Paul Chamers (na sredi), z Fry-em in Murrayem ob strani.
vir: BBCNajbolj znana zgodba ("The Twitter Joke Trial") zadeva zdaj 31-letnega Paula Chambersa, ki je predlansko zimo zaradi sneženja in posledično zaprtega bližnjega letališča na Twitterju spustil tole krilatico:
Crap! Robin Hood Airport is closed. You've got a week and a bit to get your shit together otherwise I'm blowing the airport sky high!
Očitna šala; pravzaprav nič takega, kar ne bi (domala) dnevno videli tudi na profilih naših političnih predstavnikov, a Chambersa so čez teden dni na delovnem mestu obiskali predstavniki protiteroristične policije. Odvzeta mu je bila prostost, naslednjih 8 ur je preživel med zasliševanjem v policijskem pridržanju, zoper njega je bila vložena obtožnica. Izgubil je službo, nihče ga ni želel več zaposliti, pravni računi pa so se nabirali - vse zelo hudo za mladega človeka na začetku svoje kariere. Maja 2010 je bil obsojen "pošiljanja zloveščega sporočila", k sreči zgolj na denarno kazen v skupni višini malo manj kot 1000 funtov. Novembra isto leto je višje sodišče zavrnilo njegovo pritožbo, in šele poldrugo leto kasneje, letos poleti je ob izdatni pomoči borcev za svobodo govora, med njimi dobro znanih komikov Stephena Fryja in Al Murraya, na vrhovnem sodišču vendarle dosegel oprostitev.
Sodnik je v odločitvi zapisal, da gledano objektivno (s kritične distance) v Chambersovem twittu res ni bilo ničesar zloveščega. Še več, ponovil je, da zakon "ne sme kar nad dolgo in počez prepovedovati humorističnih, satiričnih ali žaljivih komentarjev, izražanja nepopularnih ali drugače nevšečnih mnenj o tem ali onem, tudi če se ta mnenja nekaterim zdijo neprimerna ali celo osebno žaleča". Za resne in tudi naklepno mišljene razžalitve namreč že imamo veljavno kazenskopravno prakso - zato tudi ustrezno stroge kriterije za obsodbo - tovrstnih "bližnjic" pa ne sme biti. Prijetni, popularni in dnevni politiki skladni govor namreč ne potrebuje nobene zaščite, saj ja nikogar ne moti, predvsem pa ne državnih organov. Svoboda govora rabimo predvsem za izražanje nepopularnih, drugačnih, tudi heretičnih stališč, oz. kot se temu včasih pravi, "opozicijskih mnenj".
Podlago za pregon so tožilci našli v zakonu o elektornskih komunikacijah, ki je bil nazadnje noveliran l. 2003, se pravi še pred razmahom internetnih družbenih omrežjih. Tožilci so Chambersovo početje tako enačili z zloveščim nadlegovanjem preko telefona, neupoštevaje drugačne parametre sporočanja na Twitterju. Predvsem twit ni bil uperjen zoper neko določeno osebo, ampak namenjen vsem sledilcem, njihovim sledilcem (skozi retwitte, citate, embede), nekomu pač. Twit je tako lahko bistveno manj škodljiv od enake izjave v ozkem krogu ljudi (ker ne adresira nikogar specifično), a spet neskončno bolj, ker je njegova vsebina dosegljiva mnogo širšemu krogu ljudi in se bo zato slej ko prej našel nekdo, ki ga bo zmotil. Tako ali drugače. Chambersov odvetnik Allen Green, ter njegovi podporniki, zbrani okoli Fry-ja, so obljubili intenzivno lobiranje za modernizacijo te zakonodaje, takoj ko se bo parlament vrnil s poletnih počitnic. Vrhovni državni tožilec Keir Starmer je istočasno napovedal pripravo smernic za kazenski pregon teh primerov, to takih, kjer naj bi kriterij postavili "precej visoko".
Ni videti, da bi se prijelo. Minuli mesec je bil 19-letni Matthew Woods obsojen na 12 tedensko zaporno kazen zaradi neprimernega facebook komentarja o takrat pogrešani 5-letni deklici. Leto dni starejši Azhar Ahmed je dobil 240 ur obveznega družbenokoristnega dela, ko je na istem socialnem omrežju ob novici, da je pet britanskih vojakov izgubilo življnje v Afganistanu, preklel vse britanske vojake tam, misleč seveda, da sodelujejo v nepotrebni in zlovešči vojni. Oba fanta sta komentar kojci tudi pobrisala, a kot vemo, to na internetu ne pomeni veliko.
Čisto svež je primer 19-letnega Linforda Housa, ki je - nekoliko vinjen - na svojem facebook profilu objavil fotografijo, na kateri kuri papirnat makov list (poppy leaf), sicer tamkajšnji simbol zahvale vsem padlim vojakom v 1. in 2. svetovni vojni. Naslednje jutro ga je zbudila policija, zdaj je sicer prost, a po plačilu varščine.
Takih primerov je še veliko. Britanski Associated Press je s pomočjo zahtevka za dostop do informacije javnega značaja pridobil statistike odprtih policijskih primerov po omenjenem zakonu, in te so v strmem porastu. Z 1263 primerov l. 2009 na 1842 lani, statistike za letos še ni. Obsojenih je debeli 2/3 osumljencev - 873 oz. 1286 v omenjenih dveh letih, torej resnično veliko.
Večinoma so to ljudje, ki nikomur niso hoteli nič posebej hudega, vsaj ne v smislu, da bi zapisano tudi dejansko storili. Britansko tožilstvo tako že lep čas hodi po tanki meji pregona miselnih zločinov, in v ljudeh zbuja strah, tako da se bojijo zapisati stvari, ki jim hodijo po mislih. Kaj pa veš, morda bodo koga na drugi strani linije zmotile, in potem boš ti vrgel stran leto ali dve svojega življenja za obrambo proti zdolgočaseni tožalijadi.
Je pa tudi res, da znajo internet uporabniki biti še kako grobi, pač misleč, da so tudi povsem anonimni. Niso. Anonimni namreč, grobi brez potrebe že.