Slo-Tech - Ko sem roman prebral na začetku Gimnazije (v rosnih devetdesetih), se mi je zdelo, da smo za vedno obvarovani totalnega nadzora v militarističnih državah. Velmožje so imeli polna usta spoštovanja človekovih pravic, svobode, zasebnosti, nadzora nad močjo države. Enake zanosne besede smo lahko slišali tudi pri vzhodnih sosedih, ki so se izvili izpod težkega škornja nadzora željnih oblastnikov. Zastave svobode so plapolale v vsej svoji lepoti. Danes, v svetlem novem tisočletju, se zdi, da se vse bolj peljemo prav v tisto temno dobo, katera s(m)o premagali, predvsem pa skoraj že pozabili.
1984
Prebivalstvo Oceanije, ene od treh superdržav na zemlji, ki jo vodi Veliki Brat, je razdeljeno v tri neprehodne kaste, v vladajočo Ožjo Partijo, "srednji razred" oziroma Širšo Partijo, in Rajo (plebs, živali, drhal, Nerelevantni). Širša Partija in Raja trpita pomanjkanje osnovnih življenjskih dobrin, skoraj ničesar ni na zalogi. Tisto kar se lahko dobi, je obupne kvalitete. Nalezljive bolezni se širijo hitreje kot podgane. Oceanija je v večni vojni, zdaj z Evroazijo, zdaj z Eastazijo. Vojne za Sive cone – nepomembna ozemlja, ni mogoče dobiti, vse tri superdržave so približno enako močne. Mesta so po stotinah atomskih bomb v ruševinah in umazana, nihče se ne trudi z obnovo. Vsa razpoložljiva sredstva je treba žrtvovati za vojevanje. In za telekrane - ultimativno nadzorno sredstvo, ki je radio, televizija, nadzorna kamera in pozivnik hkrati. In za propagando, ki vzgaja v pravilno življenje in mišljenje. V Oceaniji je ljudi groza živeti.
Poleg veličastnih ruševin in umazanije je v Oceaniji moč opazovati samo še produkte silnega propagandnega stroja. Na vsaki ulici lahko prebivalci vidijo plakate z napisom:
VOJNA JE MIR SVOBODA JE SUŽENJSTVO NEVEDNOST JE MOČ.
Le da ne vedo, da je ključ do prave vsebine teh gesel v tem, da se jih bere v obratni smeri.
Vedo pa, da jih na vsakem koraku opazujejo, poslušajo, spremljajo in nadzirajo. Tako Miselna policija kot mimoidoči, sosedje in lastni otroci (ti so najbolj zagreti in zanesljivi ovaduhi). Mikrofoni so postavljeni celo v podeželskih gozdovih. Seks zaradi seksa ni zaželen, prakticira se samo za prokreacijo. Ljudstvo sprošča ustvarjen gnev v Dvominutnem sovraštvu, kjer se na vsa usta kričijo na slike zunanjega sovražnika iz vojne fronte in notranjega sovražnika, skrivnostnega voditelja Goldsteina, ki si, tako Ožja Partija, prizadeva zrušiti ljubljenega Velikega Brata in priti na čelo države.
V takem svetu živi Winston Smith, glavni protagonist knjige. Winston, član Širše Partije, je zaposlen na Ministrstvu resnice, kjer se ukvarja, kot ime pove, z Resnico. Njegova naloga je preteklost prilagajati sedanjosti: članke v starem časopisju prilagodi aktualnim dogajanjem v državi. Ne zato, ker bi imelo ministrstvo preveč časa in denarja, pač pa zaradi preproste ugotovitve oligarhov, da kdor nadzira preteklost, nadzira prihodnost. In kdor nadzira sedanjost, nadzira preteklost.
Če smo v Fahrenheit 451 spremljali junakov počasen prehod iz stanja popolnega zadovoljstva med upornike, Winston Smith, ta napaka v vzorcu, že v začetku dvomi v svet v katerem živi. Pomislite, piše dnevnik, včasih se mu vanj zapiše Dol z Velikim Bratom! In seksa Julijo.
