Večna uganka

Oddaja je bila ... pod črto - bull.

sej je tud na netu veliko zanimivih nlp dokumentarcev ,pa jih nočete pogledat

meni se je zdela zanimiva, čeprav se ne strinjam s tem, da so Nezemljani podobni ljudem.

Ne problem je v glavah večine ljudi. Mišlenje v stilu: "če je življenje pri nas, je tudi drugje" in "glej koliko je planetov, gotovo je veliko življenja" je napačno.

Najkoristneje zate bi bilo, če bi študiral kar Slotechove teme na to temo. Bi izvedel več, v krajšem času. Tukaj delimo destilat!

> ampak lahko da temelji na kakšnem drugem elementu, eg Si ali kaj podobno exotičnega

Silicijeva kemija ni NITI PRIBLIŽNO tako kompleksna, kot ogljikova. To bi že zvedel, dobil edu linke na to dejstvo in ne bi izgubljal časa s tole neumnostjo: "mogoče pa temeljijo na siliciju"!

Samo moje skromno mnenje.

Torej opiši to življenje na drugem elementu. Pa da bodo reakcije smiselne, dovolj kompleksne in hitre.

Tudi sam sem približno tako razumel tisti nihalo in ga prav zato nisem uspel povezati s trditvijo, ki naj bi jo pojasnjeval. Bolj kot hočejo biti poljudni, bolj zafrknejo razlago.

Sicer pa se mi teorija o podobni poti evolucije in iskanju življenja podobnega nam ne zdi tako neumna, kot se mi je še pred nedavnim. Kaj nam pa drugega preostane?

do takrat pa lahko samo upamo, da se nam javijo oz. odgovorijo.

Preberi si Konec otroštva za nekajurno zabavo iz te problematike

No, verjetnost da je še kje civilizacija na podobni razvojni stopnji kot smo mi, je na žalost majhna. Ok, majhna glede na naše dojemanje časa.

> Preberi si Konec otroštva za nekajurno zabavo iz te problematike

Ja, sem si prebral. Tukaj ljudje dobijo Gospodarje, ki imajo spet svoje Gospodarje.

Ne maram teh antiželv.

Je pa res, da 50 let nazaj, ko je bilo tole pisano, je bilo nekako "realno pričakovati", da nismo tako pomebni.

Čeprav že takrat, je bilo Enricu Fermiju in Johnu von Neumannu jasno, da alienov ni blizu okoli!

Nikjer blizu.

Hja Owca.. tale tvoj blizu je zelo zelo relativen. Pomisli kako daleč je bila včasih Kitajska (Marco Polo je rabil nekaj let če se ne motim) al pa Amerika. Ne me zdej vlečt za cohones da sem reku to in to... ja.. za zdej so definitivno predaleč... čez 100 let? 200 let?? Tut Thomas ne ve!

->tale tvoj blizu je zelo zelo relativen

Hja, pa rečimo absolutno. Ni jih blizu glede na fizikalno omejeno največjo hitrost svetlobe.
Torej, če so so preveč daleč da bi jih sploh bilo možno najti v nekem normalnem času.

AFAIK Thomas dopušča nezemeljsko življenje, ampak naj bi bilo to zeloo redko. (manj kot ena civilizacija na galaksijo)

Sej nimam kej dost dodat. DOPUŠČAM, da je življenje nekje milijardo ali kaj takega svetlobnih let stran.

Tudi DOPUŠČAM, da "na drugem koncu" galaktičnega superclusterja Coma-Virgo, katerega prebivalci smo, inteligentnega življenja ni, bo pa prej, kot bomo mi tja prišli. Se pravi, tudi 100 milijonov svetlobnih let daleč je mogoče kaj ali bo mogoče kaj, preden dospemo tja. Kljub temu da računam, da gremo "praktično jutri" na pot in to s "praktično" svetlobno hitrostjo.

Verjetnost, da bi bilo kaj veliko civilizacij v Galaksiji, pa je astronomsko majhna. Ker da bi se vsi takorekoč zbasali v isti časovni konec, je tako verjetno, kot da bi vsi maratonci hkrati prišli na cilj. Ali prišli vsi kupci tistega dne v trgovino - naenkrat.

To verjamejo samo naivci.

In pa tisti, ki ne znajo kaj prida operirati z verjetnostjo.

