Verouk kot oblika pranja možganov

Zato se tudi težko strinjam s tistimi, ki vidijo za vernega znanstvenika, ki je pripadnik RKC (in s tem njenega nauka), da bi ga lahko njegova vera kakorkoli ovirala pri njegovem znastvenem razmišljanju.

Meni pa je Jype dal misliti:
Striktno znanstven pristop ti ne daje veliko mesta, da obenem razmišljaš o nečemer tako "neznanstvenem".
Morda pa je res težko ohraniti popolno znanstveno objektivnost, ne da bi se tio medtem tvoja vera (morda samo podzavestno) vmešavala v tvoje znanstveno dojemanje in metologijo.

Čeprav iskreno verjamem, da sprejemam vsa relevantna znanstvena mišljenja, moram priznati, da medtem, ko znanost naredi en korak, sam avtomatsko naredim še en "znanstveno nedokazljiv" korak naprej. Always.

Morda resni znanstveniki ne razmišljajo o Bogu ne zato, ker so leni ali se jim ideja zdi absurdna - temveč ker nočejo, da se jim karkoli vmešava v njihov znanstven pristop.

Drejcu dolgujem odgovor za dva centa:

Dobr jes štekam da pač ljudje mamo vero v neki al pa ne. Tele moralno filozofska nabijanja ega v smislu jaz imam pa odgovornost, ker zavračam vse bogove (Zeusa, Jupitra, FSM), razen morda enega ("tapravega" troedinega Krščanskega), in sem zato več vreden od onih ki zavračajo enega boga več od mene (in posledično odgovornosti), mi pa vsakič dvigne pritisk.

.

Ko sem govoril o izmikanju odgovornosti, nikakor nisem imel v mislih konkretnih ljudi ali konkretne skupine, tipa ljudi. Gre za dogajanje na ravni vsakega posamezika, tudi papeža, če hočeš, v smislu dinamike notranjega življenja: enkrat si veren, drugič ne veš nič, tretjič hočeš biti ateist; včasih pa vse hkrati.
Bolj z družbenega vidika pa je v zahodnem svetu pač tako, da le malokdo ni "kontaminiran", če uporabim priljubljen polpravniški izraz iz domačih dogajanj. Njegova opredelitev za "nek Absolut" nad nami je zaradi tega v svojem bistvu povsem drugačna od recimo neevropejca ali pa morda, dopuščam to možnost, koga, ki se res ni nikoli brigal za vprašanja vere in religije, čeprav formalno in dejansko počneta in zagovarjata povsem isto.
"Spretnosti" tudi ne gre razumeti v smislu zvijačnosti ali naklepa temveč bolj v smislu spodrsljaja: če rečem "Bog je ON" ipd., ali če rečem "boga ni", je to veliko močnejša opredelitev kot če rečem "nekaj mora biti" ali "tega tako ne moremo vedeti". Odločitev, ki stoji za zadnjima dvema izjavama, je bolj neoprijemljiva in se mi zato pri njej laže zgodi, da lepega dne ugotovim, da sem se pravzaprav odločil zanjo, čeprav ne bi znal reči, kdaj natanko.

Še o verouku in pranju:
samo po sebi to sploh ni problem, če gledamo z vidika, da peremo v vsakem primeru. Izberemo pač le najboljši prašek (tu seveda spet pridejo ugovori in argumenti. in prav je tako - vsaka svoj prašek hvali). Praški, ki so zadnje čase v modi: strpnost, drugačnost, pravice,... (in spet: ne trdim da so vsi slabi)

lp

Ti ljudje vero dojemajo drugače, ne kot neke vrste resnico, temveč kot prispodobo, iz katere izvira sistem vrednot.

Morda je prav v tem problem.

Bog za vernika ni zgolj moralna avtoriteta, temveč del realnosti. Ker pa je pristop elementarnih znanstvenikov do realnosti drugačen od znanstvenikov družbenih ved (tukaj štejem tudi teologe), se morda kdo zavestno odloči ne vplesti Boga v svoj znanstven pristop (oz. v svoje življenje nasploh).

Znanstvenik lahko gre le korak po korak po dokazljivem proti "resnici" (ampak pred tem o tej "resnici" sploh ne razmišlja oz. ne sme razmišljat) za razliko od vernika, ki pač "mora" že vnaprej določene stvari predpostavit.

Morda eliminacija tega predpostavljanja "sili" elitne znanstvenike, da popolnoma opustijo idejo o Bogu.

Ti ljudje vero dojemajo drugače, ne kot neke vrste resnico, temveč kot prispodobo, iz katere izvira sistem vrednot.

Ja seveda je možno tudi to. Je pa možna tudi opcija, ko nekdo sprejme le to; da Bog je in tu je pika.
Boga sprejem zgolj in izključno kot stvaritelja (stvarnika) znanega vesolja in nič več.
Nobenih moralno-etičnih predznakov, nobenih dodatnih in naknadnih vmešavanj. Torej čista esenca Boga.

Treba je namreč vedete, da so pravzaprav religije tiste, ki na to osnovo dodajo svoje nauke in moralno-etične vrednote.

Prav iz tega razloga se teologija srečuje tudi s problemom definiranja pojma "Vera v Boga", kjer pojem ni indentičen pojmo "veren" oziroma "religiozen".

religije pri tem povsem odpadejo.

Religije < Da
Vera < Ne

Opisuješ deizem.

Ne povsem

Za znanstvenika res najbolj sprejemljiva opcija, ker Boga postavlja povsem "izven" vesolja.

Ne povsem "izven". Pred stvarstvom, vesolja tako ali tako ni. Je le Bog, kot čista esenca.
Po stvaritvi, pa njegova vsenavzočnost tudi ne predstavlja nobene ovire za verovanje vanj.

Vse kar takšnemu Bogu odvzameš, je njegova povsem človeška personificirana podoba.
Odvzameš mu torej moralno-etične atribute. Nabor vrednot kot takih torej, ki pa so za religije nujna komponenta.

Za lažje razumevanje. Če človeka s svojim naborom moralno-etičnih meril sploh ne bi bilo (po prepričanju tudi mnogih ateistov, je vesolje v preostanku tako ali tako brez inteligentnih bitij), bi nam Bog kot stvarnik še zmeraj ostal.
In komu naj bi tak Bog ponujal moralno-etične vrednote? Kamnom, komu?


Povedano drugače

Bog brez vere je možen, vera brez Boga, pa ne (verav smislu religije, da ne bo replik)