» »

Verouk kot oblika pranja možganov

Verouk kot oblika pranja možganov

««
7 / 7
»
»»

Saladin ::

Zato se tudi težko strinjam s tistimi, ki vidijo za vernega znanstvenika, ki je pripadnik RKC (in s tem njenega nauka), da bi ga lahko njegova vera kakorkoli ovirala pri njegovem znastvenem razmišljanju.

Meni pa je Jype dal misliti:
Striktno znanstven pristop ti ne daje veliko mesta, da obenem razmišljaš o nečemer tako "neznanstvenem".
Morda pa je res težko ohraniti popolno znanstveno objektivnost, ne da bi se tio medtem tvoja vera (morda samo podzavestno) vmešavala v tvoje znanstveno dojemanje in metologijo.

Čeprav iskreno verjamem, da sprejemam vsa relevantna znanstvena mišljenja, moram priznati, da medtem, ko znanost naredi en korak, sam avtomatsko naredim še en "znanstveno nedokazljiv" korak naprej. Always.

Morda resni znanstveniki ne razmišljajo o Bogu ne zato, ker so leni ali se jim ideja zdi absurdna - temveč ker nočejo, da se jim karkoli vmešava v njihov znanstven pristop.
Dobro je kar nosi največ svobodne koristi/najmanj bolečine čim več sentientom
na najhitrejši, najvarnejši in najbolj moralen način za najdaljše obdobje.
"Utilitarianizem po Saladinovo"

Barakuda1 ::

Saladin

Zagotovo so osebki (med znastveniki, pa tudi sicer), ki bi jih (in tudi jih) religija ovirala, pri njihovem strogo znastvenem delu.
Rekel se le, da to ni nujno - pod pogojem seveda, da nimamo opravka z neko strogo kreacionistično religijo.

Osebno si tudi sam težko predstavljam nekega res vrhunskega znastvenika, naprimer na področju fizike, ki bi bil istočasno globoko veren pripadnik Jehovovih prič. Malce lažje sicer na kakšnem družboslovnem, pa tudi tu bi imela takšna oseba več kot obilico preglavic z objektivno presojo nekaterih dejstev.

Ker pa se je pogovor vrtel prvenstvo okoli Rimokatolikov (ti pa so v ZDA v majnšini), sem pač opozarjal, da nauk RKC ni nujno ovira pri znastvenem delu, to pa je tudi vse.

Nenazadnje me v tem prepričanju potrjujejo sami rezultati raziskave (čeprav so me presenetili), saj je očitno možno bit vrhunski znastvenik in veren hkrati.

Sicer se je pa moja kritika nanašala predvsem na tiste, ki kritizirajo zato da kritizirajo, pa čeprav točno sploh ne vedo za kaj se gre.

Beernarrd ::

Drejcu dolgujem odgovor za dva centa:

Dobr jes štekam da pač ljudje mamo vero v neki al pa ne. Tele moralno filozofska nabijanja ega v smislu jaz imam pa odgovornost, ker zavračam vse bogove (Zeusa, Jupitra, FSM), razen morda enega ("tapravega" troedinega Krščanskega), in sem zato več vreden od onih ki zavračajo enega boga več od mene (in posledično odgovornosti), mi pa vsakič dvigne pritisk.
.