Ali pa tisti, ki verjamejo, da se nobena civilizacija nikoli ne razvije do stopnje, ko bi poslala self replicating robots okoli. Da smo mi praktično na koncu razvoja, pa takih okoli čepi še na milijone. Da kadijo travo v svojih Tibetih in se ne menijo za nič okoli sebe. Samo "blazno modri so".

Oslarije.

Vsaka racionalna civilizacija si podredi Vesolje, kolikor le more. Pri tem upošteva (potencialne) sebi enake, drugim lepo pogasi njihove zvezde. Ne more in noče in ne sme (da je 'protocol compliant') dopuščati saferja. Če ga, ji sosedje ugasnejo luč. Morajo.

To je mogoča rešitev za Nashov ekvilibrij, drugače se ne morejo it. Hyperrational thinkers.

Mah, kar se tiče inteligentnega življenja še kje drugje kot na Zemlji, jaz vedno odgovorim zakaj pa ne? Mogoče ne nujno v tej galaksiji, mogoče niti v tej jati galaksij, vendar pa nekje skorajda mora biti. Bi imeli pa prekleto srečo, da smo edini (inteligentni?) primerki življenja v vesolju.

Ni mi pa tudi povsem jasno, zakaj bi moralo življenje nujno bazirati na ogljiku. Saj konec koncev niti ne vemo, kaj je tisto, kar naredi življenje živo, kaj je misel, kaj psiha. Pa sploh kaj je tisti primarni element živega, da je to lahko razglašeno za živo. Pa tudi naše znanje kemije in biologije ni vsemogočno. Pomoje je še mogoče ugotoviti kaj novega . Možno je pač vse kar deluje znotraj takšnih in drugačih zakonov, le da mi ne poznamo še vseh zakonov oz. bi spet imeli prekleto srečo, če bi jih. Inteligenca je pa itak zelo relativna reč.

Sam sicer mislim, da je verjetnost, oz. bolje rečeno frekvenca pojavljanja življenja v vesolju zelo majhna, še manjša pa je frekvenca inteligentnega življenja. Vendar zaenkrat ne moremo niti zavreči niti potrditi, da je življenje v vesolju še nekje drugje.

Saj v mojem postu silikon niti omenjen ni. Pa sploh vi gledate na življenje kot na nekaj, kar lahko nastane le pod točno določenim pogojem, ki je edinstven. Vem, da morajo obstajati določeni pogoji, da se življenje razvije, ne vem pa če so edinstveni, da je to ogljik, da je to dioksid, da je to itd. Se opravičujem, če sem kot stena, vendar pa povej mi zakaj za moje retorično vprašanje, "zakaj pa ne?" rabim neke argumente. Jaz pravim, da ne vem zakaj življenje ne bi obstajalo kot odgovor tistim, ki mi pravijo, da to ni možno. Saj tudi oni mi ne morejo povedat, zakaj naj ga ne bi bilo, ali pač?

> Saj v mojem postu silikon niti omenjen ni

"Žveplova biokemija" je pa še bolj bedna. A maš še kakšno drugo idejo za kemični element?

> Saj tudi oni mi ne morejo povedat, zakaj naj ga ne bi bilo, ali pač?

Lahko. Sem povedal že 100 krat, pa bom še enkrat.

Nam fali manj kot 100 let, da celo Galaksijo napademo s self replicating machines, z namenom da jo restrukturiramo po svojih potrebah.

Galaksija pa izgleda zelo divje. Brez vrtnarja.

hehe, kakšne mate vi probleme...verjetnost, da smo sami v vesolju je približno enaka verjetnosti, da nismo sami, te dve verjetnosti pa nista 50:50, ampak 0 proti 0. Oboje je praktično nemogoče. Lahko se kregamo samo kaj je manj nemogoče. Če hočemo še kaj dokazovat, pa lahko rečemo, da se ne da dokazat, da v vesolju ni drugega življenja, da je še kakšno življenje je pa dokaj lahko dokazat...samo najti ga treba. Glede na to, da ga iščemo komaj kakšnih 40 let, ni zelo čudno, da nismo še nič našli. Torej, v bistvu, ne moremo nič rečt. Samo kregamo se lahko. Dokler ga ne najdemo lahko samo potrpežljivo čakamo...morda še par let, morda še 100 let, morda prej poselimo celo galaksijo pa ga ne najdemo, ampak dokler ga ne najdemo, ne moremo nič rečt. Imajo pa oboji prav...tisti, ki pravijo, da je skoraj nemogoče, da je še kje kaj, in tisti, ki pravijo da je skoraj nemogoče, da ni nikjer več nič.

