Naročnine na Elsevierjeve revije za leto 2014 v Veliki Britaniji
Slo-Tech - S koncem leta se iztekajo tudi številne pogodbe, med katerimi so tudi številne pogodbe nemških univerz in inštitutov za dostop do znanstvenih člankov. Zaradi čedalje višjih cen naročnin so se povezali v konzorcij DEAL, ki se je pogajal za enotno naročnino za celo Nemčijo. Zaradi tega tiste univerze, ki so se jim letos naročnine iztekle, teh niso podaljšale. A pogajanja z založnikom Elsevier niso uspela, zato se bo na približno šestdesetih raziskovalnih ustanovah danes iztekel dostop do znanstvenih člankov.
Gre za problem, o katerem smo že velikokrat pisali. Izdajatelji plačljivih znanstvenih revij namreč zaračunavajo zelo visoke naročnine za dostop do člankov, k temu pa dodajajo še številne druge omejitve (vsiljujejo naročnine na pakete revij ipd.). Dostop do znanstvenih člankov je za znanstvenoraziskovalno delo nujen, prav tako znanstveniki zaradi preživetja nimajo druge izbire, kot da objavljajo v najprestižnejših revijah, ki so ravno najdražje. Kdor ne objavlja v dobrih revijah, ima manj možnosti za napredovanje in pridobivanje projektov, brez česar ni financiranja in znanstvene kariere. Dodatno raziskovalce jezi, da založnikom praktično vso delo opravijo brezplačno. Pošiljajo jim članke, brezplačno recenzirajo članke drugih znanstvenikov, čedalje pogosteje jih tudi osnovno oblikujejo (revije objavijo LaTeXove predloge).
Ker gredo cene v nebo, so se Nemci odločili, da ne bo več vsaka inštitucija kupovala naročnine posebej, temveč se bodo pogajali skupaj in s tem dosegli boljše pogoje. Stroški so naročnin namreč res visoki - Univerza v Manchestru, ki ima 40.000 študentov (nekoliko manj od ljubljanske), je leta 2014 Elsevierju plačala skoraj poldrugi milijon evrov. Cene so sicer prilagojene lokalni kupni moči, a vseeno si lahko predstavljamo, da gre tudi pri nas za vse naročnine na znanstvene revije več sto tisoč evrov. Nemški DEAL je želel izpogajati nižje cene in brezplačno dostopnost člankov z nemških inštitucij (načeloma velja, da če avtorji želijo, da je njihov članek prosto dostopen vsem, morajo to posebej plačati). Elsevier ima več kot 40-odstotno maržo in cene v pogajanjih lahko tudi zniža. Nizozemci so lani pritisnili nanj in dosegli popust ter 30 odstotkov odprtih člankov. Podobno so tudi Finci podaljšali obstoječo pogodbo za eno leto, ker pogajanj za leto 2017 niso uspeli zaključiti.
V Nemčiji pa ni šlo po načrtih. Inštitucije, ki so jim naročnine potekle, so računale na dogovor DEAL in svojih naročnin niso podaljšale. S tem so želeli izboljšati tudi svoj pogajalski položaj. Ker dogovora ni, bodo jutri ostale brez naročnin. Na Univerzi v Göttingenu so raziskovalcem že sporočili, da si bodo od 1. januarja lahko članke urejale po medknjižnični izposoji, kjer pa to ne bo mogoče, bodo poizkusili članke dobiti po drugih poteh.
