Ja/ne?

Dve plučni krili sta zato, ker ima človeško telo simetrijo. Dobilo pa jo je davno davno davno. Nekje v obdobju ploskih črvov.

Tooo! gzibret, včasih si pa res kot izvir zdrave pameti. Podobno kot uni Big White Whale, al kaj že je.

Simetrija in parnost organov ima ta davni izvor, karkoli že rekel katerikoli političnokorektni patofiziolog. So eni začutili, da omenjanje evolucije ni več čisto politično korektno?

Parnost organov pomeni večjo možnost preživetja, ja. Zato se je ohranila. Parnost možgan, pljuč, ledvic...

Ampak vzrok je v davnini, takrat ko se je kopiranje celih segmentov in levodesna simetrija razvila. Zrcalno levodesno simetrična riba (ploski črv ..) lažje hodi in plava, kot bi nekakšna nesimetrična zadeva. Tudi bi bilo vprašanje, od kod bi nesimetrija sploh lahko prišla? Kakšna delujoča mutacija je možna sploh?

Vzrok za simetrijo je tudi v embrionalnem razvoju. Ko se celice delijo in pošiljajo signale drugim celicam, dosti lažje vplivajo na sosede na eni strani telesa, kot na celo telo. Kompleksnost organizma je lahko tako dosti večja, kot če telo nebi imelo simetrije. V primeru nesimetričnosti bi se razvilo kot ena velika rakava celica.

Mašina ti razgradi levo roko in uporabi drugi set atomov, da ti zgradi novo ampak identično prejšnji. Je to le kopija tiste, ali je enaka? Če bi uporabil iste atome, bi bila ista? Ne bi bila?

Z "isti" označuješ eno točno dezignirano tarčo.
Torej če vzameš npr. en atom (in če bi ga lahko nekako označil - ne da bi ga spremenil) obstaja zgolj en dezigniran, "isti" atom (torej ta z to oznako).

Če odmisliš kvantno nedoločenost (ki realno preprečuje tako perfektne kopije), lahko namesto tega atoma postaviš (po zgradbi in izgledu) popolnoma identičen atom, ki bo bil "enak" prejšnjemu - ne bo pa "isti", saj tale zamenjava ne bi imela oznako ali nek drug dokaz, da se gre za prvoten atom.

Vedel bi, da se ne gre za "isti" atom - čeprav je perfektna kopija le tega.

Ampak čeprav ne bi bil "isti" - bi zaradi popolne "enakosti" le ta lahko služil kot brezhibna zamenjava - saj ni absolutno nobene razlike med tem atomom in prvotnim razen samega poznanja dejstva, da se ne gre za "isti" atom.

Toliko o perfektnih kopijah.

Ker pa le te niso možne, je nujno potrebno govoriti o "kvalitetah" kopij oz. o njihovi zadovoljivosti.

Če se razgradi tvoje možgane in se jih nazaj sestavi iz "enakih" atomov ("isti" realni atomi niso možni), boš ti tisti ki odpre oči, ali bo to le tvoja instanca? Če se uporabi druge atome, si to ti, ali je to druga instanca?

Popravil sem vprašanje:
Zgolj v idealni situaciji bi lahko uporabil "iste" atome in bi zato lahko tako razstavljenemu/sestavljenemu človeke rekel popolnoma "isti" človek (ker je res sestavljen iz vseh "istih" gradnikov na isti, prvoten način)
Takšen "isti" človek bi bil zgolj en, saj so vsi njegovi "isti" gradniki unikati.
V tem idealiziranem stanju za vse obstaja zgolj en "isti" - lahko pa veliko popolnoma identičnih oz. "enakih"

Razlika med nekomer, ki je bil sestavljen iz "istih" gradnikov ali "enakih" gradnikov je zgolj v poznavanju razlike med originalom in kopijo - v resnici pa sta oba popolnoma identična.
Ne bi se šlo za "iste" osebe, ampak za popolnoma "enake" osebe.

V realnem svetu pa se stvari svedejo na kakovost kopij.
Realno gledano namreč ne moreš ustvariti niti poustvariti "isto" niti "enako" (oboje zaradi kvantne nedoločenosti).
Kar je tebe verjetno zanimalo so stvari na nivoju zavesti (kjer lahko verjetno zanemariš kvantno nedoločenost).

Pri zavesti šteje zgolj "zaznavanje" približkov in razlik. Šteje zgolj nekakšen celularni "turingov test", kjer te ne zanima perfektna, subatomarna "enakost" (sploh pa ne pa perfektna "istost") med vhodno in izhodno zavestjo - zanima te "enakost" na višjem, celularnem nivoju.

Če ne moreš ne ti ne noben drug zaznati razliko v zavesti med osebo, ki je vstopila v teleporter in osebo, ki je stopila ven, potem je oseba, ki je prišla ven "celularno enaka" osebi, ki je vstopila noter.
Ob tem dobro veš, da nisi "ista" oseba, ki je prišla noter - ampak ker ne vidiš razlik - se to dejstvo lahko zanemari in si celularno oz. po zavesti enaka oseba.
Pravzaprav na takem celularnem nivoju tudi ne moreš več delati razlik med "istim" in "enakim" - ker nimaš nobenega realnega načina ločevanja med "isto" zavestjo in "enako" zavestjo.

