CNet - Prvi format stiskanja zvočnih datotek, ki jih je spravil na neko normalno velikost za prenos po spletu, je gotovo MP3. Žal je kompresija tudi tu, podobno kot pri JPG-ju za slike, izgubna. V času dostopa na klic in ISDN-povezav smo večidel rabili MP3-je kakovosti 128 kbps, danes pa so jih zamenjali kakovostnejši in požrešnejši 320 kbps, variabilna kompresija in drugi formati. Pa res ločimo razliko med njimi?
CNet piše o zanimivem poskusu, kjer so poslušalcem predvajali iste pesmi, zakodirane v formatih 48 kbps AAC+ in 160 kbps OGG. V tiho sobo so zvlekli nekaj ljudi, jim nadeli vrhunske slušalke za 500 funtov, priključene na najboljšo zvočno kartico, in zavrteli pesmi - na slepo. Rezultati so zanimivi: kar tretjini se je 48 kbps AAC+ zdel boljši od 160 kbps OGG. Vsi posnetki so bili vzorčeni z istega CD-ja. Prav te dve nastavitvi so pri CNet zbrali zato, ker Sky Songs ponuja plačljive pesmi v prvem, Spotify pa v drugem. Poudariti velja, da ne gre za kak posebej podroben test vpliva različnega vzorčenja ali uporabe različnih kodekov na kakovost posnetka, temveč zgolj za primerjavo formatov, ki jih ponujata dve strani. Kljub temu pa rezultati kažejo dve stvari: prvič, manj je lahko več, in drugič, vsake oči imajo svojega malarja.
Eni šparajo na bandwidthu, drugi pa ne :) AAC+ ni baš nevemkaj. Zdeti bolje je tudi zelo subjektivna ocena. Tudi čaj se enim z več cukra zdi boljši, vendar če primerjaš arome različnih vrst čaja je taka ocena, čeprav resnična zelo oddaljena od iskanega pojma. Če ljudje ne vedo kaj iskati ne bodo na to pozorni. AAC zelo rad faše veliko šuma že pri 'ugodnem' bitrate-u, in to se zelo dobro sliši.
Some nanoparticles are more equal than others
Good work: Any notion of sanity and critical thought is off-topic in this place
Drugače se pa lahko s tem vsak sam pozabava. Program Foobar2000 ima namreč dodatek za slepo primerjavo (ABX Comparator). Daš mu dva komada v različni kakovosti, ki jih potem poslušaš in ugotavljaš, ali ju ločiš (ti ne veš, kateri je kateri). Zelo zanimiva zadeva za vse, ki bi radi sami ugotovili, v kakšnem zapisu se najbolj splača shranjevati muziko, ali pa so samo radovedni, ali je flac res boljši od 192 kbps mp3.
Če ljudje ne vedo kaj iskati ne bodo na to pozorni.
In ravno takšna je večina ljudi. Ni poanta v tem kateri format je boljši. Ampak v tem kateri se zdi boljši večini ljudi.
Osebno med 48kbps AAC+ in 128kbps MP3 ne slišim neke grozne razlike. Večino glasbe pa poslušam med tem ko delam nekaj drugega in je zaradi tega povsem drugotnega pomena. Je pa kar konkretna razlika v velikosti datotek. Tako da imam na telefončku vse v 48kbps AAC+.
Pri tko nizkih bitratih se slišijo artefakti praktično neglede na kodek. Tud filtri porežejo velik del frekvenčnih območij. Osebno dajem pod low bitrate 96kbps, kar mi je še nekako sprejemljivo. Raje najmanj 128kbps. Za neko normalno uporabo pa od 192-256kbps neglede na kodek in tle moraš res napet uhlje in koncentracijo da lahko primerjaš z originalnimi CD-ji. Pa še to bi verjetno v veliki večini falil izbiro. Največji problem je razširjenost formatov. MP3 ti še vedno prebere čist vsaka naprava na planetu, ko pa na plan privlečeš M4A in AAC pa se situacija zaplete. Najnovejše naprave ga prebavijo (pa še to ne čist vse in so zelo izbirčne), mal starejše pa ne. Zato je MP3 še vedno format of choice. Z novejšimi LAME verzijami pa je tud encoding boljši in rezultati ter podpora hardwara zelo dobra.