Nemčija ni edina država, ki ima težave z Elsevierjem. Težavna pogajanja potekajo tudi v Veliki Britaniji. Na Tajvanu se je konzorcij CONCERT odločil, da za leto 2017 ne podaljšajo dogovora z Elsevierjem, ker so cene previsoke. Elsevier se je zato začel ločeno pogajati s posameznimi univerzami, a številne vztrajajo pri bojkotu. Elsevier je namreč v zadnjih letih cene povprečno dvigoval za 8-10 odstotkov letno, tako da je lani National Taiwan University of Science and Technology za naročnine na Elsevierjeve revije plačevala dobrih 200.000 evrov, skupno pa za vse revije okrog 900.000 evrov. V Peruju pa se je država odločila, da ne bo več financirala naročnin raziskovalnih ustanov na Elsevierjeve revije. Peru je bil do leta 2012 del programa HINARI, ki je omogočal državam v razvoju zelo ugoden dostop do revij, potem pa je gospodarska rast Peru diskvalificirala iz te kategorije. Od leta 2014 CONCYTEC (Nacionalni svet za znanost, tehnologijo in inovacije) skrbi za financiranje dostopa do člankov, a prihodnje leto financiranja ne bo.
Sci-hub ni rešitev teh težav, le nezakonit obvoz je. Toda če raziskovalci legalnega dostopa do člankov ne bodo imeli, ga bodo pač uporabljali. Znanost brez prebiranja periodike namreč ne more obstajati. Tega se zaveda tudi Elsevier, zato se običajno rešitev v zadnjem hipu ali še nekoliko kasneje vendarle najde. Čeprav je Elsevier ta hip videti nezamenljiv, se povsod po svetu krepijo pozivi k bojkotu. Če se velika in uveljavljena imena znanosti, ki se jim ni treba boriti za financiranje, odločijo objavljati v odprtih oziroma brezplačnih revijah, bo njihov ugled (merimo ga s faktorjem vpliva) hitro narasel. In ko se bo tja preselila glavnina objav, bodo založniški mastodonti ostali brez zob.
Založnike pri življenju drži le okorelost sistema, ki ugled in financiranje povezuje z objavljanjem v prestižnih revijah. Univerze in inštituti se celo radi kitijo s tem, koliko člankov v kako uglednih revijah so objavili. Za glavni namen znanstvenega objavljanja, to je sporočanje novosti svetu, znanstvenih revij že zdavnaj več ne potrebujemo.
Raziskave se plačujejo z javnim denarjem, članke pišejo ljudje, ki so plačani z javnim denarjem, recenzije pišejo ljudje, ki sploh niso plačani. Nazadnje pa se za članke plačuje, zakaj že? Ne bi rekel, da bi morali članke natisniti in razposlati, ampak sedaj tega ni treba, saj imamo internet.
Piše v prispevku zakaj je tako. Dokler se ne pojavi konkretna in resna alternativa, verjetno z vzvodi več držav (predvsem glavnih playerjev, torej USA) bo žal tako. Žalostno.
"Is science true?"
You don't get it.
Science is the process of trying to find out what's true.
Požrešnost ne pozna meja, naj grejo raje to raziskovati, ane.
Se pravi znanstveniki sami objavljajo v teh najprestižnejših revijah ker NIMAJO IZBIRE. Ali res? Ali imajo sami potrebe/želje in jim "ne ostane drugega" kot da objavljajo v teh revijah?
Verjetno lahko objavijo drugje, sam dobijo manj keša?
Posamezen raziskovalec NI sistem in ta lahko bodisi objavi tu 2 članka, bodisi v kaki drugi reviji 4 članke za isto denarja/napredovanja oziroma česarkoli, ki se meri v teh točkah.
Rešitev je seveda preprosta, inštitut svoj točkovni sistem preoblikuje tako, da je neodvisen od tega, kje je članek objavljen.
Posamezen raziskovalec NI sistem in ta lahko bodisi objavi tu 2 članka, bodisi v kaki drugi reviji 4 članke za isto denarja/napredovanja oziroma česarkoli, ki se meri v teh točkah.
Rešitev je seveda preprosta, inštitut svoj točkovni sistem preoblikuje tako, da je neodvisen od tega, kje je članek objavljen.
Prvi del ni tako preprost. Vec clankov pomeni vec potrebnega casa za raziskave/pripravo clankov.
Drzi pa, da bi s spremembo sistema tockovanja lahko to omilili ali celo odpravili.