Premakne se od zapisanih in komaj izrečenih besed k dejanjem. Skupaj z Julijo želi pristopiti k upornikom, h Goldsteinu, želi po najboljši moči pomagati pri zamenjavi oblasti, pri strmoglavljenju Velikega Brata. Zaveže se, da bo moril če bo treba., da bo dal svoje življenje, da bo sabotiral, izdal svojo domovino, goljufal, ponarejal, izsiljeval, razpečeval mamila, spodbujal prostitucijo. Pripravljenje otroku vreči kislino v obraz. Pripravljen je sebi vzeti življenje. Samo da pade Partija.
Prepozno spozna, da je sklenil pakt s svojim inkvizitorjem. Njegov upor se v sobi 101 konča. Najprej njegov krvnik doseže, da na srednjeveški natezovalnici v resnici misli, da je 2+2 enako 5. Strah pred dvema ogromnima podivjanima podganama, ki se v kletki pred njegovim obrazom bojujeta, katera si bo prej pot na svobodo utrla skozi njegovo glavo, je zanj preveč. Izda Julijo, tako ona izda njega.
Vendar je bilo v redu, vse je bilo v redu, boj je bil končan. Dosegel je zmago nad samim seboj. Ljubil je Velikega brata.
Kar se tiče tegale čtiva se strinjam s Palahniukom, ki je napisal tole (se mi ne da prevajat - vem da bi se spodoblo da pišem v slovenščini)
"Old George Orwell got it backward. Big Brother isn't watching. He's singing and dancing. He's pulling rabbits out of a hat. Big Brother's holding your attention every moment you're awake. He's making sure you're always distracted. He's making sure you're fully absorbed... and this being fed, it's worse than being watched. With the world always filling you, no one has to worry about what's in your mind. With everyone's imagination atrophied, no one will ever be a threat to the world. "
Strah pred tehnološkim nadzorom me ne plaši, bolj se bojim vsiljene samokontrole, nekateri so ji že blizu, ko ti bo misli in okvire domišljije vsiljevala TV in ne boš mogel preseči vsiljenih meja reklam in oddaj (včasih so ljudje dobili božanski navdih ali vizijo, ki so jim jo poslale (nad)naravne sile in to pravzaprav ni bila njihova ideja - danes pa vidimo reklamo za čips in si domišljamo da smo si sami zaželeli čips - tole je mogoče spet en Palahniukov citat, ampak nisem siguren)
kuglvinkl: odličen povzetek. Verjetno jo bom šel prebral še enkrat, samo da si osvežim spomin. Roman je bil saj zame tragična izkušnja, saj z vsakim stavkom, ki ga prebereš, lahko potegneš paralelo s svetom, v katerem smo živeli, živimo in bomo živeli. Winstonov pa je bilo v preteklosti ogromno, samo da so dokazali, da se vendarle da premakniti tudi cel svet, četudi samo za milimeter. Tako kot popolno dobro ne obstaja, tudi popolno zlo ne more, zato 1984 ostaja pač to - ekstremen pogled na distopični svet, ki ne bo nikoli obstajal. Vsaj ne tako, kot si ga je zamislil Orwell.
Antifašizem je danes poslednje pribežališče ničvredneža, je ideologija ničesar
in neizprosen boj proti neobstoječemu sovražniku - v zameno za državni denar
in neprofitno najemno stanovanje v središču Ljubljane. -- Tomaž Štih, 2021
Ni še 70 let, odkar je napisal, tako da copyright še drži (če kak pravnik reče, da lahko damo PDF, pa bom dal link).
Brilijantnost dela je v Orwellovi analizi metod, ki se danes na veliko uporabljajo za usmerjanje in nadzor množic.
Krajšanje razpona pozornosti, zasipanje z nepomembnimi informacijami in nova medijska pokrajina, ki predvsem postreže z novicami, ki jih ljudje radi slišijo, ter seveda nove oblike cenzure in samocenzure.
Je pa izšla tudi ena zanimiva kratka črtica na temo nadaljevanja 1984, mislim, da v knjigi Fantazija, ki sta jo uredila Samo Resnik in Žiga Leskovšek.
V bistvu je parodija na Sistem, govori o državljanu, ki ga obišče policija, pa policaja najprej nimata svinčnikov za pisati zapisnik, potem se spomnita, da že par mesecev niso dobili plač, potem ko pa državljana vendarle odvedejo, ugotovijo, da so jim zaradi pocrkale vse podgane. Tak hecen opis socializma/totalitarizma v zadnjih vzdihljajih. Se tudi splača prebrati.
nevone> Je reku Žižek: Seveda sem paranoičen, saj nisem nor.