Ironično, že davno nazaj sem spoznal, da boljši kot je Hi-Fi, slabša je muzika. Npr. že v avtomobilu je bilo zaznati razlike v zvoku med originalnim CD-jem ter 320 kbps mp3-jem če si pozorno poslušal. Če pa je bil 128 ali 192 pa sploh ni bilo treba več pozorno poslušat, ker je razlia bila bistvena. Celo kopija originalnega CDja lahko zveni drugače.
Sem pa pred leti poslušal pri frendu nekaj CDjev na sistemu, ki je stal okrog (in neverjetnih) takratnih 35.000 mark. In kar večina originalnih CDjev je igralo bistveno slabše kot na domačem, poceni Hi-Fi-ju. Si dal npr. not en CD od nikoli-slišal-za nekega skandinavskega izvajalca in je bil sound, da so ti šle vse dlake pokonci. Zjoku bi se. Marija se je prkazala. Pol pa si dal gor Enyo, pa je bil sound kot bi igral na poceni sintesajzer. Spet, na poceni domačem Hi-Fi-ju teh razlik nisi slišal.
Za tiste, ki pri 256 kbps mp3-ju ne slišijo razlike glede na originalni CD, si upam trdit, da je to tako, ker preprosto imajo prepoceni, nekvaliteten Hi-Fi. Na dobrem sistemu bo _vsak_ slišal razliko, ne glede na okus in navade.
Poleg tega pa dvomim, da kakršnekoli slušalke ti lahko dajo vrhunski zvok, vsaj v primerjavi z vrhunskimi zvočniki. Najbrž pa je tudi res, da povprečen poslušalec ima raje t.i. "ghetto sound", kjer je pomembno da ruka in seka, kvaliteta pa je zadnja briga. In slabše kvalitete je mp3 posnetek, bolj so basi poudarjeni. Zato izsledki raziskave niti malo ne čudijo.
Samo število poslušalcev niti ni tako zelo pomembno, kot to, ali so sploh res slišali razliko, ali pa so bolj ugibali. Ker če so jim najprej predvajali komad v eni obliki in potem še enkrat v drugi in jih vprašali, kateri jim je bolj všeč, niso s tem naredili čisto nič.
Spet pozabljate, da je najpomembnejši pri vsem tem posluh. Precej ljudi, vključno z menoj je popolnoma brez posluha. Za nas je tudi 16 kbps MP3 na najslabšem tranzistorčku enak kot pa originalni CD na HiFi napravo za 10000 EUR In takih nas je verjetno kar okoli polovico vseh ljudi. Lahko se tolažimo, da smo zato boljši na drugih področjih. Po drugi strani pa poznam nekaj ljudi z odličnim posluhom, ki so milo rečeno čudaki. Posluh mora v možganih zavzeti kar precejšen prostor, ki se ga da drugače porabiti za precej bolj koristne reči
Sem pa pred leti poslušal pri frendu nekaj CDjev na sistemu, ki je stal okrog (in neverjetnih) takratnih 35.000 mark. In kar večina originalnih CDjev je igralo bistveno slabše kot na domačem, poceni Hi-Fi-ju. Si dal npr. not en CD od nikoli-slišal-za nekega skandinavskega izvajalca in je bil sound, da so ti šle vse dlake pokonci. Zjoku bi se. Marija se je prkazala. Pol pa si dal gor Enyo, pa je bil sound kot bi igral na poceni sintesajzer. Spet, na poceni domačem Hi-Fi-ju teh razlik nisi slišal.
To je normalen pojav, saj so običajni CD-ji prirejeni za poslušanje na cenenih napravah. V 35000 mark vredno napravo ne daješ atomik harmonik, ampak imaš temu namenjene posebne oddelke v nekaterih glasbenih trgovinah.
Pri 16kbps se slovenska glasba ne razlikuje od 192kbps. Crap glasba je pač crap. Čisto odvisno za kakšno glasbo boš kakšen kodek uporabu... za orkestralne je najbolje kar FLAC, ker ohrani največ. Za vse ostalo pa odvisno od kvalitete samega glasbenega žanra.
simply a casual, anecdotal comparison of two products
Če bi dejansko hoteli primerjati kvaliteto samega kodeka, bi mogli v enačbo vnesti vse psihoakustične parametre, ki vplivajo na to, da je zvok percieved boljše kvalitete, ki jih je celo morje in so dokaj zakomplicirano povezani med sabo. Če koga zanimajo bolj podrobno, naj si prebere kako knjigo od Bob Katz-a in sorodne.