Požrešnost ne pozna meja, naj grejo raje to raziskovati, ane.
Se pravi znanstveniki sami objavljajo v teh najprestižnejših revijah ker NIMAJO IZBIRE. Ali res? Ali imajo sami potrebe/želje in jim "ne ostane drugega" kot da objavljajo v teh revijah?
Verjetno lahko objavijo drugje, sam dobijo manj keša?
torej ...
Za objavo ni potrebno plačevati. Plačevati je potrebno oglede.
Če bi pa opustili te drage naročnine in bi objavljali drugje, bi sicer dobili manj denarja, a ga bi tudi več privarčevali.
Ideja: - ustanovi se SIG katera ima za nalogo kreiranje skupine recenzentov in raziskovalnih kategorij, - članki se razpošljejo skupinam recenzentov, ki članek pregledajo in bodisi odobrijo ali ne, ob tem pa tudi točkujejo, - članek se nato objavi na spletu, podobno kot je to na sci-hub-u, - v kolikor je potrebno, univerze same točkujejo objavljene članke svojih raziskovalcev na podlagi recenzentov in ocene recenzije za potrebe razdelevanja sredstev.
Požrešnost ne pozna meja, naj grejo raje to raziskovati, ane.
Se pravi znanstveniki sami objavljajo v teh najprestižnejših revijah ker NIMAJO IZBIRE. Ali res? Ali imajo sami potrebe/želje in jim "ne ostane drugega" kot da objavljajo v teh revijah?
Verjetno lahko objavijo drugje, sam dobijo manj keša?
torej ...
Izgleda, da ne poznaš scene. Znanstveniki za objavo člankov ne dobijo plačila. Pri nekaterih revijah morajo objavo celo plačati ... Če pa v teh revijah ne objavljajo pa ne dobijo potrebnih točk za napredovanja, ali ohranjanje svojega statusa ...
PaX_MaN: Dvomim, da so univerze postavile cenike ... Bolj je problem, da se je ta sistem v zadnjih letih precej izjalovil, saj so založniki zavohali denar ...
Postavile so "potrebne točke za napredovanje oz. ohranjanje statusa". Kaj ma tu Elsevierjev cenik zveze? To je tko kot bi ti v podjetu rekel zaposlenim "morte mesečno tok in tok člankov objavt v Dnevniku če si hočte zvišat plačo" pol pa pizdil "ja fak no nben naših ne more objavt več k 3, k ma dnevnik tko nategunsko ceno!"
To da je objava "zastonj" je ze noro. V normalnem svetu bi najboljsim piscem revije ponujale bajne zneske, da zberejo njihovo. Kle pa pisejo zastonj, lmao.
Naj nardijo wiki.science.org pa ke gor obesijo vse clanke. Se vedno jih bojo pisali zastonj, ne bojo meli pa pijavk ki jih cuzajo in jim delajo probleme.
Truga: Tudi sam sem pisal prispevke "zastonj", Elsevier in Springer jih pa sedaj prodajata ... Če pri njiju objaviš moraš celo podpisati, da prispevka ne boš objavil kje drugje, niti na svoji spletni strani ...
Če bodo objavljali tam ne bodo dobili točk potrebnih za napredovanja ...
Aja, a to so une magične točke od Elsevierja? Kdo pa "zahteva" te točke? Sistem? Univerze? Zgleda, da je potrebno umakniti samo enega igralca iz te enačbe. Točke lahko pa ostanejo na wiki-ju.
Ma to je ta norija okrog publiciranja. Publish or die. Na žalost cela akademska sfera visi na tem. Če ne objaviš v eni od Elsevierovih revij, te ni. Bo res treba izumit kaj novega.
Verjetno lahko objavijo drugje, sam dobijo manj keša?
