EU podaljšala zaščito glasbenih posnetkov s 50 na 70 let

Techdirt - Včasih se zdi, da bo avtorska pravica na Mikiju miški trajala dobesedno v nedogled, čeprav je nastala novembra 1928 in je njen avtor, veliki ilustrator Walter Elias "Walt" Disney umrl že leta 1966. To je po svoje res, ker ima Disney na Mikiju tudi blagovno znamko, ki jo je mogoče neomejeno podaljševati, ampak tudi sama avtorska pravica ni od muh. Po zadnji noveli leta 1998, nekoliko cinično poimenovani kar Zakon za zaščito Mikija Miške, se je namreč že (četrtič) podaljšala, tokrat do leta 2023, in se po vsej verjetnosti še bo. Stara dela so dobila 95 let zaščite od prve objave, nova pa za ves čas avtorjevega življenja + 70 let po njegovi smrti. Podobno ureditev je kmalu uveljavila tudi Unija - smrt + 50 let po Bernski konvenciji l. 93 in smrt + 70 let od leta 2006 naprej. Ampak to je zadevalo samo avtorsko pravico, ne pa tudi ti. sorodne pravice, posebej pravice izvajalcev (bend, igralci, člani orkestra, ipd) in izdelovalce fonogramov (založniki). Za njih velja 50 let zaščite od izvedbe (album, koncert) in še bolj kritično, od prve izdaje albuma. To pa bi, če malo seštejemo letnice, pomenilo, da bi zaščita v 60h izdanih albumov potekla že letos oz. v prihajajočih letih. Konec služenja na best of, digitaly remastered, limited edision, gold issue kompilacijskih albumih Beatlov, Dylana, Hendrixa, Doorsov, Beatlov in še marsikoga.

Obdobje 50 let je bilo v Uniji pod nujno potrebno podaljšati. Lastniki avtorskih pravic so za sprejetje nove direktive prizadevali že precej dolgo časa, a so jih doslej zadrževali pomisleki nekaterih držav članic. Že leta 2008 je Evropska komisija predlagala, da bi se doba povečala na 95 (+45) let, a je prihodnje leto Evropski parlament izglasoval le direktivo s podaljšanjem na 70 (+25) let. Zadostno število ministrov v Svetu EU je doslej preprečevalo uveljavitev te direktive. Od sprejema Pogodbe iz Nice, ki je težo glasov posamezne države priredila za nove, razširjene razmere (velike države še vedno ohranijo znatni delež glasov, a spričo nasprotovanja zlasti Poljske ne preveč) je moralo za sprejem glasovati večino držav članic (vsaj 14), ki bi skupaj morale imeti 74% volilnih uteži in predstavljati 62% populacije Unije. Za so bile vse velike države, proti pa Avstrija, Belgija, Luksemburg, Romunija, Slovaška, Slovenija, Švedska, Nizozemska, Danska, Portugalska in Češka, kar je pet glasov manj od potrebnega števila glasov za blokado (vseh sodelujočih glasov je 345). Mnenje so spomladi letos iznenada spremenili Danci, zdaj pa še Portugalska in Češka, nakar je bilo glasov dovolj.

Svet trenutno zaseda od četrtka pa do ponedeljka in na četrtkovem zasedanju so stalni predstavniki (COREPER) potrdili predlog parlamenta , s katero se v EU podaljšuje trajanje sorodnih pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov, preden preidejo v javno last. Nova direktiva jih s 50 let podaljšuje na 70 let po smrti avtorja (ali zakoniti objavi za dela brez znanega avtorja), kar velja retroaktivno tudi za dela, mlajša od 70 let, ki so bila po obstoječi ureditvi že v javni lasti. Formalna potrditev Sveta se pričakuje za ponedeljek. Direktiva začne veljati naslednji dan, države članice pa poproša, da spremembo čimprej prenesejo v svoje nacionalne zakone.

Direktiva ima le štiri člene, v katerih:

1. malo zaščiti izvajalce;
2. zelo zaščiti založbe;
3. poskrbi za retroaktivno veljavnost podaljšanja.

Zato je pa toliko bolj "prijetno" branje obrazložitev potrebe po podaljšanju. Direktiva na veliko izpostavlja potrebo, da se zaščiti izvajalce, ki so začeli ustvarjati v 60h letih (v svojih 20h) in so zdaj, 50 let kasneje, v svojih 70 in z nizko ali mizerno penzijo ("The proposal aims to improve the social situation of performers, and in particular sessions musicians, taking into account that performers are increasingly outliving the existing 50 year period of protection for their performances."). Poleg njih je treba zaščititi tudi založbe, ki jih v zadnjem desetletju pesti upada naklad in pa seveda piratstvo, ki je tudi ovrednoteno v številu CD-jev, izgubljenih služb in očitno nepotrebnih stroških za zaščito svojih pravic. Vse skupaj se, kljub temu, da je predlog spisala Komisija, lahko bere tudi kot enostransko sporočilo za javnost katere od velikih založb. Resnica, če je seveda taka, ni nič manj kot zastrašujoča.

Če nič drugega, je to priložnost, da v prihajajoči noveli ZASP malo bolj dosledno določimo pravila za prosto rabo, izključimo mala podjetja od plačil za kolektivno upravljanje avtorskih pravic (ZDA to poznajo), ali omilimo ureditev DRM.