Ko sem govoril o izmikanju odgovornosti, nikakor nisem imel v mislih konkretnih ljudi ali konkretne skupine, tipa ljudi. Gre za dogajanje na ravni vsakega posamezika, tudi papeža, če hočeš, v smislu dinamike notranjega življenja: enkrat si veren, drugič ne veš nič, tretjič hočeš biti ateist; včasih pa vse hkrati.
Bolj z družbenega vidika pa je v zahodnem svetu pač tako, da le malokdo ni "kontaminiran", če uporabim priljubljen polpravniški izraz iz domačih dogajanj. Njegova opredelitev za "nek Absolut" nad nami je zaradi tega v svojem bistvu povsem drugačna od recimo neevropejca ali pa morda, dopuščam to možnost, koga, ki se res ni nikoli brigal za vprašanja vere in religije, čeprav formalno in dejansko počneta in zagovarjata povsem isto.
"Spretnosti" tudi ne gre razumeti v smislu zvijačnosti ali naklepa temveč bolj v smislu spodrsljaja: če rečem "Bog je ON" ipd., ali če rečem "boga ni", je to veliko močnejša opredelitev kot če rečem "nekaj mora biti" ali "tega tako ne moremo vedeti". Odločitev, ki stoji za zadnjima dvema izjavama, je bolj neoprijemljiva in se mi zato pri njej laže zgodi, da lepega dne ugotovim, da sem se pravzaprav odločil zanjo, čeprav ne bi znal reči, kdaj natanko.

Še o verouku in pranju:
samo po sebi to sploh ni problem, če gledamo z vidika, da peremo v vsakem primeru. Izberemo pač le najboljši prašek (tu seveda spet pridejo ugovori in argumenti. in prav je tako - vsaka svoj prašek hvali). Praški, ki so zadnje čase v modi: strpnost, drugačnost, pravice,... (in spet: ne trdim da so vsi slabi)

lp

jype ::

Barakuda1> saj je očitno možno bit vrhunski znastvenik in veren hkrati.

Mislim, da večina nadpovprečno inteligentnih ljudi loči znanstveno in duhovno abstrakcijo. Ti ljudje vero dojemajo drugače, ne kot neke vrste resnico, temveč kot prispodobo, iz katere izvira sistem vrednot.

Tako dojemanje seveda privede do konflikta, kadar okolje zahteva izenačevanje verske in znanstvene (empirične) realnosti, kar je žal še vedno precej pogosto.

Saladin ::

Ti ljudje vero dojemajo drugače, ne kot neke vrste resnico, temveč kot prispodobo, iz katere izvira sistem vrednot.

Morda je prav v tem problem.

Bog za vernika ni zgolj moralna avtoriteta, temveč del realnosti. Ker pa je pristop elementarnih znanstvenikov do realnosti drugačen od znanstvenikov družbenih ved (tukaj štejem tudi teologe), se morda kdo zavestno odloči ne vplesti Boga v svoj znanstven pristop (oz. v svoje življenje nasploh).

Znanstvenik lahko gre le korak po korak po dokazljivem proti "resnici" (ampak pred tem o tej "resnici" sploh ne razmišlja oz. ne sme razmišljat) za razliko od vernika, ki pač "mora" že vnaprej določene stvari predpostavit.

Morda eliminacija tega predpostavljanja "sili" elitne znanstvenike, da popolnoma opustijo idejo o Bogu.
Dobro je kar nosi največ svobodne koristi/najmanj bolečine čim več sentientom
na najhitrejši, najvarnejši in najbolj moralen način za najdaljše obdobje.
"Utilitarianizem po Saladinovo"

jype ::

Saladin> (ampak pred tem o tej "resnici" sploh ne razmišlja oz. ne sme razmišljat)
Saladin> Morda eliminacija tega predpostavljanja "sili" elitne znanstvenike, da popolnoma opustijo idejo o Bogu.

Imamo besedo za tole. Predsodek.

Znanstvenik ne sme intuitivno predpostavljati reči, če noče s tem vplivati na rezultate. Če si želiš nekaj objektivno ocenit, se moraš prepričat, da nimaš pojma, kakšen bo rezultat (še posebej v družboslovju, kjer so rezultati lahko v precej bolj nerodnem navzkrižju s sprejetimi resnicami, dober primer je recimo analiza homoseksualnosti, kjer so zaradi družbenih predsodkov dolga leta smatrali homoseksualnost kot "nenaravno deviacijo", potem se je pa izkazalo, da če dejansko proučiš vzorce obnašanja vidiš, da je človeška vrsta le ena izmed ogromno vrst, ki to reč prakticira).