Ha ha ha, me spominja na tisto bizarnost iz Lolite, ko profesorja ruknejo iz službe, pa reče, kaj pol, sej lahko še vedno objavljam znanstvene članke ;)
globoko_grlo: Objava v teh revijah ti prinese določeno število točk. S temi točkami se prijaviš na razpise, kjer je tvoja uspešnost odvisna predvsem glede na "osvojene" točke. Točke se tako pretopijo v denar, ki ga dobiš, z njim pa lahko opraviš nakup prepotrebne opreme, s katero dosežeš nove raziskovalne rezultate ... In krog se ponovi ...
Problem je večplasten, že recimo, da dobiš doktorat moraš imeti tudi določeno število objav v revijah, ki morajo "dosegat določen standard" - npr. impact factor ali faktor vpliva in sicer je to ocena revije, ki pove, kolikokrat so bili članki iz te revije citirani. Jasno, večkrat so citirani, večji je faktor vpliva, bolj je revija "pomembna". Ker pa imajo velike revije še vedno največji krog bralcev in ker se vedno vsi znanstveniki trudijo, da bi objavili čimboljše članke v to revijo imajo tudi najboljši faktor vpliva. In število objav v teh revijah, potem npr. citiranje tvojega članka, vse to prinaša točke ki so potrebne za npr. doktoriranje, vzdrževanje statusa npr. docenta ali profesorja (ta naziv namreč lahko tudi izgubijo, če ni dovolj točk) ali pa ti točke pomagajo pri zmagah na razpisih. Itak si potem vsi želijo čimveč točk in zagotovo bodo dosegli več citiranja, če objavijo v reviji, ki ima 50 milijonov bralcev kot pa 5 milijonov. Ustanovitev neke spletne strani v stilu wiki-ja je tako tako, ker je tudi v znanosti kar nekaj goljufij in neresničnih člankov, ponovno pa tu spet pridemo do velikih založnikov in revij, ti imajo najboljše recezente in lahko dokaj dobro zagotavljajo bralcem, da je članek resničen in pravilen. Ker če delaš neko raziskovalno ali znanstveno nalogo in moraš preštudirat ne vem 20 ali 50 člankov bi si težko vzel za vsak članek še dodaten mesec ali dva samo zato, da ugotoviš, ali je pristen ali ne, itak pa potem pride še do citiranja drug drugega in se vse zaplete in ti naenkrat neka wiki stran čisto nič ne pomaga, če več ne veš, kaj je res, kaj ne, kaj je resnično in kaj je goljufija.
@Aljaž P ne mores se zanasati, da so vsi clanki v teh revijah verodostojni (oziroma vsebina). Je bil tudi na slo-tech objavljen clanek na temo kako enostavno je objaviti clanek z neresnicno vsebino.
Ja, kr komedija je to. Z vec kot polovico clankov v teh takozvanih uglednih revijah si lahko samo rit obrises. Revijam tko ni vazno, a so clanki resnicni ali na kakrsenkoli nacin uporabni Tisti, ki so kaj vredni, se bojo itak citirali, in po tem se v glavnem stejejo "tocke".
Zato mi je tud bizarno, zakaj je sploh vazno v keri reviji objavis, razen "ker smo tko zmenen".
Ideja: - ustanovi se SIG katera ima za nalogo kreiranje skupine recenzentov in raziskovalnih kategorij, - članki se razpošljejo skupinam recenzentov, ki članek pregledajo in bodisi odobrijo ali ne, ob tem pa tudi točkujejo, - članek se nato objavi na spletu, podobno kot je to na sci-hub-u, - v kolikor je potrebno, univerze same točkujejo objavljene članke svojih raziskovalcev na podlagi recenzentov in ocene recenzije za potrebe razdelevanja sredstev.
Pripombe?
Kot prvo, recenzenti clanka ne tockujejo. Najbolj pomembni so citati. Ce te kdo citira, to pomeni, da je tvoj clanek relevanten. Ce ni citatov, potem je tvoj prispevek bil neopazen in nepomemben. Seveda so pomembne tudi same objave in kje si objavil. Za dolocena delovna mesta je to pogoj.