"Is science true?"
You don't get it.
Science is the process of trying to find out what's true.
Večini ljudi itak dol visi za kvaliteto posnetka... zato pa smo prišli v današnji glasbi na tako nizko raven...
da ne govorim o loudness war-u
pri dobrem posnetku narejenem po npr. K-12 standardu se bodo zelo dobro slišale razlike med mp3 in flac. Če pa gledamo današnjo pop produkcijo (tudi enya v zgoraj opisanem primeru) pa je itak vse zlimitirano do nule. To je tudi razlog da se pri orkestralni glasbi sliši velika razlika (saj je dinamični razpon komada zelo velik), pri pop produkciji pa pač ne.
Obstaja kakšen program, ki analizira posnetek in ugotovi, kako močno je komprimiran (glede dinamike, ne mp3 etc. kodiranja)? Zna bit, da je to že čez mejo mogočega, lahko pa tudi ne.
Po drugi strani pa poznam nekaj ljudi z odličnim posluhom, ki so milo rečeno čudaki.
Posluh se da tudi natrenirat. Vsaj malo, če že ne do popolnosti. Tako glasbeni posluh (prepoznavanje posameznih tonov in akordov) kot tistega avdiofilskega (prepoznavanje kvalitete zvoka - po mojem tukaj največ šteje kvaliteta samega posnetka in prostor, kjer se posluša). Torej nisi še prestar, da postaneš čudak.
Obstaja kakšen program, ki analizira posnetek in ugotovi, kako močno je komprimiran (glede dinamike, ne mp3 etc. kodiranja)?
RMS je en tak približek. Ampak je mal bolj zakomplicirano, da bi z eno samo formulo zajel kar vse. Marsikater VST plug-in za audio programe ima toole s katerimi se da to preverjat. Ampak, kot že rečeno, izkušeno uho je vredno 100x več kot ves software na svetu.
"Is science true?"
You don't get it.
Science is the process of trying to find out what's true.
Obstaja kakšen program, ki analizira posnetek in ugotovi, kako močno je komprimiran (glede dinamike, ne mp3 etc. kodiranja)? Zna bit, da je to že čez mejo mogočega, lahko pa tudi ne.
Če imaš na voljo za primerjavo nekompresiran posnetek potem vsekakor, samo primerjaš povprečno amplitudo (za to obstaja več programov/pluginov). Recimo kot tukaj:
Ampak če imaš malo ušesa (ni treba bit audiofil) in veš kako zveni skompresirana/zlimitirana glasba sploh ne rabiš referenčnega nekompresiranega posnetka, boš takoj slišal za kaj se gre.
Lljub temu pa rezultati kažejo dve stvari: prvič, manj je lahko več, in drugič, vsake oči imajo svojega malarja.
Kaze na to, da so ljudje gluhi.
Ne, samo nakazuje dejstvo da tehnicno perfektne stvari (in to je edina stvar pri formatih: tehnicno pravilen zvok) niso vedno "najlepse" oz. "najbolj pravilne". Nekako tako kot umetne joske.
vsake oči imajo svojega malarja
Statistically 3 out of 4 involved usually enjoy gang-bang experience.
Saj to so lossy formati in zato niti "tehnicno" niso korektni...
Se pa strinjam, da je precej ljudi zadnje case "funkcionalno gluhih"; tudi ce z njihovimi usesi ni nic narobe, sploh niso navajeni poslusanja in slisanja stvari, ravno obratno - folk "gleda" filme in "posusa" muziko kar direkt na notebookih, da ne govorimo o ozvocenjuh na povprecnih koncertih ipd. Zato je folk navajen vsega hudega in malo boljsi zvok (vec detajlov) jih zna nekaj casa celo malo motiti, odvisno od zvrsti...
Niso toliko krivi ljudje, bolj je kriva glasbena produkcija, ki producira zadeve v taki kakovosti, da je vseeno od kje jih poslušaš: zadeve vedno zvenijo slabo.
