Prosta dosegljivost sodnih odločb v imenu ljudstva, vključno z nižjestopenjskimi sodišči, bi v veliko pomagala državljanom in novinarjem pri soodločanju o njihovi prihodnosti. Njihovo skrivanje v sodnih spisih oz. prodaja v okviru zasebnih baz pa pač ne.
vir: WikipediaPrvo se je izjasnil ponudnik IT rešitev za pravosodje Weblaw. Navrgli so nekaj očitkov o neutemeljenem razmetavanju državnega denarja, češ da bi "bilo primerneje, če bi se Sodišče namesto z vodenjem obsežnega IT oddelka na stroške davkoplačevalcev raje ozrlo na izdelke, ki so že na voljo na trgu. Takšna strategija bi bila dolgoročno cenejša in bolj vzdržljiva". Zatem je sledil že malo bolj organiziran pritisk s strani vplivnega gospodarskega interesnega združenja Swiss ICT. Njegov direktor Thomas Flatt, je bil brezkompromisen: "Nerazumljivo se zdi, da si lahko državna ustanova dovoli vmešavanje na trg, v katerem je že aktivnih več zasebnih podjetij (in torej očitno deluje, op.p.). Naše skrbi ne zadevajo vprašanja primernosti odprtokodne licence, temveč zlorabo te licence za omejevanje trga s prikritim navzkrižnim subvencioniranjem.".
Navzkrižno subvencioniranje (cross subsidization) je netržni prijem, kjer podjetje prodaja en izdelek z izgubo (pod tržno ceno), kar potem subvencionira s prodajo drugega izdelka s višjim dobičkom. Večini bralcev bo znan primer s ceno konzol (Xbox, PS3, Wii), ki so kmalu po izdaji že na voljo z znatnim popustom, se pravi ceno, ki niti ne pokrije stroškov izdelave, izguba pa se naknadno pokrije z bogatimi prihodki iz prodaje iger in drugih dobrot za platformo. V javnem sektorju se je to vprašanje izpostavilo z valom liberalizacije in/ali privatizacije javnih služb (pošta, transport, komunalne storitve, telefon in druge komunikacije) od 70. let naprej. Prihod npr. zasebnih prevoznikov tovora (DHL, UPS, FedEx, Interevropa, idr) so javna poštna podjetja ovirala tako, da so ponudila paketno dostavo po pod-tržnih cenah, izgubo pa so pokrivala z dobički iz pisemske dostave, ki je zaradi svojega pomena še vedno ostala državni monopol. Evropske institucije so o tem precej razpravljale, zato se je združenju Swiss ICT to tudi zdel kot uporaben argument v javnomnenjski kampaniji (astroturfing, FUD). Resnice tu ni ravno veliko. Prvič ne gre za prodajo izdelkov, niti enega, kaj šele dveh s cenovno razliko, je v svoji repliki suvereno odgovorilo (PDF, v nemščini) vrhovno sodišče. Izdelek bo na voljo vsem, tudi obstoječim ponudnikom, ceno prilagoditve za lastne potrebe pa bodo v primeru odločitve zanj morala nositi vsa sodišča sama. Zato argument, da želi vrhovno sodišče subvencionirati nižja sodišča in se s tem pozicionirati kot državni monopol pri ponudbi sistemov za upravljanje dokumentov, nima nikakršne teže. To je ugotovilo tudi pristojno telo švicarskega parlamenta, ki je po zaključeni razpravi prejšnji četrtek zdaj tudi odpravilo vse ovire za izdajo OpenJustitie pod odprtokodno licenco. Sodišče je že komentiralo, da naj bi bil nov datum izdaje znan prav kmalu.
Seveda je jasno, v katerem grmu tiči zajec. Prodaja specializiranih IT rešitev državni upravi je še kako donosen posel, prav toliko pa prinesejo naročnine na zasebne baze pravnih dokumentov, ki jih iz manj dosegljivih javnih baz zdaj pripravljajo pritožbeniki. To jim prinaša lepe dobičke s prodajo uradnih dokumentov dobesedno po bajtih. V kolikor bi se sodišča in zakonodajna telesa organizirala in vse to v ustrezni obliki ponudila zastonj, skupaj seveda z dobrim kazalom in iskalnikom, bi ves ta posel šel po gobe.
OpenJustitia sicer teče na operacijskem sistemu Linux ter uporablja obstoječe odprotokodne rešitve za bazo podatkov in iskanje. Investicija sodišča je bila bolj ko ne minimalna, v pisanje prilagojenih uporabniških vmesnikov in uvoz obstoječih dokumentov. Vse to je lep dokaz, da ima odprta koda gotovo svoj prostor v javnih institucijah.