V Sloveniji bi bilo s stališča financiranja "čisto dovolj", če bi ARRS spremenila pravilnik o točkovanju, napredovanju, ... in bi ga podedovale/popravile še raziskovalne inštitucije. Lahko bi recimo sprejeli zakon, da za svojo objavo od danes dalje ne dobiš nobene točke, če članek ni prosto dostopen. (Objava prosto dostopnega članka lahko stane jurja ali več.)
Težava je, da se milijon ali par milijonov evrov od Slovencev Elsevierju ne bo poznal. Da bi morali najti nek boljši sistem ocenjevanja kvalitete raziskovalcev in potencialno zaposliti kup novih ljudi, ki bi tovrstno ocenjevanje opravljali. In da slovenski znanstveniki še vedno potrebujejo dostop do kvalitetnih člankov ter vidnost svojih člankov. Za to pa se morajo stvari premakniti globalno.
Število citatov je povezano ne samo s kvaliteto tvojega raziskovalnega dela in revije v kateri je delo objavljeno, pač pa tudi s številom raziskovalnih skupin, ki se ukvarja s taisto raziskovalno temo. Obstaja kar nekaj znanstvenih tem, v katerih avtorji različnih raziskovalnih skupin citirajo drug drugega (tako se izognejo pretirani uporabi samocitatov), s tem pa vzdržujejo zanimanje in razvoj te raziskovalne smeri ter praktično podpirajo "konkurenčne" raziskovalne skupine. To pride prav tudi pri prijavi na skupne projekte, kjer število dobrih člankov in široko sodelovanje močno dvigne možnost za uspeh pri pridobitvi projekta in s tem financiranje raziskovalnega dela.
Pri nas je pač tako, da je denarja za znanost veliko premalo da bi vsi raziskovalci (tudi zelo dobri), ki si to želijo to dejansko počeli.
Hm, kakšno je torej razmerje med vloženo energijo v znanost/raziskave in vloženo energijo v plasiranju teh raziskav v revije/točke?
Sigurno se vsaj 50 odstotkov časa porabi na neumnostih, kot so tiščanje člankov v elitne revije, guranje na dobre konference in pisanje/prijavljanje projektov. Povsod, ne samo v Sloveniji.
Lahko je biti pameten, ampak če tega ne počneš, te ni. Financiranje znanosti je pač tako, da če teh stvari nimaš, ne dobiš projektov. In ker od projektov živi tri četrt znanosti, se to pač počne. Tega ne more noben posameznik spremenit, ker je to približno tako, kot če bi ljudem na letališču rekel: če se vsi postavimo tri metre bolj proč od tekočega traka za prtljago, nam bo vsem lažje. Ja, nam bo, ampak takoj ko se ne tega ne bo držal, se sitem poruši. Nashevo ravnotežje pa te fore.
Skratka, problem je kompleksen. In dokler velike živine ne bodo imele interesa, da ga rešijo, bo pač znanost imela ogromen overhead.
Nekdo je omenjal, da bi morali zahtevati, da so naši članki prostodostopni. To pomeni samo to, da bo zadeva še dražja, ker revija zahteva plačilo od avtorja, da je njegov članek odprt vsem. Še vedno pa moraš naročevati to isto revijo, da lahko ti bereš tudi druge članke.
Največji udarec za takale revije bi bilo, da država preprosto sprejme zakon, da vse pogodbe o copyrightu nad objavo članka naredi neveljavne (tudi za nazaj) v kolikor gre za znanstveni članek zaposlenega v univerzah/inštitutih. In viola, legalni zastonj dostop do vseh člankov.
Že samo grožnja države s sprejetjem takega zakona pa zna močno znižati naročnino:)
Sigurno se vsaj 50 odstotkov časa porabi na neumnostih, kot so tiščanje člankov v elitne revije, guranje na dobre konference in pisanje/prijavljanje projektov. Povsod, ne samo v Sloveniji.