Da povem še iz lastnih izkušenj. Imam kar dobro feršterkerijo, dober ojačevalec, zlate kable in JBL zvočnike. In to zadevo seveda priklopljeno na računalnik. Pred kratkim sem zamenjal zvočno kartico, in sicer iz Audigy2 sistema na sistem SB z X-Fi čipom in nekaj dodatnimi bombončki.
Isti mp3-ji, iste igrice, isti player, ampak občutna razlika v zvoku. Na boljše seveda. Velika razlika se pozna tudi, če preklapljaš med različnimi modi. X-Fi procesor ima 3 načine delovanja. Eden je bolj za igre, drugi za dober zvok, tretji pa kao nek univerzalen način oz. način za studije in miksanje. Fora pa je ta, da z modom poveš, kam nej procesor usmeri svojo procesorsko moč. V bolj kvaliteten zvok, ali v hitrejše igre.... In razlika pri poslušanju glasbe pri preklapljanju modov je zelo velika.
Tako, da ni vse odvisno od formata, veliko je tudi od procesiranja zvoka na kartici.
Kar se mene tice je zvok precej objektivna stvar v cloceskih mozganih, njegovo dojemanje pa se bolj. Objektivno lahko vzames "originalen" (analogen) posnetek in primerjas output po diigtalizaciji in kodiranju. Ampak kar se mene tice to ne pove cisto nic o tem kako "lep" zvok se bo meni zdel na koncu, le koliko bo tehnicno podoben originalu.
Pa tudi ce nekomu uspe reproducirat zvok 100% natancno to ne pomeni da bo kdo prepoznal zvok kot "boljsi" oz. "lepsi".
Zame osebno je nekaj najlepsih glasb (tudi kar se zvoka tica) od ljudi ki nimajo pol posluha solanih pevcev in znajo igrat instrumente bolj za silo kot zares, vseeno pa ustvarijo tisto kar jaz razumem pod "lepo" in se vcasih imenuje umetnost. Tehnicno pravilen zvok gor-al-dol.
Statistically 3 out of 4 involved usually enjoy gang-bang experience.
Pyro - zame, če je boljši občutek, to pomeni hkrati tudi boljši zvok. Nisem pa priklapljal osciloskopa, da bi videl, a je res "boljši zvok".
Mi je pa pomembno recimo to, da lahko ob poslušanju glasbe zaprem oči in si predstavljam, kje stoji kateri predstavnik banda, da vem, kje je vokal, da je bas na levi in kitara na desni. Pa da so udarci po čineli udarci po čineli in da malo zatrese, ko tumba po velikem bobnu. Ter da se da vsaj približno razločit besedilo vokala.
No, tega prej na zvoku od računalnika nisem poznal, sedaj pa vem, da je to tudi možno.
Hjap. Pri kakšni ne-komercialni glazbi se še kako pozna kvaliteta DACov ki ne šumijo, saj je vmes kar dosti 'praznin', kjer se skoraj nič ne 'dogaja' ali pa je se igra zelo zelo potiho.
Some nanoparticles are more equal than others
Good work: Any notion of sanity and critical thought is off-topic in this place
They thought Sky's version produced better bass, and therefore was encoded at a higher bit rate.
Ta test ni imel dosti veze kvaliteto kodeka (karkoli sploh ta izraz za koga pomeni). Če bi predvajali en zelo kvaliteten CD, pol pa istega, ampak popačenega (z loudness efektom), bi kup ljudi rekel, da je drugi boljši, ker ima močnejši bas.
Z drugimi besedami, nabij bas, pa si zmagal na tem "testu". Ne glede na kodek. Lahko je kar a-law ;)
Motiti se je človeško.
Motiti se pogosto je neumno.
Vztrajati pri zmoti je... oh, pozdravljen!
Kako sovražim Pioneerjev Luodness, ampak vsakemu lastniku je to razložiti največja žaljivka, kar jih lahko izrečeš. Loudness spremeni glasbo in ne poslušaš več istega komada. Mesec dni te potem človek ne pokliče zaradi užaljenosti in zaradi tega "ker si kreten, ki nič ne ve."
Islam is not about "I'm right, you're wrong," but "I'm right, you're dead!"
-Wole Soyinka, Literature Nobelist
|-|-|-|-|Proton decay is a tax on existence.|-|-|-|-|