Komu dajajo prav zakoni? Nikomur. Vse je samo špekuliranje, čisto vse. Vsega vesolja pa ne bomo nikdar preiskali, to je že menda jasno...tako da nikdar ne bomo mogli rečt, da zagotovo ni nikjer življenja. Morda pa bomo lahko kdaj rekli, da je. Če ga bomo našli. No, vsaj ne bomo v nekem doglednem času vsega preiskali, niti ne toliko, da bi lahko iz tega kaj dost več sklepali kot danes, ko nismo preiskali praktično ničesar še, proti celemu vesolju.

Za vsakega posebej res ne vem kaj trdi, ti in Thomas najbrž trdita, da vsaj blizu nas ni življenja. Najbrž res ne. Nekateri pa trdijo, da lahko je...
Vseeno je kaj kdo trdi. Noben nima nobenga dokaza. To jaz trdim. Na podlagi tega, da na Zemlji je življenje, in da ga drugje v našem osončju (skoraj) sigurno ni, pa tudi ne morš kaj dost sklepat.

Vse kar želim je le vzbuditi neko skepso, ker brezdvomno verovanje v nekaj nikamor ne pripelje. Evo napisal bom, pojma nimam niti o kemiji niti o biologiji. Tega ne študiram in me vse skupaj zanima le v omejenem obsegu. Vendar pa mislim, da morem (zdravo)razumsko razmišljati in pač dopuščati možnost, da pa je nekje še neko življenje, ki pa ni nujno po strukturi podobno našemu. Saj dokler Darwin ni odkril evolucije, so tudi več ali manj mislili, da je človek od Boga ustvarjeno bitje in da se skozi zgodovino ni spreminjal. In tisti, ki so v to verjeli so imeli celo vrsto argumentov v podkrepitev. Celo zračunali so, koliko da je star človeški rod (se mi zdi da tam v 4. st. pr. n. št). Po Bibliji seveda. Vsa znanost je do neke mere subjektivna, vsaj tako kot jo jaz vidim. Redke so teorije, ki zdržijo tisočletja. Jaz priznam, da ne vem, kaj je tisto, kar me dela živega in razmišljujočega. Če kdo ve, bi ga prosil, da mi to razjasni.

> Jaz priznam, da ne vem, kaj je tisto, kar me dela živega in razmišljujočega. Če kdo ve, bi ga prosil, da mi to razjasni.

Četudi bi se komu ljubilo, bi ti težko kaj dotajčil, saj po eni strani trdiš, kako nič dosti ne veš, niti te zelo ne zanima. Po drugi si pa zelo suveren v svojih trditvah.

Mogoče, bi prej mau potreniral v logični doslednosti. Prej nima smisla.

verjetnost, da smo sami v vesolju je približno enaka verjetnosti, da nismo sami, te dve verjetnosti pa nista 50:50, ampak 0 proti 0. Oboje je praktično nemogoče.

Glede na to, da si trditvi "v vesolju smo sami" "v vesolju nismo sami" nasprotujeta, kako sta lahko obe hkrati nemogoči?

Thomas: Pa saj to je ravno to. Ne vem, kaj me dela živega in razmišljujočega. Da se samega sebe zavedam. Eni bodo temu rekli duša, drugi bodo temu rekli psiha, spet eni bodo rekli, da je vse kar naj bi bile misli živčevje itd. In nisem toliko suveren v svojih trditvah, le povedati hočem, kako jaz gledam na ta svet. Ta poved je bila (lahko da nespretno uporabljeno) retorično orodje. Vedeti moramo, kaj je tisto kar naredi stvar živo oz. razmišljujočo, samozavedno ali karkoli že in šele potem debatirati o življenju okoli nas. Recimo, da predpostavimo (kar pa ne nujno pomeni, da v to verjamem!), da je duša tisti element, ki naredi človeka živega. Verniki bodo rekli, dušo nam je dal bog. Se pravi, da v tem primeru bi bog odločil, kdo si zasluži status razmišljujočega bitja.

_marko: Ja pojma nimam o kemiji, kar pa ne pomeni, da ne morem razumsko razmišljati in biti v dvomih.