Dejansko se še dogovarjajo, koga uveljavljenega bi še zvlekli na projekt, da bi dosegli več točk. Nekateri uveljavljeni ljudje potem sploh ne delajo ničesar več, ker dobijo plačano iz projekta zgolj zaradi njihovega imena. In potem tisti od spodaj futrajo druge.
Akademiki so zelo požrešni in zavistni ljudje, ki neprestano spremljajo točke in si želijo priti v Nature in Science, medtem ko se o uporabnosti svojih (dosedanjih) člankov sploh ne sprašujejo.
Nekdo je omenjal, da bi morali zahtevati, da so naši članki prostodostopni. To pomeni samo to, da bo zadeva še dražja, ker revija zahteva plačilo od avtorja, da je njegov članek odprt vsem. Še vedno pa moraš naročevati to isto revijo, da lahko ti bereš tudi druge članke.
Wat? Ne vem ce si opazil, ampak pise se leto 2017, internet obstaja. Revije so prazgodovina. Objavi lahko kdorkoli, kjerkoli, kadarkoli, za smesno nizke cifre. 1TB/mesec me danes kosta $5, skupaj z virtualko ki hosta fajle, znanstveni clanki pa povprecno zasedajo od par kB do par MB, in jih ne vlece dol miljone veliko stevilo uporabnikov, ker so specjalizirani dokumenti.
Nemske univerze so se ocitno ze povezale, da so sle delat deal z revijo. Deal je sicer padel v vodo, ampak povezane so pa menda se vedno? Naj sponzorirajo kaksno neutralno neprofitno organizacijo ki se ze ukvarja z internetnim publishingom, da jim hosta revijo. Mogoce kar wikipedija? Tistih par miljonov letno ki jih wikipedia zagoni za hosting je za celotno nemsko znanstveno srenjo pocket change. Dobijo kaksno poddomeno, npr science.wikipedia.org, kjer lahko clanke objavljajo preverjeni znanstveniki/skupine. Jimu ni treba vec vsako leto jamrat za donacije, nemski znanstveniki pa imajo enega najboljsih in odprtih hostingov na svetu.
In ce je pri ostalih revijah res tako porazen deal, bojo tudi drugi zlo hitro zamenjali ponudnika.
e: Seveda se nic od tega ne bo zgodilo, ker je umes se politika kretenov, ki podpirajo trenutno sranje.
Ideja: - ustanovi se SIG katera ima za nalogo kreiranje skupine recenzentov in raziskovalnih kategorij, - članki se razpošljejo skupinam recenzentov, ki članek pregledajo in bodisi odobrijo ali ne, ob tem pa tudi točkujejo, - članek se nato objavi na spletu, podobno kot je to na sci-hub-u, - v kolikor je potrebno, univerze same točkujejo objavljene članke svojih raziskovalcev na podlagi recenzentov in ocene recenzije za potrebe razdelevanja sredstev.
Pripombe?
Kot prvo, recenzenti clanka ne tockujejo. Najbolj pomembni so citati. Ce te kdo citira, to pomeni, da je tvoj clanek relevanten. Ce ni citatov, potem je tvoj prispevek bil neopazen in nepomemben. Seveda so pomembne tudi same objave in kje si objavil. Za dolocena delovna mesta je to pogoj.
Vem da recenzenti člankov ne točkujejo, ma bi jih lahko, z namenom da pokažejo kakšen učinek oziroma težo ima članek na znanstveno-raziskovalno delo področja članka (informacija ki bi bila pomembna le za univerzo/delodajalca, poleg števila citatov). Na številu citatov se pridobi s časom, točkovanje s strani rezenzentov pa je trenutno. Če se sistem ne bo spremenil, se ne bo spremenilo nič in še vedno bomo plačevali za oglede člankov in polnili žepe grebatorjem. Ne razumem zakaj se skupaj ne poišče rešitve, ampak le s prstom kaže na problem, nove rešitve/ideje pa se hkrati vztrajno zavrača kot po tekočem traku...
