Njihov tiskovni predstavnik je dejal, da enolični identifikator v PDF-jih preprečuje kibernetska tveganja na lastnih sistemih in na sistemih uporabnikov. Poudarja, da v dokumentih ni metapodatkov, ki bi omogočali identifikacijo uporabnika ali bralca. Gre za način, kako zaznajo vire napadov in o tem obvestijo uporabnike. Konkretno niso razložili, katere kibernetske napade imajo v mislih ali pred katerimi se morajo braniti. Ni pa jasno, kako si Elsevier hkrati predstavlja trditvi, da dokumenti nimajo podatkov za identifikacijo in da lahko pomagajo odkriti, kateri odjemalec je bil žrtev vdora.
Saunders, doktorski študent nevroznanosti na Univerzi v Oregonu, je dejal, da se mu zdi ta utemeljitev nenavadna. Prepričan je, da želi Elsevier spremljati, kdo razpečuje članke in ljudem preprečiti brezplačno prebiranje zaščitenih vsebin. "Kibernapadi" so verjetno univerze, kjer je dostop do člankov odprt vsem in od koder potem izvirajo PDF-ji.
Dostopnost znanstvenih člankov je tema, ki se vleče kot jara kača brez pravih rešitev. Ker so znanstveniki zaradi načina delovanja akademskega okolja močno motivirani za objavo v prav določenih uglednih revijah z visokimi faktorji vplivov, od česar je odvisna njihova eksistenca, založniki to izkoriščajo. V sistemu znanstveniki brezplačno (plačani so iz raziskovalnih sredstev) pišejo članke, ki jih potem drugi kolegi brezplačno recenzirajo, založniki pa jih zaklenejo v svoje revije. Za prebiranje je potrebna draga naročnina, ki na primer za Slovenijo znaša več milijonov evrov letno. Revij je na tisoče, založnikov je nekaj deset, paketov naročnin pa nešteto. Čedalje pogosteje financerji, tudi Evropska unija in Slovenija, zahtevajo, da so rezultati raziskav iz javnega denarja prosto dostopni. Založniki so se temu prilagodili tako, da da po novem raziskovalcem zaračunajo več tisoč dolarjev za objavo članka, če naj bo ta potem prosto dostopen vsem brez naročnine. Članki, ki so za plačljivimi zidovi, pa potem krožijo prek Sci-huba in podobnih strani.