To ni slab citat. Jaz vem še bolj aplikativna citata. Iz obeh se da potegnit, da je blažja oblika paranoje eden od sestavnih delov sodobnega človeka, ki prebiva in deluje v demokraciji.
The price of freedom is eternal vigilance. -- Thomas Jefferson
We have not been vigilant. -- Dwight D. Eisenhower
Seveda sta avtorja Američana, ker evropski narodi šele zdaj odkrivamo, da namesto nas nihče ne bo delal za naše dobro. Ravno zato se zdaj, ko je še čas, splača poizkušat vplivat na politične procese. Kasneje bo precej težje, ker se bodo ljudje počutili "dovolj dobro" in ne bodo imeli dovolj močne vzpodbude za politično akcijo.
Samo branje takšnih del mora biti povezano z rahlo povišano stopnjo sadizma.
OK, saj naj bi bila tole "kakovostnejša" literatura in vse. Ampak že sama srž tegale čtiva mi narekuje, naj se ga rajši izognem. Preprosto nisem dovolj sadista. Morda celo malo preveč empata.
P.S.: Bi bilo pa zanimivo analizirati psihološki profil oseb, ki jim je všečno takšno čtivo in ki ga berejo bolj pogosto kot ostali. To pomeni, z veliko mero lastne volje.
Imaš nebroj načinov, kako dano vsebino zapisat. Recimo Gospodarja Prstanov bi lahko prebral vsak, če ne bi bil stil tako zelo sadističen.
Po drugi strani lahko 1984 bereš brez muk, ker je napisan tako, kot bi bral film (pa ne scenarija). Vsaj jaz sem ga lažje bral kot recimo kakšno Agatho Christie, ki sicer velja za "lahko branje".
Keyser Soze: človek, ki si da tak psevdonim (Keyser Soze), se zmrduje nad "stopnjo sadizma"? To pa je bistroumni nesmisel, ni kaj.
namesto, da pametuješ, kaj bi lahko v tej knjigi bilo, si jo preberi. Nima veze s sadizmom, ima pa zelo zveze z manipulacijo posameznika in družbe kot celote in povezavo nekaterih političnih dejanj (predvsem sprejemanje zakonov, predpisov ipd.) z željo po večjem obvladovanju ljudi. V tej knjigi je npr. lepo razloženo, kaj prinese proces poenostavljenja jezika. Morda se sliši nenavadno, da je to kakorkoli lahko povezano z manipulacijo, vendar je. Vprašanje je sicer, ali je proces naraven ali spodbujan s strani oblastnikov. Dejstvo je, da ima vsaka skupina politikov svojo agendo in pot do oblasti, cilj pa je vedno enak - oblast in moč, ki jo ta prinaša.
Saj pravim, nima smisla še enkrat pisati ideje, ki jih je Orwell fenomenalno zajel v knjigi, samo prebrati jo je treba. Če si res tako empatičen, kot pišeš, te bo nekaj dni bolel trebuh - v smislu deiluziranja sveta (disillusionment) - ko pa pride trezna misel, pa vidiš, da ti le ne sme biti vseeno za svet, v katerem živiš, saj si soodgovoren za vse, kar se v njem dogaja.
Antifašizem je danes poslednje pribežališče ničvredneža, je ideologija ničesar
in neizprosen boj proti neobstoječemu sovražniku - v zameno za državni denar
in neprofitno najemno stanovanje v središču Ljubljane. -- Tomaž Štih, 2021
> človek, ki si da tak psevdonim (Keyser Soze), se zmrduje nad "stopnjo sadizma"? To pa je bistroumni nesmisel, ni kaj.
Točno to sem mu jaz podrobil že davno nazaj. Tak humanist, policaj povrh, zraven pa nick od enega najbolj groznih mafijcev filmske literature. To tudi mene moti.
Samo Soze je off topic, njegova kritika 1984 je pa meni nekoliko všeč, vseeno.
Thomas> Samo Soze je off topic, njegova kritika 1984 je pa meni nekoliko všeč, vseeno.
