V kvantnem svetu poznamo pojave, ki so v vsakdanjem življenju neverjetni. Delec, ki pri gibanju trči v oviro, za prelet katere bi potreboval več energije od svoje, jo z neničelno verjetnostjo vseeno lahko prečka. To razumemo kot pot skozi oviro, ne prek nje. Pojav je povsem kvanten, v makroskopskem svetu nima svoje ustreznice, z naraščajočo maso delca pa postaja čedalje manj verjeten. Avtomobil se bo na zidu raztreščil, nikoli ne bo tuneliral skozenj.
Tuneliranje posameznih delcev je znano že stoletje. George Gamow je leta 1928 pokazal, da je tuneliranje ključno za razlago radioaktivnega razpada, saj protoni in nevtroni v jedrih atomov po klasičnem razumevanju nimajo dovolj energije, da bi lahko jedro zapustili. Ker jedra vseeno razpadajo tako, da oddajajo manjše ali večje skupke protonov in nevtronov, se ti očitno tunelirajo.
Drugo pomembno razumevanje vključuje prevodnost materialov. V navadnih prevodnikih pod vplivom električne napetosti nosilci naboja tečejo, pojavi se električni tok. Toku pa se upirajo, ker pri gibanju zadevajo ob druge delce v materialu. Pri zelo nizkih temperaturah so številne kovine superprevodne, ker se elektroni povežejo v Cooperjeve pare, ki se obnašajo povsem drugače. Ti se ne vedejo več kot fermioni, ki se morajo razlikovati po kvantnih številih, temveč se sesedejo v isto stanje. Cooperjevi pari se obnašajo kot bozoni, opišemo jih lahko kot enoten kvantni sistem, ki nenadoma nima več upornosti. Gibljejo se po superprevodniku.
Kadar dva superprevodnika združimo s tanko plastjo izolatorja, dobimo Josephsonov stik. Tega uporabljajo na številnih področjih, denimo za natančno merjenje fizikalnih konstant. John Clarke je učil na Berkeleyju, ko sta se mu v 80. letih pridružila nadebudni podoktorski raziskovalec Michel Devoret in doktorski študent John Martinis. V letih 1984-1985 so izvedli vrsto poizkusov, s katerimi so kvantne efekte predočili v človeškem merilu. Sestavili so električno vezje, v katerem sta bila dva superkondenzatorja. Ločili so ju s tanko plastjo izolatorja. Kljub temu so se nosilci naboja v obeh superkondenzatorjih obnašali, kot da sta superkondenzatorja povezana. Tok skozi Josephsonov stik je bil posledica tuneliranja. Hkrati so pokazali še, da so energijski nivoji takšnega sistema kvantizirani, torej omejena na določene vrednosti, ne pa poljubni.
Danes ta odkritja uporabljajo tudi pri izdelavi kubitov za kvantne računalnike.