V naravoslovju je danes stvar itak že tako globoko filozofska in intelektualno tako zahtevna, da nove ideje na večino ljudi v družbenem smislu sploh ne vplivajo (M teorija, na primer, večini ljudi ne pove ničesar intuitivnega o vesolju).

Zgodovina sprememb…

  • spremenilo: jype ()

Barakuda1 ::

Ti ljudje vero dojemajo drugače, ne kot neke vrste resnico, temveč kot prispodobo, iz katere izvira sistem vrednot.


Ja seveda je možno tudi to. Je pa možna tudi opcija, ko nekdo sprejme le to; da Bog je in tu je pika.
Boga sprejem zgolj in izključno kot stvaritelja (stvarnika) znanega vesolja in nič več.
Nobenih moralno-etičnih predznakov, nobenih dodatnih in naknadnih vmešavanj. Torej čista esenca Boga.

Treba je namreč vedete, da so pravzaprav religije tiste, ki na to osnovo dodajo svoje nauke in moralno-etične vrednote.

Prav iz tega razloga se teologija srečuje tudi s problemom definiranja pojma "Vera v Boga", kjer pojem ni indentičen pojmo "veren" oziroma "religiozen".

Saladin ::

Ja seveda je možno tudi to. Je pa možna tudi opcija, ko nekdo sprejme le to; da Bog je in tu je pika.
Boga sprejem zgolj in izključno kot stvaritelja (stvarnika) znanega vesolja in nič več

Opisuješ deizem.

Za znanstvenika res najbolj sprejemljiva opcija, ker Boga postavlja povsem "izven" vesolja. Za vernika pa dokaj nekoristen vidik, saj si z takim Bogom ne moreš nič pomagati. Ni kontakta, ni vmešavanja, ni razodetja - religije pri tem povsem odpadejo.
Dobro je kar nosi največ svobodne koristi/najmanj bolečine čim več sentientom
na najhitrejši, najvarnejši in najbolj moralen način za najdaljše obdobje.
"Utilitarianizem po Saladinovo"

Barakuda1 ::

religije pri tem povsem odpadejo.


Religije < Da
Vera < Ne

Opisuješ deizem.


Ne povsem

Za znanstvenika res najbolj sprejemljiva opcija, ker Boga postavlja povsem "izven" vesolja.


Ne povsem "izven". Pred stvarstvom, vesolja tako ali tako ni. Je le Bog, kot čista esenca.
Po stvaritvi, pa njegova vsenavzočnost tudi ne predstavlja nobene ovire za verovanje vanj.

Vse kar takšnemu Bogu odvzameš, je njegova povsem človeška personificirana podoba.
Odvzameš mu torej moralno-etične atribute. Nabor vrednot kot takih torej, ki pa so za religije nujna komponenta.

Za lažje razumevanje. Če človeka s svojim naborom moralno-etičnih meril sploh ne bi bilo (po prepričanju tudi mnogih ateistov, je vesolje v preostanku tako ali tako brez inteligentnih bitij), bi nam Bog kot stvarnik še zmeraj ostal.
In komu naj bi tak Bog ponujal moralno-etične vrednote? Kamnom, komu?


Povedano drugače

Bog brez vere je možen, vera brez Boga, pa ne (verav smislu religije, da ne bo replik)
««
7 / 7
»
»»


Vredno ogleda ...

TemaSporočilaOglediZadnje sporočilo
TemaSporočilaOglediZadnje sporočilo
»

Verouk v šole (strani: 1 2 3 4 5 )

Oddelek: Problemi človeštva
20414381 (10383) Pithlit
»

Cerkev proti DZ (strani: 1 2 3 4 5 )

Oddelek: Loža
24519712 (15342) nuclear
»

Kako prepričat starše? (strani: 1 2 3 )

Oddelek: Loža
11815951 (12311) imagodei
»

tikanje babic in dedkov v vzgojo naših otrok in krščanstvo (strani: 1 2 3 )

Oddelek: Problemi človeštva
1086529 (4351) cbelica

Več podobnih tem