A zgolj zato, ker knjige ni prebral, ali zaradi kakšnega tehtnejšega vzroka? :)
Meni je zgodba (kot utopični sci-fi) dejansko zelo všeč. Niso vse ideje vredne navdušenega vzdihovanja, nekaj pa jih je le (že omenjeni newspeak in njegov odnos do samocenzure, pa vojna, ki je sama sebi namen, kot sredstvo za usmerjanje pozornosti množic, pa morda ne tako očitna kritika "družbenih razredov", ne pozabit, da je Orwell dobro poznal Anglijo, Indijo in Sovjetsko Zvezo).
Fenomenalna knjiga. Se mi zdi da zlahka vidiš sliko današnjega sveta v knjigi. Osebno ne vidim 1984 kot enko sadistično zateženo branje, za tako branje bi lažje razglasil knjige založbe /*cf ali Studia humanitatis, kjer so res zahtevne knjige za brati.
"WAR IS PEACE, FREEDOM IS SLAVERY, IGNORANCE IS STRENGTH"
Thomas> Samo zato, ker odpira aspekt sadizma, ki naj bi ga knjiga opevala. Dejansko imamo kakšen tak prizor.
Opala, tole (predvidevam da govoriš o podrobnem opisu psihološkega in fizičnega mučenja glavnega junaka v ministrstvu ljubezni) pa jaz zelo težko tako razumem.
Po mojem gre predvsem za zelo močno poanto, da se vsakega posameznika vedno da zlomiti (no, STASI, če pozna kaj svoj nadimek, že mora vedet, o čem govorimo). Ravno zato Winston svoje upe polaga v rajo (the proles), ki s svojim nekritičnim obstojem sploh omogoča distopijo.
Hja, takihle državljanov tipa Thomas bi bili v Sistemu zelo veseli. Sistem namreč svojo moč črpa iz zagovornikov, simpatizerjev, podpornikov. In ti znajo vse napake Sistema prikazati kot malenkosti, motnje, alternativ pa kao ni.
Obstajajo tud anti-desničarske utopije (če lahko 1984 označimo za anti-levičarsko?). Iron Heel (Železna peta), kjer se oblast oligarhije črpa iz vse dovoljujočega kapitalizma.
Orwell, George. 1945. Živalska farma Bradbury, Ray. 1953. Fahrenheit 451 Huxley, Aldous. 1932. Krasni novi svet
Jaz sem to robo prebral v 6. & 7. razredu osnovne šole Potem sem pa prerasel leposlovje in začel brati bolj znanstvene knjige.
Največja napaka desetletja je bila narejena 4. novembra 2008
Oni so goljufali in Alah je goljufal, Alah je najboljši prevarant. (Koran 3:54)
Citiraj svetega očeta Benedikta XVI. in postani "persona rudis"...
Kaj ni že bila tale novica: domače branje: Orwell 1984?
Islam is not about "I'm right, you're wrong," but "I'm right, you're dead!"
-Wole Soyinka, Literature Nobelist
|-|-|-|-|Proton decay is a tax on existence.|-|-|-|-|
Na Youtube so pa tudi kekci. Je naložil nekdo George Orwell 1984 film v delih. Vsak del ima 10 minut. In jaz gledam in pridem do dela 5. Potem pa ko je na vrsti del 6 ga ne najdem.
Zakaj? Po malo iskanja najdem odgovor:
HI PARTS 6 AND 8 FROM GEORGE ORWELLS 1984,HAVE BEEN REMOVED BY YOUTUBE.
After being flagged by members of the YouTube community and reviewed by YouTube staff, the videos have been removed due to its inappropriate nature. (more)
Razumel bi če bi rekli da je copyright ali nevem kdo kriv, kar sploh ni problem in je razumljivo. Ampak cenzurirati film? To je pa že pravi mali zločin po stilu Kitajske diktature.
Sedaj pač imam DVD kvaliteto celotnega filma. Pa sem tudi zadovoljen, saj je kvaliteta nepirmerno boljša. Film pa ni tako slab da nebi še enkrat šel od začetka in v miru pogledal celotnega. Cenzure pa še vedno ne razumem. Morda bom jo danes razumel po ogledu tega famoznega dela med 50 in 60 minuto filma. Ampak dvomim.
" 
, nemška tajna služba STASI lahko enačimo z ministrstvom ljubezni iz 1984.