Največji udarec za takale revije bi bilo, da država preprosto sprejme zakon, da vse pogodbe o copyrightu nad objavo članka naredi neveljavne (tudi za nazaj) v kolikor gre za znanstveni članek zaposlenega v univerzah/inštitutih. In viola, legalni zastonj dostop do vseh člankov.
Že samo grožnja države s sprejetjem takega zakona pa zna močno znižati naročnino:)
Ja, prav gotovo. Tak zakon je NEMOGOČE sprejeti. Nemogoče. To je tako, kot da bi sprejeli zakon o razlastninjenju. Dejansko je copyright lastninska pravica.
Zadeva je zelo preprosta. Znanstveniki raziskave delajo/mo če dobijo/mo dovolj denarja. Denar dobiš na projektu. Projekt dobiš, če ti ga financer odobri. Financer bo odobril projekt tisti skupini, ki je najboljša. Katera je najboljša?
Seveda, vsak zase je prepričan, da je najboljši. Obstajati mora neko objektivno merilo. Trenutno je tako merilo število znanstvenih objav, število dokončanih projektov, prijavljenih patentov...
OK, imaš dve skupini, obe imata objavljenih 5 člankov. Kateri članki so boljši? Tisti, ki so objavljeni nekje na internetu ali tisti, ki so objavljeni v neki ugledni reviji? Financer gre sicer lahko brati obe skupini člankov, ampak bo sam težko presodil kateri so boljši. Torej reče, tisti, ki so objavljeni v bolj ugledni reviji.
In kaj naredi revija, ko postane "ugledna"? Kapitalizem dragi moji! Zave se, da ima monopolni položaj in začne izsiljevat.
Ne vem, smo v kapitalizmu ampak meni je znala država ukrasti (razlastniniti) parcelo, ko je je potrebovala za avtocesto. Znanstvenega napredka pa očitno ne potrebuje nihče.
Ampak z objavo ti je založnik (Elsevier) vzel to pravico. :>
Dovolijo ti, da je članek dostopen vsem tvojim sodelavcem znotraj istega zaposlovalca, ter da lahko uporabiš svoje delo pri poučevanju. Dokler članek še ni objavljen, je lahko na preprint strežniku. npr. Arxiv, potem pa ne več. Članek lahko objaviš na svoji spletni strani le ob pisni odobritvi.
Ne vem, smo v kapitalizmu ampak meni je znala država ukrasti (razlastniniti) parcelo, ko je je potrebovala za avtocesto. Znanstvenega napredka pa očitno ne potrebuje nihče.
Samo si za to dobil neko odškodnino, imel sodno varstvo... ja, lahko se podobno naredi z Elsevierjem. Good luck na sodišču tistemu, ki bo prvi skušal dokazovati višje dobro...
Skratka, dobro bi bilo, če bi članke objavljala neka mednarodna javna agencija ali priznana znanstvena ustanova.
Se pravi Država naj se vmeša?
Opa, kaj pa na to porečejo v "kavarni Hayek"?
Po moje je najboljša opcija, da nemške univerze sedaj začnejo organizirati alternativo. Polovico denarja, ki so ga imeli rezerviranega za Elsevier pa namenijo za recenzente in urednike oziroma "quality control". Pa slovenske univerze se lahko pridružijo.
Ideja: - ustanovi se SIG katera ima za nalogo kreiranje skupine recenzentov in raziskovalnih kategorij, - članki se razpošljejo skupinam recenzentov, ki članek pregledajo in bodisi odobrijo ali ne, ob tem pa tudi točkujejo, - članek se nato objavi na spletu, podobno kot je to na sci-hub-u, - v kolikor je potrebno, univerze same točkujejo objavljene članke svojih raziskovalcev na podlagi recenzentov in ocene recenzije za potrebe razdelevanja sredstev.
Pripombe?
tvoji konkurenti (drugi recenzisti sedaj) naj bi točkovali tvoje delo? KI se je recimo ze opekel pri tem, ko je recenzist naredil svoj paper po njiovem delu in ga objavil, preden je odobril njihov članek.