Tako imaš lahko mnogo "enakih" kopij zavesti - dokler res noben ne more zaznati razlike.

Čim pa lahko razliko zaznaš ali pa čim se zavest posameznik "enakih" kopij spreminja, pa le te postanejo avtomatsko druge (drugačne) zavesti.

#3
Saj pri mesu je tudi treba malo požvečiti, čeprav bi se načeloma dalo kar neprežvečeno požreti.
Da pa človek ni rastlinojedec pa se vidi po prebavilih - torej da je črevo nekoliko krajše, želodec je samo iz enega prekata (krava jih ima recimo 4), potem tudi celuloze ne moremo razgraditi, določene esencialne aminokisline najdemo samo v mesu, pa še kaj bi se našlo.

IMO je človek mesojedec.

#3

Ljudje smo vsejedci oz. oportunistična vrsta. Kot medvedje npr. Ko smo lačni, jemo vse, kar vsaj približno izgleda kot hrana. To je tudi ključ za preživetje, saj visoka specializacija ne bi omogočila takšne razširjenosti vrste Homo Sapiens sapiens, ki živi praktično od pola do pola.

Večja gostota (gravitacija), bolj se čas upočasnjuje. Kaj se je dogajalo s časom pri ogromni gostoti vesolja v začetku (po velikem poku)?

I see your point. Praviš, če je zdaj lahko črna luknja s premerom enega kilometra in maso 1/10000000000000000000 mase Vesolja, kako ni bila črna luknja takrat, ko je imelo Vesolje premer 1 kilometer. Če črna luknja z malo mase zdaj, kako ne z mnogo več mase takrat.

Sej praviš to, ane?

#2
Kvantna mehanika sicer odlično deluje, ampak če bi bil tak (zelo) strog fizik, bi rekel da delec na dveh mestih hkrati ne more obstajat, sej ga ne morem opazovat na dveh mestih, to pa je glavni element fizike-opazovanje. No, priznam da mam bolj mal pojma o kvantni mehanki, zato se lahko kdo, ki več ve, razpiše o tem vprašanju.

To kar lahko opazujemo in to kar "je" je razlicno. Kvantne fizike vecinoma ne moremo opazovati direktno (nedlocljivost), lahko pa izmerimo njene posledice.
Glavni elemnt znanosti so (cimbolj) objektivne meritve.

In kako da je čas tekel in kako da so delci lahko ušli, čeprav so morali premagati večjo gravitacijo, kakor jo morajo pri bilokeri črni luknji dandanašnji. Pa je ne morejo, takrat so jo pa lahko?! Zdaj se jim ustavi čas in so plegični, takrat se jim pa ni. WTF?

Uradno je tako, da se je Vesolje širilo s pomočjo antigravitacije v obliki inflacije, ki še danes razpenja Vesolje - in to pospešeno. Celo Vesolje, posameznih črnih lukenj pa (še) ne.

Kako je pa v resnici, je pa ... težko rečt. Sploh ker LHC ne laufa, od koder bi lahko dobili vse te odgovore - baje - hehe.

Bi jih figo. Jaz ne vem kako je, niti se mi obstoječi odgovori ne zdijo več tako dobri.

Mogoče bodo bolj fizikalno pobožni od mene, povedali kaj pametnega. Dvomim. Oziroma VEM da ne bodo, ne morejo.

Delci so kar že nastali, ko je bilo Vesolje bolj gosto od vsake črne luknje danes.

Če bi se Vesolje širilo s svetlobno hitrostjo, bi v tisočinki sekunde bilo komaj kaj večje od Zemlje danes. (EDIT: 300 km v polmeru, torej še manjše!)

Brez kozmološke inflacije ali repulzije, bi torej končalo kot črna luknja.

Že, ampak vprašanje je, KAKO je lahko več mase bilo na majhnem protoru, pa je kljub gravitaciji tekel čas, kljub gravitaciji so delci ušli.

Čeprav je bila gravitacija večja, kot pri VSAKI današnji črni luknji.

Je tako msjr?

Današnje vesolje dejansko JE črna luknja, saj je znotraj izračunanega Schwartzchildovega radija

U, to pa ne! Koliko računaš maso in koliko premer?

Jah ne ... po mojih podatkih to zdaleč ni BH. Če vzameš 10^80 vodikovih atomov in 10 milijard svetlobnih let premera. Zdaleč ne.

Vseeno. Vso maso Vesolja moraš privleči na oddaljenost Osončja, da dobiš BH.

Ja, samo dejanska gostota je daleč pod kritično.

Tudi brez temne energije, ni dovolj mase za gravitacijsko kritičnost.

To ni res, to so samo nekaj časa mislili, da je dovolj mase za črno luknjo. Pa ni.

Ne pri tej prostornini. Pri volumnu kmalu po BB, pa čez glavo dosti, seveda.